Panoga pričakuje zavezujoč večletni investicijski ciklus države - EOL 157

Panoga pričakuje zavezujoč večletni investicijski ciklus države - EOL 157

Zeleno gradbeništvo, država in razpisi

Jože Volfand

Zmerni optimizem v gradbeni panogi ostaja tudi v letu 2021. Temelji na načrtih države glede zagona največjih infrastrukturnih projektov na področju cestnega in železniškega prometa, delno pa tudi na gospodarskih kazalcih zadnjega polletja 2020. O tem je mag. Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala, prepričan navzlic temu, da se je krivulja rasti v decembru drastično znižala. A razpisov ni malo. V stanovanjski gradnji je živahno, čeprav tudi ovir ne manjka. Ena med njimi je umeščanje objektov v prostor. Gradbeništvo pa sicer predvsem potrebuje zavezujoč 5-letni investicijski ciklus države, meni mag. Gregor Ficko.

mag. Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala
mag. Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala

Čeprav je gradbeništvo med panogami, ki so se v krizi najmanj skrčili, je še daleč od nekdanje rasti in poslovne uspešnosti. Lani februarja je Zavod RS za zaposlovanje napovedal, da bodo delodajalci do konca leta potrebovali več kot 30.000 delavcev. Se je to zgodilo? Kakšna bo predvidoma bilanca?

Res je, gradbeništvo je v času epidemije Covid-19 ena od redkih gospodarskih panog, ki dokaj normalno posluje. S svojimi multiplikativnimi blažilci državi pomaga premoščati gospodarsko krizo. Država bo sicer morala paziti, da s svojimi ukrepi gradbeništva, ki je bilo glede zdravstvene situacije med zaposlenimi delavci praktično med neproblematičnimi, ne bi po nepotrebnem dušila. Podjetja v gradbeništvu in industriji gradbenega materiala so si namreč tako v prvem kot tudi v drugem valu epidemije Covid-19 prizadevala za nemoteno izvajanje del na gradbiščih. To jim je uspelo skorajda v polnem obsegu. Tudi kadrovske potrebe po delovni sili v gradbeništvu se na srečo niso zmanjšale. Ravno nasprotno, narasle so. Res pa je, da imamo s pridobivanjem strokovnih kadrov kar velike težave. Na zbornici si maksimalno prizadevamo omejiti negativne učinke krize na segmentih gospodarstva, ki so podpora gradbincem. Tukaj mislimo predvsem na obrtnike ter mikro in manjša podjetja, ki se ukvarjajo z finalizacijo gradbenih in instalacijskih del v visokogradnji, proizvajalce in dobavitelje gradbenega materiala, gradbene mehanizacije in druge opreme.

S čim lahko država najbolj omili posledice krize?

Razvite države EU so v prvem valu epidemije prav zaradi ohranjanja multiplikativnih učinkov posameznih gospodarskih panog na ostale segmente gospodarstva izbruhe posameznih kriznih ciklusov dokaj odločno blažile z javnimi investicijami predvsem v infrastrukturo. To je poganjalo gradbeništvo, pa tudi industrijo, na primer avtomobilsko. Res pa je, da je ta trenutek zelo nehvaležno napovedovati, v kakšnem obsegu bodo države krizo premoščale z vlaganji v javno infrastrukturo. Še posebej zaradi velikih stroškov v zdravstvenih sistemih. Trenutno največje težave v gradbeništvu predstavljajo njegova pregovorna nizka akumulacijska vrednost, pomanjkanje ustrezne delovne sile, pa tudi bojazen, da bi se gradnja nekaterih večjih, za državo pomembnih infrastrukturnih projektov ponovno zamaknila. V kolikor bi do tega prišlo, bi to podjetjem povzročilo težave predvsem pri servisiranju njihovih finančnih obveznosti, a tudi pri ohranjanju delovnih mest. Prav tako bi se investicijski cikel v opremo in tehnologijo še upočasnil.

Lansko poslovanje ni doživelo hudih stresov.

Če pogledamo lanskoletno realizacijo, je bila vrednost v letu 2020 opravljenih gradbenih del za 0,4 % višja od vrednosti del, opravljenih v letu 2019. Rast pa je bila za 2,9 odstotne točke nižja kot v prejšnjem letu. Vseeno pa nas malo skrbijo decembrski podatki. Vrednost opravljenih gradbenih del se je tako po zvišanju v zadnjem mesecu v primerjavi s prejšnjim mesecem ponovno znižala in to drastično.

