Digitalni odpadki
| mag. Marjetka Raušl Lesjak |
V času, ko so trajnost in načela ESG postala ključna gonilna sila poslovanja, se pogled večinoma usmerja v materialne in energetske vplive fizičnih procesov. Vendar pa obstaja še en, pogosto spregledan, a hitro rastoč vir okoljskega bremena: digitalni odpadki. V tem primeru ne pišemo o odsluženih elektronskih napravah, temveč o neuporabljenih, zastarelih in nepotrebnih podatkih, ki se kopičijo na strežnikih, v oblaku in v e-poštnih predalih po vsem svetu. Ti »nevidni« odpadki imajo opazen vpliv na porabo energije in s tem na ogljični odtis našega digitalnega sveta.
Društvo Ekologi brez meja vsako leto uspešno organizira akcijo čiščenja digitalnih odpadkov. Zato smo se z Jakom Kranjcem iz društva Ekologi brez meja pogovarjali o tem, kaj tovrstni odpadki pomenijo za podjetja in kaj lahko ta storijo za njihovo redno zmanjševanje.
Digitalni odpadki so pogosto spregledani v primerjavi z materialnimi e-odpadki, čeprav imajo pomemben vpliv na porabo energije. Zakaj je ključno, da jih podjetja vključijo v svoje strategije ESG?
Čeprav digitalni odpadki ne zavzemajo prostora na tleh, temveč na strežnikih, njihov vpliv na okolje ni nič manjši. Shranjevanje ogromnih količin neuporabljenih datotek, aplikacij in e-pošte zahteva energijo in e-opremo. Posredno so tako digitalni odpadki tudi vir fizičnih e-odpadkov. Zaradi procesa digitalizacije in na splošno obsežnejše rabe digitalnih tehnologij, je s tem povezana poraba energije pri podjetjih primerjalno večja. Ker je ta del emisij obsega 3 le redko upoštevan v strategijah ESG, je še toliko bolj pomembno, da podjetja prepoznajo črno pego in jo začnejo reševati z vključitvijo digitalne higiene kot enega od konkretnih načinov, kako zmanjšati ogljični odtis.
Kateri so po vaših izkušnjah najpogostejši tipi digitalnih odpadkov, ki jih podjetja kopičijo, in zakaj prihaja do njihovega nastajanja?
To je precej odvisno od vrste dejavnosti, če pa pomislimo na tipično pisarniško delo, so med pogostejšimi podvojene datoteke zaradi manka sistemov za sledenje različicam, podvojene priponke e-sporočilom, nezaželena pošta in razne nekategorizirane datoteke, ki niso na pravem mestu, morda nimajo več vrednosti oziroma so po možnosti v nestisnjeni obliki. Na ravni večjih sistemov gre bolj za podatke senzorike, interneta stvari, nekritične rabe tehnologij veriženja blokov in umetne inteligence.
Vsem so skupni pomanjkljivo urejeni delovni procesi, manjkajoči sistemi in včasih slaba izbira tehnologije. Glede na relativno novo področje nas pa to in manko znanja ne more presenetiti. Razlog za njihov nastanek je v veliki meri človeški – zaradi navade, da vse shranimo »za vsak primer«, pa tudi zato, ker digitalni prostor ni viden in se zdi neomejen. Brez pravil in rutine čiščenja se ti podatki množijo, podobno kot bi se v pisarni kopičil papir, če ne bi imeli arhiva in koša za smeti.
Kateri so glavni vplivi eksponentne rasti količine digitalnih podatkov na okolje, finančne stroške in varnostna tveganja za podjetja? Kako naj podjetja to prepoznajo kot problem?
