Samooskrba Slovenije | Jože Volfand |
 
Dr. Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta, se je nedavno vrnil z obiska v Ljudski republiki Bangladeš, organiziran je bil na pobudo največje svetovne nevladne organizacije BRAC, kjer so se pogovarjali o možnosti sodelovanja na področju čebelarstva, govor pa je tekel tudi o tem, kaj storiti za manj revščine in lakote. Povod za pogovor z direktorjem je bilo poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva v letu 2015. Slovenija med razvojne strateške izzive postavlja samooskrbo, saj moramo zdaj za polovico potreb po hrani uvoziti. A podatki o tem, kaj se dogaja v pridelavi, ne vzbujajo optimizma, čeprav dr. Andrej Simončič navaja precej rezerv. Hkrati pa dodaja, da se bo Slovenija morala odločiti, kaj bo s kmetijstvom – ali bo pomembna panoga ali le servisna dejavnost. Po vseh kazalcih se namreč delež kmetijstva v BDP zmanjšuje. Ob tem pa mora biti kmetijstvo vse bolj okoljsko odgovorno.
 

dr. Andrej Simončič

V teh dneh ste se kot raziskovalna inštitucija prijavljali na nekatere razpise. Za katere projekte gre, koliko sredstev lahko ustvarite na trgu in kakšne so možnosti za uspeh na mednarodnih razpisih oz. EU projektih? Koliko možnosti imate za temeljne raziskave in koliko za aplikativne?

Občutno zmanjšanje možnosti pridobivanja sredstev s strani ARRS kot posledica zmanjševanja sredstev za raziskovalno in razvojno dejavnost nas je prisililo, da se javljamo na najrazličnejše razpise v okviru evropskega raziskovalnega prostora, čeprav večkrat niso povsem v skladu z našimi raziskovalnimi usmeritvami. Lahko izpostavim, da je čedalje več različnih prekomejnih meddržavnih razpisov, regionalnih, tudi vseevropskih razpisov projektov, kot so npr. razpisi Obzorje 2020, pri čemer pa je potrebno povedati, da je konkurenca izredno ostra. Lani je bil izplen pri prijavi teh projektov na evropski ravni v povprečju zgolj 10 % ali celo manj. Toda to nas ne sme odvrniti od agresivnega pristopa pri prijavah. V kolikor želimo izvajati svoje delo in poslanstvo tudi v prihodnje, bomo morali čedalje večji delež sredstev pridobiti na trgu. Za ilustracijo lahko navedem podatek, da smo prihodke iz evropskih projektov z 2-3 % še pred nekaj leti leti v lanskem letu povečali že na več kot 12,5 %. Večino teh projektov bi lahko umestili med aplikativne projekte, saj Evropa v zadnjih letih financira predvsem raziskave, ki vodijo k čim prejšnji aplikaciji rezultatov oziroma produkciji končnih izdelkov.

V programu raziskovalnih dejavnosti poteka delo tudi v programski skupini Trajnostno kmetijstvo, s čimer poudarjate vašo intenzivnejšo usmeritev v okoljsko problematiko, ki jo med drugim spodbuja tudi uredba IED, ko gre za varstvo tal. Če se omejite samo na različne vidike proizvodnje hrane, katere raziskave bi omenili kot prispevek k trajnostnemu kmetijstvu, saj na primer za ekološko kmetovanje za leto 2015 ugotavljate, da se je število kmetijskih gospodarstev zmanjšalo, čeprav se je prijavljena kmetijska površina povečala.

Na Kmetijskem inštitutu Slovenije izvajamo svoje raziskovalno delo v okviru 3 programskih skupin (PS). Ob že omenjeni PS Trajnostno kmetijstvo imamo na inštitutu še PS Agrobiodiverziteta, sodelujemo pa tudi v PS Konkurenčnost agroživilstva, ki jo vodijo na Biotehniški fakulteti UL. Za vse tri PS lahko rečemo, da v svojih programih vključujejo tako okoljsko problematiko kot trajnostno kmetijstvo. Je pa res, da PS Trajnostno kmetijstvo že s svojim naslovom jasno nakazuje, da je glavni poudarek raziskav na okolju prijazni kmetijski pridelavi, pri čemer želimo v kar največji meri združiti prehransko varnost Slovenije z varstvom okolja. Pri tem seveda ne smemo pozabiti tudi na konkurenčnost, kajti zgolj konkurenčna in ekonomsko vzdržna pridelava je lahko trajnostna ne glede na zelo različna mnenja v javnosti, kaj sploh naj bi bilo trajnostno kmetijstvo.

