Pravni pogled na trajnostno upravljanje
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
»ESG-obveznosti vedno manj temeljijo na splošnih načelih skrbnega gospodarjenja in korporativne družbene odgovornosti, temveč na izrecnih, sodno izvršljivih dolžnostih zmanjševanja negativnih vplivov na okolje in človekove pravice,« opozarjata odvetnici iz odvetniške pisarne Jadek & Pensa. Podjetja v EU, vključno s slovenskimi, se morajo zato pripraviti na strožji nadzor poročanja, morebitno odškodninsko odgovornost ter jasno povezavo med trajnostnimi cilji, strategijami in pravno odgovornostjo. Iris Pensa je partnerka v odvetniški pisarni Jadek & Pensa ter mediatorka, specializirana za delovno pravo in pravo človekovih pravic. V pisarni vodi oddelek za delovno pravo in imigracije ter koordinira ekipo, ki svetuje podjetjem pri vzpostavljanju in izboljševanju trajnostnih politik z vidika ESG. Nina Bakovnik se je specializirala za evropsko in mednarodno delovno pravo, protidiskriminacijsko pravo in mednarodno zasebno pravo. Svetuje domačim in tujim strankam glede individualnih in kolektivnih delovnih razmerij ter jih zastopa v okoljskopravnih zadevah in upravnih postopkih.
Kako bi opisali razvoj pravne prakse ESG v EU v zadnjih 5 letih?
Iris Pensa: V zadnjem petletnem obdobju je trajnostna regulativa v EU prešla iz mehkih, nezavezujočih zavez v pravno zavezujoč okvir. Mehkejši instrumenti – denimo Strategija EU za družbeno odgovornost podjetij (2011, posodobljena 2021), Akcijski načrt za trajnostno financiranje (2018) in politični dokumenti Evropskega zelenega dogovora (2019) – so postavili temelje, vendar niso nalagali konkretnih in zavezujočih dolžnosti. Prelom je prinesla zakonodaja iz svežnja »Fit for 55«: Uredba (EU) 2020/852 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb, Uredba (EU) 2019/2088 o razkritjih povezanih s trajnostjo v sektorju finančnih storitev (SFDR) ter zlasti Direktiva (EU) 2022/2464 (CSRD) glede poročanja o trajnostnosti, ki zahteva poročanje po enotnih standardih ESRS, ter Direktiva (EU) 2024/1760 (CSDDD) o dolžni skrbnosti podjetij za trajnostni razvoj.
Pri tem velja pojasniti, da CSRD ne zavezuje podjetij k trajnostnemu ravnanju, temveč le k poročanju. Zato je toliko pomembnejše sprejetje Direktive CSDDD, ki uvaja obveznosti za podjetja glede trajnostnega dolžnega ravnanja in odgovornosti v njihovih dobavnih verigah. Cilj te direktive je zagotoviti, da podjetja prevzamejo odgovornost za svoje vplive na okolje in družbo ter vzpostavijo robustne mehanizme za prepoznavanje, preprečevanje in zmanjševanje negativnih vplivov svojih dejavnosti. V primerjavi s CSRD, ki se osredotoča na zahteve glede poročanja o trajnostnih dejavnikih, CSDDD poudarja aktivno upravljanje trajnostnih tveganj in dolžnega ravnanja. CSDDD tako zahteva konkretne ukrepe za preprečevanje in odpravo škodljivih vplivov.
Omeniti moram seveda še Evropska podnebna pravila (Uredba (EU) 2021/1119), s katerimi se je prvič pravno zavezalo vse institucije k podnebni nevtralnosti do 2050.
Ključna novost zadnjega leta je t. i. »stop‑the‑clock« direktiva (Direktiva (EU) 2024/1306) ter še ne sprejeti paket Omnibus I/II (predlogi COM(2025) 80 in 81), ki predvideva 25‑odstotno administrativno razbremenitev podjetij.
