Chris Winchurch, generalni direktor podjetja Novisto Carbon, ki se ukvarja z rešitvami za upravljanje ogljičnih podatkov, v gostujočem članku, objavljenem na portalu ESG Today, poudarja, da je za verodostojno poročanje o emisijah obsega 3 ključno predvsem razkritje načina njihovega izračuna.
Emisije obsega 3, ki nastajajo v vrednostni verigi podjetij, pogosto predstavljajo največji delež njihovega ogljičnega odtisa. Toda skupna številka sama po sebi ne pove veliko o dejanskem vplivu podjetja. Za presojo njene zanesljivosti morajo podjetja pojasniti, iz katerih podatkov izhajajo, kako so jih izračunala, katere predpostavke so uporabila in kje so še podatkovne vrzeli.
Poročilo EcoVadis in Kearney Carbon Action Report 2026, ki je analiziralo več kot 56.000 podjetij, je pokazalo, da emisije obsega 3 poroča le približno 40 odstotkov podjetij, zgolj štiri odstotke pa jih pri izračunih uporablja primarne podatke dobaviteljev. Podjetja, ki se opirajo na manj kakovostne podatke, lahko svoje emisije podcenjujejo tudi do trikrat.
Winchurch zato poudarja, da zrelost sistema poročanja ne pomeni nujno popolnih podatkov, temveč predvsem sposobnost podjetja, da pojasni njihove omejitve, način izračuna in napredek pri izboljševanju kakovosti. Raziskava PwC med 158 podjetji s seznama Fortune 500 je pokazala, da četrtina podjetij nima vpogleda v dobavitelje zunaj prve ravni dobavne verige, le 18 odstotkov pa sistematično spremlja dejavnosti in emisije dobaviteljev tudi na nadaljnjih ravneh.
Pomembno je razlikovanje med vrstami podatkov. Podjetja lahko uporabljajo podatke, ki jih posredujejo dobavitelji, izračune na podlagi dejavnosti ali povprečne panožne ocene. Vsak vir ima drugačno stopnjo zanesljivosti, tudi podatki dobaviteljev pa zahtevajo preverjanje popolnosti in doslednosti. Avtor zato priporoča, da podjetja jasno označijo izvor posameznih podatkov in spremljajo, kolikšen delež emisij temelji na različnih vrstah podatkov.
Enako pomembna je preglednost metodologije. Emisije, povezane z istim nakupom, se lahko bistveno razlikujejo glede na uporabljeno metodo izračuna. Ogljični odtis aluminijastih ohišij je denimo mogoče oceniti na podlagi porabljene vrednosti, mase kupljenega aluminija ali specifičnega emisijskega faktorja dobavitelja, ki upošteva tudi delež recikliranega materiala in vir energije v proizvodnji. Pri izračunu na podlagi vrednosti lahko že podražitev materiala zviša poročane emisije, čeprav se fizični obseg proizvodnje ni spremenil. Dokumentiranje metod, emisijskih faktorjev in predpostavk je zato nujno za razumevanje sprememb med posameznimi poročevalskimi obdobji.
Podjetja naj izboljšave osredotočijo na podatkovne vrzeli, ki lahko najbolj vplivajo na njihov ogljični odtis in odločitve o zmanjševanju emisij. Pri proizvajalcu elektronike bi bili denimo kakovostnejši podatki o polprevodnikih in baterijah pomembnejši kot natančnejši podatki o pisarniškem materialu. Za učinkovitost procesa je treba določiti tudi odgovornosti za pridobivanje podatkov od dobaviteljev, preverjanje metodologije in spremljanje napredka.
Osrednje sporočilo članka je, da verodostojnost poročanja o emisijah obsega 3 ni odvisna od navidezne natančnosti končne številke, temveč od preglednosti podatkov, metod izračuna in znanih omejitev. Takšno poročanje deležnikom omogoča boljšo presojo emisij, podjetjem pa zanesljivejšo podlago za odločitve in načrtovanje razogljičenja.
