S konceptom krožnega gospodarstva plastika ne bo več grdi raček - EOL 152

S konceptom krožnega gospodarstva plastika ne bo več grdi raček - EOL 152

E. D.

O plastiki drugače

Zdaj bi bilo zanimivo odpreti debato o tem, zakaj je v morjih toliko mikroplastike. Tisti, ki so krivi, naj bodo odgovorni. Tako Marko Tertinek, ki je skoraj desetletje delal v embalažnem podjetju Stramex PET, zdaj pa dela v celjski družbi INO, pojasnjuje svoj pogled na plastiko, ki je v zadnjih letih na črnem seznamu okoljske politike. A kljub temu proizvodnja plastike raste. Kako je z njeno uporabnostjo ali priročnostjo, se je pokazalo v virusni krizi. Ponekod celo odpravljajo prepovedi o plastičnih izdelkih za enkratno uporabo. Sogovornik opozarja, kako poteka proces izdelave drugih embalažnih materialov, predvsem pa pripominja, da je plastika široko uporabna in da je glavno vprašanje, kaj z njo storimo po uporabi. Rešitev vidi v krožnem gospodarstvu, izrazito kritičen pa je do nesodelovanja med deležniki v dobaviteljski verigi.

Marko Tertinek
Marko Tertinek

Med embalažnimi materiali sta v zadnjih letih okoljska politika in javnost najbolj kritična do plastike. Slogan Stop plastiki je glasen. Aktualna je prepoved plastike za enkratno uporabo v EU. Strašljivi so podatki o tem, kaj povzroča mikroplastika v morjih. A hkrati proizvajalci in tudi stroka opozarjajo na številne prednosti plastike kot materiala. Ali lahko koncept življenjskega cikla izdelka in krožnega gospodarstva spremeni odnos do plastike?

Popolnoma se strinjam z vašimi ugotovitvami. Mikroplastika je velik problem in sedaj plačujemo dolgove za naša pretekla dejanja. Ko se pogovarjamo o mikroplastiki, se moramo prav tako zavedati, da je z njo zelo onesnaženo Jadransko morje. Zakaj je tako, bi bilo zanimivo odpreti debato in tiste, ki so krivi, poklicati k odgovornosti.

A razprava o plastiki je zelo kritična.

Gre za veliko propagando proti plastiki. Osebno mislim, da se dela plastiki ogromna krivica. Plastika nam pomaga reševati marsikateri problem. Izzivalno vprašujem. Kaj je boljše? Piti vodo iz pipe, ki priteče po azbestnih ceveh ali po PVC ceveh? Mislim, da vsi poznamo odgovor. Trenutno v svetu ni alternativ, ki bi lahko nadomestile uporabo plastike. Zmotno je razmišljanje, da nas bo steklena, papirna ali katerakoli druga embalaža rešila odpadkov. Papirna industrija je zelo umazana industrija. Porabi veliko pitne vode, elektrike ter poseka ogromno dreves. Steklena industrija je prav tako energetsko izjemno potratna. Vprašati se moramo, ali želimo biti nizkoogljična družba ali pa se znebimo plastike. Smo na razpotju.

Zakaj?

Veliko govorimo o elektrifikaciji voznih parkov, a ob tem vsi pozabljajo, da bodo nova vozila v večini narejena iz kompozitnih plastičnih materialov. Prav tako je veliko plastičnih mas uporabljenih v električnem omrežju za distribucijo energije. Koncept življenjskega cikla izdelka in krožnega gospodarstva že spreminja naš odnos do okolja in mislim, da bo sčasoma to spremenilo tudi naš odnos do plastike, saj bomo v njej videli vredno surovino, ki bo imela svojo ceno. Nekatere plastike jo že imajo. Koncept krožnega gospodarstva bo spremenil pogled na plastiko v roku 10 let. Ko bo ta koncept zaživel tudi v realnem svetu in ne samo v teoriji.

Zaradi virusa naj bi ponekod že odpravili prepoved uporabe plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Hkrati pandemija izjemno vpliva na produkcijo mask, zaščitnih rokavic in drugih izdelkov, ki so del zaščite oziroma varnosti pred virusom. Kaj bo torej s plastiko – je njena prihodnost v biorazgradljivosti, v drugačni zasnovi plastičnih izdelkov in v uporabi novih materialov ali plastika škoduje okolju le, če jo človek odvrže v okolje, kot je v intervjuju dejal Silvester Bolka s Fakultete za tehnologijo polimerov?

