Poročilo o okolju 2016 |
Ministrstvo za okolje in prostor je ob koncu prejšnjega leta objavilo Poročilo o okolju 2016 (delovni osnutek). Zanimalo nas je, kako o tistem, kar piše v poročilu in kar se dogaja v okolju, razmišljajo poznavalci in spremljevalci trajnostnega razvoja, akterji okoljske politike in zagovorniki narave. V uvodu okoljskega poročila je označeno tudi stanje okolja v evropskem in globalnem zrcalu. Izstopa domneva, da je sedanja okoljska politika morda premalo smelo zastavljena, da bi »omogočila izpolnitev dolgoročnih okoljskih ciljev Evrope«. Posebno pozornost in refleksijo zasluži izbor megatrendov, ki bodo vplivali danes in v prihodnosti na stanje v okolju: razhajanje v svetovnih prebivalstvenih trendih, nadaljnja urbanizacija, nevarnost pandemij, tehnološke spremembe, gospodarska rast, čedalje bolj večplastni svet, okrepljeno svetovno tekmovanje za vire, vse večji pritiski na eko sisteme, vse hujše posledice podnebnih sprememb, večja onesnaženost okolja in večja raznovrstnost pristopov k upravljanju družbe.

Narava

Okoljska ozaveščenost ponuja le obhode

Iztok Geister. foto: Tihomir Pinter

Iztok Geister. foto: Tihomir Pinter

Iztok Geister, zagovornik narave in pesnik:

Kateri pritiski ali grožnje v Sloveniji najbolj vplivajo na habitate in biotsko raznovrstnost, kje opažate pozitivne spremembe in kaj bi bilo potrebno storiti za izboljšanje sistema spremljanja biotske raznovrstnosti narave?

V razmerah, ko ne vemo več povsem zanesljivo, kaj je okoljsko sprejemljivo in kaj ne, bi se morali predvsem zavedati vprašljivosti našega odnosa do narave. Okoljska ozaveščenost temu ni kos, ponuja namreč le obhode, saj se pridobitna miselnost v ponujajočih se zelenih rešitvah skozi zadnja vrata vedno vrača v antropocentrični drži. Tako imenovana zelena gospodarska strategija se ne zgleduje po naravni ekonomiki, kjer prevladuje uravnoteženost okolju prijaznih in neprijaznih taktik, prevlada enih ali drugih pa vedno propade, temveč nenehno hlepi po brezmejnem razraščanju, kar je seveda samomorilska strategija. Logika okoljske ozaveščenosti bi morala sestopiti v naravni ekosistem, ne pa, da ga neprestano izigrava. Tako se npr. aktualna prizadevanja za ohranitev naravnih gozdov trenutno osredotočajo na zatiranje zalubnika, namesto na nesprejemljivo preobilje smreke v gozdnem sestoju. Namesto, da bi bili lubadarju hvaležni za njegov doprinos k ekosistemsko vzdržnemu gozdu, temelječemu na raznovrstnosti sestoja, na izsekane površine ponovno sadimo smreko. Pogozdovanje kot pritisk in grožnja vrstni in biotski pestrosti, torej.

Natura 2000 pomeni zavarovana območja, ki so določena, aktualno vprašanje pa je, kako jih upravljati in kaj v njih razvijati, saj so vse pogosteje kritike, da je Natura 2000 omejitveni dejavnik razvoja. Kako bi morali razvijati ta območja?

Dokler se ne bomo sprijaznili z naravo, se pravi sestopili v naravni ekosistem, ampak si ga bomo poskušali tako ali drugače podrediti, bomo z naravo v neprestanem v konfliktu. Črtanje vseh antropocentričnih varovalk iz zakonodaje, tudi iz Nature 2000, bi bil na formalni ravni prvi korak v pravo smer.

Motorni promet v mestih je potrebno omejiti

Marjeta BenčinaMarjeta Benčina, Focus:

Prekomerna onesnaženost zraka z delci PM10 je v zimskem času zlasti v mestih ponovno opozorila na premajhno učinkovitost ukrepov za boljšo kakovost zunanjega zraka. Slovenija je sprejela načrte kakovosti zraka na sedmih območjih v državi, a bistvenih premikov ni. S katerimi prednostnimi ukrepi države in lokalnih skupnosti bi lahko bolj obvladovali obremenitve?

