Menedžment in megatrendi | pred. mag. Matjaž Knez, zasl. prof. ddr. Matjaž Mulej |
 
Globalizacija poslovanja in sodobnega načina življenja povzroča hitro in vedno težje obvladljivo rast blagovnih in informacijskih tokov v podjetjih in med njimi. Če smo nekdaj obravnavali poslovne funkcije v podjetju (nabavo, proizvodnjo, finance, prodajo ipd.) ločeno, se danes stroka vse bolj posveča njihovemu povezovanju zaradi soodvisnosti. Preučevanje oskrbnih verig v podjetju in med poslovnimi partnerji daje podjetju možnosti, da postane bolj konkurenčno in bolj prilagodljivo glede na vedno hitreje spreminjajoče se tržne razmere. To pomeni čim bolj celovito zadovoljevanje odjemalčevih zahtev oziroma pričakovanj. Pri spletu teh aktivnosti ima ključno vlogo menedžment logistike kot odgovor in strategija podjetij, pripravljenih na izzive 21. stoletja.
 

1 Uvod

Podjetja se danes srečujejo z vse bolj zahtevnimi kupci, ki pričakujejo vedno višji nivo servisiranja svojih potreb, zato lahko podjetje zelo hitro izgubi svoj tržni delež, če ne zmore obdržati visoke kakovosti storitev. Trend razvoja logistike je v veliki meri odvisen od globalizacije svetovnega gospodarstva, ki je pospešilo vrsto dejavnikov, vplivajočih na rast proizvodnje, izenačevanje proizvodov in potrebe uporabnikov. Konkurenca med podjetji je vse ostrejša, življenjski cikel proizvodov je vse krajši, novonastale okoliščine pa zahtevajo od vseh udeležencev v oskrbni verigi, da se tem spremembam prilagajajo. Pri prilagajanju in obstanku podjetij na trgu bo v bodočnosti prav gotovo odigral odločilno vlogo menedžment logistike, ki bo soodločal o uspehu in neuspehu podjetja, zato bodo stroški logistike odigrali odločilno vlogo pri konkurenčnosti podjetja na svetovnem trgu, ki je tista prednost, zaradi katere ga tržišče prepoznava kot drugačnega in boljšega od drugih ponudnikov iste storitve.
Temeljni in ključni mehanizmi za ohranjanje prednosti v današnjem času so urejen logistični pristop, standardizacija oziroma vpeljava ustreznih standardov, visoka stopnja odzivnosti, kompatibilnost z ostalimi elementi organizacijske strukture in poslovnim okoljem nasploh.
Logistika je bila sicer v vseh obdobjih blagovne menjave in proizvajanja nenehno prisotna, vendar je lastno eksistenco in pomen pričela pridobivati šele v dobi intenzivnih globalnih tokov. Šele sedaj se podjetja zavedajo pomena in spoznavajo pomembnost organiziranosti logistike in s tem konkurenčnih prednosti.

2 Logistika kot dodana vrednost in ne kot strošek

Običajno govorimo o logistiki kot o dejavnosti, ki se ukvarja z upravljanjem/obvladovanjem toka materiala, od virov do porabnikov v podjetju in med podjetji. Tako logistika zajema fizični tok materiala in sredstev od dobavitelja, preko proizvajalca in trgovca do končnega potrošnika ter s tem povezane tokove informacij in znanja. Logistika dejansko podpira fizični oziroma materialni del celotnega življenjskega ciklusa izdelka, vključno z njegovo povratno potjo.
Logistika je pomemben del verige vrednosti, saj v nizu ostalih dejavnosti in procesov opredeljuje poslovne procese od dobaviteljev, proizvajalcev do trgovinske police oziroma celotno industrijsko oskrbno verigo. Tako ima logistika nalogo zagotoviti optimalen tok blaga v celotni logistični oziroma oskrbni verigi. Podjetja so v tej verigi lahko tako v vlogi dobavitelja, proizvajalca kot tudi distributerja, vsem pa je skupen cilj zagotoviti pravo blago in storitve na pravem mestu ob pravem času v pravi količini in kakovosti ter z najmanjšimi stroški in vplivi na okolje.
Logistika je zato glavni in podporni proces v podjetju in oskrbni verigi, ki zajema vse procese od napovedovanja, povpraševanja, nabave, načrtovanja potreb, načrtovanja proizvodnje do materialnega poslovanja, skladiščenja, ravnanja z materialom in sredstvi, embaliranja, komisioniranja, distribucije, transporta, prodajnih in poprodajnih storitev ter procesa oskrbe ostankov in odpadkov.
Preveč posplošeno je mnenje, da so logistične dejavnosti in procesi že sami po sebi strošek. To izhaja iz prepričanja, da so skladiščenje, transport in ravnanje z materialom ter sredstvi dejavnosti, ki predstavljajo strošek in ne prinašajo nobene dodane vrednosti. Če jemljemo dodano vrednost na splošno kot povečanje ali izboljšanje vrednosti, cene, funkcionalnosti in uporabnosti, potem to ne drži. Kakšno vrednost ima na primer izdelek, ki je v skladišču dobavitelja in ne na proizvodni liniji uporabnika ali na polici v trgovini? Koliko je rezalno orodje uporabno v skladišču in koliko med obdelavo na rezalnem stroju? Če je logistika res zgolj strošek, zakaj gradimo sodobna skladišča za vhodni material in sestavne dele ter izhodna skladišča izdelkov, transportne linije in sisteme, distribucijske centre in robotizirano ravnanje z materialom in izdelki ter podobno? Verjetno zato, ker tok materiala ni možen brez transporta, skladiščenja in ravnanja z materialom in izdelki.