A glavno je, kaj kaže število izdanih gradbenih dovoljenj.

Podatki o izdanih gradbenih dovoljenjih so malenkost bolj optimistični. V decembru 2020 je bilo izdanih za 1 % več gradbenih dovoljenj za stavbe kot v novembru 2020. Za stanovanjske stavbe jih je bilo izdanih za 20 % več, za nestanovanjske stavbe pa za 11 % manj kot v prejšnjem mesecu. V letu 2020 je bilo izdanih 5.792 gradbenih dovoljenj za stavbe, kar je 6 % manj kot v letu 2019. Površina vseh stavb, za katere so bila izdana gradbena dovoljenja v letu 2020, naj bi merila 1.493.994 m², kar je za 5 % manj od površine stavb, za katere so bila izdana gradbena dovoljenja v letu 2019. Z gradbenimi dovoljenji, izdanimi v letu 2020, je bilo načrtovanih 3.610 stanovanj, kar je 8 % več kot v letu 2019.

Končne ocene lanskega poslovanja torej še ni?

Ne. Kakšna bo predvidoma bilanca gradbenih podjetij in celotne panoge, bodo pokazala poslovna bilančna poročila za leto 2020 konec marca. Takrat bomo lahko ocenili, kakšno je bilo dejansko leto 2020 za slovensko gradbeništvo.

Optimizem za to leto je realen glede na predvidene velike naložbe v prometno infrastrukturo. Ali pa je tudi upravičen glede na težave pri umeščanju objektov v prostor, investicijski cikel potrebuje kakovostno projektno dokumentacijo, manj administrativnih ovir, tudi večjo konkurenčnost gradbenega sektorja, zaprte finančne konstrukcije za projekte in podobno? Kaj panogo najbolj ovira?

Zmerni optimizem v gradbeni panogi ostaja tudi v letu 2021. Temelji na načrtih države glede zagona največjih infrastrukturnih projektov na področju cestnega in železniškega prometa, delno pa tudi na gospodarskih kazalcih zadnjega polletja 2020. Navkljub slabemu decembru, ko se je krivulja rasti panoge vseeno obrnila navzgor v primerjavi s prvo polovico. Pozna se vpliv gradnje nekaterih večjih prometnih infrastrukturnih projektov na železnicah in cestah, ki so se začeli graditi v letu 2020. Mislim na pričetek rekonstrukcije gorenjske proge in gradnjo drugega tira železniške proge med Divačo in Koprom z gradnjo viadukta Glinščica, pa tudi na pričetek gradnje na severnem delu tretje razvojne osi z gradnjo prvega odseka hitre ceste pri Gabrkah.

Razpisov za dela na več projektih ni malo.

Ne, precej jih je. Potekajo tudi številni razpisni postopki za gradnjo severnega in južnega dela tretje razvojne osi. Na drugem tiru tečeta dva glavna razpisa za oddajo gradnje predorskih cevi. Zelo pomembni bodo tudi projekti na železniškem omrežju, kjer se bo letos nadaljevala posodobitev železniških prog med Mariborom in Šentiljem, Ljubljano in Jesenicami ter Zidanim mostom in Celjem. Izvaja pa se že tudi rekonstrukcija starega železniškega Karavanškega predora. Tudi na državnem cestnem omrežju se letos obeta obsežen ciklus investicijskega vzdrževanja, pa tudi novogradenj, kot sta obvoznica Pragerskega in začetek gradnje prve etape južne obvoznice Maribora, če naštejem samo najpomembnejše. Potem je tu DARS-ov program, energetika, Stanovanjski sklad RS s svojimi stanovanjskimi projekti v Ljubljani, Mariboru in Kranju in druge gradnje.

Lahko govorimo o zagonu stanovanjske gradnje?

