Znanost in okolje | Jože Volfand |
 
Na Institutu Jožef Stefan so nedavno odprli nov evropski center za okoljske znanosti. Sicer pa dr. Jadran Lenarčič, direktor IJS, pravi, da ne ve, kdo se pri njih ne bi ukvarjal s trajnostnim razvojem, saj ti dve besedi v komunikaciji ne uporabljajo. Kajti vse, kar delajo, je namenjeno razvoju vrhunskih tehnologij, ki bodo prispevale k trajnostnem razvoju družbe. Vprašanje seveda je, koliko lahko delajo in raziskujejo, saj Slovenija daje zdaj iz proračuna za znanost 0,40 % BDP, leta 2011 pa je dajala 0,60 %. Ob zmanjšanju sredstev je za Slovenijo še večji izziv, kakšna je organizacija celotnega inovacijskega sistema in kako je sposobna podpreti mlade raziskovalce. Ob vsem tem dr. Jadran Lenarčič postreže s podatkom, ki je bil sicer v javnosti nekoliko prezrt, da se IJS uvršča med najboljše raziskovalne organizacije v Evropi.
 
dr. Jadran Lenarčič

dr. Jadran Lenarčič

Zdaj ste v tretjem mandatu na čelu Instituta Jožefa Stefana. Znani ste po kritičnih ocenah o vlogi znanosti, raziskovanju, znanju in ustvarjalnosti v mladi državi, ki je letos stara petindvajset let. Ali politika še vedno obravnava znanost predvsem kot strošek ali vidi v njej srce za drugačen razvoj Slovenije? Se vam ne zdi, da tudi domača znanost in stroka nista dovolj prodorni v različnih podsistemih družbe za razvojni preobrat Slovenije?

Stanja na tem področju ni mogoče hvaliti. Dejstvo je, in tega se ne da skrivati, da se s področjem znanosti in tehnološkega razvoja ter sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom ne ravna tako, kot bi bilo mogoče in kot bi bilo potrebno, da bi se Slovenja približevala razvitim. Veliko je napačnih mnenj in veliko neznanja o tem, kako prihaja do znanstvenih rezultatov in kako se ti prenašajo v prakso. Mnogi kar počez ocenjujejo, da je znanost na javnih zavodih izvrstna, da pa znanstveniki nočejo delati za gospodarstvo. V resnici ne velja ne prvo in ne drugo. Razen v posameznih primerih je naša znanost glede na EU povprečna, prenosov v prakso pa je glede na pogoje, vlaganja države in gospodarstva, veliko. Vendar to ni zaradi sistema, temveč zaradi posameznih idealistov in entuziastov, znanstvenikov in prosvetljenih gospodarstvenikov. O prodornosti domače znanosti sem že v preteklosti govoril s prispodobo dirkalnega konja. Imamo ga zaprtega v hlevu in ga hranimo le toliko, da ne izdihne. Potem se čudimo, zakaj ne zmaguje. Najbolj me torej jezi, da imamo potencial, da bi zmagovali, pa tega ne izkoristimo. Zaradi varčevanja smo ugasnili tudi luč na koncu tunela, če se malo pošalim.

Še ena vaša izjava je zelo odmevala, in sicer, da Slovenija že premore svojo Silicijevo dolino. S katerimi projekti in dosežki Instituta Jožefa Stefana bi ilustrirali to trditev? Kateri vaš raziskovalni dosežek bi izpostavili kot poseben pospešek gospodarski uspešnosti in konkurenčnosti Slovenije?

Pravzaprav sem mislil, da bi jo lahko imeli, če bi malo pogledali okoli sebe in se organizirali. Na ljubljanskem Viču je namreč zbrana večina tehniških in naravoslovnih fakultet ter inštitutov v državi. Tu se nahajajo odlični raziskovalci, profesorji, študentje. Tudi nekatera podjetja so že tu, kot sta, vzemimo, Cosylab in Balder, ki temeljita na znanju iz te »doline«, in Tehnološki park Ljubljana. Če bi naredili nekaj urbanističnih potez, pritegnili s smelimi vlaganji v tehnološke centre čim več gospodarskih organizacij oziroma njihovih razvojnih oddelkov, bi morda prišli do fenomena, kot je kalifornijska Silicijeva dolina. Ko me že vprašujete po dosežku, ki je prispeval gospodarski uspešnosti, sem ga v resnici že navedel, ko sem omenil obe podjetji. Cosylab vsi poznate. Vemo, da sega v svetovni vrh. Vendar je tudi Balder nastal iz našega inštituta in temelji na razvoju tekočih kristalov na našem inštitutu. Njihovi filtri za varilna očala so najnaprednejši na svetu in so plod slovenske tehnologije.

