Zakonodaja o plastiki se spreminja, Slovenija ambicioznejša kot drugi - EOL 153

Zakonodaja o plastiki se spreminja, Slovenija ambicioznejša kot drugi - EOL 153

Mikroplastika

Tomaž Medved, Mojca Poberžnik, Julija Volmajer Valh

Plastika ima v sodobnem svetu izreden pomen, saj nam omogoča udobno življenje, kakršnega poznamo. Zaradi želje po stalni gospodarski rasti se na svetovni ravni iz leta v leto povečuje proizvodnja in potrošnja najrazličnejših izdelkov, kamor spadajo tudi vsi izdelki iz plastike. V zadnjih 50. letih se je proizvodnja plastike povečala za dvajsetkrat. V naslednjih desetletjih se bo po predvidevanjih še podvojila. Eden glavnih problemov plastike je nezainteresiranost gospodarstva za njeno recikliranje. Po podatkih Eurostata plastična embalaža izgubi 95 % vrednosti že po prvem ciklu uporabe, ki je lahko zelo kratek [1]. Zaradi tega povpraševanje po reciklirani plastiki znaša samo 6 % v primerjavi s celotnim povpraševanjem po plastiki v Evropi.

Članek v pdf obliki.

Ob nizkem deležu reciklirane plastike predstavlja velik problem tudi njeno odlaganje in sežiganje, kamor gre okoli tretjina vse zbrane odpadne plastike. Zaradi neustreznega ravnanja z odpadki jih ogromno konča v svetovnih morjih in oceanih. Pri tem predstavlja plastika kar 80 %-ni delež [2] vseh odpadkov v morju. Glede na ocene v morju konča 5–13 milijonov ton plastike (v svetovnem merilu). Samo v EU ta delež znaša 150.000–500.000 ton. Na tej ravni se pojavi problem mikroplastike. Plastika v morju namreč zaradi vplivov sončne svetlobe, vetra in vode razpada na vedno manjše delce. Delci, ki so v velikostnem razredu od 5 mm do 0,001 mm, spadajo v skupino mikroplastike, manjši delci pa v skupino nanoplastike. Zaradi svoje obstojnosti in majhnosti ima mikroplastika velik negativen vpliv na okolje, predvsem na živa bitja. Mikroplastiki so najbolj izpostavljena morska bitja, ki to plastiko zaužijejo. To ima mnogo negativnih vplivov - od občutka sitosti, ki ga imajo npr. ribe, do poškodb prebavnih poti in motenj pri rasti organizmov [3]. Zadnje raziskave kažejo, da mikroplastika ne predstavlja samo problema za organizme, ki živijo v morju, ampak se nahaja tudi v človeškem telesu. Razsežnost mikroplastike ni omejena samo na oceane, temveč se ta nahaja tudi na najbolj odročnih krajih sveta, od polarnih območij, kot je Antarktika, do gorskih verig, kakršna je Himalaja.

Zaradi vseh opisanih problemov in vedno večje medijske pozornosti se tudi zakonodaja s področja plastike, plastičnih odpadkov in mikroplastike spreminja. Ker gre pri tem za globalen problem, je v osnovi potrebno sprejeti določene mednarodne zaveze. Med takšne spadajo Globalno partnerstvo Združenih narodov za ravnanje z morskimi odpadki [4], Resolucija o morskih odpadkih in mikroplastiki (sprejeta s strani Skupščine Združenih narodov) [5] ter akcijski načrti skupščin G7 in G20 [2]. Vendar gre pri vseh naštetih dokumentih za pravno nezavezujoče dokumente. Za lažje razumevanje, kako se z mikroplastiko da spopasti, si bomo pogledali primer Evropske unije. Ker gre pri obravnavi zakonodaje s področja varovanja okolja za zelo široko področje, se bomo omejili samo na direktive, ki se neposredno dotikajo mikroplastike. Pogledali pa bomo tudi nekaj direktiv in akcijskih načrtov, ki imajo z mikroplastiko samo posredno povezavo, vendar je njihovo poznavanje potrebno za razumevanja celotne slike.