Živahno bo. V zasebnem in v javnem sektorju, kjer je vodilni investitor na področju stanovanjske gradnje še vedno Stanovanjski sklad RS. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na nekatere občinske stanovanjske sklade na področju mestnih občin, ki so prav tako pričeli s številnimi projekti na področju stanovanjske gradnje. Naj omenim še posamezna ministrstva in občine, ki v tej finančni perspektivi še izvajajo posamezne evropske projekte, financirane iz kohezijskega ali regionalnega razvojnega sklada EU. Gre predvsem za gradnjo komunalne infrastrukture, kot so vodovodni in kanalizacijski sistemi. Zelo pomembno pa je, da imajo največji državni investitorji, pa tudi občine, ta trenutek pripravljenih dovolj projektov na različnih področjih, ki jih lahko razpišejo in oddajo v gradnjo.

Ovire?

Pospešiti bo potrebno umeščanje velikih infrastrukturnih projektov v prostor ter pravočasno pripraviti projektne dokumentacije. Za nekatere velike infrastrukturne projekte na področju prometa in energetike bo potrebno sprejeti še prostorske načrte, izdelati projektno dokumentacijo, rešiti pravno-premoženjske zadeve, zagotoviti in tudi zapreti finančne okvirje za njihovo izvedbo. Na ZGIGM podpiramo prizadevanja Ministrstva za okolje in prostor glede zaostritve pogojev in meril, ki jih morajo izpolnjevati stranski udeleženci. Mislim na nevladne organizacije in na civilne iniciative in na njihovo vlaganje pritožb na izdana gradbena dovoljenja v integralnem postopku.

Zakaj ste za ostrejša merila?

V preteklosti smo bili priča nekaj špekulativnim pritožbam, ki so začetek izvajanja projektov zavlekle za lep čas, čeprav so bile kasneje v upravnih pritožbenih postopkih odpravljene. Investitorjem je sicer že sedaj omogočena gradnja na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja. V primeru novega zakonskega predloga s strani MOP pa se lahko investitor odloči, da bo začel z gradnjo na podlagi še nepravnomočnega gradbenega dovoljenja, in sicer po pretehtanju (ne)upravičenosti morebitnih tožbenih navedb v upravnem sporu. Če investitor tožbo izgubi, nima pravice graditi in mora na lastne stroške vzpostaviti prvotno stanje, če se je odločil graditi. Varovalka pred škodljivimi in neustreznimi posegi v prostor je tako povsem ustrezna. Bi pa opozoril še na problem izdajanja soglasij s strani nekaterih državnih organov, ki velikokrat zamujajo preko vsake razumne meje. Izgovarjajo se na njihovo kadrovsko podhranjenost. To je prav gotovo srž problema, ki ga bo država morala odpraviti.

Naložb, kot kaže, ne bo malo. Gradbena panoga pa se zavzema za zavezujoč 5-letni investicijski ciklus države. Zakaj zbornica tega z državo ne more dogovoriti, saj se prav zdaj usklajuje Nacionalni načrt za okrevanje gospodarstva, in sicer za obdobje 2021-2027?

Za gradbeništvo kot izrazito sezonsko gospodarsko panogo je izredno pomembno, da se t.i. zlato investicijsko pravilo, ki je bilo na pobudo GZS s strani vlade sprejeto v letu 2017, izvaja kontinuirano predvsem na področju gradnje prometne infrastrukture. Očitno pa ga bo zaradi deficita v socialni infrastrukturi, kot so npr. domovi za starejše občane, potrebno uvesti še na kakšnem drugem področju, ki ga pokrivajo visoke gradnje. To je za normalni razvoj gradbene panoge, predvsem pa za načrtovanje in zagotavljanje potrebnih resursov, tako človeških kot tudi materialnih, izredno pomembno. Glavni namen uvedbe zlatega investicijskega pravila je seveda uravnoteženo finančno načrtovanje državnih investicij. S tem bi zagotovili njihovo kontinuirano izvajanje v točno določenih časovnih in finančnih okvirjih. Z uvedbo zlatega investicijskega pravila smo se želeli izogniti nekonsistentnemu in nesmotrnemu investicijskemu načrtovanju.

Kaj se je zgodilo z zlatim investicijskim pravilom?

