Za trajnostno gradnjo potrebujemo lokalno predelavo surovin – EOL št. 167

Pri individualni gradnji je najbrž lažje uveljaviti zahteve trajnostne gradnje. Kakšno vlogo pa ima lahko arhitektura pri gradnji javnih objektov? Koliko se v gradbeništvu poznajo premiki h konceptu trajnostne gradnje?

Načeloma smo vsi trajnostni, dokler ni potrebno ukrepati. To velja za različne ravni družbenega delovanja. Arhitekti smo tisti, ki naročnika vodimo, ga usmerjamo skozi proces načrtovanja. Zato imamo v tem pogledu na nek način veliko moralno odgovornost. Vselej je naročnik tisti, ki se na koncu odloči. Večjih resnih premikov v gradbeništvu na žalost ni zaslediti, če se pogovarjamo o celostnem konceptu, ki presega kvalitetno izvedbo fasadnega ovoja, kar nam ga nalaga že sama zakonodaja.

Toda različni dokumenti, ki opozarjajo na razogljičenje, stavbe naslavljajo kot eno izmed močnih žarišč toplogrednih plinov. Pred kakšnim izzivom ste arhitekti?

Če se lahko malo pošalim, ne verjamem v pretirano uporabo papirja, mislim seveda na birokracijo. Z birokracijo uspešno ustvarjamo fikcijo na ravni EU in naše države. Spodbuja se vse trajnostne metode, v kolikor le te spodbujajo potrošnjo, ki ohranja globalni sistem in misel nenehne rasti. Zakaj v gradbeništvu ogromno govorimo o energetski sanaciji objektov in praktično nič o vgrajenih materialih? Zakaj govorimo o cilju, ne da bi nas zanimala pot? Mnenja sem, da so, z izjemo usmerjanja naročnikov, razmisleka o novih strategijah, kot je primer naše prenove, in opozarjanja na problematiko, večji premiki domena sistemskih rešitev.

Na kaj mislite?

Za resno trajnostno gradnjo bi potrebovali lokalno predelavo surovin z nizkim ogljičnim odtisom v kar največjem možnem obsegu, kjer bi bile poti surovin, izdelkov in polizdelkov kar najkrajše. Pri večini naših projektov stranke usmerjamo v okolju prijaznejše materiale, vendar v fazi realizacije skoraj noben material ne prihaja iz Slovenije. Če pogledamo le sistem domače surovine. Lesno – predelovalna industrija Slovenije praktično nima resnih sušilnic, večjih žag. Praktično vsi lepljenci prihajajo iz sosednje Avstrije. Nadalje. Ne poznam slovenskega proizvajalca lesnovlaknenih izolacijskih plošč. Prav tako ne podjetja, ki bi izdelovalo reciklirano penjeno steklo, ki v veliki meri lahko nadomesti okolju neprijazno izolacijo iz ekstrudiranega polistirena (XPS). To je res žalostno.

Prav tako se danes zdi že sama gradnja nadstandard, gradnja z naravnimi materiali pa še toliko večji privilegij. Če bi kot družba mislili resno, bi naravno gradnjo finančno približali klasični gradnji z davki na eni strani in subvencijami na drugi strani. Pričakovati, da bo mlada družina, ki si rešuje stanovanjsko stisko, reševala probleme trajnosti brez sistemske podpore države, je zmotno in nemoralno. Ekologija, v kolikor mislimo resno, ni domena intuziastičnih posameznikov, ampak celotne družbe.

V vašem primeru prenove garažnega industrijskega objekta ste želeli ustvariti stanovanjski objekt. Uporabili ste strategijo renovacije in strategijo reciklaže. Kaj ste morali spremeniti na starem objektu?

Objekt, ki je bil grajen v 90-tih letih prejšnjega stoletja, ni imel posebnih kvalitet, le izjemno lokacijo ob robu gozda. Če so bili parametri načrtovanja in z njimi prostorske rešitve na dlani, pa je bil odgovor na karakter objekta težko opredeljiv. Programsko so v notranjosti družinsko proizvodnjo z vsemi stroji s prenovo zamenjali primarni elementi domovanja, torej ognjišče, leseno pohištvo, kavč, … Vzpostavili smo nov vhod v delno vkopano stanovanje. Osrednji prostor smo v največji možni meri odprli in s tem zagotovili prehod na teraso in naprej v gozd. Strop in tla v surovi obliki opominjata na preteklo funkcijo prostora in zgodovinsko sledita objektu vse do njegove surove konstrukcijske izvedbe zalivanja plošče stropa. Novi konstruktivni elementi so izvedeni z jeklenimi profili, ponekod z okvirji, vsi surovi, neobdelani. V prostoru nastane nov kolaž, nov kontekst, ki naj bi bil dokončan, a ne dokončen.

Kateri del prenove pa je bil najtežji in kaj ste storili z gradbenimi odpadki, ki jih je v Sloveniji vsako leto več?

Prenova že v samem bistvu nosi element presenečenja. Za vse udeležene je bilo najbolj vznemirjujoče odstranjevanje stropa z metodo peskanja. Občutek je bil, kot bi razkrivali stare freske, saj nismo vedeli, v kakšnem stanju bo armiranobetonski strop. Po peskanju smo ugotovili, da je strop v precej slabšem stanju, kot smo mislili, vendar smo z izjemnimi naročniki ugotovili, da je s tem le bolj slikovit in z več zgodbe.

V čem je bistvo obeh vaših trajnostnih prenov?

Gre za dve primarni trajnostni strategiji. Za prenovo in reciklažo. Prenova pred novogradnjo ima že sama po sebi prednost. Pomembno je, da prenovo izpeljemo ustrezno. Tej klasični strategiji smo dodali strategijo reciklaže. Z ostanki opeke, betona, strešnikov in asfalta kot presežka pri posegu v stari objekt smo popolnili zunanje oporne zidove, gabione. S tem smo gradbene odpadke integrirali v prenovo praktično brez transportnih poti, kar ni nezanemarljivo. Gabioni so posledica novega posega, ki iz vkopanega bivalnega dela omogoča nivojski prehod iz notranjosti preko roba v gozd. Reciklaža se zgodi na stiku človekovega posega v naravo v upanju na vzpostavitev prepotrebnega novega odnosa.

Ali ste se pri kreativni zasnovi prenove srečali tudi z izzivom, koliko bo objekt energijsko varčen in nizko ogljičen?

Energijska varčnost objekta je vsekakor pomembna, vendar je to zgolj eden od parametrov trajnosti, s katerim se v našem biroju ukvarjamo. Gre za edini parameter trajnosti, ki je praktično že sistemsko oziroma zakonodajno rešen.