Eksponentna rast količine podatkov močno vpliva na okolje, saj za njihovo obdelavo, shranjevanje in prenos potrebujemo vedno več električne energije, vode in prostora. Digitalni sektor že zdaj ustvari več izpustov toplogrednih plinov kot letalski promet, ta delež pa narašča za približno 6 % letno. Za podjetja to pomeni tudi višje stroške za IKT infrastrukturo, hlajenje, varnostno kopiranje in nakup opreme. Z vidika varnosti je računica enostavna: več kot je programske opreme, večja je površina za možen napad, pa če so ti programi v redni rabi ali ne. Manko digitalne higiene pomeni tudi večjo verjetnost, da nam ob vdoru odtujijo pomembne podatke. Podjetja morajo vse te vplive meriti in vključiti v presojo tveganj.
Slovenska akcija Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov je dober primer ozaveščanja. Katere konkretne korake ali programe svetujete podjetjem za uvedbo digitalne higiene in učinkovitega upravljanja podatkov znotraj svojih sistemov?
Podjetjem svetujemo, da digitalno higieno vključijo v vsakodnevno prakso in jo obravnavajo podobno kot redno čiščenje pisarn. To lahko storijo z uvedbo rednih terminov za brisanje nepotrebnih datotek, z jasnimi pravili o tem, kaj se shranjuje, kje in koliko časa, ter z izobraževanjem zaposlenih o odgovornem ravnanju z digitalnim prostorom. Dobrodošle so tudi mehke spodbude, kot so interna tekmovanja v čiščenju digitalnega nereda, ter tehnične rešitve, ki avtomatsko prepoznavajo podvojene ali zastarele vsebine.
Pomembno je, da podjetja razumejo, da manj podatkov predstavlja manj stroškov, boljši pregled, hitrejše sisteme in nižji ogljični odtis.
Kako podjetja lahko uspešno vzpostavijo in uveljavijo takšne politike hrambe podatkov, ki uravnotežijo potrebe po arhiviranju z zmanjševanjem digitalnih odpadkov in skladnostjo z regulativami, kot je GDPR?
Podjetja morajo vzpostaviti jasne politike hrambe podatkov, ki upoštevajo tako zakonske obveznosti kot tudi trajnostne cilje. To pomeni, da natančno določijo, kateri podatki so zavezani hrambi (npr. zaradi davčne zakonodaje), za koliko časa in v kakšni obliki, medtem ko za vse ostale uvedejo postopke za arhiviranje ali varno brisanje. Ključno je, da podjetja redno pregledujejo svoje baze, beležijo roke hrambe in uvajajo sisteme, ki omogočajo avtomatsko brisanje po določenem času, saj se s tem zmanjšuje tudi tveganje za kršitve zakonodaje, kot je GDPR.
Poleg čiščenja obstoječih podatkov, je pomembna tudi optimizacija IT infrastrukture. Katere tehnologije ali pristope bi izpostavili kot najpomembnejše za zmanjšanje energetske porabe in ogljičnega odtisa podjetij?
Pri takih vprašanjih si vedno lahko pomagamo s konceptom informacijske gostote. Če moramo poslati sporočilo »Da, nabavi.«, bo delež koristnih informacij v primerjavi z vsemi ostalimi npr. v enem SMS-u precej višji kot pa pri videoklicu. Nižji kot je ta delež, za bolj neučinkovit prenos informacij gre, zato je pomembno, da uporabljamo prava orodja za prave naloge. Zato tudi predlogi kot je izklapljanje kamer medtem ko kdo deli zaslon med videoklici ipd.
Na ravni infrastrukture so specializirani sistemi vedno bolj učinkoviti od vsenamenskih. Na primer med lastno strežniško sobo, kolokacijo in gostovanjem v največjih podatkovnih centrih je lahko za velikostni razred razlike v učinkovitosti.
Kakšen je potencial tehnologije za zmanjšanje digitalnih odpadkov in energetske porabe v podjetjih, še posebej v sektorjih z veliko generacijo podatkov?
