Ekološki odtis Slovenije

Mag. Nataša Kovač

Ekološki odtis je eden izmed najbolj uveljavljenih sinteznih kazalnikov, s katerim spremljamo porabo biološko obnovljivih dobrin, ki so ključne za naše preživetje. V času omejenih naravnih virov in vse večjih podnebnih sprememb postaja pomen trajnostnega uporabljanja naravnih virov ključen za dolgoročno načrtovanje prihodnosti. Analize ekološkega odtisa, ki jih opravlja globalna neprofitna organizacija Global Footprint Network, kažejo, da človeštvo trenutno porabi 60 % več, kot je mogoče obnoviti – ali toliko, kot če bi živeli na 1,6 planeta. V Sloveniji je ekološki odtis še višji. Porabimo toliko, kot bi živeli na treh planetih. Zato smo v ekološkem primanjkljaju.

Mag. Nataša Kovač
Mag. Nataša Kovač

Dejstvo je, da planeta ni mogoče v nedogled pretirano izčrpavati, zagotovo pa ne toliko, kot smo ga do sedaj. Zato se postavlja vprašanje, ali se tega zavedamo in kakšno prihodnost si sploh želimo? V prihodnosti bodo naravni viri, ki jih danes neizmerno in nenačrtovano črpamo, še bolj omejeni. Ali ni že skrajni čas, da pričnemo z njimi upravljati načrtovano in premišljeno?

Prostor je ključna ekološka dobrina

V procesu izračunavanja ekološkega odtisa se naravne vire obravnava kot biološke dobrine z biološko zmogljivostjo, pri čemer je njihova obnovitveno sposobnost eden izmed temeljnih procesov, ki omogočajo obstoj življenja na Zemlji. Dejstvo pa je, da je obnova tako fizično kot materialno omejena. Zaloge fosilnih goriv niso neskončne, saj so neobnovljive, še bolj pa je omejujoča absorbcija ogljikovega dioksida v ozračju, ki nastaja pri njihovem izgorevanju. Biosfera namreč nima dovolj zmogljivosti, da bi predelala ves, torej tudi prekomeren CO₂, ki nastane pri izgorevanju. Zato tudi biosfera omejuje našo sposobnost neizmernega izčrpavanja fosilnih goriv. Takšen sistem s povratno zanko razumemo kot sposobnost obnavljanja ekosistemov in s tem rastlinske mase kot osnovnega vira hrane. Pri tem je naš planet velik zbiralnik sončne energije, ki sprejema energijo in jo pretvarja v biomaso.

Podobna logika kot poteka v naravi, velja tudi pri finančnem računovodstvu. Poznati moramo prihodke in odhodke. Pri prihodkih se moramo vprašati, koliko denarja imamo, pri odhodkih pa, koliko ga porabimo. Če porabimo več, kot imamo, smo v primanjkljaju. Prihodke v naravi imenujemo biokapaciteta, odhodke ali porabo pa ekološki odtis. Razlika med ekološkim odtisom in biokapaciteto je ekološki primanjkljaj.

V naravi velja, da vse naše zahteve za biološko obnovljive vire med seboj stalno tekmujejo. Krompirja, ki ga pojemo odrasli, ne morejo pojesti otroci. Ravno tako ne morete pojesti ribe, ki jo je pojedel tjulenj. Zaradi stalnega povpraševanja po biološko produktivnem prostoru, na katerem potekajo obnovitveni procesi, poteka stalen boj. Prostor pa je zato ključna ekološka dobrina, ki omogoča obnovo vseh bioloških virov, potrebnih za življenje. Zato ekološki odtis in biokapaciteto izražamo v prostorski enoti – globalni hektar. Enotna metodologija preračuna ekološkega odtisa in biokapacitete omogoča primerjavo Slovenije s katerokoli državo na svetu. Podobno velja za primerjavo ekološkega odtisa in biokapacitete regij in mest z drugimi regijami in mesti. Ker je prostor, na katerem lahko poteka pridelava osnovnih življenjskih dobrin, omejen, postaja globalni hektar svetovna ekološka valuta. Podobno velja denarna valuta USD za ekonomsko valuto gospodarske uspešnosti držav.

In kako razumemo globalni hektar? Če na planet pogledamo kot na celoto, predstavlja okoli 51 milijard hektarjev površin. V splošnem je približno četrtina teh površin ekološko izjemno produktivna, kar znaša okoli 12 milijard hektarjev. Če upoštevamo, da v povprečju znaša vsak produktivni hektar 1/12 milijardinke celotne biokapacitete planeta, dobimo globalni hektar (gha). Ker z ekološkim odtisom spremljamo, koliko bioloških dobrin imamo in koliko smo jih porabili, štejemo globalni hektar za ekološko valuto. To pomeni, da je ekološka vrednost 1 ha zemljišča s produktivnostjo, ki je trikrat višja od svetovnega povprečja, tri globalne hektarje.