Govorite tudi o evropskem trendu?

Seveda. Na splošno bi lahko rekli, da je danes kmetijstvo v EU zelo dobro uravnoteženo z zahtevami glede varstva okolja, zdravja ljudi in živali. Zakonodaja na področju varovanja okolja, varstva rastlin in z njim povezane uporabe fitofarmacevtskih sredstev (FFS), organskih in še posebej mineralnih gnojil, uporabe zdravil, hormonov, minimalnih zahtev glede pogojev reje živali in še bi lahko našteval, zelo natančno in povsem zadovoljivo ureja praktično vsa področja rastlinske pridelave kot tudi živinoreje. Stanje v kmetijstvu je danes zelo dobro merljivo in količinsko dokazljivo. Kmetijski pridelovalci so pod stalnim nadzorom številnih inšpekcijskih služb. Kmetijska, fitosanitarna, okoljska in zdravstvena inšpekcijska služba vsaka na svojem področju spremlja in preverja stanje na njivah, v sadovnjakih in vinogradih, pašnikih, v hlevih, skladiščih in trgovinah kot tudi v okolju. Tudi kmetje se tega dobro zavedajo, zaradi česar imamo stanje na tem področju zelo dobro, primerljivo s stanjem v najbolj razvitih evropskih in tudi prekomorskih državah. Pri tem mislim na vso pridelavo, tako konvencionalno, kot tudi integrirano in ekološko pridelavo.

Eden največjih izzivov kmetijske politike v Sloveniji je večja samooskrba. Kakšne so realne možnosti za večjo samooskrbo, če se zmanjšuje površina kmetijskih zemljišč in če se nadaljuje zaraščanje kmetijskih zemljišč. Kako bi lahko do leta 2020 dosegli več samooskrbe in prehranske varnosti?

V Sloveniji so razprave glede prehranske varnosti že nekaj časa izredno popularne predvsem med politiki, ki kar tekmujejo, kdo jo bo prikazal v bolj dramatični luči. V zvezi s tem bi želel poudariti, da je potrebno biti pri uporabi in interpretaciji tovrstnih podatkov natančen. Samooskrbe v Sloveniji na agregatni ravni vsaj zadnjih 20 let metodološko nihče ne spremlja oziroma meri. Spremljamo pa precej natančno proizvodnjo različnih gojenih rastlin, živali in rastlinskih ter živalskih proizvodov.

Kakšne so ugotovitve?

Da se pridelava pri najpomembnejših proizvodih oziroma kazalcih v zadnjih 15 letih z nekaj izjemami bistveno ne spreminjajo. Med izjemami bi izpostavil prašičerejo, ki je že vrsto let v precejšnji krizi. Delež samooskrbe s svinjskim mesom se je v zadnjih 15 letih občutno zmanjšal in znaša zgolj še dobrih 30 %. Na rastlinskem delu se je podobno zgodilo s pridelavo krompirja, kjer tudi višji hektarski pridelki niso uspeli nadomestiti občutnega zmanjšanja površin s krompirjem. Pri večini drugih proizvodih v Sloveniji ne beležimo večjih sprememb v proizvodnji, kar seveda ne pomeni, da smo lahko s tem zadovoljni. Predvsem pridelava zelenjadnic skrbi, saj se že dolgo vrsto let ne dvigne nad 40 %, kljub temu, da imamo ravno za to vrsto pridelave zaradi številnih in majhnih kmetij ter neugodne zemljiške strukture še največ priložnosti. Pri žitih, kjer je v povprečju samooskrba prav tako že vrsto let dokaj stabilna pri približno 70 %, pri pšenici je ta številka še nižja – cca 60 %, so mnenja nekoliko bolj raznolika. Med tem ko nekateri zagovarjajo potrebo po pridelavi žit na več kmetijskih površinah, so drugi mnenja, da je potrebno dati več poudarka pridelavi predvsem krušnih žit ob hkratnem izboljšanju tehnologij pridelave, ki bo vodila k višjim pridelkom. Potrebovali smo namreč kar 20 let, da smo dvignili povprečni pridelek žit za 1 t, pri čemer še vedno zaostajamo za evropskim povprečjem za dodatno tono, za kmetijsko najrazvitejšimi državami pa še dodatni 2 t. Zato ni potrebno rešitev iskati zgolj v povečevanju površin, naše rezerve so tudi v tehnologijah pridelave.

