Zrak v Sloveniji | Tanja Pangerl, Urška Košenina |
 
Kakšen zrak dihamo v Sloveniji? Takšen izziv so sprejeli udeleženci okrogle mize in strokovnega srečanja Skupnosti okoljevarstvenih šol Slovenije. Dogodek so priredili na Srednji gradbeni, geodetski in okoljevarstveni šoli v Ljubljani. Dijaki in predavatelji iz šestih šol so najprej poslušali predavanje mag. Vanese Čanji, direktorice Fit medie, o upravljanju trajnostnega razvoja v podjetjih in lokalnih skupnostih. Sogovorniki za okroglo mizo o tem, kako je z zrakom v Sloveniji, pa so bili: Andrej Velkavrh (ARSO), dr. Irena Ježek (Aerosol d.o.o.), dr. Lučka Kajfež Bogataj (Biotehniška fakulteta Ljubljana), Uroš Macerl (Eko krog), dr. Boštjan Paradiž (ARSO) in Jože Jurša (MOP). Pogovor je moderiral Jože Volfand, glavni urednik Zelene Slovenije.
 

Zrak v Sloveniji. Foto: Boštjan Čadej.Slovenija se glede prašnih delcev uvršča med države EU z bolj onesnaženim zrakom in je v vrhu po izpustu na prebivalca in na enoto površine. V zadnjih zimskih tednih so iz medijev deževala opozorila o čezmerni onesnaženosti zraka v Sloveniji. Kaj se je dogajalo? Katera območja so najbolj prizadeta, kateri so glavni onesnaževalci in kako lahko izboljšamo zrak kot posameznik in kot družba? Smo v Sloveniji na boljšem ali na slabšem? Kaj se lahko spremeni pri uporabi lesne biomase in pri individualnih kuriščih, kdo je na potezi v prometu, kaj povzročajo industrija, kaj energetika, kmetijstvo? Zakaj potrebujemo nov program doseganja nacionalnih zgornjih mej za nekatera onesnaževala, kot so žveplov dioksid, dušikov oksid, ogljikovodiki in drugi? Kaj bi morali o onesnaževanju zraka vedeti, pa ne vemo? Kakšne so realne možnosti za spremembe?

Preveč vprašanj za eno okroglo mizo. Vendar so njena sporočila zelo povedna in zahtevajo premislek za ukrepe posebej pri tistih, ki so doslej podcenjevali raznovrstne vplive slabega zraka na človekovo zdravje in okolje. Kako bodo medsektorsko in na vladni ravni pristopili k izvedbi Nacionalnega strateškega okvira za prilagajanje podnebnim spremembam, kajti Slovenija je bolj ranljiva, kot so drugi v Evropi?

Pozimi individualna kurišča, poleti ozon

Jože Volfand (moderator): Kakšen zrak dihamo v Sloveniji in v Evropi? Zakaj dihamo takšen zrak, kot ga dihamo? Kako slab zrak vpliva ne le na naše zdravje, temveč tudi na zemljo, naravo, na naše okolje? Kaj lahko storimo, da spremenimo naše ozračje, da bi v prihodnosti dihali boljši zrak?

Dr. Lučka Kajfež BogatajDr. Lučka Kajfež Bogataj (Biotehniška fakulteta Ljubljana): V Sloveniji ne dihamo najboljšega zraka. Ločimo dve vrsti onesnaženja. Zimsko onesnaženje, ki se ga zelo dobro zavedamo, včasih celo vidimo zrak, kako je onesnažen. Poleti gre predvsem za onesnaženje ozona. Zakaj v mestih dihamo slab zrak? Prvi problem je slaba lokacija mest. Mesta v kotlinah praviloma vsako noč zadržijo več hladnega zraka, ki v kotlini lahko obstane. Drugi problem je vreme v Sloveniji, kjer so temperaturne inverzije stalnica. Problem pa povzročamo tudi ljudje, v ospredju so promet, individualna kurišča, gradbena industrija in kmetijstvo. Cela Evropa se sooča z istimi problemi, tudi kakšna bolj trajnostna mesta po Evropi. Velika gostota ljudi z življenjskim slogom, ki je tudi tam napačen. Poleti so obdobja, ko zaradi onesnaženosti iz prometa ni dobro biti zunaj. Ob visokih temperaturah je prevelika koncentracija ozona, ki se pojavlja povsod in ni vezana na kotline in doline.

