Evropska uredba o proizvodih, ki ne povzročajo krčenja gozdov (EUDR), spreminja pogoje dostopa kmetijskih proizvodov do evropskega trga. Čeprav so obveznosti v prvi vrsti naložene podjetjem, ki proizvode dajejo na trg EU, imajo pomembne posledice tudi za male kmete, ki so del teh dobavnih verig.
Poročilo Mednarodnega inštituta za trajnostni razvoj (IISD) temelji na raziskavi in intervjujih s 333 malimi kmeti in organizacijami kmetov iz 16 držav Afrike, Azije in Latinske Amerike. Analizira njihovo poznavanje uredbe, pripravljenost na izpolnjevanje zahtev ter ovire, s katerimi se srečujejo pri zagotavljanju skladnosti.
Težave niso le vprašanje ozaveščenosti
Raziskava kaže, da je poznavanje EUDR med sodelujočimi proizvajalci razmeroma visoko, vendar je njihova pripravljenost na izpolnjevanje zahtev precej bolj neenakomerna. Ključne ovire so predvsem urejenost lastništva in zakonitost rabe zemljišč, stroški skladnosti, sledljivost, geolokacija ter omejene tehnične in digitalne zmogljivosti.
Pomemben izziv predstavljata tudi dostop do podpornih storitev in vključevanje v organizacije proizvajalcev. Številni mali kmetje sami težko vzpostavijo sisteme, ki so potrebni za zbiranje podatkov, dokazovanje izvora proizvodov in ocenjevanje tveganj.
Raziskava opozarja tudi na nevarnost izključevanja iz evropskih dobavnih verig. Približno tri četrtine sodelujočih menijo, da bi strožje zahteve lahko povzročile preusmerjanje proizvodnje na manj regulirane trge, če kmetje ne bodo imeli dostopnih in praktičnih poti do skladnosti. To bi lahko zmanjšalo okoljske učinke uredbe in hkrati ogrozilo prihodke malih proizvajalcev.
Standardi lahko pomagajo, vendar niso dovolj
Pomembno podporo lahko predstavljajo prostovoljni trajnostni standardi in druge trajnostne pobude. Proizvajalci, vključeni v takšne sheme, so praviloma poročali o boljšem dokumentiranju, sledljivosti, usposabljanju in dostopu do podpore pri izpolnjevanju zahtev.
Vendar samo certificiranje še ne zagotavlja skladnosti z EUDR. Potrebno je večje usklajevanje obstoječih sistemov z zahtevami uredbe, predvsem pri podatkih, sledljivosti in geolokaciji, hkrati pa tudi več podpore proizvajalcem, ki niso vključeni v certifikacijske sheme.
Potrebno je sodelovanje celotne dobavne verige
Poročilo izpostavlja tri področja, na katerih bi bilo mogoče okrepiti vključevanje malih kmetov v dobavne verige, skladne z EUDR.
Trajnostne sheme in organizacije proizvajalcev lahko nadgradijo obstoječe sisteme certificiranja in sledljivosti, zmanjšajo podvajanje zbiranja podatkov ter zagotovijo usposabljanje in tehnično pomoč. Pomembna je tudi pomoč pri geolokaciji, vodenju evidenc in ocenjevanju tveganj.
Države morajo nasloviti strukturne ovire, ki jih posamezni kmetje ne morejo rešiti sami. Med prednostnimi nalogami so izboljšanje zemljiške administracije in podpornih storitev, naložbe v skupne sisteme sledljivosti in podatkov ter boljša digitalna infrastruktura. Potrebna je tudi ciljno usmerjena finančna in tehnična pomoč.
Podjetja in kupci lahko svoje dobavitelje podprejo pri vzpostavljanju sledljivosti, dokumentacije in sistemov za izpolnjevanje zahtev. S tem lahko zmanjšajo tveganje, da bi bili mali proizvajalci izključeni iz reguliranih trgov.
Raziskava tako ugotavlja, da vključevanje malih kmetov ne sme ostati zgolj vprašanje njihovega izpolnjevanja novih zahtev. Za učinkovito izvajanje EUDR bodo potrebne skupne naložbe v znanje, tehnologijo, finance, sledljivost in podporne sisteme, ki bodo malim proizvajalcem omogočili, da ostanejo del trajnostnih globalnih dobavnih verig.