Vendar pri samooskrbi premikov ni.

Podatki se glede samooskrbe zaradi sprememb v obsegu pridelave in porabe iz leta v leto spreminjajo. Za leto 2015 lahko ugotovimo, da je bila stopnja samooskrbe nekoliko višja pri zelenjavi, sadju, mleku, jajcih in medu, medtem ko se je zmanjšala pri žitu, krompirju in vseh vrstah mesa. Stanje na področju samooskrbe se v celoti vzeto tako ne poslabšuje, se pa rezultati med leti nekoliko spreminjajo. A kar je najpomembnejše, so precej slabši, kot bi lahko bili.

Zakaj?

Če govorim o možnostih za večjo samooskrbo, moram izpostaviti, da imamo prav gotovo še precej rezerv kljub nekaterim dejstvom, ki te trditve ne podpirajo v celoti. Mislim na neugodne pridelovalne razmere na precejšnjem delu kmetijskih zemljišč. Ob tem je 1/3 zemljišč v NATURI 2000, približno 3/4 % kmetijskih zemljišč je na območjih z omejenimi dejavniki (OMD), 60.000 ha je na vodovarstvenih območjih (VVO). Ob tem imamo še naravne parke, ki prav tako omejujejo kmetijsko pridelavo. K temu naj dodam še neugodne oziroma premajhne strukturne spremembe v kmetijstvu, premalo vlaganj v razvoj v novih tehnologij, tudi premajhno aktivnost pri prenosu znanja in kompetenc. Prav tako je neugodna izobrazbena ter starostna struktura nosilcev kmetijskih gospodarstev, ki so med najmanjšimi v EU, saj je povprečna velikost kmetije po zadnjih podatkih še vedno zgolj 6,8 ha (KZU), ki ima le 6 glav velike živine (GVŽ).

A pravite, da so rezerve?

Precej jih je. Zaostajamo, z izjemo rezultatov na področju mlečne proizvodnje in perutninarstva, na več ali manj vseh ostalih področjih pridelave za kmetijsko razvitimi državami v povprečju od 20 do 60 %. Zato bi zelo težko trdili, da gre v Sloveniji za intenzivno rastlinsko pridelavo z izjemo 5 ali 6 večjih kmetijskih podjetij s poljedelsko in živinorejsko usmeritvijo, 10-15 kmetijskih podjetij s sadjarsko in vinogradniško usmeritvijo in 10-15 % večjih kmetov.

Kako potemtakem naprej, saj je samooskrba ena izmed strateških razvojnih ciljev države?

V kolikor mislimo resno glede povečanja samooskrbe, potem moramo najprej pripraviti podrobno analizo stanja, določiti prioritete ter z njimi povezan podroben program aktivnosti, ki bodo naše postavljene cilje podpirali. Ne nazadnje nam sredi Evrope, ki je največji svetovni izvoznik hrane, ni potrebno za vsako ceno stremeti k popolni samooskrbi na nacionalni ravni. To tudi sicer ni realno izvedljivo. Našo pridelavo moramo prilagoditi naravnim danostim, pridelovalnim razmeram in poskrbeti za okoljsko vzdržno in konkurenčno kmetijsko pridelavo. Zgolj strategije pri tem ne bodo dovolj. Povečanje samooskrbe s hrano v Sloveniji lahko dosežemo zgolj na dva načina. Z višjimi hektarskimi pridelki, to je učinkovitejšo rastlinsko pridelavo, ter z intenzivnejšo živinorejo, kjer imamo glede na naravne resurse prav tako še vedno precej rezerv. Drugo možnost pa predstavlja povečanje obdelovalnih površin. Sicer nobena izmed teh možnosti ni posebej preprosta. Je pa res, da je že zgolj razmišljanje glede novih razpoložljivih kmetijskih površin pri nas ob naših naravnih danostih ter odnosu do kmetijske zemlje v zadnjih letih več ali manj znanstvena fantastika. Ob tem je potrebno opozoriti, da ima Slovenija že danes v ’’najemu’’ v tujini več kot 130.000 ha kmetijskih površin. Toliko jih je namreč potrebnih, da z uvozom nadomestimo naše prehrambene potrebe ob sedanji približno 50 % samooskrbi. In s tem v zvezi se prav nihče ne vpraša, ali je potrebno in družbeno odgovorno prenašati oziroma izvažati naše težave v druge države. Ali sploh želimo vedeti, kakšne okoljske standarde upoštevajo v Severni ali Latinski Ameriki, Aziji ali Afriki pri pridelavi vseh kmetijskih pridelkov, ki jih uvažamo? Morali se bomo odločiti, ali bomo kmetijstvo razvijali družbeno in okoljsko odgovorno kot pomembno gospodarsko dejavnost, ki je povsod podvržena vse hujši konkurenci, ali pa bo kmetijstvo bolj servisna dejavnost, ki bo služila ugodju družbe kot celote. Pri tem bo potrebno določiti vir financiranja takšnega kmetovanja, kajti večina slovenskih kmetov in kmetijstvo v celoti brez ustreznih politik in podpor samo tega na dolgi rok glede na načrtovane spremembe v okviru prihodnje evropske kmetijske politike ne bo zmoglo.