Potencial tehnologije je velik, zlasti če govorimo o avtomatizaciji postopkov prepoznavanja in brisanja nepotrebnih podatkov. Napredne analitične rešitve lahko natančno pokažejo, kateri dokumenti niso bili odprti že več let, kateri strežniki so preobremenjeni s podvojenimi vsebinami in katere aplikacije porabljajo največ energije, a jih ne uporabljamo. Takšne tehnologije podjetjem omogočajo bolj strateško upravljanje digitalnega prostora in zmanjšanje obremenitev, tako ekoloških kot ekonomskih.
Na kakšen način lahko podjetja učinkovito izobražujejo in motivirajo svoje zaposlene za spremembo digitalnih navad in sprejemanje »digitalne trajnosti« kot dela korporativne kulture?
Najboljše rezultate dajejo kratka, ciljno usmerjena izobraževanja, ki pokažejo konkretne koristi digitalnega čiščenja – potencialno hitrejši računalnik, manj stresa, manj napak. Interna komunikacija v podjetjih ima tukaj ključno vlogo, saj lahko zaposlene dodatno motivira z organizacijo internih tekmovanji, kjer zmagovalci prejmejo simbolične nagrade ali preprosto z vključevanjem digitalne trajnosti v vrednote podjetja. Ključno je, da se zaposleni zavedajo, da je odgovorno ravnanje s podatki del njihove digitalne pismenosti in da z majhnimi koraki prispevajo k večji učinkovitosti celotnega sistema.
Poleg shranjevanja podatkov imajo velik vpliv tudi druge digitalne aktivnosti. Kako bi pojasnili energetsko in okoljsko breme pretočnih video vsebin, usposabljanja modelov umetne inteligence in spam e-pošte? Kako lahko podjetja naslovijo te širše vplive?
Ena ura gledanja spletnega videa ali videokonference zahteva presenetljivo veliko energije, saj gre za prenos več deset slik na sekundo, kar navkljub stiskanju zahteva primerjalno veliko pasovne širine. Ključna pri tem je resolucija, saj z višanjem količina potrebnih podatkov raste skoraj kvadratno.
Pri umetni inteligenci je splošno sprejeta ocena, da usposabljanje modelov na gori podatkov zahteva več virov kot njihova raba. A to velja le, če niso dovolj dolgo v intenzivni rabi, saj se prispevki seštevajo. Hkrati je treba imeti v mislih, za kakšno umetno inteligenco gre: eno vprašanje jezikovnemu modelu bo več velikostnih razredov bolj učinkovito kot pa sinteza ali analiza video vsebin.
Neželena e-pošta morda deluje nedolžno, saj večine uporabniki niti ne vidimo. A če pomislimo, da študije ocenjujejo, da je več kot polovica vse poslane e-pošte spam, hitro postane jasno, da imamo zaradi tega cel kup odvečne strežniške infrastrukture, kar spet za sabo povleče porabo energije in e-odpadke.
Podjetja lahko vpliv teh dejavnosti zmanjšajo tako, da uporabljajo manj potratne platforme in tehnologije, predvsem pa z smotrno rabo.
V sklopu energetskega odtisa digitalnega sveta se pogosto omenja Bitcoin. Kakšna je vaša ocena porabe energije pri transakcijah z Bitcoini in drugimi kriptovalutami, ki temeljijo na PoW (Proof-of-Work)?
Bitcoin je res znan primer — ocene ga postavljajo na trikratno porabo električne energije kot cela Nova Zelandija. Kot primer dobre prakse pa lahko izpostavimo Ethereum, ki je ravno s tem v mislih spremenil algoritem za preverjanje in tako zdesetkal svoj odtis. Kot pri fizičnih izdelkih, je tudi tu ključna dobra zasnova.
»Fantomska poraba« električne energije s strani naprav v stanju pripravljenosti je pogosto spregledana. Kako lahko podjetja zmanjšajo to tiho porabo in na katere specifične naprave naj bodo še posebej pozorna?