Jože Volfand: V zadnjem času se čedalje bolj govori o globalnih vplivih in o kompleksnosti vplivov na podnebje in okolje. Nismo osamljen otok. Spremljate zrak po Sloveniji in tudi v nekaterih mestih po Evropi. Ali se v zadnjih letih stvari v Sloveniji in v Evropi spreminjajo na bolje? V zadnjih letih je EU sprejela veliko uredb kakovosti zraka, Slovenija je sprejela akcijske načrte za izboljšanje zraka itd. Veliko je bilo papirja, veliko je bilo ciljev. Kje dejansko smo?

Dr. Irena JežekDr. Irena Ježek (Aerosol d.o.o.): Najprej je pomembno pravilno zastaviti pot, kako se bo problem onesnaženja zraka rešil. Prepoznati moramo glavne onesnaževalce. V našem podjetju raziskujemo, koliko promet in kurjenje v malih kuriščih prispevata k onesnaženju zraka v mestih. Nato spremljamo ukrepe, ki se sprejmejo. Primer je zaprtje Slovenske ceste v Ljubljani. Izvedli smo meritve pred sprejetjem ukrepa in po ukrepu. Lokalne emisije na tem mestu so se znižale za 70 %. S takšnimi ukrepi lahko kakovost zraka izboljšamo lokalno, tudi če tega ne moremo doseči v celem mestu. Pri izboljšanju stanja zraka v mestu pa bi morali uporabljati nove tehnologije, tudi izločati stare avtomobile iz prometa. V Nemčiji so v nekaterih mestih sprejeli ukrepe, da vozilom, ki ne zadostujejo emisijskemu standardu, ne pustijo vstopa v mesto.

Področje lesne biomase je zelo specifično, saj se ne da vsega metati v isti koš. V mestih sta glavna onesnaževalca promet in individualna kurišča. Meritve so pokazale, da je pri merjenju ob cesti dominanten vir promet. Lesna biomasa je po večini mesta homogena. Pri biomasi je problem, da kar se tiče CO2 je obnovljiv vir, glede na prašne delce in pline, ki prihajajo iz kurjenja, pa je zelo slabo, če sta peč in gorivo slaba. Zelo pomembna je tudi dobra skrb za peč.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj: V Sloveniji zelo točnega monitoringa delcev žal nimamo, da bi bilo merjenje sistematično in bi se izvajalo ves čas. Gre le za pilotne študije. Predlagam strategijo vaških toplarn, z daljinskim ogrevanjem na biomaso, kjer je en kotel in en skrbnik. Na ruralnem območju je to edino smiselno. V Sloveniji, ki je sicer gozdnata dežela, v večini kurimo bosanski les. Obnovljiv vir postane rešitev za podnebne spremembe takrat, ko je lokalen, ne pa, da ga uvažamo kot premog iz Indonezije. Menim, da bi moralo biti ogrevanje centralno, ena kurilna naprava za več ljudi.

Dr. Boštjan ParadižDr. Boštjan Paradiž (ARSO): V Sloveniji je nekoliko specifična situacija glede delcev. Naše emisijske evidence kažejo, da kar 2/3 delcev izhaja iz zastarelih malih kurilnih naprav na lesno biomaso. Na nacionalnem nivoju je delež prometa okoli 15 %, 15 % onesnaženosti pa povzroča industrija. Zakaj so izpusti za ogrevanje gospodinjstev tako zelo pereči? Praktično vse emisije se sprostijo pozimi. Pozimi pa so razmere za razredčevanje onesnaževal še posebej neugodne. V Sloveniji imamo velikokrat opravka z inverzijo, ki je sorazmerno plitva. Že sorazmerno majhne emisije lahko povzročijo preseganje vrednosti, torej, so vplivi na zdravje in okolje čezmerni. Naredili smo nekaj študij. V Ljubljani zraven Biotehniške fakultete, v Celju in v Novem mestu smo na podlagi prstnega odtisa delcev, njihove elementne sestave sklepali na njihov vir. Izkazalo se je, da takrat, ko je onesnaženje posebej visoko in so mejne vrednosti presežene, so prispevki malih kurilnih naprav približno polovični. 30 % je aerosolov, ki so prišli od drugod, delež prometa pa je okoli 20 %.