Ocenjujete, da se bo evropska zakonodaja v okviru paketov Omnibus ponovno zmehčala?
Iris Pensa: Menim, da ti ukrepi ne podirajo temeljne arhitekture CSRD/CSDDD, temveč le prilagajajo časovnice in so namenjeni poenostavitvi tehničnih zahtev. Evropska komisija in Parlament v javnih izjavah poudarjata, da »časovni premik ne pomeni spremembe ciljev zelenega dogovora«; zato ni pričakovati, da bi se usmeritev k obveznim razkritjem, skrbnemu pregledu in podnebni nevtralnosti spremenila. Menim, da bo EU kljub začasni »zaustavitvi ure« nadaljevala po začrtani poti k strožji ESG‑odgovornosti.
Kako pa je v Sloveniji?
Iris Pensa: Slovenija sledi tem premikom: novela ZGD-1M (2024) je v notranji red prenesla CSRD, dvignila kriterije za poročanje in prvič predpisala obvezno »zeleno revizijo«. V praksi to pomeni, da se pravni okvir ESG v Sloveniji iz prostovoljnjih načel seli v osrčje korporativne skladnosti in odgovornosti organov vodenja.
Katere evropske sodbe ali pravni postopki po vašem mnenju najbolj vplivajo na razumevanje ESG odgovornosti podjetij?
Iris Pensa: Zaznati je, da zakonodajnemu zaostrovanju sledi tudi sodna praksa. Na razumevanje ESG-odgovornosti evropskih podjetij so odločilno vplivali nekateri sodni postopki. Na tem mestu velja omeniti nizozemski primer Milieudefensie v. Shell (2021), s katerim je bilo prvič naložena zasebni družbi obveznost zmanjšanja emisij skladno s Pariškim sporazumom. V tej zadevi je torej nizozemsko sodišče podjetju Royal Dutch Shell naložilo, naj do leta 2030 zmanjša emisije CO₂ za 45 % v primerjavi z letom 2019. Sodišče je ugotovilo, da je obstoječa podnebna politika Shella nezadostna in krši dolžnost skrbnosti po nizozemskem pravu ter obveznosti iz področja človekovih pravic. To je bil prvič, da je bilo podjetje pravno zavezano, da svoje politike uskladi s Pariškim sporazumom, kar poudarja naraščajoče pravno preverjanje korporativnih podnebnih obveznosti.
Nemško ustavno sodišče je v zadevi tožbe več tožnikov zoper Nemčijo (1 BvR 2656/18, 2021) razveljavilo preblage cilje zakona o varstvu podnebja. Sodišče je pritrdilo skupini tožnikov, ki so trdili, da zvezni podnebni zakon krši njihove temeljne pravice, zlasti pravice do osebne celovitosti in pravice do zdravega okolja. Presodilo je, da določeni členi zveznega zakona, ki določajo nacionalne podnebne cilje in dovoljene letne emisije do leta 2030, niso skladni z ustavo, ker ne zagotavljajo dovolj strogega zmanjševanja izpustov po letu 2031.
V evropskem prostoru je zelo odmeval primer v zadevi KlimaSeniorinnen. Kakšne posledice ima ta sodba?
Iris Pensa: Res je, na ravni Sveta Evrope je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi KlimaSeniorinnen v. Švica (2024) potrdil, da nezadostni podnebni ukrepi lahko pomenijo kršitev člena 8 EKČP. V tej precedenčni zadevi je ESČP ugotovilo, da je Švica kršila pravice starejših žensk, ker ni ustrezno ukrepala proti podnebnim spremembam. Sodišče je poudarilo pozitivne obveznosti države iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), da varuje posameznike pred resnimi škodljivimi učinki podnebnih sprememb. Ta odločitev potrjuje pravno prepoznavanje varstva okolja kot vprašanja človekovih pravic in postavlja precedens za odgovornost držav za neustrezno ukrepanje na področju podnebnih sprememb.