Ekološki primanjkljaj je vse večje tveganje

V svetu podnebnih sprememb in omejenih virov pomeni ekološki primanjkljaj vse večje tveganje. To je še posebej izrazito pri državah, v katerih imajo prebivalci nizke dohodke in s tem manjše možnosti za nakup virov od drugod. Upoštevanja tovrstnih tveganj v finančnih analizah skorajda ni zaslediti, saj je pomen naravnega kapitala v finančnem smislu še vedno podcenjen. Ker je naravni kapital temeljnega pomena za razvoj vsakega gospodarstva, lahko njegova izguba ali neustrezna raba povzroči, da gospodarstvo izgubi na celotni vrednosti. Nazoren primer, ki kaže na to, je oskrba s pitno vodo v mestu Cape Town v Južni Afriki. Lastniki nepremičnin so za oskrbo najverjetneje plačali zelo malo, čeprav je tam zelo malo vodnih virov in jim je vode skoraj zmanjkalo. In kljub temu, da za vodo niso veliko plačali, je vrednost celotnega mesta brez vode padla skoraj na ničlo. To velja za vsako gospodarstvo. Če je odvisno od fizičnih virov, ki niso na voljo v zadostni količini, to zmanjšuje vrednost celotnega gospodarstva. Kljub temu varnost virov (še) ni del finančnih izkazov. Žal večina držav, regij in mest deluje brez jasnih izračunov in strategij izrabe lastnih virov.

V veliki meri našo odvisnost od razpoložljivih virov določa infrastruktura (kot so ceste, energetski sistemi, mesta, tovarne, letališča), ki ima običajno večdesetletno življenjsko dobo. Zato je pomembno, da se že v fazi njenega načrtovanja upoštevajo dejavniki, ki se bodo pojavili v prihodnosti (podnebne spremembe, omejitve virov, postopno ukinjanje fosilnih goriv) in ki bi lahko kakorkoli vplivali na njeno uporabno vrednost. Nobena država, mesto ali podjetje ne more v trenutku na novo zgraditi, obnoviti ali preoblikovati svoje infrastrukture. Zato je pomembno načrtovanje in uporaba trajnostnih rešitev, ki temeljijo na varčni (in ne intenzivni) rabi lastnih virov. Uporaba ekološkega odtisa in postopka njegovega izračunavanja je orodje, ki nam lahko pomaga pri načrtovanju, predvidevanju prihodnosti in uvajanju inovacij.

Če načrtujemo vnaprej, delujemo samozaščitno. Vemo, da bodo morale države, mesta in podjetja v prihodnosti delovati brez fosilne energije in z nekaterimi omejitvami, ki jih bodo pogojevale podnebne spremembe in omejeni viri. Vsaka država, ki vlaga v svojo dolgoročno uspešnost, omogoča tudi drugim državam, mestom in podjetjem večjo verjetnost za uspeh, saj uspešnost ene države pripomore k uspešnosti drugih. Tako to postane igra s pozitivnim izidom. Izračunavanje ekološkega odtisa je pri tem orodje, ki nam pomaga delovati samozaščitno, saj nam pomaga ovrednotiti biološko obnovljive vire in jih primerjati s tistimi, na katerih potekajo človekove dejavnosti. Delitev bremen med državami je lahko pogoj za naš skupen uspeh.

Rast ekološkega odtisa je v nasprotju s cilji Slovenije

Slovenija je bila leta 2016 z ekološkim odtisom 5,13 gha na prebivalca nekoliko nad povprečjem držav članic Evropske unije (4,59 gha na prebivalca) oziroma na 33. mestu med 187 državami sveta z razpoložljivimi izračuni. Čeprav ima Slovenija za evropske in svetovne razmere nadpovprečno biokapaciteto (2,24 gha na prebivalca), spada med države z ekološkim primanjkljajem in življenjskim slogom na ravni potrebne biokapacitete 3,14 planeta Zemlja. V sestavi ekološkega odtisa Slovenije ima največji delež ogljični odtis (62 % v letu 2016) (slika 1). K temu največ prispevajo izpusti v prometu in poraba energentov v bivališčih, velik pa je tudi ogljični odtis pridelave hrane. Delež ogljičnega odtisa v Sloveniji je sicer povsem primerljiv s povprečjem v Evropski uniji in svetu (60 %), do razlik v strukturi pa prihaja pri ostalih kategorijah. Tako imajo v ekološkem odtisu Slovenije precej večji delež gozdni proizvodi (20 % v primerjavi z 12 % v EU-28 in 10 % na svetu), manjšega pa pozidane in obdelovalne površine ter ribolovna območja. Nadpovprečen delež gozdnih proizvodov je povezan predvsem z večjo porabo lesa v gradbeništvu in pri ogrevanju. Glede na kategorije potrošnje največ k ekološkemu odtisu prispevajo bivališča (20 %), osebni promet (19 %) in hrana (18 %). (vir: Kazalci okolja v Sloveniji, SE08 Ekološki odtis, http://kazalci.arso.gov.si/sl/content/ekoloski-odtis-0).