Les je zelo zahtevno gorivo. Z enostavnimi tehnologijami, kot so peči, je zelo težko zagotoviti čisto izgorevanje lesa. V enostavnih starih kurilnih napravah, ki jih je pri nas največ, se z zrakom regulira proces izgorevanja. Te kurilne naprave so v večini predimenzionirane, zato se dovod zraka zapira. Namesto da bi v kurilni napravi potekalo izgorevanje, poteka suha destilacija. Iz lesa se tako sproščajo ogljikovodiki, ki samo delno izgorijo, v plamenu pa potekajo kemične reakcije, kjer nastajajo še bolj strupene snovi. V zastarelih majhnih kurilnih napravah težko zagotovimo dobro izgorevanje, lahko ga pa bistveno izboljšamo. Če kurimo mokra ali suha drva v isti kurilni napravi, je razlika v izpušnih delcih kar za faktor 4. Da so individualna kurišča največji onesnaževalec v Sloveniji, med strokovnjaki ni več dvoma. Zelo napačno bi bilo sporočilo, da se je treba lesni biomasi izogibati. Lesna biomasa je po eni strani velik izziv – kako jo uporabljati na način, da onesnaževanje zraka ne bo preveliko, hkrati pa ima izjemno pomembne druge okoljske vidike, poleg ekonomskega in socialnega. V Sloveniji se namreč soočamo tudi z energetsko revščino.

Jože Volfand: In industrija, na primer v Zasavju? Eko krog je vplival na zaprtje tovarne.

Uroš MacerlUroš Macerl (Eko krog): Industrija v Zasavju ni več problem, ker je ni več. Lahko se postavimo na stališče, treba je nekaj delati, pa čeprav škodi. Ali pa bomo delali po predpisih, da se okolje in ljudje obremenijo do normalnih mej, kar najboljše razpoložljive tehnike omogočajo. Zasavje je specifično. Leta 2005 smo imeli v Trbovljah 160 dni s preseganjem prašnih delcev, v Zagorju 150. Ko so se namestile odžveplevalne naprave v elektrarni in cementarni, so z mokrim pranjem plinov dosegli, da smo padli na sto dni preseganj prašnih delcev. Danes, ko te industrije ni več, je od 40 do 50 dni preseganj, odvisno, ali imamo sušno ali mokro leto. Pravijo, da so največji krivci za zaprtje tovarn okoljske organizacije, da so uničile delovna mesta in nič se ni spremenilo, da je slabše kot je bilo. Če od 160 na 50 ni sprememba, potem nekdo ne zna seštevati. Če se pogovarjamo le o prašnih delcih, je primer Lafarge, kjer se je sežgalo 100 ton odpadkov na dan. Devet vrst od teh odpadkov je imelo oznako nevarni odpadek in na te prašne delce se prilepijo težke kovine, strupi. Ob tem je bila za nekaj stokrat več, kot je dovoljeno, vsota rakotvornih snovi, organski strupi so bili za 20-krat višji, kot je pri sežigalnicah dovoljeno s strani države. Imeli so dovoljenje za izpust 7 ton benzena na leto in takšna okoljska dovoljenja so se pisala na ARSO in MOP-u. Nekaj dni nazaj smo prejeli študijo, kjer se ponovno razmišlja o sežiganju odpadkov. Obdelali so različne lokacije v Sloveniji, tudi Trbovlje. Tudi za Trbovlje, za termoelektrarno in cementarno, so napisali kaj so dobre lastnosti te lokacije in kaj so slabe lastnosti. Kot slabe lastnosti so napisali: »Problematična okoljska gibanja.« To je za nas kompliment.

Da ne bi kdo dobil občutka, da se ekologi nismo želeli pogovarjati. Mi smo se leta in leta pogovarjali z vsakim novim direktorjem, vsakim novim ministrom, vsakim novim županom. Ampak istočasno, ko so govorili, da ne bodo dali nobenih vlog in da se glede sežiganja nič ne bo delalo, dokler na to ne bo pristala civilna družba, so oddali vloge, zidali objekte na črno. Istočasno, ko so na spletni strani pisali, da npr. pri temperaturi 2.000 °C vse zgori in se spremeni v vodno paro, so oddali vlogo z dvajsetkrat višjo mejno vrednostjo za organske strupe. V takšnih okoliščinah je dialog nemogoč.