3 Cilji menedžmenta logistike

Čeprav je logistični menedžment interdisciplinarna in univerzalna kombinacija aktivnosti, je vsebina te naloge glede na specifične cilje, obnašanje, strukture in posebne sposobnosti za prilagajanje zelo različna.
Poslovna logistika je socialni proces, zato se spreminja vsebina tega univerzalnega procesa skladno z družbenimi razvojnimi tendencami. Naraščajoča globalizacija tržišč pri sočasni individualizaciji želja komitentov, informacijska tehnologija, okolju primerno izvajanje logističnih storitev in vedno večja prisotnost terorizma in kriminala je pet megatrendov (Knez, Cedilnik, Semolič, 2007), ki sprožajo potrebo po spremembi poslovnih vsebin, zato predstavljajo pravi izziv logističnemu menedžmentu. Teh pet megatrendov določa v svoji kombinaciji oblikovanje poslovne logistike zadnjih nekaj let. Menedžment logističnega sistema bo oblikoval in vključeval cilje, obnašanje nosilcev odločanja, strukture in sposobnost fleksibilnosti glede na vsakokratno kombinacijo megatrendov. Upoštevanje družbenih megatrendov pomaga podjetjem dosegati konkurenčne prednosti s pomočjo izbrane logistične strategije.
Vedno ostrejša konkurenca na mednarodnih trgih zato sili podjetja k neprestani inovativnosti. Podjetja morajo vedno znova dokazovati, da so vredna zaupanja stalnih kupcev in se hkrati širiti na nove trge. To pa je mogoče le, če so podjetja tržno usmerjena. Tržno morajo biti usmerjeni tudi vsi poslovni sistemi v podjetju, kamor spada tudi vedno bolj pomembna poslovna funkcija – logistika. Za tržno usmeritev logistike morajo biti izpolnjeni predvsem naslednji pogoji:
poznavanje trgov,
vpeljava koncepta učinkovite postrežbe kupcev,
ponudba pravih količin blaga po primernih cenah in to na pravem mestu ob pravem času,
vzpostavitev takih cen, ki maksimirajo prodajo, in
uvedba poprodajnih storitev.
Logistični sistem si mora torej postaviti cilj, svoje smernice delovanja, ki bodo zadovoljevale kupce in prispevale k celotni učinkovitosti podjetja. Šele z vnaprej postavljenimi cilji lahko na koncu ocenjujemo rezultate njegovega delovanja. Če je znano, kaj logistika sploh je, oziroma k čemu logistični sistem stremi, je ta cilj mnogo lažje določiti. Cilj logističnega sistema je optimalno preskrbovanje proizvodnje s potrebnim materialom in energijo ter optimalna oskrba porabnikov s proizvodi v želeni količini, kakovosti in v pravem trenutku. Gre torej za doseganje optimalne ravni preskrbovalnega in dobavnega servisa (Ogorelc, 1996).

