Embalaža v življenjskem ciklusu

| Avtorica: Urška Košenina |


V evropski študiji Reciklaža embalaže za hrano in odpadna hrana kot del razvoja plastike je iz Slovenije sodeloval s prispevkom samo dr. Gregor Radonjič z Ekonomske-poslovne fakultete v Mariboru. Pravi, da smo v tem trenutku daleč od kakršnekoli revolucionarnosti pri ravnanju z odpadno embalažo. Še več. Meni, da je odpadna embalaža samo vidni simptom vsemogočega potrošništva, k čemur vse bolj prispeva tudi spletna prodaja. Res je, da sicer reciklažne tehnologije napredujejo, vendar odgovor, katera alternativa je pri plastični embalaži za okolje boljša, tista, ki se da reciklirati, ali tista, ki je težje reciklabilna, ni enoplasten. Odgovor pa daje ocena življenjskega ciklusa izdelka. Prav tako meni, da ima v trajnostnem razvoju vzpostavljanje krožnih tokov za odpadke prednost pred odpadno embalažo, »saj so pakirni izdelki, vključno s hrano, surovinsko in energijsko neprimerno bolj intenzivni kot embalaža, v kateri so pakirani«.


Kaj so glavna sporočila študije Recycling Food Packaging and Food Waste in Plastics Revolution in koliko se revolucija s plastičnimi odpadki že dogaja v EU in v Sloveniji?

Res je. Nedavno je Evropski ekonomsko-socialni odbor izdal študijo z naslovom ”Reciklaža embalaže za hrano in odpadna hrana kot del razvoja plastike” (Recycling Food Packaging and Food Waste in Plastics Revolution), v kateri so prikazani primeri razvoja trajnostne embalaže ter podane strateške smernice za zakonodajalce in deležnike v gospodarstvu. Prioriteta naj bi bila dana izogibanju pretiranega oz. nepotrebnega pretiranega embaliranja. Med predlogi je določitev kvot za ponovno uporabo embalaže v EU ter različni ekonomski instrumenti za podporo uporabe reciklatov, materialov na osnovi obnovljivih virov in razvoju inovativnih polimernih materialov.

Gre za revolucijo v embalažni panogi?

Naslov študije napeljuje, da bodo spremembe pri plastični embalaži za hrano v prihodnje revolucionarne. Osebno z naslovom nimam nič. Se pa z njim očitno želi pritegniti pozornost. Zato je tudi uporaba besede ‘revolucija’ v smislu reševanja embalažnih okoljskih problemov pač nekaj, kar vzbudi pozornost, je pa prenapihnjena in nerealna. Po mojem smo v tem trenutku v splošnem daleč od kakršnekoli ‘revolucionarnosti’ na področju ravnanja z odpadno embalažo. Eko-inovacij je na področju embalaže v svetu sicer veliko. Verjetno je še najbolj radikalno področje inovacij v tem trenutku razvoj biorazgradljive plastične embalaže iz ostankov kmetijske proizvodnje. A ni dovolj le uvajanje takšnih materialov, saj je potreben tudi razvoj infrastrukture za njeno zbiranje in kompostiranje. In ‘revolucionarna’ odpadkovna zakonodaja, saj je bila zakonodaja vedno spremljevalka sistemskih sprememb v družbi. Samo s tehničnimi inovacijami ne bo radikalnega preboja.

Zakaj ne?

Z matematičnim žargonom povedano, vse takšne iniciative in izboljšave so potreben pogoj, potreben kamenček v mozaiku, niso pa zadosten pogoj. Ob inovacijah materialov in embalaže lahko le sistemske spremembe potrošniških vzorcev in poslovnih modelov privedejo do okoljsko manj rizične družbe. Ne le pri embalaži, ampak povsod, v energetiki, mobilnosti, elektronski industriji itn. Na primer, namesto da se pogovarjamo o reciklaži plastenk za pakirano vodo, bi bilo potrebno diskusijo in spremembe usmeriti v gradnjo kakovostnih javnih vodnih omrežij s kakovostno pitno vodo. To bi res prispevalo k večjemu zmanjšanju plastenk. Zdaj pa se ukvarjamo s simptomom problema, to je z odpadno plastično embalažo za vodo, namesto z vzrokom, in sicer s tem, da v državah s kvalitetno vodo iz pip sploh kupujemo ustekleničeno oz. uplasteničeno sladko vodo. In takšnih primerov je veliko. Skratka, kot družba oziroma civilizacija smo v tem trenutku izjemno oddaljeni od kakršne koli ‘revolucionarnosti’ pri ravnanju z odpadki. Poglejte si samo sistem ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji. Namesto da bi bil z leti vse bolj učinkovit in vse bolj tekoč, smo priča vse večjemu kaosu, goram neprevzete odpadne embalaže, interventnim zakonom ipd.