Pri Sodišču EU se pravni dialog o človekovih pravicah in okolju šele krepi. V zadevi JP (C-61/21, 2022) je Sodišče sicer zavrnilo državno odškodninsko odgovornost za slabo kakovost zraka, a v odločbi Ilva (C-626/22) je Veliki senat prvič povezal člen 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah s členom 35 (pravica do zdravstvenega varstva) in sekundarno zakonodajo, s čimer nakazuje premik k »pravicam usmerjeni« razlagi okoljskih norm. Nasprotno poznamo iz zadevi Carvalho (C-565/19 P) strogo pravilo aktivne legitimacije in s tem visoko procesno oviro za kolektivne podnebne tožbe pred Sodiščem EU, kar lahko spodbuja iskanje odgovornosti podjetij v nacionalnih jurisdikcijah.
Skupna lastnost navedenih postopkov je, da ESG-obveznosti vedno manj temeljijo na splošnih načelih skrbnega gospodarjenja in korporativne družbene odgovornosti, temveč na izrecnih, sodno izvršljivih dolžnostih zmanjševanja negativnih vplivov na okolje in človekove pravice. Podjetja v EU, vključno s slovenskimi, se morajo zato pripraviti na strožji nadzor poročanja, morebitno odškodninsko odgovornost ter jasno povezavo med trajnostnimi cilji, strategijami in pravno odgovornostjo.
Ali v Sloveniji opažate povečan interes podjetij za pravni vidik ESG – zlasti glede skladnosti z novimi predpisi?
Iris Pensa: Pri svojem delu svetovanja strankam seveda opažamo, da se je v zadnjih dveh letih zanimanje slovenskih podjetij za pravni vidik ESG občutno povečalo. Ključna je novela ZGD-1M, ki v notranji red prenaša obveznosti poročanja po CSRD in s tem razširja krog zavezancev daleč onkraj nekdanjih poročevalcev po NFRD. Prva skupina – večji subjekti javnega interesa z več kot 500 zaposlenimi – je trajnostna poročila že oddala in ob tem spoznala, kako zahtevno je usklajevanje podatkov z ESRS-standardi in obvezno »zeleno revizijo«. Drugi del podjetij si je sicer začasno oddahnil zaradi t. i. stop-the-clock direktive. Se pa ravno zaradi izkušenj »velikih«, ki predajajo prakse in izkušnje njihovih priprav in izvedbe poročanj po ESRS standardih, tudi »manjši« vse bolj zavedajo, da bi bilo koristno ta premor izkoristiti za temeljit pregled procesov, ustrezno določitev ciljev in ukrepov, da bodo poročila ne zgolj skladna, temveč tudi prepričljiva za investitorje, potrošnike in zaposlene ter ostale deležnike.
Hkrati se socialni steber ESG krepi z novo Direktivo (EU) 2023/970 o preglednosti plačil, za katero »stop‑the‑clock« ne velja. Podjetja z več kot 250 zaposlenimi bodo morala do junija 2026 razkriti podatke o spolni plačni vrzeli, omogočiti delavcem dostop do informacij o razponih plač ter izvesti revizijo, kadar nepojasnjena razlika v plačni vrzeli presega 5 %. To že sproža dodatna povpraševanja po pravnem svetovanju: kako vzpostaviti objektivne sisteme vrednotenja delovnih mest, da se bo lahko določilo enako plačilo za delo enake vrednosti. Podjetja se lotevajo tudi notranjih analiz plačnih sistemov, da bi se razkrile plačne anomalije in morebitne diskriminatornosti, ki jih želijo odpraviti še pred začetkom veljave obveznosti v povezavi s preglednostjo plačil.
Dodatni pritisk oziroma spodbuda prihaja tudi iz mednarodnih dobavnih verig: korporacije skladno s svojimi trajnostnimi ukrepi in cilji od slovenskih dobaviteljev že zahtevajo podatke o emisijah, delovnih pogojih in človekovih pravicah. Posledično se tudi slovenska podjetja, za katere morda niti ne bo obvezno poročanje po ESRS standardih, vse bolj zavedajo pomembnosti, da trajnostne izzive naslovijo oziroma uredijo.