Pravite, da sploh ne želimo vedeti, kakšne okoljske standarde upoštevajo v tujini. Domači proizvajalci sadik so kritični tudi do nekritičnega uvoza raznovrstnih rož in sadik in zaradi premajhne skrbi za rast in razvoj avtohtonih sadik oz. rastlin. Prav tako se kritike nanašajo na uvoz nekakovostne zemlje in komposta. Kakšna je pri tem vloga vaše službe za uradno potrjevanje semenskega in sadilnega materiala kmetijskih rastlin?

Ko govorimo o uvozu najrazličnejšega sadilnega materiala, je najprej pomembno ločiti med kmetijskim in nekmetijskim sadilnim materialom. Pri slednjem gre namreč za ogromno število najrazličnejših vrst, ki jih pridelujemo tako na zunanjih površinah kot tudi v notranjih prostorih. Večina teh okrasnih rastlin prihaja iz južnejših krajev, kjer se razmere za njihov razvoj pogosto precej razlikujejo od naših razmer. Z njihovim vzdrževanjem, predvsem pa z zagotavljanjem njihovega zdravstvenega stanja, imamo precej težav. Ko govorite o kritičnosti domačih proizvajalcev do uvoza teh rastlin oziroma sadilnega materiala, pa gre večinoma za to, da s tem sadilnim materialom pogosto uvažamo tudi različne povzročitelje bolezni in škodljivce, ki povzročajo pogosto precej težav pri pridelavi sadilnega materiala v Sloveniji. Tukaj naš inštitut nima opaznejše vloge. Večino dela morajo opraviti inšpekcijske službe, pri čemer jim na našem inštitutu lahko pomagamo z našim ekspertnim znanjem. Vemo pa, da je tudi na tem področju enoten evropski trg, ki omogoča enostaven prehod blaga vključno s semenskim materialom. Ko omenjate zemljo in različne komposte, je stvar nekoliko bolj kompleksna, saj je to eno izmed slabše urejenih področij in bi ga bilo potrebno v prihodnje precej bolje zakonsko opredeliti.

In semenski material?

Pri kmetijskih rastlinah ter semenskem materialu je zadeva nekoliko drugačna. Za razliko od nekmetijskih rastlin zasledujemo predvsem cilj, kako ustvariti čim bolj produktivne sorte in hkrati tudi čim bolj kakovostne glede na pričakovanja uporabnikov. Da bi lahko zadostili tem ciljem, je postalo žlahtnjiteljstvo in semenarstvo čedalje bolj finančno zahteven posel. Zato je danes glavnina kmetijskega semenarstva v svetovnem merilu predvsem v domeni velikih multinacionalk. To seveda samo po sebi ni za večino ljudi nič slabega. Prav ’’semenarji’’ so pripomogli največ k tako velikemu napredku pri pridelavi kmetijskih rastlin in zagotavljanju potrebnih količin hrane. Torej k odpravi lakote v svetu. Zato danes veliko večino semena koruze in drugih poljščin ter zelenjadnic kupujemo od multinacionalk. Iluzorno je namreč pričakovati, da bosta danes slovenski kmet oziroma kmetijstvo lahko konkuriralo z domačimi avtohtonimi sortami, katerih pridelek je lahko tudi za več kot 50 % nižji v primerjavi s tujimi sortami. Kljub temu pa s tem nismo imeli večjih težav vse do trenutka, ko so se stvari precej zaostrile ob uvajanju najnovejših tehnologij. Največ polemik povzroča zloglasna ’’genska tehnologija’’ z gensko spremenjenimi rastlinami. Ta tema pa zaradi kompleksnosti verjetno že presega okvir najinega razgovora.