Potreben je večji nadzor nad zasebnimi kurišči, spoštovanje osnovnih standardov za peči in filtre, sofinanciranje zamenjave starih in neustreznih kurilnih naprav na trdna goriva (z novimi, učinkovitimi ali zamenjava energenta) ter priključitev čim več odjemalcev na daljinsko ogrevanje, v mestih pa bi morali zaradi delcev omejiti rabo trdih goriv (les).

Ocene o tem, kakšne rezultate dosega Slovenija na področju trajnostne mobilnosti, so različne. Kje so doseženi določeni premiki in kaj lahko v praksi spremeni dejstvo, da se je v zadnjih mesecih več občin odločilo za pripravo prometnih strategij?

Motorni promet moramo preprosto omejiti. Nekatera mesta so se odločila za bolj drastične ukrepe: parne-neparne registrske, prepoved za dizelska vozila, vstopne takse ipd. Ne vidimo razloga, zakaj se ne bi takšnih ukrepov lotili tudi pri nas, saj je veliko preveč dni, ko so mejne vrednosti prekoračene. To povzroča veliko posrednih žrtev, slabše zdravje in nižjo kakovost bivanja v mestih, česar si ne bi smeli dovoliti. V avtu povprečno sedi en potnik, z njim opravimo 80 % poti krajših od 5 km, 1/3 poti z avtom opravijo ljudje stari med 31 in 40 let. Malo poti, narejenih z avtomobilom, je ’upravičenih’, potenciala za zmanjšanje voženj je še veliko, sploh pri aktivni populaciji, ki je zmožna prehoditi 1 km in prekolesariti 5 km. Zavedati se moramo, da avto ni nekaj samoumevnega, povzroča velike okoljske, zdravstvene in socialne probleme in zato moramo poiskati bolj trajnostno pot.

Manjkajo nam konkretni indikatorji

Mag. Ladeja Godina KoširMag. Ladeja Godina Košir, voditeljica platforme Circular Change:

Kje se pritiski na okolje v Sloveniji povečujejo in kje zmanjšujejo, kaj v državi ne bi smeli več prepuščati stihiji?

Okoljsko vprašanje ni izolirano – niti vsebinsko, niti geografsko. Tudi časovno je težko opredeliti, kaj smo negativnega povzročili v preteklosti, razsežnost posledic pa spoznavamo danes. Štejejo transparentnost, merljivost, sledljivost. Manjkajo nam konkretni indikatorji na področju zemlje, vode, materialov, toplogrednih plinov, ki bi pomagali spremljati produktivnost virov. Te je na ravni Evropske komisije predlagal nekdanji komisar dr. Janez Potočnik, a niso bili sprejeti. Z njihovo uvedbo na ravni države bi pomembno prispevali k temu, da bi produktivnost virov pristala na agendi vseh ključnih politik, ki jih mora vlada spremljati. Povezovanje med ministrstvi, sodelovanje in sistemski pristop so ključ do učinkovitega ravnanja z viri in prehoda v krožno gospodarstvo, ki smo se mu zavezali tudi v Sloveniji. To združuje okoljsko, ekonomsko in družbeno komponento.

Če je za zdajšnje okoljske izzive značilna kompleksnost, kako se to najbolj kaže v trajnostnem razvoju Slovenije in kje lahko na tem področju največ storimo sami ne glede na globalne vplive? Kaj v tem pogledu daje vaša platforma Circular Change?

