Kaj bo z embalažo, se lahko ve že pri rojstvu izdelka, mar ne?

Joze-Volfand

Embalaža. Energetika. Promet. Bodo to trije mušketirji sprememb poslovnih modelov podjetij?

Ali gre res še vedno za tehtanje, ali se ali se ne prebuja okoljsko občutljiv menedžment za tehnološke spremembe? Ali nista krožno gospodarstvo in dekarbonizacija gospodarstva v resnici poslovni model, ki je razvojna alternativa za drznejši menedžerski odgovor, kako v prihodnjem desetletju trg zavzemati s konkurenčnostjo ekološke modernizacije (kot jo razume John S. Dryzek). Torej sploh ne gre več za to, ali bo podjetje poslovalo bolj ali manj okoljsko in trajnostno. Kajti po starem ne bo šlo več. Ekonomska rast, ki priznava zgolj še dobičkonosnost, izgublja legitimnost. Morda dominantne inštitucije slovenskega gospodarstva skupaj z nekaterimi vladnimi resorji in etablirano znanostjo zavestno prestavljajo čas za razvojne premike pod dežnikom eko vrednot. Ali pa sprejemajo prehitre odločitve, ki povečujejo okoljske rizike in nespametno povečujejo ekološki dolg Slovenije. Če sprejmemo opredelitev ekološke modernizacije slovenske družbe kot partnerstvo med vlado, podjetji, znanstveno sfero in stroko, zeleno javno sfero in državljani, potem naj nekaj primerov ilustrira, kako nastaja integriteta ekološke osnove slovenske družbe.

Dr. Dejan Paravan iz GEN-I ne dvomi, kakšno naj bo prihodnje desetletje zelene energetske revolucije Slovenije. Njegov strateški razvojni adut je dekarbonizacija slovenske energetike. Srednjeročna usmeritev je zanj jasna: OVE, moderne tehnologije pametnih omrežij, URE in elektrifikacija transporta in ogrevanje.

Nekoliko drugače razmišljajo na Ministrstvu za finance. Vendar, trdi Natalija Kovač Jereb, se z zeleno proračunsko reformo odpirajo vrata za ukinitev okolju škodljivih subvencij. Podnebno ogledalo 2019 jasno sporoča. Promet je edini sektor, kjer se emisije TGP povečujejo. A v letu 2017 so se subvencije za trošarine dvignile precej bolj kot nepovratna sredstva za zmanjševanje emisij v javnem sektorju, gospodinjstvih in prometu. Mag. Barbara Petelin Visočnik meni, da se mora politika odločiti, koliko bo ambiciozna pri konkretnih ukrepih. A se pri subvencijah, ki podjetjem niso spodbuda za razogljičenje, sogovornica zavzema za postopnost. Prav značilna je intonacija Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu. Spremembe niso puščica v promet, ki je vse bolj živ vulkan vseh emisij v Sloveniji, pač pa ob novostih, ki so dobrodošle, na primer enotna vozovnica, pri navajanju razvojnih nalog Javne agencije za potniški promet ne omenja, ali bo med njenimi razvojnimi nalogami tudi e-mobilnost javnih prevozov. Že to, ali se ali se ne omenjata e-mobilnost in dekarbonizacija prometa, pove nekaj o refleksiji piscev, ki ne bi smeli povsem prezreti predlogov Podnebnega ogledala 2019.

Sicer pa, saj se vendar ve, da je blizu leto, ko bo začela v celoti veljati razširjena odgovornost proizvajalca za življenjski ciklus izdelka. Odgovornost proizvajalca se ne bo končala s tem, ko bo poslal izdelek na trg ali na prodajne police.

In smo pri embalaži, pri iskanju strateških odgovorov na Razvojne izzive embalažne panoge v krožnem gospodarstvu. Takšen je naslov strokovne delovne konference, ki jo bo Akademija Zelene Slovenije pripravila 6. septembra v veliki dvorani GZS v Ljubljani. Predstavili bomo prvi slovenski priročnik o embalaži s pregledom, kako Slovenija in svet iščeta v teoriji in praksi trajnostno embalažo. Od materialov in dizajna do trendov v razvoju embalaže in do ravnanja z odpadno embalažo. Poti in stranpoti do trajnostne embalaže je na pretek. S kopico dvomov, kaj je in ni prava alternativa sintetični plastiki in kateri konkretni ukrepi bodo podjetjem približali cilje iz strategije za plastiko ali iz akcijskega načrta za krožno gospodarstvo.

Prvič doslej je v enem priročniku razprostrta vrednostna veriga večine akterjev, ki določajo, s katerimi procesi in kako do krožnega proizvoda in do nove pomladi plastike. Embalažna zgodba se ne začne pri komunalnem podjetju ali na odlagališču. Kdo je prvi odgovoren, da bo mogoče leta 2030 vso plastično embalažo dano na trg ponovno uporabiti ali stroškovno učinkovito reciklirati?

S krožno zasnovo izdelka nastaja nov poslovni model za kroženje virov. Ali je to tudi odgovor, ali se da s takšnim poslovnim in razvojnim menedžeriranjem služiti denar in povečati konkurenčnost? Ali se vam ne zdi, da že dvigujejo glas potrošniki, ki zahtevajo proizvode z majhnimi emisijam in z reciklabilno embalažo? Morda bo to zdravilo proti poapnenju poslovnih procesov, ki jim bo prej ko slej pošla sapa in z njo konkurenčnost na trgu.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 141 lahko prelistate tukaj.