Slovensko semenarstvo ni več to, kar je bilo.

Ni. Semenarstvo je v preteklosti predstavljalo eno pomembnejših kmetijskih dejavnosti v Sloveniji v okviru bivše SFRJ. Po osamosvojitvi pa so se razmere zaradi izgube bivšega jugoslovanskega trga pričele spreminjati, bolje rečeno slabšati. Od leta 2004, ko se je Slovenija pridružila EU in tako vstopila na enotni evropski trg, pa je postalo slovensko semenarstvo v razmerah prostega trga vse manj konkurenčno. Posledica je občutno zmanjšanje kmetijskih površin, namenjenih semenski pridelavi. V tem času so se zmanjšale s približno 2500 na približno 1300 hektarjev glede na zadnjo oceno naše Službe za uradno potrjevanje. Znotraj tega skoraj 80 % predstavlja semenska pridelava žit, med tem ko je semenske pridelave ostalih poljščin in vrtnin, če izvzamemo žlahtnjenje in semenarjenje krompirja, hmelja ter posameznih krmnih rastlin, izredno malo. Semenske pridelave za celotno zelenjadarstvo, koruzo, sojo ali krmne rastline v Sloveniji praktično ni več. Svetli izjemi na tem področju v Sloveniji sta, kot je že bilo omenjeno, hmelj in krompir, kjer sta žlahtnjenje in pridelava semenskega materiala na evropsko primerljivem nivoju.

In kje so vzroki za takšno stanje?

Slovenja je v preteklih letih izredno malo vlagala v programe žlahtnjenja. Zato je število novih domačih sort, katerih seme bi lahko pridelovali, zelo omejeno. Obseg semenske pridelave tujih sort je ob tem omejen predvsem zaradi slabše konkurenčnosti, ki pa je povezana predvsem z nekoliko slabšimi agroekološkimi pogoji pridelave v Sloveniji, neugodni zemljiški strukturi kmetijskih gospodarstev, kot tudi nekonkurenčnih tehnologij pridelave. Na srečo lahko na tem mestu izpostavim, da je MKGP prepoznalo to težavo. Lani je pričelo s podporo intenzivnejšemu žlahtniteljskemu programu nekaterih za Slovenijo pomembnih gojenih rastlin, s katerimi bomo poskušali povečati proizvodnjo tako semenskega materiala kot tudi kmetijsko pridelavo.

Močno se povečuje uvoz sadja – zakaj?

Za slovensko sadjarstvo lahko ugotovimo, da se mu v zadnjih letih ne godi ravno najbolje. Zmanjšujejo se nam površine s sadnimi vrstami, tudi tehnološko precej zaostajamo za najrazvitejšimi državami na tem področju v našem sosedstvu in tudi širše. Tu mislim predvsem na našo najpomembnejšo sadno vrsto, jablano. Če smo imeli še leta leta 2000 več kot 3.000 ha sadovnjakov, je bila ta številka v letu 2015 že manj kot 2.500 ha. Tudi podatki o pridelkih niso vzpodbudni. Saj z našimi cca 30 t/ha precej zaostajamo za našimi evropskimi konkurenti. Vzroke za ta zaostanek težko pripišemo naravnim dejavnikom. Predvsem je to posledica neustreznih tehnologij pridelave. Težave imamo tako pri prilagajanju sortnega sortimenta pridelave, pri tehnologiji pridelave in opremi sadovnjakov s protitočnimi mrežami in namakalnimi sistemi. Strokovnjaki na tem področju ocenjujejo, da imamo v Sloveniji približno 60 % intenzivnih sadovnjakov tehnološko neustreznih. Zgolj približno 10 % pa je v Sloveniji nasadov, ki so primerljivi z nasadi iz visoko razvitih sadjarskih območij. Tako kot na drugih področjih velja tudi za sadjarstvo, da je takšno stanje tudi posledica preskromnega vlaganja v raziskave in razvoj kot tudi pri prenosu novih znanj v prakso oziroma uporabnikom. Tako postaja Slovenija čedalje večja uvoznica sadja in to ne zgolj sadnih vrst, ki jih v Sloveniji ne pridelujemo, temveč tudi jabolk, hrušk in nekaterih drugih vrst, ki smo jih v preteklosti v Sloveniji pridelovali v veliko večjem obsegu.

