Predlagani cilji za zmanjšanje odpadkov in krepitev krožnega gospodarstva do leta 2035 odpirajo nova vprašanja za proizvajalce embalaže. Med ključnimi izzivi so skladnost z zakonodajo, dostop do recikliranih materialov, merjenje emisij in preprečevanje zavržene hrane, opozarja Packaging Getaway.
31. konferenca ZN o podnebnih spremembah (COP31), ki bo do 20. novembra 2026 potekala v turški Antalyi, bo med drugim obravnavala ravnanje z odpadki, učinkovito rabo virov, emisije metana in razogljičenje industrije. Turško predsedstvo konference v okviru pobude Zero Waste predlaga, da bi do leta 2035 prepolovili predvideno rast količine komunalnih odpadkov in povečali delež krožne uporabe materialov na najmanj 15 odstotkov. Ne gre torej za prepolovitev vseh odpadkov, temveč za omejitev njihove pričakovane rasti.
Cilji niso pravno zavezujoče zahteve za embalažno industrijo, lahko pa vplivajo na prihodnje politike, naložbe v infrastrukturo in zahteve kupcev.
Reciklabilnost in ponovna uporaba embalaže
Embalaža, ki je tehnično primerna za recikliranje, ni nujno tudi dejansko reciklirana. Za to so potrebni ustrezni sistemi zbiranja, sortiranja in predelave, ki se med državami razlikujejo. Na učinkovitost vplivajo tudi posamezne sestavine embalaže, kot so etikete, lepila, tiskarske barve, premazi in večslojne strukture.
Evropska uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR), ki se uporablja od avgusta 2026, določa zahteve glede zasnove, sestave, preprečevanja odpadkov, reciklabilnosti in ponovne uporabe. Od leta 2030 bodo za embalažo na trgu EU veljale nove zahteve glede reciklabilnosti, za določene kategorije plastične embalaže pa tudi minimalni deleži reciklirane vsebine.
Več pozornosti je namenjene tudi embalaži za večkratno uporabo, vendar ta zahteva delujoč sistem zbiranja, čiščenja, skladiščenja in vračanja. Njene okoljske in ekonomske koristi so odvisne od števila ponovnih uporab, transportnih razdalj in stopnje vračanja.
Dobavitelji pod pritiskom zaradi emisij obsega 3
Proizvajalci embalaže se vse pogosteje srečujejo z zahtevami kupcev po podatkih o emisijah toplogrednih plinov. Embalaža namreč prispeva k emisijam obsega 3, ki nastajajo v vrednostni verigi podjetij, med drugim pri nabavi materialov, transportu in ravnanju z izdelki po uporabi.
Pomembna postajata ogljični odtis izdelka (PCF) in analiza življenjskega cikla (LCA). Za zanesljive ocene so potrebni podatki o surovinah, porabi energije, proizvodnji, transportu in ravnanju z odpadki. Ker se metodologije in meje izračunov med dobavitelji lahko razlikujejo, je pomembna tudi primerljivost podatkov.
COP31 ne uvaja splošne zahteve po neodvisno preverjenih ogljičnih odtisih vseh embalažnih izdelkov. Kljub temu bodo dobavitelji z zanesljivimi okoljskimi podatki lažje izpolnjevali zahteve kupcev in sodelovali v nabavnih postopkih.
Reciklirani materiali in zavržena hrana
Naraščajoče povpraševanje po recikliranih materialih iz odpadkov po uporabi (PCR) odpira vprašanja njihove razpoložljivosti, cene in kakovosti. Posebej zahtevna je embalaža za stik z živili, saj vsi reciklirani polimeri in postopki recikliranja niso primerni za takšno uporabo. Podobne izzive imajo proizvajalci papirne embalaže, zlasti glede razpoložljivosti predelanih vlaken in njihove kakovosti.
Pomemben del pobude Zero Waste je tudi preprečevanje zavržene hrane. Po podatkih Programa ZN za okolje (UNEP) izguba in zavržena hrana prispevata od 8 do 10 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov. Embalaža lahko z zaščito pred poškodbami in kontaminacijo ter podaljševanjem roka uporabnosti pomaga zmanjševati izgube hrane.
Zato zmanjševanje količine embalažnega materiala ne sme poslabšati zaščite izdelka. Lažja embalaža lahko porabi manj virov, vendar povzroči več zavržene hrane, če ne zagotavlja ustrezne zaščite. Pri izbiri materialov je treba tako upoštevati tudi varnost živil, rok uporabnosti in celoten okoljski vpliv.
Pet prednostnih področij za proizvajalce
Proizvajalci embalaže se lahko na spreminjajoče se zahteve pripravijo z ukrepi na petih področjih:
-
Skladnost z zakonodajo: pregled embalaže glede na zahteve PPWR in drugih predpisov na trgih, kjer podjetje posluje.
-
Okoljski podatki: izboljšanje podatkov o izvoru materialov, reciklirani vsebini, emisijah in porabi energije.
-
Nabava recikliranih materialov: preverjanje njihove razpoložljivosti, kakovosti in primernosti za predvideno uporabo.
-
Ponovna uporaba: presoja učinkovitosti sistemov zbiranja, čiščenja, transporta in vračanja embalaže.
-
Zaščita izdelkov: preverjanje, ali lažji materiali in nove zasnove še vedno zagotavljajo ustrezno zaščito, zlasti pri živilih.
COP31 lahko prispeva k oblikovanju prihodnjih politik na področju embalaže, vendar se spremembe že uveljavljajo z zakonodajo in zahtevami kupcev. Za proizvajalce bodo zato vse pomembnejši zanesljivi podatki o emisijah, dostop do kakovostnih recikliranih materialov ter embalaža, ki omogoča učinkovito predelavo in hkrati ustrezno ščiti izdelke.