4 Odvisnost optimalnosti logistike od celovitosti in inovativnosti

Da bi dovolj uspešno obvladali, kar smo o logistiki ugotovili doslej, moramo upoštevati spoznanja, povzeta v nadaljevanju (Mulej s soavtorji, 2008; Mulej, 2007, 2007a). Iz tabele 1 vidimo, da moramo vse bolj računati na razmere državno podprtega trga kupca z najhujšimi konkurenčnimi pritiski, kar jih je kdaj človeštvo poznalo, tudi v logistiki.
Tabela 2 kaže, da sodobni udeleženci poslovanja nimajo več časa, da bi se na nove zahteve trga prilagodili počasi. Tudi v logistiki velja, da je inoviranje silno hitro.
V tabeli 3 lahko vidimo, da se je treba nenehno usposabljati za nove razmere in čim manj delati na pamet namesto pametno, čim manj improvizirati in čim več pripraviti plansko, a zelo ustvarjalno, celovito in prilagodljivo, da smo dovolj inovativni.
Iz enačbe 1 je razvidno, kako kompleksno je uresničevanje inovativnosti, saj nobenega od omenjenih dejavnikov ne smemo pustiti ob strani, vsi so važni in soodvisni.
Iz enačbe 1 je lepo vidno, da se pri inoviranju nikakor ne smemo omejiti na tehnično-tehnološki del invencij, potencialnih inovacij in inovacij, saj pomenijo samo eno od petih bistvenih vsebin inoviranja. Med njimi je najpomembnejše tisto, kar je najvplivnejše, ker ustvarja podporne pogoje za vse druge vrste inoviranja. To je inoviranje menedžmenta iz stila vodenja ‘jaz mislim, vi delate in molčite’ v stil vodenja ‘vsi mislimo, vsi ustvarjamo, vsi delamo, vsi inoviramo’, pa tudi iz stila ‘zaprto inoviranje’, s predpostavko, da imamo sami vse potrebno znanje in druge dejavnike uspeha, v ‘odprto inoviranje’ s predpostavko, da je pri sodobni razpršenosti raziskovanja, študija in znanja po vsem svetu potrebno iskanje znanja povsod, obenem pa nobene svoje invencije – sugestije ali potencialne inovacije ne kaže dati na police in čakati na ugoden trenutek, ampak jih čim prej dati na trg (Chesbrough, 2003; Chesbrough idr., 2006; Huston, Sakkab, 2006; IBM, 2006).
Tržni položaj, v kakršnega se vključuje sodobna logistika in smo ga na kratko povzeli v prejšnjih tabelah in enačbi, je očitno toliko zapleten, da nujno zahteva celovitost. Evropska unija izrecno zahteva sistemsko razmišljanje, vendar ne katerekoli vrste izmed številnih, ki jih danes poznamo (François, 2004), ampak tako, ki ni namenjeno podrobnemu in matematično utemeljenemu opisovanju izbranega pojava s posamičnega izbranega vidika, pač pa tako, kot sta dialektična teorija sistemov (Mulej, 2008 in prej, od 1974) in dialektično omrežno razmišljanje (Rosi, 2004, 2008; Rosi, Mulej, 2005, 2006), namenjena povezovanju med strokovnjaki različnih specialnosti, da bi dosegli potrebno in zadostno celovitost. Njeno bistvo smo kratko povzeli v prikazih 1 do 3.

5 Ocena družbenih megatrendov

V poglavju 3 smo omenili naslednjih pet sodobnih megatrendov:
1. naraščajočo globalizacijo tržišč pri
2. sočasni individualizaciji želja komitentov,
3. informacijsko tehnologijo,
4. okolju primerno izvajanje logističnih storitev in
5. vedno večjo prisotnost terorizma in kriminala.
Če pazljivo pogledamo spoznanja, povzeta v poglavju 4, vidimo, da imajo ti megatrendi dva skupna imenovalca:
potrebo po uspešnih novih rešitvah, torej po inoviranju, saj ne moremo razreševati problemov s prijemi, zaradi katerih so problemi nastali;
potrebo po zadostni in potrebni celovitosti, da bi invencijsko-inovacijski proces res dali inovacije namesto neuspehov, ki so sicer tako pogosti, da celo pri inovacijskih projektih velikih podjetij ugotavljajo, da je uspeh manjši od 5 (pet) odstotkov (Nussbaum, 2005). Torej uspe manj od tisočinke idej. Samo drobna manjšina od njih postane sugestija, torej zabeležena invencija, samo manjšina od njih projekt, samo manjšina od njih potencialna inovacija, samo manjšina od njih uspe, torej postane inovacija.
Bistveno vprašanje logistike se, enako ali pa še bolj kot v drugih strokah, vrti okrog stopnje celovitosti in inovativnosti delovanja ter sodelovanja strokovnjakov v njej. O tem, kako bistveno je pri tem upoštevati naravno okolje, tukaj ne utegnemo razmišljati podrobneje in upamo, da tudi ni več potrebno, saj so viri jasni (Božičnik, 2007; Ećimović idr., 2007; Stein, 2007; itd.). Vsekakor pa je potrebno opozoriti, da se v mnogih virih (Reich, 1984; viri v Mulej idr., 1994; itd.) pokaže izkušnja, da je najbolj bistvena inovacija menedžmenta, da bo dovolj celovit in inovativen, pa tudi pospeševalec družbene odgovornosti (Hrast idr., 2006, 2007; Rozman, Kovač (ur.), 2006; Mulej, Prosenak, 2007) in sodobne etike (Potočan, Mulej, 2007, 2007a, idr.). Bistven del inovacije menedžmenta bi bil tudi razvoj sposobnosti podjetja, zlasti manjšega, da v svojo prakso sprejema novosti iz raziskovalnih organizacij (Mulej, 2007). A za poglobljen premislek o teh vidikih, ki spadajo med megatrende drugačne vrste kot prej omenjeni, tu zdaj zmanjkuje prostora.