Rast ekološkega odtisa je tudi v celoti v nasprotju s strateškimi cilji države, zapisanimi v Strategiji razvoja Slovenije 2030 in Resoluciji o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030, v skladu s katerima bi se moral ekološki odtis na prebivalca zmanjšati za najmanj 20 % do leta 2030 (iz 4,7 gha na prebivalca v letu 2013 na 3,8 gha na prebivalca v letu 2030) in nikakor ne več naraščati.

Med regijami ni velikih razlik v odtisih

Zaradi zavedanja, da je potrebno z naravnimi viri upravljati na različnih ravneh odločanja, je bil ekološki odtis umeščen tudi v proces oblikovanja in spremljanja regionalnih razvojnih programov za obdobje 2021 do 2027, in sicer kot vodilni okoljski kazalnik za oceno rabe naravnih virov. Prve izračune regionalnega ekološkega odtisa je za Slovenijo po naročilu MOP zagotovil Global Footprint Network. Predstavljeni so v nadaljevanju, povzeti pa po tehničnem poročilu »Technical report: Ecological footprint of 12 statistical regions in Slovenia. Prepared by Global Footprint Network, 2020».

Ekološki odtis za 12 slovenskih statističnih regij je bil izračunan za obdobje 2011-2016, in sicer v skladu s pristopom od zgoraj navzdol. Ta pristop se začne z nacionalnimi računi ekološkega odtisa in biološke zmogljivosti na ravni države. Ker statistični uradi spremljajo, kako gospodinjstva, vlada in industrija porabijo svoj denar, lahko te ocene uporabimo in preračunamo ekološki odtis glede na rabo površin (land-based ecological footprint) in tega v ekološki odtis potrošnje (activity-based ecological footprint). Slednje nam omogoča, da poleg tega, da ugotavljamo, kje se ustvarjajo pritiski na okolje, ugotovimo tudi, katere človekove dejavnosti so tiste, ki te pritiske ustvarjajo.

Analize ekološkega odtisa na prebivalca Slovenije kažejo, da razlika v odtisih regij ni velika: od 5,04 do 5,29 gha na prebivalca (slika 2). Podobnosti med regijami so lahko posledica neustreznih vhodnih podatkov, vendar verjetno odražajo tudi določeno stopnjo podobnosti v porabi med prebivalstvom. Trenutno podatki kažejo, da večje regije (z večjim številom prebivalcev) porabijo več virov in obratno, vendar pa mnoge študije potrjujejo, da je odtis v veliki meri odvisen od izdatkov gospodinjstva. Pri tem različni izdatki prispevajo različen delež, kar v primeru Slovenije zahteva dodatno analizo.

Južni statistični regiji, jugovzhodna Slovenija in primorsko-notranjska, sta sorazmerno najbogatejši glede na površino gozda in imata zato največjo biološko zmogljivost na hektar. Nasprotno pa imata pomurska in podravska statistična regija na severu večje deleže obdelovalnih površin in najmanjšo biološko zmogljivost na hektar (slika 3). Te ugotovitve so presenetljive, saj imajo običajno statistične regije z največjim deležem obdelovalnih površin hkrati tudi najbolj produktivne obdelovalne površine.

Analiza ekološkega odtisa z vidika potrošnje kaže, da tri kategorije porabe predstavljajo kar tri četrtine porabe v vseh gospodinjstvih v vseh 12 statističnih regijah. To so:

  • prevoz (25–26 %),
  • stanovanjske stavbe, voda, elektrika, plin in druga goriva (26–27 %)
  • hrana in brezalkoholne pijače (21–23 %).

Za odpornost so ključni stabilni energetski sistemi

Razpoložljivost bioloških virov je temelj za načrtovanje gospodarskega razvoja, načrt porabe virov pa je pomemben tudi z vidika podnebnih sprememb, ki že sedaj nakazujejo, da so viri omejeni, dostop do njih pa zagotavlja varnost celotnega gospodarstva (resource security).