Odprli ste pomembnost socialnega stebra. Kakšno vlogo imajo človekove pravice v okoljskih tožbah?
Iris Pensa: V zadnjem obdobju lahko rečemo, da imajo človekove pravice vedno pomembnejšo vlogo v okoljskih sporih. Tožniki jih vse pogosteje uporabljajo kot »pravni meč« za zahteve po strožjih podnebnih in okoljskih ukrepih ter za neposredno odgovornost držav in podjetij.
Človekove pravice postajajo materialno merilo za oceno ustreznosti okoljskih ukrepov in hkrati procesno orodje, ki širi krog legitimiranih tožnikov. V praksi to pomeni, da lahko podjetja in države pričakujejo bolj strog sodni nadzor nad svojimi trajnostnimi strategijami in trditvami.
Lahko pravica do čistega okolja postane pravno uveljavljiva pred sodišči v Sloveniji?
Nina Bakovnik: V Sloveniji je ustavni temelj za uveljavitev pravice do čistega okolja že jasno postavljen. Člen 5 Ustave nalaga državi, da »skrbi za ohranjanje naravnega bogastva«, torej postavlja varstvo okolja ob bok varstvu človekovih pravic. Posebno težo ima člen 72 Ustave, ki vsakomur priznava pravico do zdravega življenjskega okolja in hkrati državi nalaga dolžnost, da z zakonom uredi pogoje za gospodarske in druge dejavnosti ter določi odgovornost povzročiteljev škode. Okoljsko dimenzijo pravice do vode utrjuje še člen 70.a, ki vodne vire razglaša za javno dobro pod neprofitnim upravljanjem države ter jim pripisuje »trajnostno« funkcijo. Da ekološka skrb prežema tudi pravni režim lastnine, pa izrecno določa člen 67: uživanje lastnine mora služiti tudi »ekološki funkciji«, kar omogoča poseg v pravico do zasebne lastnine, kadar je to potrebno za varstvo okolja.
Ta ustavni okvir sodiščem omogoča, da pravico do zdravega življenjskega okolja obravnavajo kot samostojno pravno zavarovano dobrino.
Kdo lahko uveljavi to pravico in kako?
Nina Bakovnik: Posamezniki in nevladne organizacije jo lahko uveljavljajo v upravnih in sodnih postopkih, denimo ob izpodbijanju okoljevarstvenih dovoljenj, prostorskih aktov ali z ustavno pritožbo. Na tem področju je praksa tudi po naših opažanjih vedno bolj razširjena. Ustavno sodišče je v več odločbah (npr. U-I-25/17, U-I-474/22) potrdilo, da gre pri pravici do zdravega življenjskega okolja za samostojno pravico z neposrednim učinkom. Nevladne organizacije imajo dodatno pravico do sodelovanja in sodnega varstva po Aarhuški konvenciji, kar krepi civilni nadzor. Kljub temu pa v praksi seveda prihaja do izzivov. Pomembno prelomnico predstavlja odločba U-I-25/17, kjer je Ustavno sodišče spremenilo svoje dotedanje stališče, kolikor se to stališče nanaša na nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu, torej tiste, ki zastopajo interese okolja, ki sámo tega ne more. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pobudnikov interes za ustavnosodno varstvo njegov oseben interes. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten. Splošen in abstrakten interes, ki bi ga lahko imel kdor koli in v obrambi katerega bi lahko nastopal vsak posameznik, ne zadošča. V zadevi U-I-25/17 pa je Ustavno sodišče priznalo pravni interes nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu na področju okolja, tudi če niso neposredno prizadete. Ta odločba pomeni premik od prejšnje formalistične prakse, saj je Ustavno sodišče upoštevalo pomen Aarhuške konvencije in naravo okolja kot skupne dobrine, ki ne more samo ščititi svojih interesov. Je pa seveda učinkovitost pravnega varstva v veliki meri odvisna od doslednega in strokovnega delovanja na ravni upravnih organov ter Upravnega sodišča, kjer se odločilno oblikuje okoljska praksa.