Študija, v kateri ste sodelovali, govori o reciklaži embalaže za hrano. Za izboljšanje trajnosti embalaže za živila je na voljo seznam priporočil za evropska podjetja, oblikovalce politik EU in države, nevladne organizacije in civilno družbo. Kakšna so ta priporočila? Kaj lahko spodbudijo v EU in v Sloveniji? Kakšne novosti potrebuje embalaža za živila?

Že pred leti je izšel Global Protocol on Packaging Sustainability, ki še vedno predstavlja dobra vodila za proizvajalce in uporabnike embalaže o tem, katere kriterije naj se upošteva pri razvoju trajnostne embalaže. Omenjena študija pa obravnava predvsem vlogo in možnosti plastične embalaže v živilskem sektorju. Priporočila študije segajo na različne nivoje, in sicer od zakonodajalcev do podjetij, nevladnih organizacij ter osveščanja potrošnikov. Jih je kar veliko. Študija je prispevek k naporom, da se zadeve s plastično embalažo v prihodnje spremenijo. Se pa v tem kontekstu kazanja s prstom na embalažo običajno pozablja, da igra prav embalaža pomembno trajnostno vlogo pri varovanju hrane. Omogoča namreč posebne tehnološke postopke, ki podaljšujejo rok živil, kot sta sterilizacija ali pasterizacija, zaščito med transportom, skladiščenjem in hrambo. Embalaža omogoča odpiranje in zapiranje, nosi pomembne informacije za kupca in ga s tem dodatno varuje. Vse to spada k trajnostni vlogi embalaže, vendar povprečni potrošnik o tem sploh ne razmišlja, saj se mu vse to zdi samoumevno. Je pa res, da bi morala sodobna trajnostna embalaža opravljati te funkcije ob minimalni porabi materiala in energije ter ob sposobnosti vračanja v krožne tokove. Naloga proizvajalca oz. embalerja pa je, da pripravi embalažo za reciklažo s pravilno kombinacijo osnovnih materialov, etiket, zamaškov, tiskarskih sredstev. Poglejte obarvane PET plastenke, ki niso nič drugega kot neodgovorni marketinški trik, ki samo škodi reciklaži.

Spremembe bodo najbrž počasne. Embalažni sektor je največji uporabnik plastike (približno 40 %), plastična embalaža pa v EU povzroča približno 60 % odpadkov po porabi. Večina se porabi le enkrat in nato zavrže (Evropska strategija za plastiko, 2018). Medtem ko proizvodnja plastike narašča, je recikliranje plastike še vedno nizko. Poleg tega je nastajanje odpadne embalaže v EU visoko in narašča. Kje so vzroki in kako odpadno plastiko vrniti v proizvodnjo? Dobri zgledi v EU in Sloveniji? Je krožno gospodarstvo rešitev za spreminjanje negativnega odnosa do plastike?

Saj reciklažne tehnologije za odpadno plastiko vztrajno napredujejo. Na voljo so že t.i. ‘bottle-to-bottle’ reciklažni postopki, ki so bistveno izboljšali kakovost PET reciklatov. Polimerni plastični materiali za embalažo so medsebojno nemešljivi. Njihovo ločevanje v odpadnih tokovih je tehnološko sicer že rešljivo, ni pa enostavno in poceni. Paradoks pa je, da z uporabo določene bioplastike ta problem samo še stopnjujemo, saj se število različnih vrst polimernih materialov med odpadki lahko še poveča, če se biorazgradljiva plastika ne znajde med biološkimi odpadki. Se pa pozablja, da krožno gospodarstvo ne pomeni le reciklaže, ampak tudi energetsko predelavo in plastika ima visoko kalorično vrednost. Vemo, da gospodarsko in tehnološko najbolj razvite države pomemben del odpadkov obvladujejo prav v sodobnih emisijsko nadzorovanih energetskih obratih. Sicer pa, odpadne embalaže ne bi bilo, če ne bi množično kupovali izdelkov, ki so pakirani. Odpadna embalaža je samo vidni simptom vsemogočega potratništva, ki gore odpadkov dejansko generira. Spletna prodaja k temu samo prispeva, saj je gora izdelkov preveč pakiranih, kar lahko potrdim iz lastnih izkušenj spletnih nakupov.