Dr. Boštjan Paradiž: Glede problematike kakovosti zraka je stroka v preteklosti zatajila. Na ARSO se danes zelo trudimo, da bi kompetence, ki so potrebne za korektno obravnavo onesnaženosti zraka v Sloveniji, izboljšali. Tako na instrumentalnem nivoju kot tudi da pridobimo nova znanja, ki so za to potrebna. Kar se tiče standardov, pa smo vpeti v EU, kar je dobro. Na nivoju zraka smo se v EU prvi poenotili.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj: To je zvenelo, kot da je evropska zakonodaja super. Svetovna zdravstvena organizacija stalno govori Evropi, da je zakonodaja slaba. Zakonodaja je preveč popustljiva. Evropska zakonodaja za zrak je slaba. Če mi še te ne moremo spoštovati, potem veste, kje smo. WHO stalno izpodbija evropsko zakonodajo za zrak.

Dr. Boštjan Paradiž: Kar se tiče EU zakonodaje, je bil narejen kompromis med izvedljivostjo in tem, kar bi morali imeti, da bi bili vplivi na zdravje še sprejemljivi. Kar se tiče delcev, kjer so največji vplivi na zdravje, so vrednosti oziroma priporočila WHO približno polovico nižja, kot so trenutni standardi kakovosti zraka v Evropi. Treba je narediti standarde, ki jih lahko dosežemo in jih potem znižati. V Sloveniji še teh standardov ne dosegamo.

Jože JuršaJože Jurša (MOP): Problematičnost Slovenije je predvsem, da je država v preteklih letih na področju kakovosti zraka v celoti zatajila, saj kljub jasnim standardom, evropski in slovenski zakonodaji ni ukrepala. Načrt za boljšo kakovost zraka se ustvarja zadnja tri leta. V tem trenutku je pomembno, da se je trend ne glede na medletna nihanja, na slabe meteorološke pogoje, ustavil. Ukvarjamo se predvsem z malimi kurilnimi napravami. Eden izmed ukrepov je omejevanje uporabe malih kurilnih naprav v mestu, prestop na daljinsko ogrevanje, na ogrevanje s plinom in na nezgoščenih območjih naselitve zamenjava zastarelih kurilnih naprav s sodobnimi kurilnimi napravami in s toplotnimi črpalkami. Na področju prometa pa sledimo temu, da se osebni avtomobili zamenjujejo s t. i. trajnostno mobilnostjo. Pomembno je, da se ukrepi v 90 % ujemajo z blaženjem podnebnih sprememb. Birokratski pristop ne prinaša rezultatov. Poraba lesa za ogrevanje se je od aprila 2009 do sedaj povečala iz milijon sto tisoč ton na milijon šesto tisoč ton, le v nekaj letih. Zato pripravljamo celovite ukrepe.

Sežigalnica je lahko v Sloveniji samo na hribu

Jože Volfand: Govorimo o zelenih tehnologijah. Zadnji podatek najbrž poznate, da bo ljubljanska Snaga odpadke vozila v sežigalnico sredi Dunaja. Kako to, da Dunajčani pa bodo prenesli sežigalnico sredi mesta?

Uroš Macerl: Lafarge je v vseh svojih letih v cementarno vložil 30 milijonov. Več kot polovica je šla v avtomatizacijo proizvodnje, da so zmanjšali število delovnih mest. Najbolj sodobna sežigalnica na Dunaju je v letu in pol vložila 120 milijonov evrov le v posodobitev najbolj sodobne sežigalnice. Takšna tovarna se mora v določenih letih avtomatizirati in potrebuje določeno količino odpadkov. Sežiganje odpadkov je tako ali tako norost, ker sežigamo vire, ki jih sicer Evropa nima. Drugače je, ko začnemo sežigati odpadke poceni, v cementarnah, pod drugimi mejnimi vrednostmi, pod zakonodajami za cementno uredbo.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj: Povprečna hitrost vetra na Dunaju je 3-4 m/s. Povprečna hitrost vetra v Ljubljani je 0,5 m/s. Na Dunaju si lahko privoščijo sežigalnico tudi iz meteoroloških vidikov. Tam je problematika, kot jo ima npr. Ljubljana – kotlina z malo vetra – popolnoma drugačna. Druga stvar, sežigalnica je profitna dejavnost in mora delati profitno, torej spodbuja povzročanje smeti. Vendar mi moramo omejevati količino embalaže, količino nastalih odpadkov, ne pa iz tega delati posel, tudi če bi bil zrak čist. Dunajčani imajo projekt, kjer se s tem sežigom grejejo – topla voda, elektrika itd. Gre za butični projekt, ki ni slab, vendar to še ne pomeni, da je primeren za nas. Naše sežigalnice lahko stojijo na vrhu hribov, če bi jih že morali imeti, ne pa v luknjah.

