Energetsko intenzivna industrija | I. P. |
 
Zgolj dvajset podjetij porabi polovico vse energije v industriji in samo nekaj podjetij si je pridobilo certifikat ISO 50001. Poraba elektrike v energetsko intenzivnih dejavnostih se ne zmanjšuje, v Sloveniji pa se v primerjavi z večino članic EU premalo zavedamo, da so za razogljičenje, učinkovito rabo, predvsem pa za manjšo rabo energije potrebne strukturne spremembe. Tako Andrej Gnezda iz Umanotere predstavlja poročilo o energetsko intenzivni industriji, ki se v Sloveniji prepočasi odloča za izboljšave, zagotovo tudi zaradi preveč olajšav pri dajatvah in trošarini. Andrej Gnezda meni, da je priprava nacionalnega energetsko podnebnega načrta priložnost za drugačen dogovor z industrijskimi podjetji o zmanjšanju rabe energije.
 
Andrej Gnezda

Andrej Gnezda

V slovenski industriji so znana podjetja, ni jih veliko, in panoge, ki so največji porabniki končne energije. Poslovodstva bi morala torej skrbeti za boljšo energetsko produktivnost, zniževati porabo energije zaradi stroškovne učinkovitosti poslovanja. Koliko podjetij se odloča za načrtno učinkovito rabo električne energije, podprto z naložbami, in ali lahko navedete dobre primere prakse? Porabi industrija manj elektrike, kar je ena glavnih pobud pri razumevanju trajnostnega razvoja?

Po porabi energije je industrija na drugem mestu, takoj za prometom. Če se osredotočimo na glavna energenta za industrijo, elektriko in plin, industrija porabi polovico vse električne energije in več kot dve tretjini plina. Res je, da je glavnina porabe energije skoncentrirana okoli malega števila podjetij. V preglednem poročilu Energetsko intenzivna industrija v Sloveniji je razvidno, da zgolj 20 podjetij porabi polovico vse energije v industriji, 5 največjih porabnikov pa več kot četrtino celotne energije, porabljene v industriji. Največji porabniki uvajajo določene sisteme za upravljanje z energijo, zaposlujejo osebe, ki skrbijo za to področje, in tako dalje. V letnih poročilih ali na spletnih straneh podjetja predstavljajo, kako so pozorna do učinkovite rabe energije.

A to ne pove vsega?

Odprto ostaja, kako ambiciozna so podjetja in kako intenzivno izvajajo naložbe v učinkovito rabo energije. Le nekaj največjih porabnikov ima npr. pridobljen certifikat ISO 50001. Na naložbeni strani se šele dobro začenja z izrabljanjem odpadne toplote. Oboje bi že danes moral biti nekakšen »higienski minimum«. Kot družba se moramo namreč razogljičiti že pred sredino stoletja, če hočemo omejiti segrevanje planeta na varno mejo 1,5 °C. Industrija mora prispevati svoj delež znižanj. V tujini npr. v kovinski industriji že izvajajo pilotne projekte za obsežno razogljičenje. Novejše projekcije poleg tega kažejo, da bo morala industrija, da bi dosegla obsežno razogljičenje, v letu 2050 porabiti 40 % manj energije v primerjavi s scenarijem brez ukrepanja. Sprememba v mišljenju je nujna. Namesto o učinkoviti rabi energije moramo začeti govoriti o absolutnem znižanju končne rabe.

Poraba?

Ne, industrija danes ne porabi manj elektrike. V poročilu smo zajeli podatke za obdobje od leta 2008 dalje. Vse energetsko intenzivne panoge so v letu 2016 porabile več ali enako kot v letu 2008. Izjema je le panoga nekovinskih mineralnih izdelkov. Tako, kot se je po krizi omenjalo, da je to bilo, razvojno gledano, izgubljeno desetletje, bi lahko nekaj podobnega rekli tudi za znižanje porabe energije v industriji.

Med drugim ste ugotovili, da v slovenski industriji velik delež dodane vrednosti ustvarijo emisijsko intenzivne dejavnosti in da je Slovenija po tem kazalniku na četrtem mestu v EU. Sta izpostavljeni kemična in farmacevtska panoga?

