Podnebna konferenca združenih narodov v Cancunu, ki je potekala od 29. novembra do 10. decembra, se je zaključila z dogovorom, ki so ga sestavile mehiške oblasti. Dogovor zavezuje k nadaljevanju pogajanj za podaljšanje Kjotskega protokola in nov globalni sporazum za prihodnje leto. Po dogovoru bodo ustanovili center za podnebno tehnologijo, ki bo državam v razvoju nudil tehnično znanje pri zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in prilagajanju na posledice podnebnih sprememb. Dogovor predvideva tudi ustanovitev posebnega “zelenega” sklada za pomoč državam v razvoju. Razvite države bodo v sklad sprva prispevale 30 milijard dolarjev, do leta 2020 pa 100 milijard dolarjev na leto. Dogovoru nasprotuje samo Bolivija, vsi ostali narodi pa se z njim strinjajo.
Glede omejevanja podnebnih sprememb besedilo poziva k nujnim ukrepom, da se svetovne temperature ne dvignejo več kot dve stopinji Celzija nad predindustrijsko raven, ne določa pa ukrepov, kako se bo to doseglo, ampak le poziva države k povečanju “ambicij” za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Poziva tudi k znanstvenim študijam, ali bi bilo mogoče povišanje temperatur omejiti na le 1,5 stopinje Celzija, ter proučitvi možnosti o oblikovanju novih tržnih mehanizmov, s katerimi bi državam v razvoju pomagali pri omejevanju izpustov. Deklaracija izraža tudi podporo prizadevanjem za zaščito gozdov in poziva države v razvoju, naj naredijo načrte v tej smeri ter spoštujejo pravice domorodnega prebivalstva.
Nevladne okoljske organizacije so dosežek v Cancunu ocenile različno. Dogovor je po mnenju WWF dobra podlaga za dogovor na svetovni ravni prihodnje leto v Južnoafriški republiki, predstavnik Greenpeacea Wendel Triopa pa je dejal, da je srečanje v Cancunu morda rešilo proces, ne bo pa rešilo podnebja.