V Sloveniji imamo vzpostavljeno Partnerstvo za zeleno gospodarstvo, ki ga na ravni predsednika vlade vodi Tadej Slapnik. MOP vodi Medresorsko delovno skupino za krožno gospodarstvo. V pripravi je akcijski načrt 2017/18. Vzpostavljen je SRIP za krožno gospodarstvo pri ŠGZ. S platformo Circular Change povezujemo akterje krožnega gospodarstva in prispevamo k nadgradnji krožnih poslovnih modelov in k večji mednarodni prepoznavnosti naših dobrih praks. Rezultat tega je tudi vabilo na podelitev globalnih nagrad za krožno gospodarstvo v okviru World Economic Foruma v Davosu, ki sem se ga udeležila in še dodatno utrdila pozicijo Slovenije kot “Zelene referenčne države v digitalni Evropi” na zemljevidu sveta. Celoten svet išče rešitve, ne le Slovenija. Edinstveni smo prav zaradi svoje obvladljive velikosti in številnih dobrih krožnih praks, ki jih moramo še bolje povezati in internacionalizirat.

Potrebujemo več raziskovalnih projektov

Štefan ČelanŠtefan Čelan, ZRC Bistra Ptuj:

Informacija, da bo ljubljanska Snaga odpadke v termično obdelavo vozila na Dunaj, je vzbudila precejšen odmev in aktualizirala staro vprašanje, ali se bo Slovenija odločila za gradnjo sežigalnice. Kaj lahko Slovenija stori za učinkovito odstranjevanje odpadkov?

V kolikor ta informacija drži, potem trezno razmišljajočemu Slovencu ne preostane nič drugega, kot da se razjoče, Dunajčani se naši neumnosti lahko samo nasmehnejo. Največji avstrijski kulturni biser, kar Dunaj zagotovo je, sredi mesta sežiga naše odpadke, mi pa jim za to plačujemo velike zneske.

Slovenija na področju ravnanja z odpadki najprej potrebuje kompetentnega ministra, ki ga žal do današnjih dni še nikoli ni imela, da bo v temelju spremenil obstoječo zakonodajo. Trenutni zakonodajni okvir je napisan tako, da smo ujetniki zasebnih kapitalskih interesov povsod tam, kjer se s komunalnimi odpadki da služiti. Vse tisto, kar ne prinaša dobička, pa naj urejajo lokalne skupnosti. Ob tem zakonodaja dopušča zgolj pravice posameznikom, ki lahko na vsakem koraku ovirajo gradnjo zbirnih centrov, deponij in sežigalnic. Živi eksperiment zakonodajnih neumnosti smo doživljali in še doživljamo v Podravju. Pred leti je civilna iniciativa uspela preprečiti gradnjo sežigalnice za potrebe 64 občin v Talumu, ki je po vseh zakonodajnih pravilih pripravil vso potrebno dokumentacijo za gradnjo sodobnejše sežigalne naprave, kot jo imajo na Dunaju.

Na Ptuju smo leta 1999 z državnim prostorskim aktom pričeli graditi regijski center za ravnaje z odpadki CERO Gajke. Po osmih letih delovanja so državni uradniki v navezi z zasebniki uspeli podzakonske akte spremeniti do te mere, da so naš center proglasili za nedelujoči. Po več tožbah so državni uradniki morali priznati njihove zmote, ki pa so žal privedle do izpada evropskih sredstev za nadgradnjo naše deponije. V tem popolnem neredu so ti isti uradniki dovolili izgradnjo mini regijskega centra v Slovenski Bistrici.

Prehod v zeleno gospodarstvo je neločljivo povezan z uvajanjem trajnostnih tehnologij. Kakšna je vaša ocena uvajanja zelenih tehnologij v gospodarstvu in spodbujanju okoljskih inovacij?

Z golega vidika ocenjevanj uvajanja zelenih tehnologij je večina slovenskega gospodarstva tako imenovanih zasledovalcev. Razen redkih izjem večina podjetij v proizvodnjo uvaja zgolj kupljeno tehnologijo in ne svojih razvitih inovativnih tehnologij. Tehnologijo so preprosto primorani kupiti, ker bi jih sicer kupec izločil iz dobav.

Problem Slovenije je prevladovanje rutinskih in ponekod celo rutinerskih vrednot nad inovacijskimi. Prehoda iz rutinske v inovativno družbo ni moč doseči zgolj s tehnološkim inoviranjem, ampak predvsem s spreminjanjem subjektivnih izhodišč čim večjega kroga prebivalstva. Doseči je potrebno, da bo čim več socialnih struktur (javnih, zasebnih in civilno družbenih) sprejelo inovativnost kot kulturno vrednoto, kot normalni stil življenja. Vse to je potrebno doseči čim hitreje in ne čakati na menjavo generacij.

