Svet ne napreduje dovolj hitro pri uresničevanju zaveze, da bo do leta 2030 zaustavil in obrnil trend izgubljanja biotske raznovrstnosti. To ugotavlja poročilo Združenih narodov State of Biodiversity Action, ki prinaša prvo celovito globalno oceno izvajanja Kunminško-montrealskega globalnega okvira za biotsko raznovrstnost, sprejetega decembra 2022.
Po ugotovitvah poročila, ki ga povzema SDG News, je na poti k uresničitvi manj kot polovica ocenjenih nacionalnih ciljev, napredek pri doseganju 23 globalnih ciljev pa ne zadostuje za izpolnitev skupnih zavez. Čeprav je skoraj 90 odstotkov od 196 pogodbenic Konvencije ZN o biološki raznovrstnosti določilo nacionalne cilje, jih je izvedbene načrte pripravilo približno 60 odstotkov.
Razkorak med sprejetimi zavezami in njihovim izvajanjem bo ena osrednjih tem 17. konference pogodbenic konvencije o biotski raznovrstnosti (COP17), ki bo od 19. do 30. oktobra v Erevanu v Armeniji. Države bodo prvič skupaj ocenile napredek pri uresničevanju globalnega okvira in opredelile področja, na katerih so potrebni dodatni ukrepi.
Zaščita narave zaostaja za cilji
Kunminško-montrealski okvir med drugim predvideva, da bo do leta 2030 zavarovanih najmanj 30 odstotkov kopnega in oceanov, obnovljeni degradirani ekosistemi ter zmanjšani onesnaževanje in pritiski na naravne vire.
Toda sedanje zaveze držav še ne zagotavljajo doseganja tega cilja. Po oceni organizacij Campaign for Nature in Together for the Ocean je trenutno zavarovanih oziroma ohranjenih približno 20 odstotkov kopenskih območij in celinskih voda. Če bi države uresničile obstoječe zaveze, bi se delež do leta 2030 lahko povečal na 27 odstotkov.
Na morju je zaostanek še večji. Zavarovanih je približno deset odstotkov svetovnih oceanov, ob uresničitvi sedanjih zavez pa bi se delež povečal le na okoli 12 odstotkov.
Kljub temu so vidni tudi posamezni uspehi: več kot 50 držav in ozemelj je že doseglo cilj zaščite 30 odstotkov kopenskega ozemlja, nekateri ukrepi za ohranjanje narave pa so prispevali k okrevanju populacij prostoživečih živali.
Vendar ti dosežki ne zadostujejo za odpravo posledic uničevanja habitatov, netrajnostnega izkoriščanja naravnih virov, onesnaževanja in podnebnih sprememb. WWF je v poročilu Living Planet Report 2024 ugotovil, da se je povprečna velikost spremljanih populacij vretenčarjev med letoma 1970 in 2020 zmanjšala za 73 odstotkov. Ta podatek ne pomeni, da je izginilo 73 odstotkov vseh posameznih živali, temveč kaže obsežno upadanje spremljanih populacij.
Več denarja še vedno podpira dejavnosti, ki škodujejo naravi
Eden največjih izzivov za doseganje ciljev je neskladje med financiranjem varstva narave in finančnimi tokovi, ki spodbujajo njeno degradacijo.
Po oceni raziskovalne organizacije Earth Track vlade vsako leto zagotovijo najmanj 2,6 bilijona ameriških dolarjev subvencij in drugih spodbud, ki škodujejo okolju. Mednje sodijo tudi podpore dejavnostim, povezanim s porabo fosilnih goriv, širjenjem kmetijskih površin in degradacijo ekosistemov.
Poročilo Programa ZN za okolje (UNEP) State of Finance for Nature 2026 ocenjuje, da je leta 2023 v dejavnosti, ki negativno vplivajo na naravo, steklo približno 7,3 bilijona dolarjev, medtem ko so naložbe v sonaravne rešitve znašale okoli 220 milijard dolarjev.