V živinoreji ni bistvenih premikov. Zaradi nadaljnjega zmanjševanja prireje prašičev živinorejska proizvodnja pada. Zakaj ni trenda navzgor?

S stališča naravnih resursov je potrebno v prihodnje v bistveno večji meri izkoristiti predvsem naše travinje, ki je osnova za živinorejo in z njo povezano živilsko predelovalno industrijo. V strukturi živinoreje je zdaleč najpomembnejša govedoreja, v glavnem kombinirana proizvodnja mleka in mesa. Prednosti pridelave mleka in mesa v Sloveniji predstavljajo s stališča potrošnika prav gotovo majhne črede, zmerna intenzivnost-mlečnost in velik delež voluminozne krme. Pomembno je, da za živinorejo pridelamo večino krme iz kmetijskih površin, kjer druga pridelava hrane za prehrano ljudi praviloma ni možna in je zato na ta način travinje najbolje izkoriščeno. V delu javnosti obstaja sicer precejšnja nastrojenost proti živinoreji, češ da porabi veliko vode in energije, pa še znatno prispeva k izpustom toplogrednih plinov. Kaj pa naj potem počnemo z našim travinjem, če že omenjenih 60 % naših kmetijskih površin predstavljajo travniki in pašniki? Že tako ali tako se je površina kmetijskih površin v Sloveniji drastično zmanjšala, zaraščenost z gozdom pa istočasno v zadnjih 50 letih povečala za 30 ali 40 %. Na srečo se je ta zelo negativen trend v zadnjih letih ustavil.

Po vrednosti proizvodnje živinoreji sledita prašičereja in perutninarstvo, v zadnjem času pa narašča tudi pomen ovčjereje in kozjereje. Precejšen je padec proizvodnje v zadnjih letih v prašičereji, delno tudi v perutninarstvu. Za razliko od rastlinske pridelave, kjer so za slabše rezultate eden najpomembnejših vzrokov slabe tehnologije pridelave, pa je v živinoreji precej več vzrokov v slabi organiziranosti vseh, ki so vpleteni v različne verige vrednosti v živinoreji vključno z agroživilsko industrijo.

Blagovna menjava z agroživilskimi proizvodi je v letu 2015 prvič presegla 3 milijarde EUR. Pokritost uvoza z izvozom je nizka. Kakšne so možnosti za višji izvoz agroživilstva, mislim na posamezne skupine proizvodov?

Pomen kmetijstva v Sloveniji se v splošnem gospodarskem smislu počasi, vendar vztrajno zmanjšuje. To se kaže pri vseh treh kazalcih, s katerimi običajno opredeljujemo ekonomsko, pa tudi socialno vlogo te dejavnosti, in sicer pri deležu kmetijstva v skupnem bruto družbenem proizvodu (BDP), deležu zaposlenih v kmetijstvu kot tudi deležu kmetijstva v zunanjetrgovinski menjavi. Delež Slovenije v mednarodni menjavi kmetijskih pridelkov je praktično zanemarljiv. Prav tako je večini znano, da je Slovenija neto uvoznica hrane, saj je uvoz kmetijskih pridelkov vrednostno skoraj dvakrat večji od izvoza. V letu 2015 se je sicer blagovna menjava agroživilskih proizvodov povečala za 7,5 %, izvoz je bil večji za 10 %, med tem ko se je uvoz povečal za 6,3 %, pri čemer pa se je primanjkljaj v blagovni menjavi povečal na 1.030 mio EUR. Slovenija še naprej ostaja neto uvoznica večine agroživilskih proizvodov.

Kaj pa lani?

Slovenija je presežek v lanskem letu ustvarila zgolj pri živih živali ter izdelkih iz mesa. Večji primanjkljaj v primerjavi s predhodnimi leti je bil zabeležen pri mesu, sadju, krmi, vrtninah ter mleku in mlečnih izdelkih. V kolikor bomo želeli to statistiko izboljšati, se bomo morali lotiti kmetijstva precej bolj resno. Če želimo razvijati in krepiti domače gospodarstvo, to prav gotovo ne pomeni prodaje žita, mleka, mesa in hlodovine v tujino in s tem nespametno pomagati krepiti moč sosednjih gospodarstev.