Žal je načrt, ki je bil pripravljen ob velikem angažmaju GZS, hitro prišel ob sapo. Prvo leto po njegovem sprejetju so pristojna ministrstva in državni investitorji še kazali voljo, da ga uresničijo, potem pa je ta volja hitro pošla. Moramo pa vedeti, da je absorpcijska vrednost del, ki jih slovenska gradbena operativa lahko izvede v okviru investicij javnega sektorja, vseeno omejena. Že pred leti smo izračunali, da znaša med 700 in 800 milijoni evrov. Danes je sicer ta vrednost še enkrat višja. Vse, kar je več, povzroči pregrevanje trga. V ZGIGM si bomo seveda še kako prizadevali, da se nikoli več ne ponovi leto 2010, ko se je zaradi nespametnih potez vlade, zaustavil investicijski ciklus na področju nizkih in visokih gradenj, kar je povzročilo strahovit padec gospodarske rasti: iz 7% v letu 2009 na -15% v letu 2010. Posledice tega v Sloveniji čutimo še danes. Propadlo je veliko tehnološko najsodobneje opremljenih gradbenih podjetij. Kar je še bolj tragično, izgubili smo ogromno tehničnega znanja, ki se je v teh podjetjih nabralo v več desetletjih njihovega delovanja.

A kako graditi? Tudi to je vprašanje. V napovedih o novem investicijskem ciklu so nekoliko spregledana sporočila zelenega dogovora. Tudi cilji NEPN. Ali se vam ne zdi, da se celotna vrednostna veriga v gradbeništvu premalo zaveda priložnosti prehoda v trajnostno gradnjo?

Menim, da se slovensko gradbeništvo vedno bolj zaveda pomena trajnostne in energetsko učinkovite gradnje. K temu sta precej prispevali tako gradbena kot okoljska zakonodaja, ki sta v ospredje postavili pogoje zniževanja ogljičnega odtisa tako pri gradnji, uporabi stavb in drugih infrastrukturnih projektov. Eden od ključnih izzivov zelenega in pametnega gradbeništva je graditi objekte, ki bodo energetsko samooskrbni s pomočjo naravnih obnovljivih energetskih virov. Vemo, da največji ogljični odtis poleg prometa prispeva poraba energentov v stavbah. Seveda pa moramo v proces priprave investicijskih projektov na področju stavbarstva vključevati vse deležnike. Poleg investitorjev morajo v vrednostni verigi zelenih in pametnih gradenj enakovredno sodelovati tako projektanti in izvajalci kot tudi vzdrževalci in upravljalci ter navsezadnje še uporabniki. Samo tako bomo dosegli optimizacijo poslovanja, višjo dodano vrednost in večjo konkurenčnost gradbene panoge.

In digitalizacija?

Digitalizacija slovenskega gradbeništva je nujna. Najprej pri izobraževanju in usposabljanju, nato pri projektiranju in pri gradnji. V Sloveniji že delujejo tako projektivna kot tudi izvajalska podjetja, ki BIM tehnologijo, to osnovno platformo digitaliziranega gradbeništva, že obvladajo. Zato imajo zaradi opremljenosti in znanja tehnološko prednost pred drugimi podjetji.

Desetletje razvoja Slovenije do 2030 naj bi bilo zeleno, ustvarjalno, pametno. Nova generacija kadrov bo morala govoriti digitalni jezik, stavbe morajo biti pametne in krožne. V enem izmed intervjujev ste se zavzeli, da bi država v sodelovanju z zbornico pripravila strategijo razvoja gradbene dejavnosti. Kaj je z vašo pobudo za strategijo?

Gospodarstvo še vedno pričakuje, da bo država kot največji investitor v gradbeništvu v sodelovanju z njim pripravila strategijo razvoja dejavnosti gradbeništva do leta 2030. Tako bomo vsi, ki delujemo v panogi, dobili jasno sliko o investicijah države, njihovi dinamiki, potrebnih kapacitetah v dejavnosti, vlaganjih v razvoj in delovna mesta, izobraževanje in usposabljanje ter razvoj tehnične regulative in standardov. Strategija bi podjetjem in socialnim partnerjem ter izobraževanju morala podati jasne usmeritve za postavitev njihovih ciljev in oblikovanje izvedbenih programov. Na ZGIGM bomo vztrajali, da bodo v strategiji razvoja dejavnosti gradbeništva postavljeni jasni strateški cilji, kazalniki in napovedi rezultatov tudi z vidika t.i. zelenega in pametnega gradbeništva.