Ukrepi iz direktive EU/2019/904
Ukrepi iz direktive EU/2019/904

Zakonodaja o mikroplastiki v EU

Zakonodajo EU, ki se posredno ali neposredno dotika mikroplastike, lahko razdelimo na 3 sklope, in sicer:

•  zakonodajo, ki ureja področje izdelkov in embalaže,

•  zakonodajo, ki ureja področje odpadkov in izpustov v okolje ter

•  okoljsko zakonodajo.

Ob zgoraj naštetih treh zakonodajnih področjih, ki so tudi pravno zavezujoča za vse članice EU, bomo pogledali tudi področje strategij, ki jih ima EU na področju plastike in mikroplastike.

Najprej si poglejmo zakonodajo s področja izdelkov in embalaže. Evropski parlament in Svet Evropske unija sta 5. junija 2019 sprejela direktivo o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (EU/2019/904). Direktiva poleg opredelitve nekaterih pojmov, kot so plastika, oksorazgradljiva plastika, plastični proizvod za enkratno uporabo in embalaža, podaja vrsto ukrepov; glej tebelo.

Nadalje je Evropska komisija pooblastila Evropsko agencijo za kemikalije, European Chemicals Agency (ECHA) naj pripravi predlog za omejitve pri namerno dodani mikroplastiki v izdelke. ECHA je marca 2019 predstavila svoj predlog, ki je od takrat v javni konzultaciji. Omenjena agencija pa ni prva, ki se je po naročilu Evropske komisije ukvarjala z namerno dodano mikroplastiko. Podobno raziskavo je že leta 2017 naredilo britansko podjetje Amec Foster Wheeler [6]. Naslednja direktiva v tem sklopu je direktiva o embalaži in odpadni embalaži (94/62/EC). Ta direktiva je sicer v postopku posodobitve, tako da nova različica še ni pravno zavezujoča. So pa v tej direktivi predstavljene zahteve:

•  o preprečevanju uporabe plastičnih vrečk oz. njene omejitve letne potrošnje na 90 lahkih plastičnih vrečk na osebo;

•  o možnih načinih ponovne uporabe embalaže z uvedbo kavcij, določitev minimalnega odstotka vračljive embalaže, uporabe ekonomskih spodbud;

•  o recikliranju 65 masnih % vse odpadne embalaže, od tega 50 % vse plastične embalaže (do konca leta 2025, nato se delež poveča na 55 % do konca leta 2030);

•  o pripravi standardov za metode recikliranja, označevanja embalaže in analize življenjskega cikla;

•  o primernosti embalaže za predelavo in ponovno uporabo.

Še zadnja uredba s sklopa izdelkov in embalaže ureja materiale in izdelke za stik z živili (1935/2004/ES). Namen direktive je urejanje dajanja materialov, ki so v posrednem ali neposrednem stiku z živili.

Naslednji sklop direktiv spada pod področje odpadkov in izpustov v okolje. V tem sklopu se nobena direktiva neposredno ne ukvarja z mikroplastiko, zato bomo direktive samo našteli. Te so: Direktiva o industrijskih emisijah (2010/75/EU), Direktiva o odpadkih (2008/98/EC) (zadnja verzija še ni pravno zavezujoča), Direktiva o embalaži in odpadni embalaži (94/62/EC) (kot že omenjeno je tudi ta direktiva v postopku posodobitve), Direktiva o odlaganju odpadkov na odlagališčih (1999/31/EC) (direktiva je v postopku posodobitve) in Direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EEC) (tudi ta direktiva se posodablja).

Tretji sklop direktiv ureja področje okoljske zakonodaje. Prvi dokument v tem sklopu je Direktiva o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (98/83/EC), vendar ta dokument mikroplastike ne omenja. Je pa mikroplastika omenjena v predlogu prenovitve prej omenjene direktive (COM/2017/753). V tem dokumentu je v členu 8, v poglavju o natančnejših pojasnitvah posameznih odločb, mikroplastika omenjena kot parameter, ki bi se moral spremljati pri toku vode iz pipe. V sami direktivi je v členu 8 (Ocena nevarnosti vodnih teles, ki se uporabljajo za odvzem vode, namenjene za prehrano ljudi) mikroplastika opredeljena kot eno izmed onesnaževal, ki ga je potrebno spremljati pri varovanju vodnih teles namenjenih odvzemu pitne vode. Na področju voda je pomembna Direktiva o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (2000/60/EC), vendar se ta direktiva z mikroplastiko neposredno ne ukvarja. Za področje mikroplastike je pomembna Direktiva o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (2008/56/EC). V tej direktivi mikroplastika sicer ni eksplicitno omenjena, vendar so omenjena mikro morska onesnaževala, kamor spada tudi mikroplastika, predvsem pa je omenjeno preučevanje in spremljanje morskih habitatov.

