Najnovejše poročilo organizacij CAN Europe in CEE Bankwatch Network z naslovom »Reaching for a Green Recovery« ugotavlja, da države v 672 milijard evrov vreden sklad EU za okrevanje vključujejo naložbe, ki bodo zelo verjetno škodile okolju in podnebju. Tudi slovenski načrt za okrevanje zaznamujejo premajhne naložbe v obnovljive vire energije in trajnostno mobilnost ter potencialno škodljivi projekti za okolje, pravijo v Focusu in Umanoteri, kjer so pripravili analizo slovenskega načrta za okrevanje in odpornost v sklopu poročila. Poročilo sicer vključuje analizo 10 članic EU, poleg Slovenije še Češke, Estonije, Madžarske, Italije, Latvije, Portugalske, Romunije, Slovaške in Španije.

Kot pravijo v Focusu, sveženj financ za okrevanje predstavlja enkratno priložnost za vlaganja v prebojne projekte. Odpira številne priložnosti za ambicioznejša in obsežnejša vlaganja v energetsko učinkovitost, obnovljive vire energije, ukrepe trajnostne mobilnosti, skupnostne projekte idr. Zato so še toliko bolj zaskrbljujoče ugotovitve poročila, da številne države članice uporabljajo načrte za financiranje naložb povezanih z zemeljskim plinom, na drugi strani pa so reforme in naložbe ključna področja za prehod v podnebno nevtralnost izredno pomanjkljive. Prav tako načrti vključujejo zelo malo podpore za biotsko raznovrstnost in ohranjanje narave. Analiza je pokazala tudi nezadovoljivo vključenost prebivalcev in civilne družbe pri pripravi načrtov, čeprav imajo socialni partnerji in drugi deležniki ključno vlogo pri zagotavljanju uspešnega okrevanja v Evropi.

Tudi za slovenski načrt predlagajo številne izboljšave, med drugim, da se izloči financiranje gradnje hidroelektrarne na območju Natura 2000, da se ponovno presodi skladnost predlaganih ukrepov za preprečitev poplav s t. i. načelom »da se ne škoduje bistveno« in se tako prepreči uničevanje habitatov. Preoblikovati bi morali tudi merila in predpogoje za ukrepe razogljičenja industrije, da bodo ti dejansko prispevali h temeljitemu in pravočasnemu razogljičenju.

Dodajajo, da je zaradi pomanjkljivega obsega naložb in reform v NOO, treba v načrtovanje programov kohezijskih skladov EU vključiti dodatne naložbe v obnovljive vire energije, distribucijska omrežja, infrastrukturo za hojo in kolesarjenje ter železniško in širšo infrastrukturo javnega prometa. Ključna je tudi identifikacija vseh subvencij za fosilna goriva in začrtanje spremljajočih ukrepov za odpravo vseh tovrstnih subvencij. To je še toliko bolj pomembno v luči novega pregleda Evropskega računskega sodišča, ki ugotavlja, da Slovenija dodeli več subvencij za fosilna goriva kot pa za energijo iz obnovljivih virov.

Vir: Focus