Ob hkratnem vplivu sodb, kot sta Milieudefensie v. Shell in KlimaSeniorinnen v. Švica, ter načelu visoke ravni varstva iz člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pričakujemo, da bodo slovenska sodišča to pravico še pogosteje uporabljala, bodisi v odškodninskih tožbah in predvsem v upravnopravnih postopkih. Pravica do zdravega življenjskega okolja tako v praksi že prehaja iz deklaracije v operativno civilno, upravno in ustavnosodno varstvo.
Ali obstaja pravna podlaga za tožbo proti podjetju v Sloveniji zaradi neskladnosti s Pariškim sporazumom ali zavajajočega poročanja o ogljičnih emisijah?
Nina Bakovnik: Trenutno sicer ni neposredne pravne podlage za tožbo proti podjetju v Sloveniji zaradi neskladnosti s Pariškim sporazumom. A neskladnost s cilji razogljičenja je lahko podlaga za okoljskopravne in civilne zahtevke zoper podjetja, če pride do kršitev zakonskih in podzakonskih obveznosti. Na ta način je vsaj posredno že omogočeno uveljavljanje civilne odgovornosti podjetij za podnebno škodljivo ravnanje. Obstajajo zadostne pravne podlage za civilno odgovornost, zlasti če podjetje škoduje okolju, zavaja javnost ali ne ukrepa kljub razpoložljivim sredstvom (npr. obligacijska odgovornost za škodo, odgovornost za okoljsko škodo po ZVO-2). Prav tako lahko zavajajoče poročanje o emisijah predstavlja kršitev gospodarske, potrošniške ali celo kazenske zakonodaje.
Kot kaže primer Royal Dutch Shell na Nizozemskem, sodišča lahko te mednarodne standarde in cilje uporabijo kot merilo pri razlagi dolžne skrbosti podjetij. Čeprav v konkretnem primeru na pritožbeni ravni nismo doživeli potrditve obveznosti podjetja za konkretno zmanjšanje emisij, je pritožbeno sodišče vsaj potrdilo, da ima Shell pravno dolžnost skrbnosti, da zmanjša tveganja podnebnih sprememb, kar temelji na nizozemskem odškodninskem pravu, razlaganem v luči človekovih pravic ter podnebnega prava EU in mednarodnega prava. Pomembno je, da je sodišče npr. opozorilo, da bi investicije v novo proizvodnjo fosilnih goriv lahko pomenile kršitev te dolžnosti skrbnosti, čeprav to vprašanje v tej fazi ni bilo predmet odločanja.
Tudi v Sloveniji bi bilo mogoče zasnovati tožbo z utemeljitvijo, da podjetje s svojim ravnanjem (npr. greenwashing, nadaljevanje investicij v fosilna goriva, nespoštovanje okoljskih ciljev) krši svojo civilnopravno dolžnost skrbnosti, zlasti ob podpori mednarodnih standardov.
Civilna odgovornost podjetij za podnebno škodljivo ravnanje ni več teoretična, ampak realna pravna možnost, ki temelji na dolžnosti skrbnosti, človekovih pravicah in zavedanju prispevka k skupni škodi. Primer Royal Dutch Shell kaže, da lahko tudi sodišča priznavajo podjetjem aktivno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb, in da ta odgovornost ni absolutna, je pa realna in se lahko razvija v sodni praksi. Ocenjujemo, da se bo z razvojem zlasti evropske zakonodaje in sodne prakse tudi pravna odgovornost podjetij za podnebne vplive bistveno okrepila, kar bo dodatno utrdilo temelje za tovrstne tožbe. Ključno vprašanje v praksi pa bo dostop do podatkov, dokazni standard in pripravljenost sodišč, da prepoznajo pravno relevantnost podnebnih vplivov v konkretnih zadevah.
