Aluminij v luči konkurenčnosti in zelenega prehoda
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
Aluminij je zaradi svoje neskončne reciklabilnosti in ključne vloge v neto brezogljičnih tehnologijah postal strateški material evropskega zelenega prehoda. Toda industrija se sooča s pritiski: visoke cene energije slabijo konkurenčnost, globalno neravnovesje proizvodnih kapacitet narašča, kakovostnih tokov odpadnega aluminija pa v Evropi kronično primanjkuje. V takšnem okolju talilna in predelovalna industrija pospešeno vlaga v razogljičenje, krepitev krožnih modelov in bolj odporne dobavne verige. Talum je med podjetji, ki te izzive aktivno pretvarja v strateške priložnosti – z razvojem sekundarnih materialov, večjo energetsko učinkovitostjo ter dosledno integracijo načel ESG. O tem, kako bo aluminij oblikoval prihodnost zelenega prehoda ter kakšno vlogo ima pri tem slovenska industrija, smo govorili s Kristianom Lipovacem, pooblaščencem za okolje, iz Taluma.
Kako ocenjujete vlogo aluminija kot ključnega materiala za zeleni prehod?
Aluminij je eden ključnih in strateško pomembnih materialov v Evropi. Je prepoznan kot strateški material v okviru Akta o kritičnih surovinah (CRMA) in je nepogrešljiv del tehnologij v okviru akta o neto ničelnih tehnologijah (NZIA), kot so veterne turbine, baterije in električna vozila. Poleg tega ga je zveza NATO prepoznala kot enega od dvanajstih kritičnih materialov v obrambni industriji. Zaradi svojih edinstvenih lastnosti ponuja izjemne prednosti, njegova možnost neskončnega recikliranja brez izgube osnovnih lastnosti pa ga naredi nepogrešljivega pri prizadevanjih EU za trajnostni razvoj. Ocenjuje se, da bo potreba po Aluminiju v Evropi do leta 2040 narastla za 30 odstotkov v primerjavi z letom 2022, predvsem za proizvodnjo zelenih tehnologij. Samo za uresničevanje evropske strategije po izkoriščanju sončne energije bo potrebno približno 10 milijonov ton aluminija.
Kateri so glavni izzivi pri razogljičenju primarne proizvodnje?
Primarna proizvodnja aluminija je energetsko intenziven proces, kjer večina emisij, približno 60 odstotkov, nastane posredno iz porabljene električne energije. Posledično glavni izziv pri zmanjševanju emisij ostaja odvisnost od velike količine nizkoogljične električne energije po konkurenčni ceni, ki je v Evropi še vedno bistveno dražja kot v drugih regijah, ki temeljijo na cenovno dostopnejših nizkoogljičnih virih. Predvideva se, da bo v Evropi leta 2050 potreba po nizkoogljični električni energiji 82 odstotkov večja v primerjavi z letom 2022. Drugi izziv so globalna neravnotežja v kapacitetah, kjer na eni strani Evropa izgublja primarno proizvodnjo, po drugi strani pa se v Aziji in na Bližnjem vzhodu kapacitete hitro povečujejo. Proizvodnja električne energije tam še vedno temelji na fosilnih gorivih. Tretji izziv so strožji podnebni standardi in višji stroški emisij, ki evropskim proizvajalcem nalagajo dodatne obveznosti. Zaradi vsega tega se dogaja izrazito uhajanje ogljika (carbon leakage) iz Evrope v druge regije in na račun tega se globalni ogljični odtis povečuje. Poudariti je potrebno, da ogljični odtis v Evropi proizvedenega aluminija, ki znaša približno 6,3 kg CO₂e / kg aluminija predstavlja zgolj tretjino ogljičnega odtisa svetovnega povprečja, ki je 16,8 kg CO₂e/kg aluminija. Ključni tehnološki izziv je razvoj inertnih anod, ki se med procesom ne porabljajo. Ker pri tem ni zgorevanja ogljika, je proizvodnja aluminija lahko skoraj ogljično nevtralna. Zajemanje in hramba ogljika (CCS) se ocenjuje kot vmesni ukrep, dokler proces proizvodnje z inertno anodo ne bo komercialno razvit in v uporabi.
Zaradi vsega naštetega je razogljičenje v Evropi možno, a zahteva dolgoročno stabilno energetsko, razvojno in investicijsko politiko. Za celotno vrednostno verigo aluminija v Evropi se predvideva zmanjšanje emisij za 93 odstotkov do leta 2050, pri čemer se ocenjuje, da bo za uvedbo zelenih tehologij potrebnih približno 33 milijard evrov.
Kako realen je prehod na obnovljive vire, vodik in druge zelene energente?