6 Zaključek

Temeljni cilj vsakega uspešnega podjetja je torej trdna in stabilna konkurenčna sposobnost. Spremenljivi pogoji proizvodnje in zahteve spreminjajočega se zunanjega okolja silijo podjetja, da se prilagajajo tem spremembam z različnimi kombinacijami proizvodnih dejavnikov. Podjetja dosežejo konkurenčno sposobnost tudi tako, da vse svoje potenciale usmerijo na glavna podjetniška področja ali »ključne sposobnosti« podjetja (Quinn, Hilmer, 1994, str. 43–53). In pri tem bo vedno večjo vlogo igral menedžment logistike oziroma poslovna funkcija logistike, za katero lahko trdimo, da je skupek med seboj povezanih aktivnosti, ki služijo za premikanje surovin, polproizvodov, drugega materiala in gotovih proizvodov od dobaviteljev do podjetja, za premikanje znotraj podjetja in od podjetja do odjemalcev oziroma kupcev ter vse z njimi povezane aktivnosti. Gre torej za »sestavljeno dejavnost, na katero so vezane mnoge podfunkcije gospodarskega sistema, izmed katerih bi lahko bila vsaka obravnavana kot samostojna dejavnost upravljanja«. Pri tem pa je pomembno, da skupek povezanih dejavnosti služi varnemu, ekološko primernemu, hitremu in poceni premikanju surovin, polproizvodov in proizvodov od proizvajalcev do končnih porabnikov. In če podjetja temu zadostijo, lahko z veliko gotovostjo govorimo o učinkovitem in uspešnem menedžmentu logistike ter posledično tudi o zadovoljnem kupcu oziroma odjemalcu. Zato morajo nenehno inovirati in pri tem razmišljati sistemsko.