Ali je mogoče v Sloveniji uporabiti pravno varstvo za delavce ali ranljive skupine (npr. ženske, starejši, migranti) pod okriljem ESG, npr. glede dostopa do osnovnih storitev ali delovnih pogojev?
Iris Pensa: Slovensko pravo že zagotavlja trdno pravno varstvo delavcev in ranljivih skupin in tako tvori podlago za učinkovito varstvo tudi skozi prizmo ESG. Temelj postavljajo Ustava (člen 14 o enakosti, člen 49 o svobodi dela, člen 66 o varnosti pri delu, člen 75, pravica do sodoločanja, člen 76 sindikalna svoboda, člen 77 pravica o stavke) ter širok nabor področnih zakonov. Naj omenim le nekatere: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o minimalni plači (ZMinP), Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) in Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Delodajalci so dolžni voditi evidence plač, delovnega časa, zagotavljati varne pogoje in omogočati sindikalno organiziranje; kršitve nadzoruje Inšpektorat za delo, delavci pa lahko sprožijo individualne tožbe ali kolektivne spore.
Glavni pomen ESG-standardov in poročanja vidim v tem, da bodo določene prakse v okviru revizijskega pregleda trajnostnih poročil premet revidiranja. Prav tako bodo poročila lahko razkrila določene anomalije. Pomembno je tudi, da standard S1 iz ESRS zahteva razkritje podatkov o lastni delovni sili, kar pa je širši pojem kot zgolj zaposleni delavci. V lastni delovni sili so zajeti tudi agencijski delavci, samostojni podjetniki in druge prekarne oblike dela. Zato bo potrebno preveriti, ali podjetja ustrezno zagotavljajo varstvo vsem.
Nove izzive prinaša tudi že omenjena Direktiva (EU) 2023/970 o preglednosti plačil, ki – za razliko od »stop-the-clock« odmika pri CSRD – ostaja v prvotnem časovnem okviru, kar sem že omenila.
Ko izpostavljate plačno vrzel, prosim, pojasnite definicijo v praksi?
Iris Pensa: V praksi še vedno vlada precejšnje nerazumevanje pojma »plačna vrzel«. Pogosto slišimo argument, da vrzel v podjetju ne obstaja, saj seveda »ženske in moški na istem delovnem mestu prejemajo enako plačo«. A metodologija, ki jo bodo morala podjetja uporabljati tako po ESRS-standardih kot po Direktivi o preglednosti plačil, zahteva širši izračun: seštejejo se vse bruto plače (v nejširšem pomenu) žensk in moških v podjetju (ne glede na delovno mesto), nato pa se izračuna razlika med povprečjema. Ta pristop bo razkril sistemske anomalije – na primer podzastopanost žensk v bolje plačanih vodstvenih vlogah ali neenakomerno nagrajevanje. Ko bodo podjetja morala poročati tudi o ukrepih za zapiranje vrzeli, se pričakuje dodatna pravna in medijska pozornost. Za delavce in socialne partnerje bo to pomenilo otipljivo orodje za dialog in, po potrebi, podlago za sodne postopke, saj bo neskladnost z razkrivajočimi podatki o plačni vrzeli, če presega 5 %, dokazljivo dejstvo, ne več zgolj domneva.
Kako se v pravni praksi uveljavljajo pravice iz evropske socialne listine in Evropske konvencije o človekovih pravicah v povezavi z ESG temami?
