Embalaža Okolje Logistika št. 160

Embalaža Okolje Logistika št. 160



Jože Volfand, glavni urednik, foto Peter Marinšek
Jože Volfand, glavni urednik, foto Peter Marinšek

Karte na mizo, adute tudi

Takole imamo.

Prvič.

Nazarsko podjetje BSH Hišni aparati je od lani ogljično nevtralno podjetje. Direktor Matija Petrin pojasnjuje, kako načrtujejo razvoj izdelka in njegovo uporabnost. Na dveh ravneh – oblikovalskem in funkcionalnem. Želijo uporabljati nove materiale in reciklate, a se srečujejo s problemom nečistoč in se zavedajo, da razvojnih preizkusov ne bo malo. A njihov fokus je nastajanje izdelka. Predvsem so pozorni do procesa izdelave in do dobavitelja, kar samo potrjuje, da najboljši v industriji zmagovalne korake začenjajo že v nabavni verigi.

Drugič.

Okoljski kriminal. V občini Hoče-Slivnica odpravljajo ekološko katastrofo zaradi nezakonitega odloženega grezničnega blata, kar se je nekoliko prej zgodilo tudi v Dramljah. Z manj javne pozornosti. Nenavadno je, da krivca niso odkrili že naslednje dni, saj so menda kamere posnele, kateri tovornjaki so pripeljali blato iz čistilne naprave.

A zgodba si zasluži, da si jo osvežimo, saj se zdi, kot da dogodek ni le kriminal. Kako dolgo podjetja in okoljska politika neuspešno odpravljajo zagate z blatom? Prepoved odlaganja blata je od 16. 7. 2009. Stroka je sicer razmišljala o rešitvah, tudi o sušenju blata, na primer, vendar je bilo podjetjem najpreprosteje blato izvoziti na Madžarsko. Dokler pač gre in če ni predrago. V letu 2016 je Vlada sprejela program, kaj z odpadki. Za blato je bila predvidena termična obdelava (70 %) in biološka predelava (30 %). Po monosežigu naj bi pepel skladiščili za poznejše pridobivanje fosforja. Od takrat se je zgodilo predvsem to, da je Madžarska skoraj v celoti zaprla vrata za uvoz blata, cene pa drastično zvišala. Zdaj je vsak dan težje upravljavcem čistilnih naprav in okoljskemu ministrstvu. Predolgo se je čakalo, čeprav v Celju že nekaj let brez težav v Toplarni kurijo blato za ogrevanje. V Centru za ravnaje z odpadki Puconci pa so izdelali iz biorazgradljivega blata in pepela kompozit kot gradbeni material. A, tako kaže, so dobre rešitve prezrli tisti, ki jih ne bi smeli. Ne na lokalni ne na državni ravni.

Tretjič.

V teh dneh smo se z nekaterimi podjetji, krožno naj bi postala praksa zlasti v industriji, dogovarjali, ali bi na webinarju predstavili njihov zgledni primer, kako boljše z odpadki in z njimi do dodane vrednosti. Kako torej uspevajo z njihovim krožnim poslovnim modelom pri optimizaciji ravnanja z odpadki. Pa je zelo zavzeta pooblaščenka direktorja za okolje in kakovost odgovorila, da je ZAG zanje res delal analize pepela in žlindre. Registrirali so se po uredbi REACH in so s projektom bolj na začetku. A da si predvsem ne želijo več medijskih kritik in neupravičenih razprav o strupenosti pepela in žlindre. Težko da je prepričati prepričane. Zato o njihovem projektu, kako iz odpadkov izdelovati nov proizvod, reciklate, raje ne bodo govorili.

Četrtič.

V zadnjih petih mesecih smo v okviru Akademije Zelena Slovenija predvsem za podjetja, a ne le zanje, izvedli več webinarjev. Prav pred dnevi Nevromarketing in trajnostni razvoj. Še prej pa naslednje: S sredstvi zelenega financiranja do zelenih investicij, Trajnostna strategija v praksi, Kako do več OVE v podjetjih, Oblikovanje embalaže za krožnost in trajnost s primeri prakse, Priložnosti in izzivi krožne embalaže. Za trajnostne strategije se je prijavilo skoraj 200 udeležencev. Ponovno je bilo potrjeno. Predvsem v večjih gospodarskih družbah prehod v zeleno poslovanje ni več nezaželena tema. Vedo, da gre za dodano vrednost.

Navsezadnje – tudi novi ambasadorji slovenskega gospodarstva, nekatere v reviji predstavljamo, dobro vedo, kako zelena, ustvarjalna in digitalna mora biti njihova poslovna vizitka za preboj na globalni trg. Ali kot pravi Matej Feguš iz podjetja Donar: Predstavljamo ponovno uporabo PET plastenk v recikliranem filcu (netkani material), ki ga s postopkom pritiska in temperature brez dodanih lepil spreminjamo v sedežne elemente (stole) visoke dodane vrednosti.

Seveda v podjetjih različno slišijo na besede, kot so krožno, podnebno nevtralno, okoljsko odgovorno in proizvajalčeva razširjena odgovornost. Eni so že v matriki zelenega prehoda, drugi zamujajo, tretji so v nekakšni tranziciji. A čakati ne bo več mogoče. S kakšnim zelenim poslovnim modelom, s katerimi tehnologijami na trg?

Navedeni primeri so iz zgodbe takole pač imamo. A prav zdaj potrebujemo široko soglasje o zeleni viziji do leta 2030. Kratka je ta razdalja. Glede na različne legitimne interese med deležniki v okolju je nujna drugačna kultura dialoga. Da še ob tako težkih okoljskih temah znamo prisluhniti argumentom in stroki, da znamo tehtati za in proti brez tipičnih slovenskih pritlehnosti. Ali ni bolje, da so karte na mizi, kot da se marsikaj skriva pod mizo? Tako bomo lažje zaploskali tudi adutom zelenega razvoja v Sloveniji.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.