Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) je pripravil nova priporočila za preprečevanje zelenega zavajanja pri trajnostnih trditvah investicijskih skladov in obveznic. V ospredju so navedbe o pozitivnih okoljskih in družbenih učinkih naložb ter trditve o prehodu podjetij in portfeljev v nizkoogljično gospodarstvo.
ESMA z novimi tematskimi smernicami nadaljuje prizadevanja za večjo preglednost trajnostnih informacij na finančnih trgih. Dokument ne uvaja novih regulativnih obveznosti, temveč pojasnjuje pričakovanja regulatorja glede jasnega, poštenega in nezavajajočega komuniciranja. Dopolnjuje predhodne smernice iz leta 2025 in začetka leta 2026, ki so obravnavale sklicevanje na ESG-oznake, ocene in certifikate ter vključevanje ESG-dejavnikov v naložbene strategije.
ESMA pri trajnostnih trditvah poudarja štiri temeljna načela: informacije morajo biti točne, dostopne, podprte z dokazi in posodobljene.
Pozitivni učinki morajo biti dokazljivi
Pri naložbah, ki se predstavljajo kot naložbe s pozitivnim okoljskim ali družbenim učinkom, ESMA opozarja na več pomanjkljivosti. Med njimi so nejasno razlikovanje med učinkom, ki ga ima podjetje, v katero se vlaga, in učinkom same naložbe, pomanjkljiva pojasnila o tem, kako naj bi naložbena strategija prispevala k pozitivnim spremembam, ter nezadostni dokazi za podkrepitev trditev.
Ponudniki skladov in obveznic naj zato jasno opredelijo, katere okoljske ali družbene probleme želijo reševati, kakšne rezultate pričakujejo in kako jih bodo merili. Pri tem sta pomembna dva koncepta: namernost (intentionality), torej izrecen namen ustvariti pozitiven učinek, in dodatnost (additionality), ki se nanaša na prispevek naložbe k učinku, ki ga brez nje ne bi bilo oziroma bi bil manjši.
Rezultate naj podprejo z ustreznimi ključnimi kazalniki uspešnosti (KPI), ki lahko merijo izvedene aktivnosti, njihove rezultate ali dejanski vpliv. Samo izključevanje določenih dejavnosti iz naložbenega portfelja ali spremljanje ESG-tveganj še ne dokazuje pozitivnega učinka. Prav tako naložbe ni mogoče označiti kot naložbo z učinkom zgolj zaradi vrste sredstva ali sektorja, v katerem deluje.
Podnebni prehod zahteva jasne cilje in načrte
Drugo področje smernic so trditve o podnebnem prehodu. Te se praviloma nanašajo na prihodnje izboljšanje podnebne učinkovitosti podjetij, sredstev ali dejavnosti, zato so povezane z večjo negotovostjo kot trditve o trenutnih okoljskih značilnostih.
Uresničevanje zastavljenih ciljev je namreč odvisno tudi od tehnološkega razvoja, sprememb javnih politik in drugih zunanjih dejavnikov. Zato morajo biti cilji in predpostavke predstavljeni pregledno, morebitne spremembe načrtov pa ustrezno pojasnjene.
ESMA od ponudnikov pričakuje, da jasno predstavijo ambicije podnebnega prehoda, konkretne cilje in merila ter njihovo povezavo s podnebnimi cilji Evropske unije oziroma globalnimi cilji. Opisati morajo tudi strategijo izvajanja, akcijski načrt in doseženi napredek.
Splošne zaveze k trajnosti brez konkretnih ukrepov ne zadostujejo. Enako velja za kazalnike in trditve o usklajenosti s podnebnimi cilji, če niso pojasnjeni njihov pomen, obseg in omejitve.
Posebno pozornost ESMA namenja razlikovanju med zmanjšanjem emisij v naložbenem portfelju in dejanskim zmanjšanjem emisij v gospodarstvu. Nižje emisije portfelja same po sebi namreč ne pomenijo, da so se zmanjšale tudi emisije podjetij in dejavnosti v realnem gospodarstvu.
Od obljub k preverljivim rezultatom
Nove smernice vsebujejo primere dobrih in slabih praks ter priporočila, kaj naj ponudniki pri trajnostnih trditvah upoštevajo in čemu naj se izognejo. Skupno sporočilo je, da morajo biti trajnostne navedbe podprte z ustreznimi dokazi, jasno metodologijo in merljivimi cilji.
Za finančne institucije to pomeni, da pri predstavljanju trajnostnih naložb ne zadostujejo več široko zastavljene ambicije ali splošno sklicevanje na ESG. Pomembno je pojasniti, kaj naložba dejansko dosega oziroma kaj naj bi dosegla, kako se njen učinek meri in katere omejitve je treba upoštevati.
ESMA s tem nadaljuje razvoj pričakovanj glede trajnostnega komuniciranja na finančnih trgih. Čeprav smernice ne prinašajo novih obveznosti, lahko prispevajo k enotnejšemu razumevanju obstoječih zahtev ter k bolj primerljivim in verodostojnim informacijam za vlagatelje.
