Analize so, a Slovenija ne ve, kaj se dogaja z rodovitnostjo kmetijskih zemljišč – EOL 127

Tla so tisti naravni vir, ki so zaradi ekosistemskih storitev za gozdarstvo, kmetijsko in druge dejavnosti v zadnjem času bolj v središču razmišljanj o razvoju Slovenije. Ali to pomeni, da se tudi bolj upoštevajo okoljska tveganja in se zmanjšuje onesnaženost tal?

Res je. Tla smo (pre)dolgo pripisovali kmetijstvu in gozdarstvu, čeprav nam ne ‘dobavljajo’ samo hrane, krme in lesne biomase. Dozorela so spoznanja, da tla v okolju opravljajo še druge, izjemno pomembne storitve, ki jih imenujemo ekosistemske storitve tal.

Na kaj mislite?

Tla omogočajo pridelavo biomase, hrane, krme, lesa…, a tudi filtrirajo praktično vso vodo, ki jo spijemo. Nevtralizirajo in razgradijo onesnaževala, skladiščijo atmosferski ogljik v organski snovi in s tem prispevajo k blaženju učinkov tople grede. Omogočajo kroženje hranil, zadržujejo vodo, določajo rastlinske združbe in s tem nadzemsko biotsko pestrost. Zaradi svojih lastnosti ključno oblikujejo videz krajine, so vir surovin in še nisem vsega naštel. Tla v resnici omogočajo življenje na kopnem in določajo lastnosti okolja. Si predstavljate kopno brez rodovitnih tal? Samo morje in kopno kot golo kamnino? Torej, tla so ključna komponenta kopenskega okolja.

Se tega Slovenija zaveda?

Osebno še vedno nimam občutka, da so tla kot pomemben naravni vir v središču razmišljanj o razvoju Slovenije. Prej nasprotno. Veliko se govori o trajnostnem razvoju, načeloma pa tla v teh razvojnih komponentah niso prepoznana kot pomembna, da ne rečem ključna za trajnostni razvoj nekaterih sektorjev. Zakaj je tako? Predvsem zato, ker so tla zelo slabo prepoznan naravni vir, premalo so v razmišljanju javnosti in odločevalcev. In to kljub temu, da od tal živimo, po njih hodimo in predvsem koristimo njihove ekosistemske storitve. Ta vrzel ni značilna samo za Slovenijo, pač pa prisotna tudi v Evropi in svetu. Zato je FAO pred nekaj leti sprožila aktivnosti za primerno varovanje in predvsem trajnostno rabo tal na svetu. Gre za Svetovno partnerstvo za tla (Global Soil Partnership) in v našem primeru Evropsko partnerstvo za tla (European Soil Partnership).

Torej le premik?

V Sloveniji smo se morda le zavedli slabe in ne dovolj prepoznane vloge tal v razvojnih strategijah, predvsem pa, da manjka znanja, da deležniki in sektorji niso povezani. Zato smo 5. decembra 2017, na Svetovni dan tal, ustanovili Slovensko partnerstvo za tla. (http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/tla/slovensko_partnerstvo_za_tla/).

Ena izmed nalog Slovenskega partnerstva za tla bo zagotovo ohranjanje dobre rodovitnosti tal, ki je soodvisna s trajnostno rabo kmetijskih zemljišč. Kaj kažejo podatki, kakšna je rodovitnost tal pri nas? Ali strokovno spremljamo stopnjo rodovitnosti tal in vemo, kateri deli države postajajo manj rodovitni?

Rodovitnost tal kmetijskih zemljišč Slovenije je zaradi pomanjkljivih in pogosto neskladnih podatkov težko oceniti. Po grobih ocenah je v posameznih talnih tipih in pri nekaterih kmetijskih rabah v tleh premalo organske snovi. Ponekod je povečana kislost tal. Načeloma pa lahko ugotovimo, da so kmetijska tla Slovenije srednje dobro založena s kalijem in slabo založena s fosforjem, bistvenima rastlinskima hraniloma. Naj poudarim, da vlada v strokovni javnosti zaskrbljenost, ker znane svetovne zaloge fosforja kopnijo. Fosfor pa je nenadomestljiv v življenju organizmov. V Sloveniji seveda analiziramo rodovitnost kmetijskih tal. Analize so obvezne za pridelovalce. Žal pa sumarnih podatkov na ravni države nimamo. Bi jih pa potrebovali, da bi lahko ocenili stanje založenosti tal s pomembnimi hranili in primerneje načrtovali ukrepe za ohranjanje rodovitnosti tal.

V javnosti je znana še ena težava. Pri umeščanju naložb v prostor pogosto prihaja do dilem, ali dati prednost primarni funkciji tal, pridelavi hrane in biotski pestrosti tal, ali pa jo uporabiti za industrijske obrate. Primere poznamo. Katera merila bi morali upoštevati načrtovalci razvoja?

Načrtovalci prostorskega razvoja bi morali upoštevati naravne danosti, to je kakovost tal, ki seveda je naravna danost. Dobra kmetijska zemljišča, kjer so globoka tla primerne strukture, založena s hranili in neonesnažena, poleg primarne ekosistemske funkcije, mislim na pridelavo hrane, opravljajo tudi pomembne okoljske funkcije tla. Z drugimi besedami, varovanje kmetijskih zemljišč je potrebno ne samo zaradi prehranske varnosti in strateške samooskrbe države, pač pa tudi zaradi zagotavljanja ekosistemskih storitev tal.