Jože Volfand: Kam bomo dali 20 do 30 % odpadkov, ki jih bo potrebno odstraniti in jih ne moremo predelati?

Dr. Lučka Kajfež Bogataj: To ni več okoljska politika, govorimo o gospodarski politiki. Ministrstvo, ki pri nas dela težave, je gospodarsko. Gospodarstvo dela podnebne spremembe, MOP naj jih pa rešuje. To je nesodelovanje, ni horizontalnih povezav. Nimamo strategije na državnem nivoju.

Pomembna je tudi individualna angažiranost

Jože Volfand: Sprejeli smo program prehoda v zeleno gospodarstvo, ki naj bi integriral vse različne interese. Slovenija se namreč že 10 let pogovarja o tem, da ne more rešiti problema izrabljenih motornih vozil. Morali bi jih razstaviti 30.000, jih pa okrog 5.000-6.000. Ker se med seboj ne morejo uskladiti MOP, Ministrstvo za finance in Ministrstvo za gospodarstvo. Gre pa samo za izjavo o lokaciji, kjer bi vsak lastnik avtomobila bil odgovoren, da ko izrabljen avto odjavi, ga pripelje v razgradnjo Tega ne moremo rešiti, ker je en lobi premočan.

Andrej VelkavrhAndrej Velkavrh (ARSO): Nevarnost pri prehajanju v zeleno gospodarstvo ali na manjše izpuste je v tem, da bomo dobrine, ki jih zahteva umazana industrija, uvažali od drugod. Torej, pri nas bomo imeli čisto, vendar to ni etično, saj bomo imeli drugje umazano tehnologijo. Edina rešitev je po mojem mnenju nek družbeni dogovor. Dokler tega ne bo, pa moramo na nek način tudi preživeti. Včasih enostavno ne moreš gledati le na ekološki vidik.

Dr. Boštjan Paradiž: Pri onesnaževanju zraka smo največji posredni in neposredni onesnaževalci zraka posamezniki. Torej 2/3 delcev je iz malih kurilnih naprav, 15 % od prometa. Polovico prometa so osebna vozila. Torej, posamezniki kontroliramo 3/4 izpustov. Res je, da ponekod industrija predstavlja problem, ampak v splošnem industrija v Sloveniji ni več tako velik problem. Ljudi je potrebno informirati, ker, kjerkoli se pogovarjamo, se problem obrne na industrijo. Moramo vedeti, kaj lahko sami naredimo. Če vozimo počasneje po avtocesti, prihranimo približno 20 % energije, manj je CO2 in zmanjšajo se izpusti delcev. Država mora svojo vlogo odigrati tudi na področju uporabe malih kurilnih naprav. Prvič, ljudi se mora informirati, sledijo ekonomske spodbude. Seveda ni vedno preprosto, vendar moramo vlagati napor v to smer in ne poenostavljati.

Jože Volfand: Kje se najbolj čutijo posledice vpliva slabega zraka na naše okolje?

Dr. Irena Ježek: Zdravje je tisto, ki je najbolj pomembno. Kakovost bivanja v mestih je veliko slabša, če je slab zrak. Gre tudi za degradacijo okolja, zemlje, zasičenosti s težkimi kovinami. Podatki kažejo, da več ljudi umre zaradi onesnaženosti zraka, kakor za posledicami prometnih nesreč. Na udaru so najšibkejše skupine, otroci, starostniki itd.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj: Temperatura se je v zadnjih 30 letih v Sloveniji povečala za dobro stopinjo. To je bistveno več kot v Evropi, kar kaže na to, da smo posebej ranljivi. Dvig temperature, kot zaenkrat kažejo projekcije, bo najmočnejši poleti. To je katastrofa za kakovost zraka. Problemi z ozonom zahtevajo določen temperaturni prag. Pod 25 °C ozon ni velik problem. Ozon je še bistveno hujši kot prašni delci. Poleti so ljudje več zunaj kot pozimi. Kar se tiče zimskega onesnaženja, upajmo, da bodo višje temperature pomenile manj potrebe po kurjenju, kar bi do neke mere lahko olajšalo problem. Po drugi strani pa podnebne spremembe pozimi prinašajo spremenjene vremenske vzorce. Projekcija temperatur za naslednjih 20 let je, da bodo poletja izrazito vroča, do leta 2050 dvig temperature še za dodatni 2 °C, malo padavin in bolj sušne razmere. Vendar ima človeštvo še čas ukrepati. Z drugačno energijsko politiko lahko obrzdamo podnebne spremembe, ne moremo jih pa preprečiti.