Iris Pensa: Pravice iz Evropske socialne listine (ESL) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) se v slovenski in širši evropski praksi vedno pogosteje uporabljajo kot »pravni most« med klasičnim delovnim / socialnim pravom in sodobno ESG-agendo. Na socialnem stebru se sindikati in nevladne organizacije sklicujejo na 4. in 20. člen ESL (pravica do poštenega plačila in enakih možnosti), kadar opozarjajo na sistemske plačne vrzeli ali na podplačane atipične oblike dela v dobavnih verigah. Odslej bo to še lažje, saj bo Direktiva o preglednosti plačil podjetja prisilila k objavi razlike med povprečnimi plačami žensk in moških. Podobno se 3. in 11. člen ESL (varnost in zdravje pri delu; pravica do varovanja zdravja) vse pogosteje navajata pri zahtevah po razkritju poklicnih tveganj, stresa in varnega upravljanja kemikalij, kar postaja obvezen del razkritij po standardih ESRS ter v prihajajoči Direktivi o skrbnem pregledu (CSDDD).
O pomenu pravice do zdravega okolja, pravice do življenja in družinskega življenja v sodni praksi pa smo že veliko povedali.
Čeprav odločitve Evropskega odbora za socialne pravice formalno niso zavezujoče, jih slovenska vlada praviloma upošteva v zakonodajnih novelah (npr. pri spremembah zakonodaje o minimalni plači in varnosti pri delu). V kombinaciji z novimi obveznostmi poročanja po CSRD in CSDDD to pomeni, da se ESL in EKČP čedalje bolj prepletata z ESG: ustvarjata materialni test, po katerem bodo ocenjevali tako zakonitost državnih politik kot skrbnost podjetij v celotni vrednostni verigi.
Kako pravno opredeljujete dolžnosti uprav podjetij glede ESG?
Iris Pensa: Dolžnosti uprav in nadzornih svetov glede ESG se danes oblikujejo v večplastnem pravnem okviru, ki kombinira tradicionalne obveznosti dolžne skrbnostni iz ZGD-1 z novimi obveznostmi, ki izvirajo iz evropske trajnostne regulative. Že na poldagi obtoječega ZGD-1 morajo člani organov vodenja in nadzora ravnajo s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika; novela ZGD-1M pa je to dolžnost konkretizirala: uprava mora zagotoviti pripravo, preglednost in pravočasno objavo trajnostnega poročila po standardih ESRS, hkrati pa poskrbeti za »zeleno revizijo« ter za uvedbo notranjih kontrolnih mehanizmov, ki upravljajo ESG-tveganja in priložnosti.
Poslovodstvo mora tudi potrditi poročilo in z izjavo jamčiti za njegovo popolnost. S tem postaja uprava neposredno odgovorna ne le za finančne, temveč tudi za trajnostne informacije, njihovo povezavo s strategijo in cilji ter za objavo prehodnega načrta razogljičenja.
Če člani organov vodenja teh obveznosti ne izpolnijo, jim grozi večnivojska odgovornost: od klasične odškodninske do prekrškovnih sankcij ter civilne odgovornosti za zavajajoče zelene trditve.
Ali bi po vašem mnenju lahko uprava podjetja pravno odgovarjala zaradi zelenega zavajanja že po sedaj veljavni zakonodaji?
Iris Pensa: Da. Že ob veljavni zakonodaji ima poslovodstvo pravno dolžnost, da pri trženju in poročanju ne zavaja o okoljskih lastnostih izdelkov ali podjetja. Ta dolžnost se bo s prihajajočo evropsko reformo še zaostrila. V Sloveniji je trenutno zeleno zavajanje primarno presojano po Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot-1). Če je okoljska trditev neresnična, nepreverljiva ali prikrije pomembne omejitve, jo Tržni inšpektorat lahko sankcionira kot zavajajočo prakso, podjetje in tudi odgovorna oseba (torej poslovodstvo) pa nosi prekrškovno odgovornost
Regulativni okvir se dodatno zaostruje. Direktiva (EU) 2024/825 v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem izrecno prepoveduje pavšalne trditve tipa »okolju prijazno« brez dokazov, lastne trajnostne oznake brez neodvisne verifikacije ter neutemeljene obljube o prihodnji ogljični nevtralnosti. Države članice morajo nova pravila prenesti do leta 2026, stopnja tolerance do zelenega zavajanja pa bo še nižja, ko bo sprejeta tudi posebna Direktiva o zelenih trditvah, ki bo uvedla obvezno znanstveno utemeljitev in predhodno preverjanje okoljskih izjav.