Gospodarska struktura Slovenije v primerjavi z EU močneje temelji na predelovalnih dejavnostih in znotraj tega na emisijsko intenzivnih dejavnostih. Drži, da sorazmerno velik delež dodane vrednosti ustvarita kemična oziroma farmacevtska industrija, a v primerjavi z ostalim članicami, ki imajo še višje deleže emisijsko intenzivnih dejavnosti v gospodarski strukturi, je v strukturi našega gospodarstva visok tudi prispevek kovinske in nekovinske panoge. To pomeni, da je pred Slovenijo oziroma njenim gospodarstvom še toliko večji izziv v primerjavi z večino članic EU. Še v večji meri bo izpostavljena spremembam, ki bodo na področju podnebno energetskih politik in s tem povezanimi stroški. Na to opozarja tudi UMAR v letnih poročilih. Za obsežno razogljičenje ne bodo zadoščali konvencionalni ukrepi za učinkovito rabo energije v industriji, četudi so zelo pomembni. Potrebno bo prestrukturiranje industrije, pri čemer bodo ključno vlogo po mnenju stroke igrale inovacije na ravni produktov, procesov in poslovnih modelov. Dobra novica je, da podjetja v Sloveniji že danes kar nekaj sredstev namenjajo raziskavam in razvoju, a po nekaterih kazalnikih so učinki teh vlaganj vprašljivi.

Na kaj posebej mislite pri prestrukturiranju industrije?

Da energetsko intenzivne dejavnosti zaposlujejo približno 28.000 ljudi in ustvarijo 2,5 % BDP (2016), njihova vloga v nekaterih lokalnih okoljih pa je velika. Zato moramo v Sloveniji začeti z razpravo o prestrukturiranju industrije za razogljičenje danes, da bi to dosegli na vzdržen način. Odlašanje in prelaganje v prihodnost bo terjalo toliko večje prilagoditve v sorazmerno krajšem obdobju. Posledice bodo lahko resne. Podjetja so ob protekcionističnih potezah Trumpa in grožnji trgovinske vojne opozarjala na resne posledice za njihovo poslovanje. Podobno velja tudi za vprašanje presežnih kapacitet.

Koliko se spreminja struktura energentov v industriji in ali se industrijska podjetja bolj odločajo za obnovljive vire energije? So morda znani podatki, koliko se najbolj energetsko intenzivne panoge odločajo za sončne panele?

Struktura porabljenih energentov se od leta 2008 ni bistveno spremenila. Nekoliko je upadla poraba dizelskega goriva, kurilnega olja, trdih goriv. Bolj opazen je bil padec porabe plina, narasla pa je poraba električne energije. Nekaj dviga je bilo tudi pri porabi lesa in odpadkov. Delež obnovljivih virov energije je na ravni celotne industrije zelo majhen. Giblje se pri dobrih šestih odstotkih na račun rabe lesa in odpadkov. A slednje tudi EU ne šteje več za obnovljiv vir. S podrobnejšimi podatki o rabi sončne energije ne razpolagamo, a glede na to, da celoten sektor uporablja le dobrih šest odstotkov obnovljivih virov, je prispevek teh virov zanemarljiv.

Kje so glavni vzroki, da se poraba električne energije v industriji ne znižuje? V ugodni ceni električne energije, ki je nižja od povprečne v EU, v oprostitvah plačila trošarin in drugih dajatev podjetjem, ki vodijo po energetski intenzivnosti v industriji? Je realno, da bo Slovenija ohranila znižane dajatve tudi za emisije CO2 po Katovicah? Po katerih praksah v EU bi se lahko zgledovala Slovenija?

Cena ali stroški nakupa energentov so vsekakor pomemben dejavnik pri sprejemanju odločitev. Cene električne energije za industrijo so pri nas v primerjavi z EU precej ugodne. Politike na področju okoljsko energetskih dajatev za industrijo, kot so nižji prispevek za OVE, nižja dajatev za izpuste CO₂ in trošarine v Sloveniji so danes zasnovane nespametno. Zelo neposredno lahko rečemo, da več energije, kot jo podjetja porabijo, več ugodnosti, to je nižjih dajatev, prispevkov in trošarin jim daje država. Zgolj z nižjim prispevkom za OVE in nižjimi dajatvami na CO₂ se vsako leto nabere skoraj 50 milijonov oprostitev za največje porabnike energije. Si lahko predstavljate rezultat, če bi ta sredstva vsako leto namenili za ukrepe URE v industriji? A politike, ki gradijo na umetnem ohranjanju konkurenčne prednosti, ne da bi ob tem spodbujali razvojno komponento, na daljši rok zavirajo razvoj gospodarstva.