Skrb za vire je med temelji trajnostnega razvoja.

To je točno. Trajnostni razvoj zajema varovanje ohranjanje naravnih virov, torej dobrih tal. Pedološka stroka ima merila in podatke, kje in koliko je dobrih tal v Sloveniji. Za industrijski razvoj, prometno infrastrukturo in poselitev bi morali izbirati slabša, degradirana, ruderalna tla. Če dobro pomislimo, to niso nove usmeritve. Zdrava pamet pravi, saj ‘je dobro zemljo škoda pozidati’. Tudi od tod odpori in zgražanje dela javnosti ob izboru lokacije Magne in poteka 3. Razvojne osi v Savinjski dolini. V tem primeru je javnost prepoznala potrebo po varovanje dobrih kmetijskih zemljišč, vendar so politične odločitev ubrale drugo smer. Prepričan sem, da bi bila taka umeščanja ob sodelovanju pedološke stroke bolj trajnostno naravnana. Dobra tla lahko varujemo tako, da poiščemo slaba tla in jih ‘ponudimo’ v rabo drugim sektorjem. Pedološka stroka bi bila koristno vključena v prvih fazah načrtovanja in ne le na koncu, z ocenjevanjem posledic slabih odločitev.

Degradacijo tal povzročajo številni procesi, naravni, zlasti pa tisti, ki jih povzroča človek. V preteklosti je nosila velik del odgovornosti za degradacijo tal industrija, zdaj stroka opozarja predvsem na kmetijstvo in pozidave oziroma urbanizacijo. Zakaj?

V nasprotju s pogostim javnim mnenjem, da so kmetijska tla degradirana in onesnažena, geokemični podatki tega ne potrjujejo. Vplivi kmetijstva na onesnaževanje in degradacijo tal v Sloveniji so majhni. Drži, da so tla lahko ponekod bolj kisla in z manj humusa, a je to posledica obdelave tal. Temu se težko izognemo. Vendar tudi ‘manj optimalna’ kmetijska tla opravljajo ekosistemske storitve. Dolžnost kmetijcev je, da ohranjajo rodovitnost in ekosistemsko kakovost tal. Nasprotno s kmetijskimi tlemi pa pozidana tla praktično ne opravljajo nobene ekosistemske storitve. Imajo le nosilno in prostorsko funkcijo. Glede na zelo počasno nastajanje tal, gre za desettisočletja, pozidave predstavljajo dokončno uničenje tal za dobo človekove civilizacije. Tla so uničena, niso sposobna, da opravljajo ekosistemske storitve.

Slovenija je šele zdaj analizirala obseg degradiranih območij zato, da bi ugotovila možnosti za njihovo revitalizacijo. Ali smo predolgo zanemarjali tla kot nenadomestljiv naravni vir? Kje se to najbolj kaže?

Degradacij tal je več vrst. Poleg pozidav so to še prekomerna erozija, zakisanja, zmanjšanje vsebnosti organske snovi, zaslanjenja in onesnaženost tal. Od vseh naštetih degradacij tal smo v Sloveniji sistematično pristopili le k raziskavam onesnaženosti tal in to že precej zgodaj. Leta 1989 v Celju. Podatki so znani in dostopni na spletnih straneh ARSO in jih vsako leto dopolnjujemo. Druge vrste degradacije tal pa še čakajo na sistematično in celovito obravnavo. V tem precej zaostajamo za drugimi državami Evrope.

Na kakšen način lahko tla vplivajo k blaženju klimatskih sprememb?

Tla v organski snovi, humusu, zadržujejo največje zaloge ogljika na kopnem. Globalno segrevanje povzroča mineralizacijo organske snovi, z drugimi besedami sproščanje ogljika, izpuste CO₂ v atmosfero. Pri zmanjševanju vsebnosti organske snovi v tleh tla postajajo vir CO₂ – toplogrednega plina. Nasprotno pa primerna obdelava tla in namenski agrotehnični ukrepi pripevajo k bogatenju tal s talno organsko snovjo. V tem primeru tla postajajo ponor atmosferskega CO₂ in s tem prispevajo k blaženju klimatskih sprememb. Potenciali za vezavo CO₂ in s tem primerni ukrepi se razlikujejo glede na vrste tal. Zaradi tega in zaradi drugih koristnih učinkov je treba skrbeti za večje vsebnosti organske snovi v tleh.

Za kakovost tal je odgovorno več panog in sektorjev, kar med drugim zahteva tudi strategija zelene rasti in trajnostnega razvoja. Ali je med panogami in sektorji v državi, odkar je sprejet program prehoda v zeleno gospodarstvo, več sodelovanja in usklajevanja interesov?

V preteklosti tega ni bilo opaziti. Ustanovitev Slovenskega partnerstva za tla, ki smo ga zasnovali kot prostovoljno združenje predstavnikov vseh relevantnih sektorjev, pa me navdaja z upanjem, da bo medsektorsko sodelovanje sčasoma boljše, bolj usklajeno in s tem uspešnejše. Izkoristil bi priliko in povabil bralce, da pobrskajo po spletu za Slovensko partnerstvo za tla.