Katera področja v okolju zahtevajo več raziskovalnega in razvojnega dela in kakšne so možnosti za pridobitev znanstveno-raziskovalnih projektov v tem letu?

Ali je sploh možno kaj izločiti iz okolja ? Okolje je vse, kar nas obdaja, zato je zelo težko enoznačno odgovoriti, katera so tista področja, ki bi jim bilo potrebno nameniti največ pozornosti. Moje osebno mnenje je, da brez treh prvin, kot so zrak, voda in zemlja, ni mogoče ohraniti človeškega in siceršnjega življenja. Zato bi večino sredstev za znanstveno–raziskovalno delo namenil tem trem področjem. V praksi pa vidimo, da večino sredstev namenjamo za raziskovanje v vojaški, farmacevtski in informacijski industriji. Ob tem večina celo verjame, da nas bo več orožja naredilo bolj varne, več zdravil bolj zdrave in več informacij bolj pametne. Ne zavedajo pa se, da smo brez zraka lahko živi zgolj tri minute, brez vode teden dni, brez hrane pa en mesec.

Letos Nacionalni program varstva okolja

Jasmina Karba, MOP:

Po objavi delovnega osnutka Poročila o okolju 2016 ste hkrati povabili javnost k mnenjem in pripombam do konca decembra 2016. Kakšen je bil odziv in kakšne so bile pripombe?

V postopku sodelovanja javnosti so se na osnutek Poročila o okolju 2016 odzvali: Mikološka zveza Slovenije, novinar slovenskega časopisa, predstavnik javnosti, EPI Spektrum – Maribor, Eles – Ljubljana, Okoljsko raziskovalni zavod – Slovenske Konjice, Zveza ekoloških gibanj Slovenije, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, EKO Krog – društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo, Zagorje ob Savi.

Odzivi vsebujejo:

vsebinske in redakcijske pripombe, ki zadevajo vsebino dokumenta. Te smo upoštevali in dopolnili poročilo, kjer smo presodili, da je to ustrezno;

pozive, da v poročilo vključimo in/ali podrobneje obravnavamo ukrepe, s katerimi se bomo v prihodnje odzvali na prepoznane izzive, povezane s stanjem okolja. Teh pobud nismo upoštevali, saj Poročilo o okolju ni namenjeno določitvi ukrepov za odziv na prepoznane izzive. To bomo obravnavali v programu varstva okolja do 2025, ki ga pripravljamo;

mnenja v zvezi s posameznimi vsebinami politike varstva okolja (ravnanje z odpadki, EMS, kaznovalna politika za onesnaževanje okolja, vrednotenje okoljskih stroškov, spremljanje razvoja družbe s kazalci trajnostnega razvoja, ….). Ta s Poročilom o okolju niso neposredno povezana, smo jih pa zabeležili in jih bomo obravnavali pri pripravi programa varstva okolja do 2025.

Poročila je pripravila interdisciplinarna skupina, zato bi bila aktualna ocena, ali je v državi že dosežen celovit in medresorski pristop pri obnovi razmer v okolju in pri sprejemanju ter izvajanju ukrepov, ki naj pripomorejo k izboljšanju razmer. Koliko je bila vključena v pripravo poročila stroka?

Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je pripravilo Poročilo o okolju 2016, ki vsebuje prikaz stanja okolja na podlagi kazalcev stanja okolja in rezultatov monitoringa stanja okolja. MOP je dodal vsebino o vplivih stanja okolja na zdravje, Ministrstvo za obrambo – Uprava RS za zaščito in reševanje pa vsebino o požarih v naravi in žledu v poglavju o naravnih pojavih. Od strokovnih institucij je bil v pripravo vključen Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Čeprav pri vsakem poglavju izpostavite ključne kazalnike in ukrepe, bi bilo koristno v povzetku predstaviti prednostni seznam tistih obremenilnih vplivov na okolje, ki zahtevajo usklajene, povezane ukrepe na državni in lokalni ravni za izboljšanje okolja. Pri katerih »ranah« v okolju in v bivalnem okolju ste se najbolj zadrževali?