Nova gradbena zakonodaja vnaša nova pravila pri izvedbi gradenj, manj v pripravi na gradnjo. Stališča vaše zbornice in arhitektov do nove gradbene zakonodaje so si povsem različna. V čem so razlike? Kakovostne gradnje, od načrtovanja do izvedbe in razgradnje ne more biti brez strokovnega sodelovanja obeh strok. Kaj menite?

Se absolutno strinjam z vašo trditvijo. Žal pa so si kolegi arhitekti uspeli v zadnjih letih na dokaj sporen način v zakonodaji, ki regulira graditeljstvo, popolnoma podrediti posamezne pristojnosti in dejavnosti na področju načrtovanja in projektiranja. Arhitektom ne odrekam vloge vodenja projektov na področju stavbarstva. Seveda pa ne želim, da gradbenim inženirjem to vlogo odrekajo arhitekti, ker za to ni nobenega razloga. Kako bi si drugače razlagali dejstvo, da je po sedaj veljavnemu Gradbenemu zakonu gradbenemu inženirju, četudi ima na svojem področju opravljen znanstveni doktorat, odvzeta sposobnost projektiranja in pridobivanja gradbenega dovoljenja za lastno hišo. Arhitekti trdijo, trenutna zakonodaja pa to potrjuje, da tega gradbeni inženir ne zna in ne zmore (!). Zato domnevne kršitve prijavljajo disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije z namenom, da se kršitelju odvzame licenca pooblaščenega inženirja.

Kaj pa programi izobraževanja?

Če pogledamo kurikulum študija arhitekture in gradbeništva, hitro ugotovimo, kako pristranska so do gradbenih inženirjev sedanja določila gradbenega zakona, ki urejajo vprašanje vodenja priprave projektne dokumentacije na področju stavbarstva. V okviru kurikuluma na obeh slovenskih gradbenih fakultetah se študentje srečujejo s predavanji iz vsebin, kot so geologija, mehanika tal, temeljenje, zemeljska dela in druge, ki so seveda izdatno podprta s teorijo klasičnih naravoslovnih predmetov s področja matematike in fizike. Predmeti tvorijo teoretični temelj določanja konstrukcijske stabilnosti, kar je osnova varnih gradbenih konstrukcij, pa naj gre za stavbe ali druge gradbene konstrukcije. V okviru študija arhitekture študentje poslušajo predavanja le s področja statike in gradiv, pa še to v omejenem obsegu. Tako se postavlja resno vprašanje, na osnovi katerega (temeljnega) znanja naj bi kolegi arhitekti kot projektni vodje izpolnjevali pogoje npr. mehanske odpornosti in stabilnosti, ki jih mora izpolnjevati projektna dokumentacija za izvedbo stavb in drugih visokih gradenj. Vse te spremembe so se zgodile v času, ko je na MOP kot državni sekretar služboval Aleš Prijon, po osnovni izobrazbi arhitekt in pred nastopom državne funkcije tudi predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor. Z novim Gradbenim zakonom in dodatnimi tolmačenji je svojim stanovskim kolegom leta 2017 s širitvijo ekskluzivnih pooblastil na področju načrtovanja in projektiranja pomagal zagotoviti monopol. In to je moralno in etično sporno dejanje, tipična zloraba politične moči za dosego določenih ciljev, s katero bi se morala ukvarjati kakšna druga državna nadzorna institucija.

Toda brez sodelovanja strok ne more biti kakovostne gradnje – že od načrtovanja naprej.

Res je. Zato bi izkoristil priložnost in pozval kolege arhitekte, da skupne sile, namesto v prepire in spotikanja, raje usmerimo v realizacijo projektov, ki so pred nami. Tako bomo zagotovili, da bodo zgrajeni kakovostno, strokovno, pravočasno in ekonomsko učinkovito. Predvsem pa bi jih pozval, da obe stroki, ki tvorita slovensko graditeljstvo, energijo vložita v pripravo alternativne gradbene zakonodaje.

Znane so kadrovske zadrege gradbeništva. Če bo investicijski ciklus sledil napovedim, se bodo potrebe povečale.

Problem imamo predvsem v strokovnih kadrih. Slovensko gradbeništvo bo potrebovalo kakovostne kadre, ki jih bo potrebno tudi ustrezno nagrajevati. Socialni standard zaposlenih v gradbeništvu bo potrebno dvigniti na ustrezno raven, da bomo lahko zaposlovali domačo delovno silo.