Prehod na zelene energente je realen, vendar bo potekal postopoma in z znatnimi razlikami med regijami. V državah z obilico obnovljivih virov je primarna proizvodnja že danes nizkoogljična, medtem ko je v Evropi napredek predvsem odvisen od razpoložljivosti stabilne in cenovno dostopne zelene elektrike ter tehnološkega razvoja.
Intenzivne razvojne aktivnosti so usmerjene k odmiku od fosilnih goriv, predvsem zemeljskega plina. Razvoj uporabe vodika v talilnih procesih in napredna elektrifikacija proizvodnje aluminijevih izdelkov že potekata, vendar je večina teh tehnologij še v zgodnji fazi širše industrijske uporabe. Zaradi visokih stroškov pa njihov uvod pogosto vodi v zmanjšano konkurenčnost.
Tudi jedrska energija bo v nekaterih državah zagotovo igrala pomembno vlogo, vendar je njen razvoj odvisen od nacionalnih strategij. Zmanjševanje emisij v aluminijski industriji se že intenzivno izvaja, doseganje neto ničelnih tehnologij s prehodom na obnovljive vire pa bo mogoče, vendar bo proces dolgoročen.
Ali prehod na zeleno energijo predstavlja tveganje za konkurenčnost evropskih proizvajalcev?
Prehod na zeleno energijo prinaša tako tveganja kot priložnosti. Kratkoročno višje cene elektrike in naraščajoči stroški emisij pritiskajo na stroškovno učinkovitost evropskih proizvajalcev, kar močno negativno vpliva na njihovo konkurenčnost v primerjavi z regijami, kjer je energija cenejša. Po drugi strani pa se povpraševanje po nizkoogljičnem aluminiju povečuje, zlasti v avtomobilski in pakirni oz. embalažni industriji. A tudi tukaj je proces osvajanja takih poslovnih modelov dolgotrajen, z velikim pritiskom na konkurenčnost.
Kako ocenjujete pomen recikliranega aluminija v evropskem prehodu v krožno gospodarstvo?
Reciklirani aluminij je danes eden od ključnih elementov evropskega zelenega prehoda, saj je za proizvodnjo aluminijevih izdelkov iz recikliranega aluminija potrebno zgolj 5 odstotkov energije, ki bi bila potrebna za primarno proizvodnjo. Tako reciklaža omogoča bistveno nižje emisije in zmanjšuje odvisnost od primarnih surovin. Ocenjuje se, da se bo proizvodnja aluminijevih izdelkov z recikliranega aluminija povečala za 70 odstotkov do leta 2050. Ne glede na reciklabilnost aluminija obstajajo omejitve pri zagotavljanju kakovosti izdelkov. V Evropi so stopnje reciklaže razmeroma visoke, 90 odstotkov aluminija se reciklira v avtomobilski industriji in gradbeništvu, 75 odstotkov v sektorju aluminijskih pločevink. Poudariti je potrebno, da tudi 100-odstotna stopnja reciklaže ne bo zadostila potrebam po aluminiju, zato je ohranitev primarne proizvodnje nujna. Evropski proizvajalci aluminijevih izdelkov intenzivno povečujejo zmogljivosti za predelavo predvsem kakovostnih sekundarnih materialov. S tem se krepi vloga sekundarnega aluminija kot strateškega vira, ki je nujen za izpolnjevanje okoljskih ciljev ter za zagotavljanje trajnostne rasti v industriji.
Katere izzive vidite pri zagotavljanju zadostnih količin kakovostnega odpadnega aluminija v EU?
Največji izziv je strukturni primanjkljaj kakovostnih tokov odpadnega aluminija, ki jih Evropa nujno potrebuje za proizvodnjo izdelkov iz recikliranega aluminija, prehod v krožno gospodarstvo in zeleni prehod v neto ničelno proizvodnjo. Evropa je že vrsto let neto izvoznica aluminijevega odpada, pri čemer se je izvoz iz Evrope v zadnjih petih letih povečal za skoraj 50 odstotkov. Leta 2024 je bilo izvoženo rekordnih 1,25 milijona ton. Izvozni tokovi aluminijskega odpada izven Evrope povzročajo zmanjšano razpoložljivost takega aluminija v Evropi in Sloveniji, kar zvišuje stroške surovin in ogroža investicije v predelovalne oz. reciklažne kapacitete.
Kam gredo evropski sekundarni viri?
Predvsem v Indijo in na Kitajsko. Največ aluminijskega odpada konča v Indiji, kjer uvoženi materiali predstavljajo kar do 85 odstotkov vse tamkajšnje reciklaže. K takšnemu pritoku pomembno prispeva indijski carinski sistem, ki aktivno spodbuja uvoz odpadnega aluminija.
