Ker se delovna mesta prilagajajo velikim izzivom, kot je staranje delovne sile, nova razpravljalna publikacija EU-OSHA predstavlja pogled specialistov medicine dela na njihovo vlogo pri zagotavljanju skladnosti z zahtevami varnosti in zdravja pri delu (VZD).
Publikacija je del raziskovalnega programa Podpora skladnosti (Supporting compliance) in prinaša pregled praks, izzivov ter dodane vrednosti medicine dela v Evropi. Temelji na nedavni raziskavi, Medicina dela v EU: Pogled zdravnikov specialistov, ki jo je izvedla sekcija Evropske zveze zdravniških specialistov za medicino dela (UEMS-OM).
Rezultati raziskave so zagotovili dragocene in aktualne informacije o stanju medicine dela v Evropi
Ustrezno izobraževanje in usposabljanje na področju medicine dela zagotavljata znanje, ki predstavlja temelj za to, kako lahko specialisti medicine dela prispevajo k zagotavljanju skladnosti. Raziskava je potrdila, da specialistično podiplomsko medicinsko usposabljanje traja najmanj štiri leta. Direktiva Sveta 2005/36/ES določa medsebojno priznavanje specialističnih diplom. Nacionalni učni programi pa upoštevajo tudi nacionalne pravne okvire (delovno pravo, zdravstveno varstvo, socialno zavarovanje itd.) in njihove posebne zahteve. Evropske zahteve glede usposabljanja (European Training Requirements) in specialistični izpit predstavljajo merilo odličnosti.
Raziskava kaže, da stroške storitev medicine dela v veliki meri nosijo delodajalci. Raziskava je pokazala, da je najpomembnejši dejavnik za zagotavljanje storitev medicine dela zakonska obveznost zagotavljanja teh storitev.
Podatki kažejo, da je z obveznim zagotavljanjem zdravstvenega varstva pri delu večinoma zajeto le zaposleno prebivalstvo. Delavci v prožnih oblikah zaposlitve in zaposleni v mikro podjetjih so redko vključeni, zaradi česar so v ranljivem položaju. Poleg tega je večina držav poročala o sedanjem ali pričakovanem prihodnjem pomanjkanju specialistov medicine dela.
Najpogostejši način zagotavljanja storitev medicine dela delavcem je, da delodajalec najame zunanjega izvajalca zdravstvenih storitev. Zdravniki, zaposleni neposredno pri delodajalcu, so praviloma prisotni le pri velikih delodajalcih. Kazalniki kakovosti se uporabljajo redko. Vendar bi lahko obvezen nacionalni sistem kazalnikov storitev medicine dela prinesel pomembne koristi.
Raziskava je proučila odnose specialistov medicine dela z drugimi deležniki. Potrdila je, da večina specialistov medicine dela kot najpomembnejše partnerje pri vsakodnevnem delu vidi vodjo kadrovske službe in/ali delodajalca.
Naloge specialistov medicine dela so bile opredeljene na podlagi Konvencije MOD C161. Zdravstveni nadzor delavcev je bil nedvoumno prepoznan kot najpomembnejša naloga. Pomembne pa so tudi naloge na področju higiene dela, svetovanja ter klinične obravnave in rehabilitacije. Presenetljivo je, da prijavljanje poklicnih bolezni v večini držav ne predstavlja posebej velikega deleža vsakodnevnega dela.
Nedavna tržna usmeritev storitev medicine dela v Evropi ima lahko tako pozitivne kot negativne posledice. Med pozitivnimi so večja prožnost in odzivnost, med negativnimi pa nasprotja med finančnimi in etičnimi interesi, komercializacija ter vprašanja kakovosti in dostopnosti. Slednjim bi bilo treba nameniti več pozornosti, da bi preprečili poslabšanje kakovosti storitev.
Anketiranci so staranje celotnega prebivalstva oziroma delovne populacije ocenili kot največji izziv za medicino dela. Sledile so spreminjajoče se oblike zaposlovanja in čezmejni oziroma tuji delavci, nato pa nove kemikalije in tehnologije. V nekaterih državah so kot največji izziv izpostavili tveganje deregulacije, umetno inteligenco ali podnebne spremembe.