Država bo morala podpreti podjetja in njihove potrebe po odpiranju delovnih mest v gradbeništvu v Sloveniji z izvajanjem ustreznega inšpekcijskega nadzora za preprečevanje neustreznih poslovnih praks pri uvozu poceni delovne sile preko posrednikov iz tujine. Razmere, ki jih je na slovenskem trgu gradenj ustvarila praksa izvajanja javnih naročil, tudi ni ustrezna.

Kaj je potemtakem recept za uspešno poslovanje gradbenega podjetja?

Izobražen strokovni kader, stalni tehnični in tehnološki razvoj podjetja ter investicijski cikel v opremo in tehnologijo, ustrezen socialni dialog z zaposlenimi in ohranjanje delovnih mest. Pravočasno servisiranje finančnih obveznosti bi prav gotovo morali biti v domeni poslovno osveščenega in razvojno naravnanega managementa, ki vodi gradbena podjetja. Vendar to je samo ena stran. Pomembna pa je tudi druga, investitorska stran, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, ki zagotavlja redni investicijski razvoj pod normalnimi ekonomskimi pogoji.

Na gradbenem trgu se konkurenca povečuje. Podjetja se pritožujejo zaradi prihoda tujih gradbenih firm, pogosto je bil omenjen socialni damping. Ali so zdaj razpisi pripravljeni tako, da domači in tuji prijavitelji konkurirajo za delo pod enakimi pogoji?

Predvsem nas je na ZGIGM razveselila odločitev 2TDK, da iz igre za gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom izloči kitajska podjetja in da je takšno odločitev podprla tudi Državna revizijska komisija. Dejstvo je, da način, s katerim vstopajo gradbena podjetja izven območja Evropske unije na slovenski gradbeni trg, slovenskim gradbenim podjetjem onemogoča enakopraven status v okviru javnega naročanja. Zavedati se moramo, da za temi podjetji stojijo njihove matične države, ki jim je v interesu, da se njihove gradbene družbe prebijejo na trg Evropske unije. Zato jim s krepko državno pomočjo omogočajo, da lahko na javnih razpisih sodelujejo z neobičajno nizkimi ponudbami, ki jim slovenska gradbena podjetja enostavno ne morejo slediti. Zato bi bilo potrebno v okviru javnega naročanja zagotoviti učinkovito izločanje neobičajno nizkih ponudb, ki povzročajo socialni dumping in znižujejo nivo kakovosti opravljenih storitev v gradbeništvu.

Mislite na gradnjo Karavanškega predora?

Oddaja del gradnje Karavanškega predora turškemu izvajalcu konec leta 2019 nam sporoča, da najnižja cena v javnem naročanju v Sloveniji nima spodnje meje. Da so slovenske skromne plače v gradbeništvu za javne naročnike očitno še previsoke, da je socialni dialog v gradbeništvu nepotreben, da zaposlenim zadošča že minimalna plača in da je država odločena v nasprotju s smernicami Evropske unije o javnih naročilih na slovenski trg vabiti nelojalno konkurenco slovenskim in EU ponudnikom iz držav, ki našim podjetjem na njihovih trgih javnih naročil ne omogočajo enakopravnega sodelovanja. Niso podpisnice sporazuma o javnem naročanju (GPA) pri Svetovni trgovinski organizaciji. Izjave in dejanja nekaterih slovenskih politikov pa to tudi jasno nakazujejo.

Avstrija ravna drugače.

Avstrija je preko ASFINAG-a turškim podjetjem preprečila nastop na razpisu za njihovo polovico predora Karavanke in izvedbo gradnje dodelila domačemu podjetju. Pri nas pa smo ta čas potrebovali, da smo prišli do »pomembnega« spoznanja, da je turški izvajalec, ki mu Slovenija dovoljuje zakonito izplačevanje nižjih plač svojim zaposlenim, kot to dovoljuje slovenskim podjetjem na razpisu, saj so slednja zavezana spoštovanju Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (KPGD), »konkurenčnejši« od naših ponudnikov in tudi vseh ostalih ponudnikov iz članic EU. Ob tem pa še najbolj čudi, da vsi tuji veliki investitorji, ki prihajajo v Slovenijo, najemajo za svoje projekte izključno slovenske izvajalce. Kdo to lahko razume?

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.