Če želimo povečati pridelavo in hkrati tudi izvoz, bo potrebno glede na trenutno stanje najprej povečati produktivnosti. Z drugimi besedami to pomeni več in boljši končni produkti (pridelki) in zniževanje vseh možnih stroškov. Za to pa bomo morali precej več vlagati v razvojno in inovacijsko politiko.

V novembrski reviji EOL smo objavili izjavo evropskega poslanca Franca Bogoviča, da je biogospodarstvo priložnost tudi za Slovenijo in da je eden ključnih gradnikov krožnega gospodarstva. Ima Slovenija koncept biotehnološkega razvoja, kako bi ga lahko implementirali v kmetijstvu?

Bioekonomija predstavlja danes v Evropi zelo všečno področje, še posebej za politike. Evropsko gledano bioekonomija sicer pomeni usklajeno horizontalno politiko ali politike na številnih področjih gospodarstva. Pri tem se največkrat omenja prav kmetijski in gozdarski sektor, ki naj bi prispevala pri tem predvsem z obnovljivimi viri energije, kot so gozd, les in različni biološki odpadki v okviru kmetijske pridelave. Seveda pa gre pri tem tudi za številne druge gospodarske sektorje. Najrazvitejše države, med njimi tudi Slovenija, so sicer bioekonomijo uvrstile med svoja prednostna področja pametne specializacije, ki je podlaga za financiranje raziskav ter drugih tehnoloških ukrepov v okviru nove finančne perspektive 2014-2020. Če pa se poskušamo osredotočiti konkretno na Slovenijo in njen koncept biotehnološkega razvoja, podrobnejšega izvedbenega programa, če izvzamemo že omenjene nekatere sektorske strategije, še nisem videl. Na področju kmetijstva in gozdarstva je sicer bioekonomija precej močno vpeta v strateške dokumente v smislu trajnostnega kmetijstva kot tudi trajnostne pridelave hrane. Še bolj pa je to poudarjeno na področju gozdarstva in lesarstva. V okviru tega je v naših strateških dokumentih še najbolj konkretno opredeljena uporaba biomase iz kmetijstva in gozdarstva v energetske namene ter načrt za večjo konkurenčnost gozdno lesne verige v Sloveniji. Kljub temu pa tudi tukaj ne razpolagam s podatki o tem, koliko energije, novih izdelkov ali novih delovnih mest smo ali še bomo ustvarili v okviru področij, ki so sestavni del bioekonomije v kmetijstvu in gozdarstvu, kot tudi širše v Sloveniji.

Na vsak način je to prava razvojna usmeritev za Slovenijo, ki pa ob deklarativni ravni potrebuje tudi konkretne operativne načrte, ki bodo medsektorsko usklajeni, njihovo izvajanje pa terminsko določeno skupaj s kazalci uspešnosti.

Kakšno je poslovanje Inštituta in kakšne načrte imate za leto 2017?

Zadnja leta so bila glede pogojev poslovanja precej zahtevna, vendar pa lahko z veseljem ugotovim, da smo bili kljub temu uspešni finančno in programsko.

Naš osnovni cilj ostaja, da bo KIS še naprej krepil svojo vlogo in ostal najpomembnejši dejavnik razvoja kmetijstva v Sloveniji, hkrati pa postal pomemben dejavnik razvoja Slovenije v naslednjih letih.

Kar se konkretno leta 2017 tiče, lahko iz različnih statističnih podatkov in iz poročanja medijev upravičeno sklepamo, da bo prihajajoče leto zagotovo zopet leto preizkušenj. Kljub sicer optimističnim napovedim glede izboljšanja gospodarskega stanja sem na podlagi izkušenj iz preteklosti osebno ‘previden’ optimist in pričakujem, da bomo sicer ohranili trend zadnjih let ter rahlega izboljšanja vsakoletnih rezultatov, prav gotovo pa se nam ne bosta cedila med in mleko. Kmetijski inštitut Slovenije kot javni raziskovalni zavod nima praktično nikakršnih učinkovitih orodij, da bi lahko bistveno vplival na poslovanje in učinkovitost izvajanja javne službe. Lahko bi celo dejali, da moramo v okviru izvajanja javnih služb nekateri zavodi danes pridobiti večino sredstev za svoje poslovanje na najrazličnejših razpisih, da bi preživeli. Pri tem se pogosto vsebine teh nalog zelo odmikajo od osnovnega poslanstva teh zavodov. To pa seveda ni dobro niti za zavode, še manj pa za državo.