Alternativa?

Ni vedno lahko oceniti, katera alternativa je za okolje boljša: ali uporaba tanke in lahke večslojne plastične folije, ki se ne da reciklirati, ali pa uporaba večje količine reciklabilnega homogenega plastičnega materiala. Prednost tanke večslojne embalaže je v bistveno manjši materialni potrošnji, ki bi bila v primeru homogenega materiala praviloma dosti višja za isti učinek embaliranja. Odgovor, katera embalaža je v tem primeru z okoljskega vidika boljša, lahka nereciklabilna embalaža, ki se energetsko predela, ali pa težja reciklabilna, ki se reciklira, lahko da samo celovita okoljska študija vplivov na okolje z metodo LCA. Tudi na področju krožnega gospodarstva se bomo morali navaditi, da je vplive na okolje potrebno izračunavati in primerjati, ne pa govoriti na pamet.

Toda nekateri menijo, da je koncept krožnega gospodarstva priložnost za plastiko.

Zagotovo bo to priložnost in v prihodnje je pričakovati pospešen razvojni cikel na področju polimernih materialov. Pravzaprav se to že dogaja. Vendar bi ob razpravah o tem, kako spraviti odpadno embalažo v krožne tokove, morali iskati tudi načine, kako v mnogo večji meri v krožne tokove speljati odpadno elektronsko opremo, hrano, tekstil in druge odpadne izdelke. Vključno z nepredstavljivimi letnimi količinami odpadne hrane! Za izdelke, ki potrebujejo embalažo. Zanje se praviloma porabi neprimerno več surovinskih virov in energije. Vzpostavljanje krožnih tokov za tovrstne odpadke bi moral biti prioritetnejši cilj za trajnostni razvoj kot odpadna embalaža, saj so pakirani izdelki, vključno s hrano, surovinsko in energijsko neprimerno bolj intenzivni kot embalaža, v katero so pakirani. Morda bomo res kdaj dočakali, da bo zakonsko zapovedano, da morajo biti izdelki reciklirani oz. iz recikliranih materialov. Vse bolj se namreč zdi, da nekakšni mehki pristopi ne bodo delovali učinkovito.

Katere rešitve za trajnostno pakiranje živil so najboljše?

Najprej, kaj sploh je trajnostno pakiranje? Gre za zelo izmuzljiv pojem, ki si ga je možno tolmačiti na razne načine. V tem trenutku nimamo splošno dogovorjene in sprejete definicije trajnostne embalaže. Trajnostno pakiranje je mnogo širši pojem kot okolju primernejša embalaža. Brez dvoma je sposobnost krožnosti pri embalaži zelo pomemben vidik njene trajnosti, nikakor pa ni edini. Če gledamo širše kot le na okoljske kriterije za živilsko embalažo, je njena ključna trajnostna funkcija prav njena zaščitna funkcija zaradi razlogov, ki sem jih omenil prej. Rešitve za trajnostno pakiranje živil pa je potrebno obravnavati od primera do primera, od ene vrste živila do druge. Na žalost zadeve niso tako preproste, da bi jih lahko opisali s preprostim univerzalnim napotkom. Ne obstaja en sam univerzalni embalažni material, ki bi lahko zadostil vsem potrebam živilske industrije.

Kam se torej usmerja embalaža za živila?

Pri živilski embalaži je nekaj trendov. Na prvem mestu je zagotavljanje varne hrane. Trendi nakazujejo tudi prodor fleksibilne embalaže in naprednih tehnik tiska. Velja omeniti t.i. povezljivo embalažo (connecting packaging), ki embalaži podeljuje funkcijo interaktivnosti, tudi preko mobilnih naprav. Kot posebej pomemben trend trajnostnega razvoja na področju živilske embalaže moram izpostaviti možnost uporabe biorazgradljive plastike. Toda zadeve tudi v tem primeru niso tako enostavne, kot se zdijo na prvi pogled.