Ocenjujemo, da prav vse obremenitve na okolje zahtevajo usklajene in povezane ukrepe na državni in lokalni ravni. Trenutno so ti napori prednostno usmerjeni v zagotavljanje kakovosti zraka.

Kateri kazalniki pri oceni stanja v okolju lahko najbolj ilustrirajo, kako daleč je Slovenija s krožnim gospodarstvom?

Krožno gospodarstvo je kompleksen koncept, ki ga definirajo uspešne usmeritve gospodarstva v ponovno uporabo, popravila in recikliranje obstoječih materialov in izdelkov. Temelji na uporabi energije iz obnovljivih virov, opušča uporabo nevarnih kemikalij, znižuje porabo surovin ter preko skrbne zasnove izdelkov nastajanje odpadkov znižuje proti ničelni stopnji. Zato je za merjenje stopnje prehoda v krožno gospodarstvo smiselno uporabljati košarico kazalnikov z omenjenih področij: raba virov v gospodarstvu (domača poraba snovi), snovno produktivnost, delež uporabe energije iz obnovljivih virov energije (OVE), nastajanje odpadkov, stopnje recikliranja.

Kakšno je nadaljevanje pri pripravi Poročila o okolju 2016?

Poročilu bo sledila priprava Nacionalnega programa varstva okolja, s katerim želimo prikazati vizijo in strategijo za politiko varstva okolja do 2025 s programom ukrepov. Sprejem programa načrtujemo v letu 2017.

Bistvo je v ljudeh, ne v kapitalu

Matej OgrinMatej Ogrin, Filozofska fakulteta Ljubljana:

Katera področja, če vrednotite stanje okolja v Sloveniji, izstopajo z določenimi premiki in kje bi morali bolj potrjevati status Slovenije kot zelene destinacije, kamor jo zdaj uvrščajo mednarodne ocene?

V Sloveniji smo nedvomno dosegli velik napredek na področju ravnanja z odpadki, ločevanju odpadkov in sanaciji divjih odlagališč. Teh je sicer še vedno veliko, a odnos ljudi do odlaganja odpadkov v naravi je vse bolj odklonilen. Tako v mestih kot na podeželju je odpadkov in smeti v naravi mnogo manj kot nekoč in tudi mnogo manj kot v večini evropskih držav. Okolje brez odpadkov je postalo vrednota in generacije, ki so v to okolje vzgojene, bodo to vrednoto gotovo gojile naprej.

Glede statusa zelene destinacije pa menim, da je pokrajinska pestrost Slovenije izjemna in neprecenljiva. Nisem pa čisto prepričan, če znamo to dejansko ceniti. Težko si predstavljam, da se svetu predstavljaš kot zelena destinacija, če sam pri sebi tega resnično ne živiš in tega ne ceniš. Ponavadi se (za krajši čas) zdramimo, ko nam tujina da kakšno priznanje. A to ni dovolj, niti ni iskreno. Če pogledamo, kam usmerjamo velike infrastrukturne projekte, smo še zelo daleč od iskrenosti v doživljanju zelene Slovenije. Namesto da bi cenili rodovitno zemljo, ki lahko Slovencem in turistom nudi kakovostno domačo hrano, jo (prvovrstna kmetijska zemljišča) namenjamo ekološko sporni industriji z nizko dodano vrednostjo, z arogantnim obhodom lastne prostorske zakonodaje, ki naj bi ščitila ravno pred takimi posegi. Pristojni minister pa vse tiste, ki njega in njegove kolege povsem legitimno in civilizirano opozarjajo na spoštovanje zakonodaje, imenuje ekoteroristi. Namesto da bi kot država, ki ima eno največjih stopenj motorizacije v EU in posledično tudi eno največjih odvisnosti od avtomobila, vlagali v trajnostne prometne sisteme in vsaj prenovili (če že ne nadgradili) sistem železnic in javnega potniškega prometa, načrtujemo gradnjo novih hitrih cest po prvovrstnih kmetijskih zemljiščih (3. razvojna os). Dograjujemo avtocestne predore brez jasne prioritete in razprave (2. cev Karavanškega predora). Našli smo način za financiranje gradnje preko 500 km avtocest, brez ene koncesije tujcem, ne najdemo denarja oz. dostojnega načina financiranja za gradnjo 27 km drugega tira železnice Divača –Koper. Turistom, ki želijo Slovenijo doživeti brez avtomobila, ne moremo zagotoviti kakovostne ravni mobilnosti do turističnih območij. Kako razložiti gostu, ki prileti na Brnik in ne more z javnim prometom v Logarsko dolino, da smo zelena destinacija?