Nadalje je v sklepu komisije (EU) 2017/848 o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda ter specifikacijah in standardiziranih metodah za spremljanje ter presojo predpisanih nekaj meril za spremljanje mikro odpadkov v morju (deskriptor 10). Tako je predvideno:

•  da količina, sestava in prostorska razporeditev mikro odpadkov na obali v površinskem sloju vodnega stolpca in sedimentu morskega dna ne škoduje morskemu okolju;

•  pri tem se količina mikro odpadkov meri v številu kosov ali v gramih na kvadratni meter površinskega sloja vodnega stolpca oz. kilogramih suhe teže sedimenta za obalo in morsko dno.

•  Prav tako se predvideva, da količina mikro odpadkov, ki jih morski organizmi zaužijejo, ni škodljiva.

•  Mejne vrednosti se pri tem določijo z regionalnim in podregionalnim sodelovanjem članic EU.

•  Količina mikro odpadkov pa se meri v gramih in število kosov na osebek.

V tem sklopu je še direktiva (2008/50/EC), ki bi jo nekoliko težje povezali z mikroplastiko. Te tudi ne omenja, vendar gre za direktivo, ki se ukvarja z kakovostjo zraka in spremljanjem onesnaževal v zraku, kamor bomo verjetno kmalu morali prišteti tudi mikroplastiko.

Za zaključek sedaj poglejmo še Evropsko strategijo za plastiko v krožnem gospodarstvu (COM/2018/28), ki sicer ni pravno zavezujoča, vendar izpostavlja problem mikroplastike. V dokumentu je predstavljena zasnova proizvodov, primernih za recikliranje. Izpostavljeno je povečanje povpraševanja po reciklirani plastiki ter bolj harmonizirano ločeno zbiranje plastičnih odpadkov. Opisano je preprečevanje plastičnih odpadkov v okolju, oblikovanje jasnega regulativnega okvira za plastiko, ki ima lastnosti biološke razgradljivosti, in vedno večji problem mikroplastike. V strategiji so predlagani sledeči ukrepi za zmanjšanje onesnaževanja z mikroplastiko:

•  Omejitev namerno dodane mikroplastike v proizvodih.

•  Zmanjševanje nenamernih izgub mikroplastike iz gum, tekstila in barv.

•  Zmanjšanje razsutja plastičnih peletov.

•  Oceniti učinkovitost zajetja in odstranjevanja mikroplastike s komunalnimi čistilnimi napravami.

Slovenski pogled na zakonodajo o mikroplastiki

Kot članica EU ima Slovenija dolžnost v predvidenih rokih prenesti evropsko zakonodajo v svojo, nacionalno zakonodajo. To pomeni, da bodo direktive, omenjene v prejšnjem poglavju, veljale tudi v Sloveniji. Ob tem velja omeniti, da se Slovenija ne le strinja z omenjenimi direktivami, ampak ima v nekaterih delih celo ambicioznejše načrte. Poleg posodabljanja zakonodaje se Slovenija zavzema tudi za povezovanje različnih področjih v skupnem ukrepanju za zmanjševanje odpadkov, npr. eko dizajn proizvodov, inovacije, trg sekundarnih surovin, zmanjšanje smetenja na kopnem in zmanjšanje uporabe mikroplastike v različnih proizvodih. Veliko se dogaja tudi na drugih področjih povezanih z mikroplastiko. Leta 2017 je Slovenija sodelovala na Konferenci o oceanih, kjer je poudarila pomembnost doseganja ciljev za dobro okoljsko stanje morja, kamor spada tudi ukrepanje za zmanjšanje količin morskih odpadkov. Naša država je tudi podpisnica raznih konvencij, kot so Konvencija o varstvu Sredozemskega morja in obalnega območja, v kateri so opredeljene smernice za reševanje problematike morskih odpadkov, ter Baselska konvencija, v kateri je opredeljen predlog za okrepitev nadzora čezmejnih pošiljk plastičnih odpadkov [7].