Kje vidite največje tveganje za pravne spore na področju poročanja o trajnostnosti?
Iris Pensa: Največje pravno tveganje leži v netočnih ali zavajajočih podatkih in seveda v primerih ignoriranja zavez in ne oddaje poročil.
Katere so glavne ovire, da civilna družba ali posamezniki v Sloveniji sprožijo okoljsko ali ESG tožbo? Ali menite, da bi morali razširiti pravico do tožbe (locus standi) v okoljskih zadevah, podobno kot v zadevi People’s Climate Case?
Nina Bakovnik: Največje procesne in materialne ovire za okoljske oziroma ESG tožbe v Sloveniji izhajajo iz strogega pojma »pravnega interesa«, ki ga določata Zakon o pravdnem postopku (ZPP) in Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). Posameznik ali nevladna organizacija mora dokazati neposredno, osebno prizadetost, kar pri razpršenih okoljskih škodah, kakršne so emisije toplogrednih plinov, praviloma ni mogoče.
Zakon o varstvu okolja (ZVO-2) sicer priznava procesno legitimacijo »okoljskim NVO«, vendar le tistim, ki delujejo najmanj dve leti in izpolnjujejo dodatne pogoje; civilne pobude ali nove organizacije so zato izključene.
V primerjavi z »People’s Climate Case« (Carvalho) pred Sodiščem EU, kjer je bila tožba zavrnjena zaradi preozkega pojma individualne prizadetosti, so slovenski standardi podobno restriktivni. Razširitev aktivne legitimacije bi bila zato smiselna – bodisi z uvedbo izrecne actio popularis za podnebne in okoljske zadeve bodisi z znižanjem dokaznega praga za »zadostno verjetnost« posega v človekove pravice iz člena 72 Ustave (pravica do zdravega življenjskega okolja). Slovenija bi pri tem lahko sledila priporočilom Aarhuške konvencije in novi Direktivi (EU) 2021/2118 o dostopu do sodnega varstva v okoljskih zadevah, ki zahteva široko in stroškovno dostopno udeležbo javnosti.
Kateri so po vašem mnenju ključni pravni trendi na področju ESG v naslednjih petih letih v Sloveniji in EU? Ali pričakujete prvo tožbo zaradi zelenega zavajanja v Sloveniji? Na katerem področju najverjetneje, bančni sektor, energenti, moda ipd.?
Iris Pensa: Kljub »stop-the-clock« direktivi in širšemu predlogu Omnibus paketa menim, da ni realno pričakovati, da bi EU spremenila smer. Verjamem, da je bil ukrep mišljen kot tehnični »predah«, ne pa kot odstop od ciljev Zelenega dogovora. Menim, da se bo težišče iz ESRS-poročanja (CSRD) postopno premikalo k dejanskim dolžnostim ravnanja iz CSDDD. Direktiva sicer uvaja – potem ko jo bodo države implementirale – zahteve le za največja podjetja, vendar pa ta podjetja zavezuje k ukrepanju v celotni dobavni verigi. Zato pričakujemo kaskadno prenašanje zahtev po vsej verigi, kar bo vplivalo tudi na mala in srednje velika slovenska podjetja.
Drugi močni trend je horizontalno uveljavljane ESG. Recimo direktiva (EU 2023/970) o preglednosti plačil že odpira pot zahtevkom zaradi plačne vrzeli.
Ne dvomim, da bomo v Sloveniji prej ali slej imeli tudi spor zaradi zelenega zavajanja. Če že moram napovedati, bi rekla, da iz prehrambne industrije ali morda mode, ampak pustimo se presenetiti.