V grozni pandemiji COVID-19 se je jasno pokazalo, kako pomembna je plastična industrija za obvladovanje katastrof velikih razsežnosti. Pandemija je vplivala na celotno plastično industrijo, saj je morala v zelo kratkem času predelati ogromne količine različnih plastičnih polizdelkov in izdelkov. To se je kazalo predvsem pri zaščitnih maskah in pri plastenkah za razkužila. Biorazgradljivost ja, vendar ne za vse izdelke.

Za katere ne?

Biorazgradljiva plastika ima tudi svoj minus in jo je smotrno uporabljati samo za izdelke z zelo kratkim časom uporabe. Prav tako je za njeno proizvodnjo potrebna surovina, ki se pridobiva iz koruze, sladkornega trsa, sladkorne pese, … Mislim, da v tem trenutku ljudje potrebujemo bolj hrano kot biorazgradljivo plastiko. Tudi biorazgradljiva plastika potrebuje svoj čas za razkroj, zato izdelkov iz biorazgradljive plastike ne smemo metati v naravo, češ saj je biorazgradljivo. Osebno bolj podpiram krožno gospodarstvo kot pa biorazgradljivo plastiko.

Zakaj?

Prihodnost je v reciklaži in ponovni uporabi surovine. Je pa za uspešno reciklažo in njen čim večji izkoristek še kako pomemben dizajn izdelka. Veste, barvnih PET plastenk, kot so rumene, bele, rdeče, vijolične, … se ne da mehansko reciklirati, ker na trgu ni odvzema za takšne reciklate, saj barva ostane v recikliranem materialu. Zato je še kako pomembno, da se tisti, ki izdelke oblikujejo, tega zavedajo in že v samem začetku ustvarijo dizajn na prozorni plastenki PET. Vsak izdelek, ki ga odvržemo v naravo, je sporen. V naravi po pravilu ne bi smelo pristati popolnoma nič, kar je nastalo izpod človeških rok. Seveda je to iluzorno pričakovati, a vendar je treba graditi na zavesti ljudi. Naši otroci so veliko bolj okoljsko osveščeni, kot smo bili mi.

Več let ste delali v podjetju Stramex PET. Ali slovenska podjetja, proizvajalci plastičnih izdelkov v embalažni industriji sledijo usmeritvam in strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu?

V podjetju sem deloval devet let, zadnji dve leti kot direktor. V tem času sem se veliko srečeval z različnimi profili ljudi v tej industriji in moram priznati, da so proizvajalci in potrošniki na severu Evrope veliko bolj osveščeni o krožnem gospodarstvu kot pa pri nas. Pri nas se reciklati v izdelku večinoma ne uporabljajo, ker ne dosega vizualnega izgleda, kot ga dosežemo z izvirnimi materiali. Vendar to ni problem industrije, temveč končnega uporabnika izdelkov. Veste, embalažna industrija v Sloveniji sledi trendom krožnega gospodarstva, ker jo v to silijo tuji trgi, predvsem severno od nas.

V podjetju Stramex PET in zdaj v družbi INO se ukvarjate z izvozom. S čim so naša podjetja najbolj konkurenčna in kje ne? Po katerih vrednostih so embalažna podjetja v tujini v prednosti?

Veliko slovenskih podjetij je za slovenski trg prevelikih, istočasno so premajhni za evropske trge. Zato se srečujemo s težavo, da večji tuji kupci slovenskih podjetij ne vidijo kot enakovrednega partnerja. Zaradi tega precej slovenskih podjetij prodaja na tujih trgih pod okriljem kakšnega večjega tujega podjetja, ki pa v navadi na koncu pobere višjo dodano vrednost. In na ta način pri nas izgubljamo na dodani vrednosti.

Kaj pa prednost?

Naša agilnost in naše slovenske navade, da želimo vsem ustreči v čim krajšem času. Prav tako smo zelo hitri pri snovanju novih izdelkov. V moji karieri se mi je velikokrat pripetilo, da so nas tuji partnerji pohvalili zaradi naše hitrosti in končne kvalitete izdelka. Slovenska podjetja proizvajajo izjemno kvalitetne izdelke, ki pa jih ne znamo ali ne zmoremo uspešno prodati direktno končnim kupcem po višjih cenah na evropskih ali tretjih trgih. Mislim, da se velikokrat premalo cenimo. To je ena izmed naših šibkih točk. Tuja embalažna podjetja so v prednosti predvsem zaradi svoje velikosti. V zadnjem času se po svetu dogajajo v svetu embalažnih podjetij velika združevanja in iz tega nastajajo mega korporacije, ki imajo enormno koncentracijo kapitala. Ta jim omogoča nadaljnjo rast in predvsem razvoj. Razvoj v proizvodnji embalaže, predvsem v proizvodnji plastenk, je v zadnjih letih skokovit zlasti z uporabo novih materialov in z novimi načini popolne avtomatizacije proizvodnje. S tem se nižajo stroški dela. Ker se prodajne cene embalaže na trgih EU in ostalih trgih vsako leto nižajo, je uspeh zagotovljen samo z avtomatizacijo delovnih procesov.

