Potrošniki želijo embalažo pravilno odlagati, vendar pogosto ne vedo, kam sodi. Raziskava ameriških potrošnikov je pokazala, da sta med največjimi ovirami za recikliranje poleg pomanjkanja dostopa do sistemov zbiranja prav pomanjkanje jasnih informacij. Bolj vidna in razumljiva navodila na embalaži bi lahko zato pomembno vplivala na pravilno ravnanje z odpadki, piše Trellis.
Vprašanje označevanja reciklabilnosti je v ZDA trenutno še posebej aktualno zaradi kalifornijske zakonodaje. 4. oktobra je začel veljati zakon SB 343 oziroma »Truth in Labeling«, ki zaostruje pogoje, pod katerimi je mogoče embalažo označiti kot reciklabilno. Za uporabo takšne oznake mora biti embalaža zbrana v najmanj 60 odstotkih skupnosti in razvrščena v najmanj 60 odstotkih sortirnih naprav.
Zakon je povzročil tudi pravne spore. Nekatera združenja embalažne industrije so zahtevala njegovo zadržanje, saj menijo, da omejuje svobodo izražanja. Ne glede na pravni razplet pa raziskava Sustainable Packaging Coalition (SPC) kaže, da je osnovna želja potrošnikov precej jasna: želijo vedeti, kako pravilno ravnati z embalažo.
Največja težava je pomanjkanje informacij
Skoraj dve tretjini Američanov pravita, da pogosto ali vedno reciklirata. Med tistimi, ki tega ne počnejo redno, sta najpomembnejši oviri pomanjkanje možnosti za recikliranje in predvsem negotovost glede tega, kaj je mogoče reciklirati in kako.
Prav tu imajo lahko pomembno vlogo oznake na embalaži. Potrošniki sicer pogosto ravnajo po lastni presoji in pri odlaganju ne iščejo vedno navodil na embalaži. Kljub temu raziskava kaže, da si želijo od podjetij več pomoči.
Ključna je predvsem vidnost in razumljivost informacij. Potrošniki želijo navodila, ki presegajo zgolj simbole in uporabljajo tudi preprosto besedilo. Jasno sporočilo naj bi jim pomagalo hitro razumeti, kaj naj z embalažo naredijo, ko jo želijo odložiti.
Od simbola k jasnemu sporočilu
Eden od sistemov označevanja, ki ga raziskava izpostavlja, je How2Recycle, ki ga upravlja organizacija GreenBlue, matična neprofitna organizacija SPC. Sistem uporablja različne oznake glede na dejansko možnost recikliranja embalaže.
Oznaka »Widely Recyclable« oziroma široko reciklabilno je namenjena embalaži, ki izpolnjuje določene pogoje, med drugim prag 60-odstotne dostopnosti sistemov zbiranja. Raziskava je pokazala, da 84 odstotkov potrošnikov prepozna vsaj eno od oznak sistema How2Recycle, kar kaže na pomen prepoznavnosti oznak.
Za embalažo, ki je mogoče reciklirati le v delu lokalnih sistemov, sistem uporablja oznako »Check Locally«, medtem ko je za nekatere folije in fleksibilno embalažo namenjena oznaka »Store Drop-off«, ki potrošnika usmerja na zbirna mesta v trgovinah.
Vendar postanejo navodila pri takšni embalaži hitro bolj zapletena. Potrošniki sicer razumejo oznake, manj pa vedo, kje preveriti lokalne možnosti zbiranja oziroma v katere trgovine lahko prinesejo določeno embalažo.
Potrošnik potrebuje tudi informacije po oznaki
To odpira širše vprašanje odgovornosti podjetij. Sama oznaka na embalaži pogosto ni dovolj, zlasti kadar je način ravnanja odvisen od lokalnega sistema zbiranja.
Podjetja lahko zato potrošnikom pomagajo tudi z dodatnimi izobraževalnimi vsebinami, spletnimi informacijami in kampanjami. Pri fleksibilni embalaži bi bilo na primer koristno jasno pojasniti, kje so zbirna mesta in kako preveriti, ali jo lokalni sistem sprejema.
Raziskava tako kaže, da potrošnikom ni vseeno, kaj se zgodi z embalažo po uporabi. Težava je pogosto v tem, da nimajo dovolj jasnih informacij, da bi lahko pravilno ukrepali.
Jasnost je del trajnostne komunikacije
Za podjetja je zato izziv dvojni: trditve o reciklabilnosti morajo biti preverljive in skladne z zakonodajo, hkrati pa morajo biti uporabne za potrošnika. Oznaka, ki je formalno pravilna, vendar je potrošnik ne razume, namreč ne izpolni svojega namena.
Izkušnja iz ZDA tako opozarja na širši trend: pri označevanju embalaže bo vse pomembnejša kombinacija dokazljivosti, skladnosti in razumljivosti. Potrošnik potrebuje informacijo, ki jo lahko prepozna, razume in na njeni podlagi tudi pravilno ukrepa.
To pa pomeni, da bo morala trajnostna komunikacija na embalaži postajati manj splošna in simbolna ter bolj konkretna: ne le »ali je embalaža reciklabilna«, ampak predvsem »kaj naj potrošnik z njo naredi«.