Kunminško-montrealski okvir zato predvideva tudi zmanjšanje okolju škodljivih spodbud. Cilj je, da bi jih do leta 2030 zmanjšali za najmanj 500 milijard dolarjev na leto. Toda napredek je omejen: po analizi organizacije Carbon Brief je količinske nacionalne cilje za zmanjšanje škodljivih subvencij določilo le približno pet odstotkov pogodbenic.
Več kot 130 podjetij in finančnih institucij je pozvalo k hitrejšim reformam. Razlogi niso le okoljski. Izgubljanje biotske raznovrstnosti ogroža tudi kmetijsko produktivnost, dobavne verige in dolgoročno gospodarsko stabilnost.
Do leta 2030 najmanj 200 milijard dolarjev na leto
Globalni okvir predvideva, da bo do leta 2030 za biotsko raznovrstnost zagotovljenih najmanj 200 milijard dolarjev letno iz različnih virov. Med cilji je tudi povečanje mednarodnega financiranja razvitih držav za države v razvoju na najmanj 20 milijard dolarjev letno do leta 2025 in 30 milijard do leta 2030.
Doseganje teh zavez bo zahtevalo kombinacijo javnih sredstev, razvojne pomoči, zasebnih naložb in novih finančnih mehanizmov. Posebej zahtevno je za države v razvoju, zlasti majhne otoške države in države z izjemno bogato biotsko raznovrstnostjo. Te pogosto nimajo dovolj javnih sredstev za zaščito ekosistemov, katerih koristi presegajo njihove državne meje.
Poročilo opozarja tudi na pomen boljšega vključevanja naravnega kapitala v gospodarsko odločanje. Gozdovi, mokrišča in oceani zagotavljajo številne koristi, od shranjevanja ogljika in čiščenja vode do zaščite pred poplavami in podpore kmetijstvu. Toda njihova vrednost pogosto ni ustrezno upoštevana pri oblikovanju proračunov in naložbenih odločitev.
Računovodstvo naravnega kapitala in vrednotenje ekosistemskih storitev bi lahko pomagala pri boljšem upoštevanju teh koristi. Vendar sama ocena ekonomske vrednosti narave ne zagotavlja dodatnih finančnih sredstev. Potrebni so zanesljivi podatki, pregledna pravila in varovalke za pravice domorodnih ljudstev ter lokalnih skupnosti.
COP17 bo preizkus izvajanja zavez
Konferenca COP17 bo prvi večji preizkus skupnega napredka po sprejetju globalnega okvira. Države bodo morale oceniti, ali njihovi nacionalni cilji skupaj omogočajo doseganje dogovorjenih rezultatov, ter opredeliti vrzeli pri financiranju, institucionalnih zmogljivostih in mednarodnem sodelovanju.
Med odprtimi vprašanji je tudi financiranje prek sklada Cali, namenjenega delitvi koristi od komercialne uporabe digitalnih informacij o genskih virih. Po navedbah agencije AFP je sklad, za katerega se je pričakovalo, da bi lahko zbral približno milijardo dolarjev na leto, doslej prejel le okoli 6000 dolarjev. To kaže na težave pri pretvarjanju dogovorjenih inovativnih finančnih mehanizmov v dejanske prihodke.
Pomen varstva narave bo presegel tudi okvir pogajanj v Armeniji. Biotska raznovrstnost in podnebne spremembe so tesno povezane: zdravi ekosistemi prispevajo k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, medtem ko segrevanje, ekstremni vremenski dogodki in spreminjanje padavinskih vzorcev povečujejo pritiske na naravo.
Za napredek bo zato treba cilje varstva narave vključiti tudi v odločitve o javnih subvencijah, infrastrukturi, kmetijski politiki in zasebnih naložbah.
Do leta 2030 so ostala le še štiri leta. Ključno vprašanje ni več, ali države priznavajo pomen biotske raznovrstnosti, temveč ali bodo zavezam sledile spremembe gospodarskih spodbud, finančnih tokov in razvojnih politik, ki trenutno še vedno prispevajo k njenemu izgubljanju.