Ob upoštevanju vsega omenjenega je za Slovenijo ključno, da se usmeri v energetsko učinkovito urbanistično načrtovanje (vključno z nič-energijskimi stavbami), v prehod na obnovljive vire brez ogljika, na učinkovito gospodarjenje z gozdovi (tako, da bodo gozdovi še naprej zagotavljali ponor in ne vir izpustov CO₂) in v ohranitveno (regenerativno) kmetovanje.

Stanovanjske stavbe in osebni prevoz predstavljata kategoriji, ki ustvarjata največji ekološki odtis v slovenskih statističnih regijah. Za uspeh Slovenije pri znižanju ekološkega odtisa do leta 2030 bo še posebej pomembno ugotavljanje središč poseljenosti in območij hitrega razvoja. Skrbno načrtovanje infrastrukture, ki zmanjšuje povpraševanje po energiji v vsakdanjem življenju, od urbanističnega načrtovanja do skoraj nič-energijskih stavb, je ključna prvina za odporno Slovenijo, varčno z viri. To je prednostna naloga za statistične regije z največjim prometnim in stanovanjskim odtisom, kot so koroška, osrednjeslovenska in obalno-kraška.

Stabilni in predvidljivi energetski sistemi so ključni za odpornost. Pričakujemo, da bomo do leta 2050 živeli v svetu brez fosilnih goriv. Energetska politika mora biti zato usmerjena v prihodnost, ki temelji na obnovljivih virih energije (zero carbon renewable energy systems). Ta okvir razmišljanja je potrebno vgraditi tudi v regionalno razvojno načrtovanje, saj bodo le tako regije pripravljene na prihodnost.

Slovenija mora dati prednost gospodarjenju z gozdovi, ki ima za cilj ohranjanje biološke zmogljivosti. Slovenski gozdovi so življenjsko pomembna naravna dobrina, saj gozd predstavlja več kot 75 odstotkov bioloških zmogljivosti Slovenije. Toda zavedati se je treba, da se slovenski gozdovi starajo. Če bomo tudi v bodoče želeli uveljavljati ponore CO₂ v gozdovih, kar je ključno za blaženje podnebnih sprememb, bomo morali poskrbeti za večji naravni prirast.

Na področju kmetijstva se je treba usmeriti k regenerativnemu ali obnovitvenem kmetovanju, ki vpliva na povečanje biološke zmogljivosti. V severnih statističnih regijah, kjer je večina obdelovalnih površin, bo regenerativna praksa izboljšala biološko zmogljivost zemljišč. To bo v prihodnosti ključnega pomena, saj bodo biološke zmogljivosti bolj omejene, stroški naravnih virov pa bodo naraščali.

Uporabljeni viri

Technical report: Ecological footprint of 12 statistical regions in Slovenia. Prepared by Global Footprint Network, 2020. Dostopno na: http://eionet-si.arso.gov.si/publikacije

Slika 1: Struktura ekološkega odtisa Slovenije, 1992-2016. Vir: Kazalci okolja v Sloveniji (http://kazalci.arso.gov.si/sl/content/ekoloski-odtis-0)
Slika 1: Struktura ekološkega odtisa Slovenije, 1992-2016. Vir: Kazalci okolja v Sloveniji (http://kazalci.arso.gov.si/sl/content/ekoloski-odtis-0)

Slika 2: Sestava ekološkega odtisa (EF) in biokapacitete (BC), statistične regije, 2016 Vir: Technical report: Ecological footprint of 12 statistical regions in Slovenia. Prepared by Global Footprint Network, 2020.
Slika 2: Sestava ekološkega odtisa (EF) in biokapacitete (BC), statistične regije, 2016 Vir: Technical report: Ecological footprint of 12 statistical regions in Slovenia. Prepared by Global Footprint Network, 2020.

Slika 3. Pokrovnost Slovenije glede na biokapaciteto tipa zemljišča, statistične regije, 2011-2016 (ribolovna območja ne vključujejo morskega ribolova) Vir: Technical report: Ecological footprint of 12 statistical regions in Slovenia. Prepared by Global Footprint Network, 2020.
Slika 3. Pokrovnost Slovenije glede na biokapaciteto tipa zemljišča, statistične regije, 2011-2016 (ribolovna območja ne vključujejo morskega ribolova) Vir: Technical report: Ecological footprint of 12 statistical regions in Slovenia. Prepared by Global Footprint Network, 2020.