Zakaj ne?

Če se podjetje odloči, da bo pakiralo izdelek v biorazgradljivi embalaži (npr. PLA), ni narejen noben okoljski prispevek, če se ta embalaža ne znajde med ločeno zbranimi biološkimi odpadki in zatem v kompostarni. Če biorazgradljivo vozimo po uporabi na deponije ali v sežigalnice, je brez zveze, da ima sposobnost biorazgradljivosti, če potem iz nje ne dobimo humusa. V reciklažne obrate pa takšna embalaža sploh ne sme zaiti, saj lahko resno kontaminira snovne tokove plastične embalaže, namenjene reciklaži. In nenazadnje, bioplastiko je smiselno proizvajati ter uporabljati le, če zanjo ne uporabimo rastlin za hrano, ampak le ostanke kmetijske proizvodnje. Popoln nesmisel je trošiti resurse za hrano za plastiko, pa čeprav je ta morda biorazgradljiva. O trajnostni embalaži je potrebno sistemsko razmišljati, osredotočanje samo na zamenjavo materiala ni dovolj.

Večkrat omenjate LCA. Ocena življenjskega cikla (LCA) je koristno orodje za ugotavljanje vplivov možnosti pakiranja živil na okolje? Kako lahko LCA koristi podjetju, ki ga izvaja? Se slovenska živilska podjetja odločajo za presojo življenjskega cikla izdelka?

Študije LCA so pokazale med drugim, da je pomembneje, da neka embalaža res dobro varuje pakirano živilo in mu podaljšuje rok uporabe, četudi ima morebiti višje vplive na okolje kot alternativna embalaža, ki tega istega živila ne bi varovala tako učinkovito.

Pri LCA gre za kompleksne analize. Ampak le takšni sistematični pristopi nam lahko dajo pravilno in celovito sliko o tem, kako embalaža dejansko vpliva na okolje, ko opravlja svojo osnovno funkcijo.

In kakšne so koristi za podjetja?

Velike. Z rezultati LCA v rokah ne govorimo več na pamet, kaj so najpomembnejši vplivi, katera faza v dobavni verigi je najbolj problematična, kateri dobavitelj najbolj prispeva k okoljskemu odtisu itn. Izvemo tudi, kako določena sprememba pri zamenjavi materiala, procesa, transportnih poti, dobavitelja spremeni vplive na okolje. Zamislite si, da bi delali finančne analize brez natančnih podatkov o vseh stroških, denarnih tokovih ipd. To je nezamisljivo. Pri optimiranju embalaže in drugih izdelkov bi razvojniki in menedžerji zato morali imeti natančne podatke o vplivih na okolje v življenjskih ciklih embalaže in izdelkov. Enako velja za promocijske namene. Z realnimi podatki bi morali optimirati embalažo in nadomestiti floskule, kot so ‘zeleni izdelek’ ali ‘okolju prijazno’, ki ne povedo nič konkretnega.

Študija opredeljuje več primerov trajnostnih praks pakiranja živil, ki temeljijo na trenutnih in prihodnjih trendih trajnostne embalaže. Prvi primer je preprečevanje ali zmanjševanje količine embalaže. Kot edini slovenski primer je navedena trgovina brez embalaže Rifuzl. Ali je to prihodnost, prodaja brez embalaže, ali se bolj uveljavljajo druge rešitve?

Trgovine, ki ponujajo živila brez embalaže, so nišne storitve, kjer lahko ponujajo lokalno pridelana živila, ki ne potrebujejo daljših transportnih poti. Da bi lahko takšne trgovine nadomestile dobavne verige hrane, je iluzorno. Poleg tega se pozablja, da ima embalaža funkcijo varovanja izdelka in da številnim živilskim izdelkom bistveno podaljšuje roke uporabe tudi v gospodinjstvih in ne le na policah. Tako ogromno prispeva k zmanjšanju količin odpadne hrane, kar je zagotovo večji problem sedanje civilizacije kot sama odpadna embalaža. Brez kvalitetne embalaže bi se količine odpadne hrane zagotovo še dodatno povečale.