Ali je drugod v EU podobno?

Podobnih olajšav so, seveda deležne energetsko intenzivne industrije tudi v ostalih članicah, a s pomembno razliko. Podjetja so do teh olajšav upravičena le, če izpolnijo določene pogoje, kot so pridobitev certifikata ISO 50001, v Nemčiji, izvedba naložb in znižanje rabe energije, to je Nizozemska, ali gre za kombinacijo obojega. Rezultat je viden. Nemčija ima na primer daleč največje število podjetij, ki so pridobila certifikat ISO 50001. Na Nizozemskem pa je število podjetij, ki so pristopila k dogovoru o znižanju porabe energije v zameno za vračilo energetskih dajatev, a pri tem niso bila uspešna, zelo majhno. Pri tem je pomembno, da izpolnjevanje dogovorjenih zavez preverja tretja, neodvisna agencija.

Slovenija ravna drugače.

Podoben pristop vračila dajatev v zameno za izvedbo ukrepov smo uvajali tudi v Sloveniji, a nikoli ni zares zaživel. Morda tak način ni bil primeren in bi morali oblikovati drugačne politike, ki bi bolj ustrezale našemu okolju in bi bile učinkovitejše. A tega nismo storili. Vendar pa se ohranjanje statusa quo na dolgi rok ne more dobro končati. Primer. Ko je prejšnja vlada želela uvesti spremembe pri vračilu dajatve za CO₂ in naletela na protest in peticijo podjetij, je umaknila prvotni predlog in dajatve prenesla na gospodinjstva. Gospodarsko ministrstvo je takrat dejalo, da je potrebna postopnost pri spremembi te dajatve ob znani časovnici, kar je smiselno. A od takrat bo počasi preteklo pet let. Sprememb ni na vidiku. Takšno prelaganje in neukrepanje je po našem mnenju neustrezno in neodgovorno. Prej, ko zagrizemo v to kislo jabolko, lažje bomo to izpeljali.

S katerimi ukrepi bi torej lahko Slovenija spodbudila zniževanje rabe energije? Se podjetja odločajo za vzpostavitev energetskega menedžmenta?

Vsekakor bi morala država ekonomske instrumente preoblikovati tako, da bi spodbujala podjetja k naložbam in nižanju rabe energije. Izkušenj na ravni EU je nekaj. Pogleda naj se, katere bi bilo smiselno prenesti v naš prostor. Pri tem je seveda pomembno, kako se država sprememb loti, da doseže dogovor s podjetji, skupaj z njimi oblikuje spremembe. Podjetja v tem procesu ne smejo sodelovati s figo v žepu in zagovarjati statusa quo. Zanimiva rešitev v podporo podjetjem so mreže energetske učinkovitosti, kjer se podjetja mrežijo in delijo izkušnje o svojih naložbah in ukrepih na področju energetske učinkovitosti. Ta pristop se je precej dobro prijel v Nemčiji in Švici. V začetku je bil podprt tudi z javnimi sredstvi, podjetjem pa niža stroške, saj ne odkrivajo rešitev vsakič znova sama, ampak med seboj delijo znanje. Zaradi majhnega števila akterjev je vprašanje, ali bi to delovalo tudi pri nas, a to morajo povedati podjetja sama. In zopet velja omeniti Nizozemsko, kjer so ob pripravi dogovora o energiji za trajnostno rast, kot so ga poimenovali, opravili široko razpravo, ki je vključevala praktično vse deležnike v okviru ekonomsko socialnega sveta. Nekaj podobnega, v razširjeni zasedbi, ki bi vključevala tudi ostale akterje, bi morali opraviti v Sloveniji. Morda se bo to zgodilo v primeru priprave nacionalnega energetsko podnebnega načrta. Ne smemo si zopet privoščiti, da bi spregledali energetsko intenzivne industrije.