Da je zanimanje za mikroplastiko vedno večje, dokazujejo tudi razne akcije in ozaveščanja javnosti o problemu odpadne plastike. Ena takšnih akcij je bila leta 2018 kampanja o pretirani uporabi lahkih plastičnih nosilnih vrečk s sloganom »Imam svojo vrečko!« [7]. Organiziranih je tudi vedno več konferenc na temo mikroplastike. Ena takšnih je bila v letu 2019 na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani v organizaciji Inženirske akademije Slovenije z močno mednarodno udeležbo [8].

Pomemben dejavnik pri boju proti odpadni plastiki in mikroplastiki so tudi finančna sredstva. Slovenija sledi načelu onesnaževalec plača. Prav tako slovenska vlada namenja več sredstev za razvoj embalaže z manj plastike, za povečano biorazgradljivost in ponovno uporabo ter financira ekološko prijazno embalažo in izdelke, ki so še v razvojni fazi. Pomembno je tudi črpanje evropskih sredstev iz strukturnih in investicijskih skladov, saj EU namenja vedno več denarja razvoju na primer naprednih plastičnih materialov [7],[9].

Vpliv znanstvenih odkritij na oblikovanje zakonodaje

Znanstvena odkritja imajo velik vpliv na oblikovanje zakonodaje, saj se prav zakonodaja piše na podlagi znanstvenih odkritij oziroma je z njimi podkrepljena. V nadaljevanju je naštetih nekaj primerov, kjer so znanstvena odkritja prispevala k pisanju zakonodaje. Primeri se posredno ali neposredno dotikajo mikroplastike.

Leta 2018 je Evropski parlament potrdil direktivo o prepovedi plastike za enkratno uporabo. Direktiva se osredotoča na zmanjšanje onesnaževanja z 10 najbolj razširjenimi plastičnimi proizvodi, ki jih najdemo na obalah Evrope, kamor so vštete tudi ribiške mreže. Direktiva je nastala na podlagi raziskave okoljskega monitoringa onesnaževal na obalah morij (Addamo, Laroche in Hanke, 2017)[10].

Britansko podjetje Amec Foster Wheeler je leta 2017 za Evropsko komisijo opravilo raziskavo, v kateri so poskusili ovrednotiti predvidljive okoljske koncentracije in neškodljive koncentracije namenoma dodane mikroplastike. Na podlagi te raziskave je nato Evropska agencija za kemikalije pripravila dokument, kjer so ovrednotili tveganja, ki jih predstavlja mikroplastika. Dokument je zaenkrat še vedno v javni razpravi [10].

Leta 2017 je skupina znanstvenikov (Hann, Ettlinger, Gibbs, Hogg in Ledingham) opravila raziskavo o vplivu uporabe oksorazgradljive plastike na okolje. Raziskava je potrdila in ovrgla veliko hipotez o biorazgradljivosti, onesnaževanju in recikliranju pro-oksidacijskih aditivov, ki vsebujejo plastiko. Dokument je pomemben zaradi tega, ker je leta 2014 Evropski parlament predlagal prepoved oksorazgradljive plastike v EU, vendar je bil predlog zavrnjen. Vendar Evropsko komisijo dopolnilo k direktivi o embalaži in odpadni embalaži obvezuje, da preuči vplive oksorazgradjive plastike na okolje, pri čemer bo omenjena raziskava v veliko pomoč [10].

Zakonodaja za mikroplastiko zunaj EU

Kot lahko vidimo iz pregleda EU zakonodaje na področju mikroplatike, je to področje že relativno dobro urejeno. Predvsem je razvidno, da je trenutno veliko več zakonodaje vezane na posredni boj proti mikroplastiki, kar je po svoje razumljivo zaradi relativno novega onesnaževala, ki ga ni v okolju samo težko meriti, temveč tudi karakterizirati in predvideti negativne vplive. Zaradi tega bo sledeči pregled zakonodaje o mikroplastiki po svetu zajemal samo zakonodajo, ki se posredno dotika mikroplastike [11].