Odgovori v okviru SWOT-analize so kot ključne prednosti izpostavili dobro vzpostavljen regulativni okvir in strokovno usposobljenost zdravnikov. Med glavnimi slabostmi sta bila prepoznana pomanjkanje specialistov ter dostop malih podjetij do storitev medicine dela. Anketiranci so priložnosti videli predvsem v napredku digitalnih tehnologij. Pomanjkanje specialistov je bilo ponovno prepoznano kot grožnja, prav tako drugi politični, zakonodajni ali finančni ukrepi, ki lahko zmanjšajo učinkovitost medicine dela.
Specialisti medicine dela imajo verodostojnost in znanja za ocenjevanje zdravja delavcev ter za celostno obravnavo njihovega zdravja. Poleg tega so usposobljeni za prepoznavanje nevarnosti za zdravje pri delu in sodelovanje pri ocenah tveganja.
Medicina dela v spreminjajočem se svetu dela
Ker se svet dela spreminja zaradi izzivov, kot so podnebne spremembe, psihosocialna tveganja, vključevanje novih tehnologij in demografske spremembe, imajo strokovnjaki medicine dela edinstven položaj, da se na te spremembe ne le odzivajo, temveč tudi prevzamejo vodilno vlogo pri njihovem obravnavanju na delovnem mestu. Njihov razvijajoči se sistem usposabljanja jim omogoča, da prispevajo k oblikovanju bolj zdravih, varnih in trajnostnih delovnih okolij po vsej Evropi. V večini držav so zdravniki medicine dela lahko najlažje dostopni zdravniki za zaposleno prebivalstvo. Zato lahko poleg svoje preventivne vloge in glede na pomen medicine dela pri spodbujanju zdravja delavcev dejavno prispevajo tudi k primarnemu zdravstvenemu varstvu in javnozdravstvenim pobudam, med drugim k zdravstvenim pregledom in sezonskim programom cepljenja. Tovrstne dejavnosti lahko koristijo tudi delodajalcem.
Storitve Fit medie/Zelene Slovenije
Ugotovitve raziskav hkrati potrjujejo, da kakovost sistema VZD ni odvisna le od strokovnega znanja in zakonskih zahtev, temveč tudi od sposobnosti organizacij, da aktualna spoznanja pravočasno prenesejo v prakso. Pri tem ima pomembno vlogo tudi strokovno podpora na področju VZD – spremljanje novih tveganj, zakonodajnih sprememb, raziskav in dobrih praks ter njihovo razumljivo približevanje delodajalcem, strokovnim službam in zaposlenim.
Pomemben del tega pristopa je Stičišče znanja in praks VZD, ki ga je vzpostavila Fit media/Zelena Slovenija, ki povezuje podjetja ter omogoča izmenjavo dobrih praks in preverjenih rešitev. Fit media/Zelena Slovenija s strokovnimi vsebinami tudi podpira organizacije pri prepoznavanju aktualnih izzivov varnosti in zdravja pri delu ter pri njihovem vključevanju v širše politike trajnostnega in odgovornega poslovanja. Podjetjem pri tem ponuja podporo pri prehodu od formalno vzpostavljenih sistemov k njihovemu dejanskemu delovanju v praksi. Z diagnostičnimi orodji za oceno sistema upravljanja VZD, psihosocialnih tveganj in dejanske varnostne prakse lahko organizacije prepoznajo vrzeli, skrita tveganja in razkorak med tem, kar je zapisano, kar zaznavajo zaposleni, in tem, kar se v organizaciji zares dogaja. Na tej podlagi je mogoče določiti prednostne ukrepe ter sistematično krepiti preventivo, varnostno kulturo in odpornost organizacije. Povezovanje VZD, zdravja zaposlenih in trajnostnega upravljanja tako postaja pomemben del ustvarjanja varnejših in bolj zdravih delovnih okolij.