Namesto da bi turistični kraji prevzeli zares inovativne prakse zelenega butičnega (eko) turizma po zgledu nekaterih alpskih krajev, brez obveznih hitrih zaslužkov (pogosto na račun izčrpavanja podjetij), hotelske komplekse (Kranjska Gora, Portorož, Bohinj) prodajamo tujim verigam ali lastnikom z dvomljivim znanjem in se skrivamo za svobodo podjetniške pobude brez identitete in skrbi za lokalno ter organsko rast. Številni zaposleni v teh kompleksih pa za delo dobijo mizerno nizka plačila. Se tako gradi zeleno destinacijo?

Radi se pohvalimo, da smo država s prelepo gorsko naravo in obilico pitne vode. To drži, a hkrati nam zaradi lastne malomarnosti in brezbrižnosti umira eno najlepših gorskih jezer – Dvojno Triglavsko jezero.

Če strnem. Resnično zelena destinacija je destinacija trajnostnega razvoja, ki temelji na okoljski, socialni in ekonomski trajnostnosti. V resnici smo še daleč od tega. To bom postali tedaj, ko bomo vsi, ki upravljamo ta prostor, dojeli, da je bistvo prehoda na trajnostno paradigmo v ljudeh, ne pa v (tujem) kapitalu, niti ne v neoliberalni paradigmi deregulacij. To bomo postali tedaj, ko bomo sprevideli, da hitra rast uničuje endogene vire, da neskončna rast v končni sistemih ni mogoča in da je resnična kakovost našega življenja odvisna od skrbi za skupno dobro.

Kako Alpe doživljajo vse večjo kompleksnost, vse večjo soodvisnost procesov in vplivov v okolju? Kako se lahko nacionalna skupnost zoperstavi globalnim megatrendom in vplivom, ki jih navaja Poročilo o okolju?

Alpe so vse bolj območje konflikta interesov in vse več je dokazov, da so bila prizadevanja za zavarovana območja v preteklosti nujna in pravilna. A končne zmage ni, saj okolje nima svojega lobija, gorska narava pa tudi ne. Interesi energetike, turizma in tudi kmetijstva so vse bolj agresivni, podnebne spremembe pa še dodatno spreminjajo podobo Alp, kot smo jo poznali nekoč. Nacionalne države globalnih trendov same seveda ne morejo spreobrniti, lahko pa v sodelovanju z ostalimi alpskimi državami dosežejo enotno skrb za Alpe. Čeprav tudi na tem področju ni vse idealno, se je izkazalo, da je mednarodno sodelovanje vendarle dobrodošlo. Kajti proti globalnim oziroma mednarodnim interesom kapitala se lahko uspešno borijo le globalni oziroma mednarodni interesi varstva narave.

Ali še vedno menite, kot ste dejali v enem izmed intervjujev, da je problem prašnih delcev v Slovenji srhljiv?

Problem delcev oziroma onesnaženosti zraka v Sloveniji ostaja velik in ocene prezgodnjih smrti zaradi slabe kakovosti zraka do 10-krat presegajo smrti na slovenskih cestah. To je znak za hitro in sistemsko ukrepanje. Ocenjujem, da bomo te probleme rešili nič prej kot v naslednjem desetletju, morda desetletju in pol. Do tedaj pa moramo problem najprej prepoznati kot resnično velik in prisiliti odločevalce k zavzeti spremembi prometne politike in politike ogrevanja oziroma toplotne oskrbe gospodinjstev.