Trgi ogljika se širijo, države uvajajo nove sisteme določanja cen emisij in razvijajo pravila za čezmejno trgovanje z ogljičnimi dobropisi. Toda rast trga sama po sebi še ne zagotavlja zmanjšanja emisij. Ključni izzivi po pisanju SDG News ostajajo verodostojnost dobropisov, preglednost pravil in zagotavljanje financiranja za kakovostne podnebne projekte.
Trgi ogljika ne delujejo po enotnem sistemu. Države emisije obremenjujejo z ogljičnimi davki in sistemi trgovanja z emisijami, podjetja prostovoljno kupujejo ogljične dobropise, države pa v okviru Pariškega sporazuma vzpostavljajo mehanizme za mednarodni prenos zmanjšanj emisij.
Po podatkih Svetovne banke je bilo leta 2026 po svetu vzpostavljenih 87 neposrednih mehanizmov za določanje cen ogljika, ki zajemajo nekaj več kot 29 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov. Državam so leta 2025 prinesli več kot 107 milijard dolarjev prihodkov. Za osem odstotkov se je povečala tudi izdaja ogljičnih dobropisov, čeprav so njihove cene v povprečju nekoliko upadle.
Evropski trg izpostavljen spremembam podnebne politike
Sistemi trgovanja z emisijami in ogljični davki podjetjem nalagajo stroške za ustvarjene emisije ter jih spodbujajo k njihovemu zmanjševanju. Učinkovitost teh instrumentov je odvisna predvsem od obsega vključenih dejavnosti, količine razpoložljivih emisijskih kuponov in uporabe zbranih prihodkov.
Evropski trg ogljika je leta 2025 dosegel vrednost približno 869 milijard dolarjev. Kljub temu so se cene emisijskih kuponov v prvih treh mesecih leta 2026 znižale za 29 odstotkov. Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) je padec povezal s spreminjanjem pričakovanj glede prihodnjih pravil, stroški energije in širšimi tržnimi razmerami. Ob tem je ocenil, da trg ostaja odporen in da ni zaznal večjih težav glede preglednosti ali integritete trgovanja.
Na prihodnje povpraševanje bi lahko vplivale tudi spremembe evropske podnebne politike. EU namreč razmišlja o centraliziranem nakupu ogljičnih dobropisov iz drugih držav za doseganje podnebnega cilja do leta 2040. Ti bi lahko predstavljali do pet odstotkov predvidenega zmanjšanja emisij, odprto pa ostaja vprašanje njihove uporabe in morebitne vključitve v evropski sistem trgovanja z emisijami.
Prostovoljni trg daje prednost kakovosti
Na prostovoljnem trgu se krepi poudarek na kakovosti in preverljivosti podnebnih učinkov. Podjetja vse bolj preverjajo, ali so zmanjšanja emisij dejanska in trajna, kako so izmerjena ter ali projekti prinašajo koristi lokalnim skupnostim in ekosistemom.
Po poročilu organizacije Climate Focus je bilo v prvi polovici leta 2026 izdanih nekaj manj kot 100 milijonov ogljičnih dobropisov, medtem ko jih je bilo umaknjenih iz uporabe 98 milijonov. Za celotno leto organizacija ocenjuje približno 200 milijonov izdanih dobropisov, kar bi bila najnižja vrednost po letu 2019. Približno petina dobropisov, izdanih v prvi polovici leta, je nosila oznako Core Carbon Principles, ki jo podeljuje Svet za integriteto prostovoljnega trga ogljika (ICVCM).
Strožji standardi pa še niso prinesli stabilnega povpraševanja. O težavah na trgu priča tudi načrtovana združitev platforme Climate Impact X in podjetja Carbonplace, ki se ukvarja s trgovanjem in poravnavo poslov.
Izziv ostaja ravnotežje med kakovostjo in ekonomsko izvedljivostjo projektov. Zahtevnejši postopki preverjanja povečujejo verodostojnost dobropisov, vendar lahko bistveno zvišajo stroške, zlasti pri naravnih rešitvah, kot so gozdarski projekti, in projektih v državah v razvoju. Previsoke zahteve bi lahko tako omejile dostop do financiranja.
Pariški sporazum odpira prostor za mednarodno trgovanje
Pomemben del prihodnjega razvoja trgov ogljika je 6. člen Pariškega sporazuma, ki državam omogoča mednarodno trgovanje z doseženimi zmanjšanji emisij. Država gostiteljica lahko odobri njihov prenos v drugo državo, vendar mora ustrezno prilagoditi svoje evidence emisij. S tem preprečuje, da bi isto zmanjšanje emisij pri doseganju podnebnih ciljev upoštevali obe državi.
Poročilo partnerstva Article 6 Implementation Partnership za leto 2026, ki zajema 106 pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja, kaže na vse večje zanimanje za ta mehanizem. Zabeležili so 113 dvostranskih dogovorov o sodelovanju med 68 pogodbenicami in 221 dejavnosti za zmanjševanje emisij. Kar 91 odstotkov najnovejših nacionalnih podnebnih načrtov omenja namero o uporabi 6. člena ali preučevanje te možnosti.
Dejanski obseg prenosov je za zdaj še omejen. Do konca junija 2026 je bilo v okviru sodelovanja po 6.2. členu izdanih približno 63 milijonov enot zmanjšanja emisij, mednarodno prenesenih pa 28 milijonov. Za učinkovito izvajanje bodo morale države vzpostaviti ustrezno zakonodajo, registre in sisteme za obračunavanje emisij.
Odprto ostaja tudi vprašanje preglednosti. Organizacija Carbon Market Watch je v pregledu prvih poročil o izvajanju trgovanja po 6.2. členu ugotovila, da obravnavana poročila niso bila skladna z obstoječimi zahtevami, nadzorni postopki pa imajo omejene možnosti za odpravljanje pomanjkljivosti.
COP31 bo v ospredje postavil verodostojnost trgov
Razvoj trgov ogljika bo pomembna tema tudi na podnebni konferenci COP31, ki bo od 9. do 20. novembra 2026 potekala v turški Antalyi.
Za države v razvoju lahko mehanizmi iz 6. člena Pariškega sporazuma pomenijo pomemben vir naložb v zmanjševanje emisij. Za uresničitev tega potenciala pa bodo morale jasno določiti, katera zmanjšanja emisij bodo odobrile za mednarodni prenos, kako bodo razdeljene koristi projektov in kakšni bodo njihovi vplivi na lokalne skupnosti ter ekosisteme.
Prihodnost trgov ogljika tako ne bo odvisna zgolj od njihovega obsega in vrednosti, temveč predvsem od tega, ali bodo ustvarjali merljive podnebne učinke in usmerjali financiranje v verodostojne projekte. Ključno ostaja, da ogljični dobropisi pomenijo dejansko dodatno zmanjšanje emisij, države pa njihove učinke pregledno in zanesljivo izkazujejo.