Med najbolj priljubljene ukrepe boja proti plastiki in plastičnim odpadkom spada prepoved plastičnih vrečk. Na diagramih 1, 2 in 3 je prikazano število držav kjer so uzakonjeni v diagramih našteti ukrepi. Na diagramu 3 je prikazan sektor uporabe plastike za enkratno uporabo.

Zadnji del se nanaša na področje plastičnih mikro delcev, gre za delce plastike, ki so bili že v osnovi proizvedeni manjši od 5 mm (zgornja meja velikosti mikroplastike).

Samo 8 držav na svetu (Kanada, Francija, Italija, Južna Koreja, Nova Zelandija, Švedska, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike) ima zakone o prepovedi plastičnih mikro delcev. Od tega se pri sedmih državah zakonodaja nanaša samo na proizvodnjo in uporabo mikro delcev v izdelkih za osebno rabo. Le na Novi Zelandiji zakoni vključujejo tudi mikro delce v čistilih namenjenih za industrijsko ali domačo rabo [11].

Viri:

•   Članek o zakonodaji na področju mikroplastike je nastal na osnovi dokumenta, ki ga je izdala SAPEA (Science Advice for Policy by European Academies) z naslovom A Scientific Perspective on Micro-plastics in Nature and Society, 2019

•     Vse omenjene direktive v delu o zakonodaji v EU so dostopne na spletnih straneh EUR-Lex, https://eur-lex.europa.eu/homepage.html

[1]                 Fundacija Ellen MacArthur, The new plastics economy, 2016

[2]                 Evropska komisija, Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu (COM/2018/28), Strasbourg, januar 2018

[3]                 Laura P., Randy O., Plastika, National Geographic Slovenija, leto 13, št. 6, str. 24-51, junij 2018

[4]                 UN environmnet programme website, https://www.unep.org/gpa/what-we-do/global-partnership-marine-litter (Datum dostopa: 9. 12. 2019)

[5]                 Environment Assembly of the United Nations Environment Programme, Draft resolution on marine litter and microplastics, Nairobi, december 2017, https://papersmart.unon.org/resolution/uploads/k1709154.docx (Datum dostopa: 9. 12. 2019)

[6]                 Amec Foster Wheeler, Intentionally added microplastics in products, London, oktober 2017, https://ec.europa.eu/environment/chemicals/reach/pdf/39168%20Intentionally%20added%20microplastics%20-%20Final%20report%2020171020.pdf (Datum dostopa: 8. 1. 2019)

[7]                 Odgovor na vprašanje državnega svetnika Bojana Kekca v zvezi z zmanjšanjem uporabe plasike v Sloveniji, številka: 00202-16/2018/5, http://www.ds-rs.si/sites/default/files/dokumenti/odgovor43.pdf (Datum dostopa: 16. 2. 2020)

[8]                 Spletna stran Inženirske akademije Slovenije, http://ias.si/Inzenirska-Akademija-Slovenije/index.php/2019/10/10/konferenca-o-mikroplastiki/ (Datum dostopa: 16. 2. 2020)

[9]                 Republika Slovenija, Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor, zapisnik 3. seje, 24. 10. 2018, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VIII&type=pmagdt&uid=04C1B438A1426C7DC1258331003E2C4F (Datum dostopa: 16. 2. 2020)

[10]  Science Advice for Policy by European Academies, A Scientific Perspective on Microplastics in Nature and Society, Berlin, 2019

[11]  United Nations Environment Programe, Legal Limits on Single-Use Plastics and Microplastics: A Global Review of National Laws and Regulations, dosegljivo: https://wedocs.unep.org/bitstream/handle/20.500.11822/27113/plastics_limits.pdf (Datum dostopa: 10. 12. 2019)

[12]  A. Abreu, M. L. Pedrotti, Microplastics in the oceans: the solutions lie on land, Field Actions Science Reports, str. 62-67, 2019

[13]               M. Grolms, Advanced science news, Global Alliance to End Plastic Waste, 2019, dosegljivo: https://www.advancedsciencenews.com/global-alliance-to-end-plastic-waste/ (Datum dostopa: 10. 12. 2019)

 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.