Čeprav je embalaža izdelana iz materialov, ki jih je mogoče reciklirati, to še ne pomeni, da bo dejansko vključena v reciklažne tokove, piše Packaging Getaway. Učinkovitost recikliranja je namreč odvisna tudi od zasnove embalaže, kombinacije uporabljenih materialov, možnosti sortiranja, onesnaženosti in razvitosti lokalne infrastrukture.
Tehnična možnost recikliranja je le prvi pogoj za dejansko predelavo. Embalažo je treba najprej zbrati, prepoznati in ustrezno razvrstiti, nato pa predelati v sekundarno surovino, ki je primerna za ponovno uporabo v proizvodnji. Težave na kateri koli od teh stopenj lahko preprečijo njeno učinkovito recikliranje.
Plastična folija je lahko denimo tehnično primerna za recikliranje, vendar je lokalni sistem zbiranja ne sprejema. Podobno lahko embalaža sicer pride v sortirnico, a je tam ne prepoznajo ustrezno ali jo zaradi nezdružljivosti z obstoječimi postopki izločijo.
Kombinacije materialov otežujejo predelavo
Eden večjih izzivov so večslojne embalažne strukture. Te pogosto združujejo različne vrste plastike, lepila, premaze ali aluminijasto folijo, saj zagotavljajo zaščito izdelkov pred vlago, kisikom in svetlobo. Vendar je posamezne materiale po uporabi težko ločiti.
Podobne težave se pojavljajo tudi pri trdi embalaži. Steklenice, pokrovčki, etikete in ovoji so lahko izdelani iz različnih vrst polimerov, ki niso nujno združljivi v istem reciklažnem toku. Njihova prisotnost lahko poslabša kakovost reciklata.
Na učinkovitost recikliranja vplivajo tudi na videz manj pomembni elementi, kot so etikete, lepila, barve in tiskarske barve. Etikete in skrčljivi ovoji lahko ovirajo optično prepoznavanje materialov v sortirnicah, ostanki lepil pa povzročajo težave pri pranju in nadaljnji predelavi. Poseben izziv predstavljajo črni pigmenti na osnovi saj, ki absorbirajo infrardečo svetlobo, uporabljeno pri številnih sistemih za optično sortiranje plastike. Zato takšno embalažo težje prepoznajo in pravilno razvrstijo.
Pomembna je tudi infrastruktura
Učinkovitost recikliranja je močno odvisna od zmogljivosti zbiranja in predelave. Sistemi se med državami in regijami razlikujejo: nekateri omogočajo zbiranje širokega nabora embalažnih materialov, drugi sprejemajo le določene vrste ali zahtevajo oddajo na posebnih zbirnih mestih.
To je posebej izrazito pri fleksibilni plastični embalaži, za katero so pogosto potrebni prilagojeni sistemi zbiranja in predelave. Tudi če je embalaža zbrana in sortirana, lahko ostane brez ustrezne možnosti recikliranja, če v regiji ni primernih obratov ali zadostnih zmogljivosti.
Dodatno oviro predstavlja onesnaženost. Ostanki hrane, olj in drugih vsebin lahko zmanjšajo kakovost sekundarnih surovin. Pri papirju in kartonu lahko vlaga, ostanki izdelkov in nekateri premazi otežijo pridobivanje vlaken, pri plastiki pa nezdružljivi polimeri in druge nečistoče vplivajo na kakovost reciklata.
Zasnova za recikliranje že v fazi razvoja
Veliko težav je mogoče preprečiti že pri načrtovanju embalaže. Pri plastični embalaži lahko uporaba ene vrste polimera oziroma medsebojno združljivih materialov poenostavi predelavo. Če so kombinacije materialov nujne, je treba preveriti, ali jih je mogoče učinkovito ločiti oziroma skupaj predelati, ne da bi poslabšali kakovost reciklata.
Enako velja za pokrovčke, etikete, lepila, premaze in barvila. Pri fleksibilni embalaži je treba poleg reciklabilnosti upoštevati tudi mehansko trdnost, zaščitne lastnosti in zanesljivost tesnjenja. Prehod na enomaterialne strukture lahko olajša recikliranje, vendar mora embalaža še vedno ustrezno zaščititi izdelek in omogočati nemoteno proizvodnjo.
Pomembno je tudi sodelovanje s predelovalci odpadkov in strokovnjaki za recikliranje, saj laboratorijsko testiranje materialov ne pokaže vedno, kako se bo embalaža obnašala v dejanskih industrijskih postopkih.
Zakonodaja vse bolj poudarja dejansko reciklabilnost
Tudi zakonodajni okviri vse bolj razlikujejo med teoretično in dejansko možnostjo recikliranja. Britanska metodologija Recyclability Assessment Methodology (RAM), ki je del sistema razširjene odgovornosti proizvajalcev, pri ocenjevanju upošteva možnosti zbiranja, sortiranja in predelave embalaže.
Podobno evropska uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) uvaja zahteve glede zasnove embalaže za recikliranje ter možnosti njenega recikliranja v velikem obsegu. Zahteve se uvajajo postopoma, zato morajo proizvajalci spremljati roke in podrobnejša merila za posamezne trge.
Za embalažno industrijo je zato ključno, da reciklabilnost presoja celostno. Embalaža namreč ni zares primerna za recikliranje zgolj zato, ker vsebuje material, ki ga je mogoče predelati. Upoštevati je treba celotno pot – od zbiranja in sortiranja do pridobivanja kakovostne sekundarne surovine. Prav vključevanje teh vidikov že v fazi razvoja embalaže je eden pomembnejših pogojev za izboljšanje dejanskega recikliranja.