7 Literatura in viri

Božičnik, S. 2007. Dialektično sistemski model inoviranja krmiljenja sonaravnega razvoja cestnega prometa. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta.
Chesbrough, H. W. 2003. Open Innovation. The New Imperative for Creating and Profiting from Technology. Boston, Ma. Harvard Business School Press.
Chesbrough, H., Vanhaverbeke, W., West, J. 2006. Open Innovation: Researching a New Paradigm. Oxford, New York: Oxford University Press Inc.
Ečimovič, T., Mulej, M., Mayur, R. 2002. Systems Thinking and Climate Change System (Against a Big »Tragedy of the Commons« of All of Us). SEM Institute for Climate Change, Korte. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.institut-climatechange.si.
Ecimovic, T., Esposito, M., Flint, W., Haw, R. B., Mulej, M., Shankaranarayana, M. A., Wilderer, P. A., Williams, L. 2007. Sustainable (Development) Future of Mankind. Korte: SEM Institute for Climate Change. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.institut-climatechange.si.
EU. 2000. Communication from the Commission to the Council and the European Parliament: Innovation in a knowledge-driven economy. Commission of the European Communities, Brussels, xxx COM (2000) 567 final.
François, C., ed. 2004. International Encyclopedia of Systems and Cybernetics. 2nd edition. Muenchen: K. G. Saur Verlag.
Greaver II M. F. 1999. Strategic Outsuorcing: A Structured Approach to Decision and Initiatives.
Hrast, A., Mulej, M., Knez-Riedl, J., editors. 2006. Družbena odgovornost in izzivi časa 2006. Zbornik prispevkov. On CD (abstrakti tiskani, dvojezični). Maribor: IRDO.
Hrast, A., Mulej, M., Knez-Riedl, J., editors . 2007. Družbena odgovornost 2007. Proceedings of the 2nd IRDO Conference on Social responsibility. Maribor: IRDO Inštitut za razvoj družbene odgovornosti.
Huston, L. and N. Sakkab. 2006. Connect and Develop. Inside Procter & Gamble’s New Model for Innovation. Harvard Business Review, March: 1–9.
IBM. 2006. The Global Innovation Outlook. Armonk, NY: IBM.
Knez M., Cedilnik M., Semolič B. 2007. Logistika in poslovanje logističnih podjetij. Celje: Fakulteta za logistiko UM.
Knez-Riedl, J., Mulej, M. and Zenko, Z. 2001. Approaching sustainable enterprise. In: Lasker, G. E., Hiwaki, K. (Eds.): Sustainable development and global community. Baden Baden: International Institute for Advanced Studies in Systems Research and Cybernetics.
Mulej. M. 2007. Inoviranje navad države in manjših podjetij. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management.
Mulej, M. 2007a. Systems theory – a worldview and/or a methodology aimed at requisite holism/realism of humans’ thinking, decisions and action. Systems Research and Behavioral Science, 24, 3, 347–357.
Mulej, M., in soavtorji Hyaeverinen, L., Jurše, K., Rafolt, B., Rebernik, M., Sedevčič, M., Uršič, D. 1994 [ponatis 2007]. Inovacijski management. I. knjiga Inoviranje managementa. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta.
Mulej, M., in soavtorji Fatur, P. Knez-Riedl, J., Kokol, A., Mulej, N., Potočan, V., Prosenak, D., Škafar, B., Ženko, Z. 2008. Invencijsko-inovacijski management z uporabo dialektične teorije sistemov (podlaga za uresničitev ciljev Evropske unije glede inoviranja). Ljubljana: Inštitut za inovacije in tehnologijo Korona plus, d. o. o.
Mulej, M. Prosenak, D. 2007. Society and Economy of Social Responsibility – The Fifth Phase of Socio-economic Development? In: Hrast, A., Mulej, M., Knez-Riedl, J., eds. 2007.
Nussbaum, B., Berner, R., Brady, D. 2005. Special Report. Get Creative! How to Build Innovative Companies. And: A Creative Corporation Toolbox. Business Week, Special Report, 8/15 August: 51–68.
Ogorelec, A. 1996. Logistika. Organiziranje in upravljanje logističnih procesov. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta.
Potočan, V., Mulej, M, editors. 2007. Transition into an Innovative Enterprise. Maribor: University of Maribor, Faculty of Economics and Business.
Potočan, V., Mulej, M. 2007a. Ethics of a Sustainable Enterprise and the Need for it. Syst. pract. action res., 2007, vol. 20, no. 2, pp. [127]–140.
Quinn J. B., Hilmer, G. 1994. Strategic Outsourcing, Sloan management Review.
Rosi, B. 2004. Prenova omrežnega razmišljanja z aplikacijo na procesih v železniški dejavnosti: disertacija. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta.
Rosi, B., Mulej, M. 2005. Dialectical network thinking – methodology supportive of requisitely holistic creativity. IDIMT-2005, Proceedings. Linz: Universitätsverlag R. Trauner.
Rosi, B., Mulej, M. 2006. The dialectical network thinking – a new systems theory concerned with management. Kybernetes, vol. 35, no. 7/8.
Rosi, B. 2008. Ali ste pripravljeni dialektično omrežno razmišljati? Maribor: RoBo, s.p.
Rozman, R. (ur.), Kovač, J. (ur.). 2006. Družbena odgovornost in etika v organizacijah: zbornik referatov. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede; Kranj: Zveza organizatorjev Slovenije; Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.
Stein, M. 2007. Special Report. The Climate Change, The Economic Argument. Research*eu, No. 52, June, s. 14-15 (prej: RTD info). Intervju z ekonomistom N. Sternom, avtorjem knjige ‘The Economics of Climate Change’, 2006, The Economist Print edition.
Strebel, H., Schwarz, E. 1998. Kreislauforientierte Unternehmenskooperationen. Innovative Verwertungsnetze. München: Oldenburg Verlag.

Celoten članek v pdf obliki si lahko prenesete na svoj računalnik pdf small 4 tukaj .

[issuu viewMode=singlePage width=300 height=418 backgroundColor=%23222222 documentId=110901091017-ac4bf9f366f1405a8f899c054716e0cc name=menedzment_in_megatrendi username=fit_media tag=logistics unit=px id=f15927b6-31cb-b2aa-03d0-f51999676581 v=2]