Na drugi strani Kitajska z novim načrtom za krožno gospodarstvo za obdobje 2025–2027 določa ambiciozne cilje na področju predelave recikliranega aluminija. Leta 2024 je omilila uvozna pravila in razširila seznam aluminijevih odpadkov, ki jih lahko uvaža, s čimer neposredno tekmuje za tokove, ki jih Evropa nujno potrebuje za svojo industrijo. Dodatni pritisk prihaja tudi iz ZDA. Zaradi visokih, 50-odstotnih carin na uvoz aluminija so ameriški kupci močno povečali zanimanje za evropski odpadni aluminij, ki pri izvozu v ZDA ni obremenjen s carinami.
Kako te razmere vplivajo na evropsko industrijo?
Večina evropskih – tudi slovenskih – proizvajalcev aluminijevih izdelkov aktivno sledi ciljem EU glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in Pariškemu sporazumu. Svoje strategije zato usmerjajo v intenzivnejše uveljavljanje krožnega gospodarstva ter v širjenje kapacitet za predelavo aluminijskega odpada. Vendar pa močno zunanje povpraševanje in vse manjša razpoložljivost odpadnega aluminija takšne investicije resno ogrožata. Če reciklažnih materialov ni dovolj, se povečuje tveganje, da EU ne bo dosegla ciljev krožnosti in neto ničelnih emisij. Hkrati raste tveganje za konkurenčnost podjetij, ki so že prešla na trajnostne poslovne modele in pri tem računajo na stabilne vire sekundarnih surovin.
Kakšne rešitve se kažejo kot najbolj učinkovite?
Najbolj učinkovit pristop je zmanjšanje odtoka strateških materialnih tokov, ki jih Evropa nujno potrebuje za svoj industrijski razvoj, uresničitev ciljev krožnega gospodarstva in izvedbo zelenega prehoda. Ključni ukrepi gredo v smeri omejevanja izvoza takih materialov, na primer prek izvoznih kvot ali izvoznih dajatev, kar bi povečalo razpoložljivost surovin v EU.
Obenem je treba oblikovati spodbudno in konkurenčno poslovno okolje v Evropi in Sloveniji, da se nove tehnologije lahko učinkovito uvedejo in uporabljajo. Pri tem je bistveno poenostaviti in pospešiti postopke pridobivanja dovoljenj ter umeščanja projektov v prostor. Cilj vseh ukrepov mora biti večja razpoložljivost strateških materialov, stabilnejši in predvidljivejši pogoji za industrijo ter krepitev odpornosti evropske aluminijske industrije v času naraščajoče globalne konkurence.
Kako geopolitične napetosti in trgovinske omejitve vplivajo na dobavo surovin?
Dobavne verige aluminija so danes močno izpostavljene geopolitičnim tveganjem. V Evropi izgubljamo tako količine primarnega aluminija, ki se selijo v regije z nižjimi stroški energije, večjo državno podporo in nižjimi stroški emisij, kot tudi delež sekundarnega aluminija. Posledično postaja Evropa vse bolj odvisna od uvoza. Primarni aluminij prihaja iz omejenega števila držav, zato lahko konflikti, trgovinski ukrepi ali motnje v transportu hitro ogrozijo stabilnost oskrbe. To pomeni, da se mora industrija aktivno prilagajati in krepiti zanesljive, trajnostno preverjene dobavne verige.
Ali vidite možnosti za večjo regionalizacijo dobavnih verig?
Regionalizacija je ena ključnih smeri evropske industrije in nujna za učinkovito upravljanje tokov sekundarnega aluminija. Krožne zanke so že vzpostavljene in se še dodatno zapirajo. Krajše dobavne verige zmanjšujejo tveganje, hkrati omogočajo nižji ogljični odtis in večjo sledljivost materiala. Za primarni aluminij je regionalizacija težje izvedljiva, saj v Evropi primarne proizvodnje ni dovolj. Tukaj je potrebno razpršiti vire, hkrati pa premišljeno oceniti tveganja dobavnih verig ter zagotoviti stabilno dobavljivost surovin. Glede na velik izvoz odpadnega aluminija iz Evrope je nujno, da se uvedejo ukrepi, ki preprečujejo izgubo teh tokov. S tem lahko občutno zmanjšamo odvisnost od uvoza primarnih surovin in okrepimo krožnost ter recikliranje aluminija znotraj regije.
Kako pomembno je za evropsko industrijo razvijati partnerstva s trajnostno naravnanimi dobavitelji boksita in aluminijevih zlitin?