Največkrat gre za televizorje, tiskalnike, brezžične usmerjevalnike, polnilce in druge pisarniške naprave. Prvo kar lahko naredijo podjetja je, da izmerijo to fantomsko porabo — brez tega je težko oceniti velikost problema. Z enostavnim merilcem se da preveriti vsako napravo preko njenega priklopa na električno omrežje. Kot ukrep za zmanjšanje pa priporočamo kombinacijo izobraževanja zaposlenih o popolnem izklopu naprav in večji pozornosti na to pri nabavi e-opreme.
Kako lahko podjetja učinkovito integrirajo »digitalno trajnost« v svojo celotno strategijo ESG in letna poročila, da bi postala bolj transparentna in odgovorna na tem področju? Kateri kazalniki bi bili smiselni za merjenje napredka?
Podjetja jo lahko vključijo v svoja ESG poročila z merljivimi kazalniki, kot so zmanjšana poraba energije zaradi uvedbe bolj učinkovitih procesov oziroma tehnologij; delež zaposlenih, ki sodelujejo v digitalnih čistilnih akcijah in drugih oblikah krepitve digitalne higiene; sama količina izbrisanih podatkov pa ne pove veliko. Zelo enostavno merljiv kazalnik je lahko tudi ocena lastne spletne strani. Za njih obstajajo dobro razvite metodologije in brezplačni števci, hkrati pa so rešitve spletnim razvijalcem dobro poznane.
Kakšno vlogo imajo nevladne organizacije, kot je vaša, pri ozaveščanju javnosti in podjetij o problematiki digitalnih odpadkov in spodbujanju trajnostnih digitalnih praks?
Nevladne organizacije smo ključne pri ozaveščanju in izobraževanju različnih javnosti o tej tematiki. Kampanje, ki jih pripravljamo, vključujejo enostavne korake, ki jih lahko vnesemo v vsakdan in počasi pridobimo dobre digitalne navade. Ker so pa digitalni odpadki nevidni, je kampanje težje vizualizirati in približati ljudem – kar pomeni, da je komunikacija o tej temi zahtevnejša in zahteva dobro zasnovane pristope. Hkrati je hudič v podrobnostih in je včasih težko ohranjati enostaven jezik ob vsej tehnični natančnosti, zato včasih dobivamo tudi negativne odzive.
Poleg okoljske odgovornosti, kateri so drugi ključni dejavniki, ki lahko motivirajo podjetja za aktivno reševanje problema digitalnih odpadkov?
V določenih primerih lahko delo na zmanjševanju digitalnih odpadkov vodi do prihrankov časa in denarja, lahko pa se izboljša tudi varnost sistemov. Učinkovito upravljanje podatkov je tudi dobra popotnica za digitalizacijo poslovanja, saj podjetje, ki obvladuje svoje digitalne procese, lažje uvaja nove tehnologije.
Če pogledate deset let naprej, kakšni so vaši scenariji glede rasti digitalnih odpadkov in sposobnosti družbe, da se z njimi spopade? Katere so ključne inovacije ali spremembe, ki so po vašem mnenju potrebne za čistejšo digitalno prihodnost?
Prognoze so vse eksponentne, zavedanje, ki nastaja z zamikom, in zakonodaja s še večjim, pa bosta le delno ublažila vse posledice. Vseeno pa ostajamo previdni optimisti. Ne toliko zaradi nenehnega tehnološkega napredka, ampak dejstva, da ko je problem enkrat dovolj dobro znan in prepoznan, je človeštvo zmožno marsičesa. Ko smo snovali prvo akcijo Očistimo Slovenijo, si nismo upali niti predstavljati tako izjemnega odziva ljudi po vsej državi. Prav to zaupanje v skupno dobro nas navdihuje tudi danes, ko se lotevamo novega izziva – digitalnih odpadkov. Verjamemo, da bomo z enako zavzetostjo in s prilagojenimi pristopi uspeli tudi na tem področju. Slovenci imamo naravo radi – in prepričani smo, da bomo zanjo znali poskrbeti tudi v digitalnem svetu.