V študiji je največ primerov trajnostne embalaže iz reciklirane plastike. Katere prednosti ima takšna embalaža in s katerimi izzivi se srečuje ta industrija?

Prednosti uporabe reciklatov so pravzaprav podobne za vse vrste embalažnih materialov. Z uporabo reciklatov se prispeva k manjšemu pritisku na surovinske vire. To nikakor ni le okoljski problem, ampak tudi ekonomski. Dostopnost do cenovno ugodnih surovinskih virov je vedno bil in bo eden od temeljev gospodarstva, industrije pa še posebej. Druga prednost uporabe reciklatov so bistveno zmanjšani celotni vplivi na okolje v življenjskih ciklih embalažnih izdelkov, saj z uporabo reciklatov odpadejo vsi vplivi v baznih oziroma primarnih panogah, od petrokemije do metalurgije idr. Tudi raba energije na enoto reciklatov je praviloma bistveno nižja kot za isto enoto svežih materialov. Je pa res, da se razlikuje ekonomika reciklaže glede na posamezne materiale. Nanjo pa vplivajo različni dejavniki, med njimi tudi fizikalno-kemijske lastnosti materialov in homogenost odpadkov.

Reciklažna industrija je zelo odvisna od cen sekundarnih surovin.

Reciklažna industrija, če jo lahko sploh tako imenujemo, je pred več izzivi in odgovoriti na vse presega ta intervju. Vsekakor gre izpostaviti doseganje sprejemljive cene sekundarnih surovin ter njihove kakovosti, na katero spet vpliva vrsta dejavnikov. Potem gre za specifične zahteve panoge, kjer se plastični reciklati uporabljajo. Živilska industrija ima pri uporabi reciklatov povsem druge zahteve kot npr. avtomobilska. Toda ob ekonomskih in tehničnih izzivih se pozablja na izziv spreminjanja predsodkov uporabnikov. Recimo, pri stekleni embalaži je sposobnost reciklaže nekaj, na kar vsak potrošnik takoj pomisli, medtem ko pri plastenkah ni niti približno tako. Ne pozabimo, da je steklo tudi biološko nerazgradljivo, vendar mu ta težava ne zbija ugleda, medtem ko je pri plastenkah ravno obratno, čeprav so tehnologije reciklaže plastike očitno napredovale. Slovenska industrija plastike bi po mojem mnenju morala delati bistveno več na promociji tistih pozitivnih lastnosti teh materialov, kot je to primer v večini drugih držav. Dejstvo pač je, da idealnega materiala za prodajno embalažo ni in vsak embalažni material ima svoje prednosti ter pomanjkljivosti.

Imamo morda v Sloveniji kakšen dober primer trajnostne embalaže iz alternativnih materialov?

Če me sprašujete širše, ne le za sektor živilske embalaže, zagotovo velja omeniti mlado podjetje Evegreen, ki proizvaja biorazgradljive lončke za rastline. Ali pa podjetje Paradajz d.o.o., ki je razvilo in pričelo uporabljati papirne vrečke, proizvedene iz odpadnih paradižnikovih stebel. Že nekaj let nazaj je podjetje Tuba Ljubljana skupaj z evropskimi partnerji razvila večslojno embalažo, v kateri so uporabili odpadno sirotko. To so res zanimivi inovativni pristopi.

Ni jih veliko.

Ni. Na drugi strani imamo podjetja, ki se hvalijo z ‘okolju prijazno embalažo’, niso pa naredila nič res konkretnega in inovativnega. Zanimivo, gre v glavnem za večja podjetja, ki floskule o ‘okolju prijazni embalaži’ uporabljajo v svojih oglaševalskih kampanjah. Okolju prijazne embalaže nikoli ne bo. Z uporabo materialov, energije, transporta, procesov bodo namreč vedno določeni vplivi na okolje tudi pri visokih stopnjah krožnosti. Bil bi že čas, da tudi marketing začne uporabljati drugačen besednjak. Navaditi se bo že končno treba, da tudi na področju vplivov na okolje štejejo le številke oz. podatki. Vplive na okolje je potrebno izračunati v življenjskih ciklih in potem videti, za koliko je kaj prijaznejše ali manj prijazno do okolja.