Partnerstva s trajnostnimi dobavitelji so danes strateško ključna. Industrija mora zagotavljati nizkoogljične materiale ne le v lastnih procesih, temveč po celotni dobavni verigi. To vključuje prenos ciljev in zavez podjetij navzgor po verigi do dobaviteljev, preverjanje ogljičnega odtisa, sledljivosti surovin ter skladnosti z okoljskimi in družbenimi standardi. Za aluminijsko industrijo trajnostne zahteve po celotni vrednostni verigi določa standard ASI (Aluminium Stewardship Initiative). Sodelovanje s preverjenimi dobavitelji zmanjšuje tveganja, krepi zanesljivost oskrbe in omogoča, da Evropa ohrani konkurenčno prednost na trgih, kjer so nizkoogljični materiali vse bolj iskani.
Kako v TALUM-u pristopate k integraciji načel ESG v poslovne odločitve in strateški razvoj?
Načela ESG so v Talumu temelj strateškega razvoja in so del vsakodnevnih operativnih odločitev. V praksi to pomeni, da trajnostne cilje vključujemo v razvoj proizvodnih programov, investicije in upravljanje virov, pri čemer sledimo načelom odgovorne rabe energije, krožnosti in zmanjševanja ogljičnega odtisa. Ključno vlogo imajo projekti, povezani z zmanjševanjem emisij, doseganjem neto ničelnih emisij, širjenjem uporabe odpadnega aluminija in povečevanjem energetske učinkovitosti. Naši strateški cilji zmanjševanja emisij so ambiciozni in v celoti podpirajo cilje Pariškega podnebnega sporazuma, kar pomembno vpliva na dolgoročno usmeritev podjetja in investicijske prioritete. Pomemben del pristopa k trajnostnosti je tudi krepitev kompetenc zaposlenih ter transparentno poročanje, ki povečujeta zaupanje deležnikov in utrjujeta odgovorno korporativno upravljanje.
Katere ključne kazalnike uspešnosti spremljate na področju okoljske in družbene odgovornosti?
Ker delujemo v energetsko intenzivni industriji, med ključnimi okoljskimi kazalniki spremljamo porabo in specifično porabo različnih virov energije, delež obnovljivih virov ter emisije toplogrednih plinov, ločeno po obsegih in produktnih skupinah. Prav tako spremljamo delež sekundarnega in odpadnega aluminija v metalni bilanci kot kazalnik krožnosti. Leta 2024 je delež odpadnega aluminija dosegel 36 odstotkov, za leto 2025 pa načrtujemo preseči 50 odstotkov metalne bilance. Pomembno spremljamo tudi napredovanje projektov razogljičenja, učinkovitost energetskih ukrepov in certifikacijsko skladnost.
Na družbenem področju so osrednji kazalniki struktura, varnost, usposabljanje in razvoj kompetenc zaposlenih. Spremljamo tudi povezave z lokalno skupnostjo ter izvajamo aktivnosti za ohranjanje vključujočega in podpornega delovnega okolja.
Kako ocenjujete vpliv novih zahtev po poročanju po ESRS na konkurenčnost podjetij v aluminijski industriji?
Standardi ESRS zagotavljajo večjo preglednost, primerljivost in verodostojnost podatkov, kar dolgoročno krepi konkurenčnost podjetij, ki lahko dokažejo odgovorno ravnanje. Kratkoročno pa predstavljajo organizacijski in vsebinski izziv, saj zahtevajo nadgradnjo podatkovnih sistemov in večje obremenitve oddelkov, ki sodelujejo pri pripravi poročil. Za aluminijsko industrijo so med najzahtevnejšimi področja energije in virov energije, ogljičnega odtisa organizacije in izdelkov, delež recikliranih materialov ter stopnja krožnosti – hkrati pa gre za teme, ki jih deležniki, predvsem kupci, najbolj zahtevno preverjajo. Podjetja, ki bodo sposobna izpolnjevanje standardov povezati z razvojem in prestrukturiranjem, bodo pridobila konkurenčno prednost.
Z vidika Taluma standard ESRS ni novost. Trajnostno poročanje ne predstavlja zgolj obveznosti, temveč je skladno delovanje in dokaz napredka, ki je nujen za trajnostno in uspešno poslovanje podjetja. Izpolnjevanje strategije in politik trajnostnega delovanja je v Talumu temeljni koncept. Naše investicije, usmerjene v povečanje kapacitete za predelavo odpadnega aluminija in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, so posledica zahtevnega poslovnega okolja v Evropi in Sloveniji ter zagotavljajo srednjeročno odpornost Talumovega poslovnega modela in rast vrednosti za deležnike.