Akcijski načrt smo pripravljali in naredili. Vendar je Ministrstvo za finance sporočilo pogoj, da če želimo, da vlada to sprejme, moramo napisati, da ne bo nič stalo. Torej, naredili bi celo vrsto ukrepov zastonj. Slovenija še danes za določene ukrepe ne da denarja. Kar je še bolj važno, so ljudje. Imamo zelo malo strokovnjakov. Morali bi začeti z določenimi ukrepi. Največji vpliv na okolje ima kupovanje stvari, ki jih ne rabimo. Na drugem mestu je letalo, dve poti v Bruselj npr. je isto kot kurjava hiše za celo leto. Na tretjem mestu je avto, če delaš izven kraja bivanja. Prva stvar, ki jo moraš vedeti, če želiš kaj spremeniti, je, kakšno je tvoje stanje, kako lahko sam vplivaš na okolje. EU je porabila milijarde zato, da smo vsi obvezno zamenjali sijalke, da nimamo klasičnih žarnic. S tem smo prihranili manj kot 1 %, cela Evropa. Izobraževanje je najpomembnejše. Študijske programe, ne le pri okoljevarstvenem tehniku, bi morali prilagoditi situaciji, v kateri smo.

Jože Volfand: Eno je individualna odgovornost, drugo pa je odgovornost države. V Sloveniji imamo dve veliki akciji, ki potekata. Ena je energetska sanacija stavb, druga je okoljska zakonodaja, ki je vedno strožja. Podjetja so odgovorna, da upoštevajo okoljevarstvene standarde. To so ukrepi, ki bodo dali rezultate čez čas.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj: Nove tehnologije prihajajo, električni avtomobili prihajajo, vendar mi lahko v enem trenutku, v mestu, kot je Ljubljana, plinificiramo javni promet. LPG je možno dobiti, imamo črpalke, imamo tehnologijo, ceneje je in rešimo problem delcev v veliki meri v kratkem času. Ni potrebno čakati, da bodo prišli električni avti. Jaz se vozim na plin že zadnjih deset let. Dizelski pogoni morajo ostati zunaj mesta, saj so najslabši.

Dr. Irena Ježek: Proizvodnja dizelskih avtomobilov se je zelo spodbujala, ker je dizel slabša frakcija nafte in naj bi bilo z vidika CO2 manj onesnaževal. Pri prašnih delcih pa je 10-krat večji onesnaževalec.

Andrej Velkavrh: Potrebno je gledati celotno energijsko bilanco. Najbolj čist avtomobil je tisti avtomobil, ki ga izrabiš do konca, ne pa, da kupiš novejšega z modernejšo tehnologijo in tega zavržeš. Če bi izračunali celotno energijsko bilanco, bi ugotovili, da smo z novim nakupom porabo povečali. Naše strategije je potrebno naravnati tako, da porabimo čim manj energije in naravnih virov. Na Zemlji smo glede razpoložljivosti virov avgusta 2016 porabili, kar nam je pripadalo za vzdržen obstoj, od avgusta naprej smo zažirali prihodnje generacije. Poraba je prevelika.

Uroš Macerl: Vsak bi moral aktivirati sebe. Ta sistem je vzgojil ljudi na tem nivoju, da mislijo, da bo sam sistem sebe nadziral in da imamo ARSO, MOP itd., ki bodo zadeve nadzirali. Temu ni tako. Lahko spreminjamo zakonodajo, kolikor hočemo, če imamo takšno zakonodajo, da tovarne izbirajo izvajalca meritev in ga tudi same plačajo. Takšne meritve so vedno pravilne. Inšpekcija ne dela v interesu ljudi. Inšpekcija gre na sestanek z vodstvom tovarne in z njimi išče, kako bodo delali naprej tudi brez okoljskega dovoljenja. 

————————

Zrak v Sloveniji - dijaki. Foto: Boštjan Čadej.V Sloveniji izvajajo program okoljevarstveni tehnik naslednje šole: Srednja gradbena šola in gimnazija Maribor; Šolski center Celje, Srednja šola za gradbeništvo in varovanje okolja Celje; Šolski center Ptuj, Biotehniška šola Ptuj; Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana; Šolski center Velenje, Šola za rudarstvo in varstvo okolja in Šolski center Slovenj Gradec, Srednja šola Slovenj Gradec in Muta.