Kaj so digitalni (podatkovni) odpadki?
Digitalni odpadki so vsi podatki, ki jih podjetja in posamezniki hranijo na digitalnih nosilcih, a nimajo več nobene (ali zelo malo) vrednosti. Pogosto jih imenujemo tudi UROT podatki (Unused, Redundant, Obsolete, Trivial – neuporabljeni, odvečni, zastareli, trivialni) ali »temni podatki« (dark data). To vključuje:
- stare, neprebrane ali spam e-pošte,
- ponavljajoče se datoteke in dvojniki,
- zastarele verzije dokumentov,
- podatki iz zaključenih projektov, ki niso arhivirani ali izbrisani,
- vse, kar se hrani »za vsak primer«, a se nikoli ne uporabi.
Primera iz prakse
Spar Slovenija:
Trajnostno delovanje in odgovornost do okolja sodita med strateške usmeritve in prioritete podjetja Spar Slovenija. Naši zaposleni pri svojem vsakodnevnem delu uvajajo nove prakse oz. izvajajo svoje naloge na trajnosten način tudi s pomočjo digitalnih rešitev. Smo pionirji pri porabi AI v marketingu, v drugih oddelkih smo digitalizirali številne delovne procese in dokumente. Zaradi redne uporabe digitalnih rešitev v našem delu zaposlene ves čas osveščamo o novostih in spremembah s pomočjo rednih izobraževanj, tudi o digitalnih temah. Spodbuja se sodelovalno delo na dokumentih v izogib številnim kopijam posameznega dokumenta, uporaba vseh orodij Office 365 ipd. Zato smo se lani in letos z veseljem pridružili akciji Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov in na ta način poskrbeli za zmanjšanje CO₂emisij. V obeh akcijah smo s sodelavci uspeli izbrisati skupaj več kot 638,7 GB podatkov, kar je lep prispevek k boljšemu in trajnostnemu ravnanju z digitalnimi viri. S sodelovanjem v takih akcijah in sprotnem izobraževanju naših zaposlenih o digitalnem odtisu bomo v prihodnje še nadaljevali.
Gen-I, Tanja Teršar:
V GEN-I spodbujamo trajnostni razvoj, zato čiščenje digitalnih odpadkov vidimo kot pomemben izziv, saj lahko uporaba računalnikov, telefonov, e-pošte in s tem povezanih digitalnih storitev in infrastrukture za prenašanje in shranjevanje digitalnih podatkov zahteva veliko porabo električne energije, kar vpliva na energetsko učinkovitost in lahko povečuje ogljični odtis tako naprav kot posameznikov.
Pobudo za čiščenje digitalnih odpadkov smo v GEN-I prepoznali kot priložnost za spodbujanje ozaveščenosti o trajnostni rabi digitalnih tehnologij med našimi zaposlenimi in posledično tudi kot priložnost za prispevanje k zmanjšanju rabe energije, kar lahko vpliva tudi na zmanjšanje ogljičnega odtisa posameznikov, podjetja in družbe na splošno, kar je zasidrano že v sami viziji našega podjetja.
Zaposlene smo spodbudili k čiščenju digitalnih odpadkov tako v poslovnem kot zasebnem okolju. Projekt digitalnega čiščenja smo vključili v onboarding novih zaposlenih, v okviru česar je bil pripravljen predlog napotkov za zmanjševanje digitalnih odpadkov v Skupini GEN-I, ki jih zaposleni lahko apliciramo tudi v vsakdanjem življenju. Tudi v prihodnje nameravamo nadaljevati z internimi digitalnimi čistilnimi akcijami in deljenjem praktičnih nasvetov za digitalno čiščenje in energetsko učinkovitost.