Eno so povezovanja in prevzemi podjetij, drugo so dobaviteljske verige. Zelo različne so ocene, koliko sodelujejo akterji v embalažni vrednostni verigi – proizvajalci embalaže, živilci, trgovci, dobavitelji materialov. Še posebej so si na nasprotnih bregovih pri tem, zakaj v plastičnih izdelkih ni več reciklatov. Kje se zatika?

Trenutno se s tem problemom veliko ukvarjam. Moram priznati, da se s temi težavami srečujejo po vsej Evropi. Nekatere države so pri tem uspešnejše, druge manj. Za Slovenijo bi rekel, da smo nekje v sredini. Imamo dokaj dober način zbiranja odpadkov, a na žalost se tukaj tudi vse konča. Odpadki iz industrijskih obratov so iskani, saj so čistejši. Velika težava je pri gospodinjskih odpadkih, kjer je v rumenih zabojnikih pomešanih veliko različnih plastik in je embalaža v večini primerov umazana. Plastika se nam kopiči na deponijah, kjer postane popolnoma neuporabna za nadaljnjo recikliranje zaradi degradacije materiala. Veliko podjetij se srečuje s pomanjkanjem reciklatov. Industrija je pripravljena na njihovo uporabo. Osebno menim, da vsi izgubljamo zaradi nesodelovanja med deležniki, ki nastopajo v tej verigi.

Kje je največja težava?

Zlasti pri trgovcih, ki seveda na veliko oglašujejo svojo okoljsko naravnanost, v praksi pa za to naredijo bore malo. Vse je prepuščeno proizvajalcu, ki pa je samo sestavni del tega kroga. Zatajila je tudi država, ki trenutno samo posnema uradnike iz Bruslja in daje malo pobud na državnem nivoju. Velikokrat se zatakne že s predpisi države in s pridobivanjem soglasij za postavitev reciklaže. Na koncu pa vidimo, da podjetja odlagajo in skladiščijo odpadke na popolnoma neprimeren način. Manjka nadzor. Predpisi so prevelikokrat preobsežni. Jih pa na žalost podjetja rada obidejo. Če želimo v kratkem doseči cilje, ki so sprejeti, bo potrebno v zelo kratkem času zgraditi mostove med bregovi in začeti iskati rešitve.

Omenili ste nečistoče pri plastični embalaži. Čeprav nekateri podatki v Sloveniji kažejo na dokajšnjo uspešnost pri ločenem zbiranju, so realni opazovalci kritični prav zaradi nečistoč. Kako bi lahko dosegli večjo stopnjo recikliranja?

Vse se konča pri gospodinjstvih. Od tam naprej pa so razmere dokaj neorganizirane in vsak vleče na svojo stran. Odpadki ležijo na deponijah v blatu, na dežju, snegu, … prihaja do degradacije in s tem izgubljamo sekundarne surovine. Nato odpadki pristanejo v sežigalnicah, kar je skregano z vsako logiko o krožnem gospodarstvu. Uničimo dragoceno surovino in uporabljamo spet nove vire, ki pa so omejeni in bodo v prihodnje še bolj. Ključno je, kako surovine v najkrajšem času pripeljati do sortirnic in nato naprej do reciklažnih obratov. Dobro bi bilo razmisliti tudi o postavitvi reciklažnih obratov v Sloveniji, saj imamo strateško lego, odlično infrastrukturo in odličen kader. V tem vidim za Slovenijo veliko priložnost. En takšen obrat je že postavljen v Ljubljani, zakaj jih ne bi bilo več? Trenutno se veliko ukvarjajo vsi s plastenkami PET, ki pa predstavljajo samo cca. 7 % v celoti zbrane plastične embalaže. V odpadkih je veliko PE plastenk, cca. 40-50 %, s katerimi se nihče ne ukvarja. Politika velikokrat izbere tisto smer, ki je ljudem najbolj všečna in v tem trenutku so pač to plastenke PET, ker je največkrat v njih voda in potem je enostavno reči, pijte vodo iz pipe.

Kaj vam je glavni izziv v novem delovnem okolju?

V novem delovnem okolju želim predvsem nadgraditi svoje potenciale in podjetju INO pomagati doseči poslovne cilje. Dela je veliko in verjamem, da ga še kar nekaj časa ne bo zmanjkalo. Odgovoren sem predvsem za tuje kupce kot vodja izvoza in zadnje čase veliko svoje energije vlagam v izgradnjo odnosov z obstoječimi kupci in s pridobivanjem novih.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.