Vprašanje o sodelovanju inštituta z gospodarstvom je aktualno tudi zato, ker so podjetja še vedno kritična do obsega temeljnega raziskovanja in do pomanjkanja aplikativnih inovacij. Kako ocenjujete razvojni premik v podjetjih, kjer so ponovno začeli ustanavljati razvojne službe, skupine in inštitute?

Ne poznam raziskovalca, ki bi nekaj odkril in ki ne bi želel, da bi njegovo odkritje prišlo v vsakdanjo uporabo. Vem, da se ponavljam. Vendar je pomembno vedeti, da raziskovalci ne dobimo plače od inštituta in potem delamo, kar se nam zdi. Vsi naši prihodki namreč prihajajo preko projektov, ki jih nekdo pri nas naroči in jih potem izvajamo v skladu s predvidenimi cilji. Tako pridobimo denar za svoje plače ter potrebne materialne stroške in druge reči, mislim na raziskovalno opremo in vzdrževanje osnovnih sredstev. Projekti, ki prihajajo iz javnih virov, so praviloma generične narave in javno dostopni. Projekti neposrednih naročnikov, večinoma gospodarstvo, pa se nanašajo na bolj konkretno aplikacijo in niso javno dostopni.

In česa je več?

Z vidika razvoja in relevance inštituta ter z vidika družbe je pomembno, da delamo uravnoteženo eno in drugo, da vlagamo v lastni razvoj in da prenašamo naše znanje k naročnikom. V vseh petindvajsetih letih Slovenije je s projekti, ki jih naroča gospodarstvo, problem. Preprosto jih je premalo. Delno zato, ker se gospodarstvo ne zanima za nova znanja ali tehnologije, delno zato, ker država takih raziskav ne spodbuja s sofinanciranjem in drugimi inštrumenti v dovolj velikem obsegu. Z velikim veseljem pa moram povedati, da je tudi pri nas kar nekaj podjetij, ki temeljijo svoj razvoj na sodelovanju z znanstveno sfero in da se, kot pravite, kažejo znaki preporoda tudi pri nekaterih drugih.

Poudarjate, da delate uravnoteženo. Vam tak status omogočajo rezultati? Institut Jožef Stefan je po evropskih merilih visoko uvrščena raziskovalna inštitucija. Ali ste to mesto dosegli tudi zaradi obsega mednarodnega znanstvenega sodelovanja? Tudi Horizont 2020 vam je ponudil možnost za nove projekte. Kje ste uspeli?

Naš inštitut je bil od nekdaj močno vpet v mednarodni prostor. Z evropskimi projekti smo se v tem pogledu še dodatno utrdili. Po podatkih European Research Ranking, ki upošteva več različnih kriterijev glede obsega in prepletenosti evropskih sodelovanj, sodi Institut na 37. mesto v Evropi med vsemi univerzami, agencijami in inštituti. Če bi normirali na našo velikost, francoski inštituti CNRS, ki vodijo na tej lestvici, so npr. 35 krat večji od nas, potem bi bil naš inštitut čisto v evropskem vrhu. Glede na uspešnost naših prijav v H2020 do sedaj je videti, da nam polet še ni umanjkal. Lahko z veseljem rečem, da smo eden od najbolj iskanih evropskih partnerjev. Vesel sem tudi, ker smo s tem omogočili vstop v evropske mreže tudi nekaterim domačim podjetjem.

Če pogledamo v domače gospodarstvo, so bili v zadnjih letih v Sloveniji v modi centri odličnosti, zdaj pa, kot da je njihov čas minil. Kakšna je vaša ocena? Tudi grozdenje je mimo, Strategija pametne specializacije pa ponovno vzpostavlja povezave, ki so nekdaj že obstajale. Kako ocenjujete te procese?

Avstrijci so s centri odličnosti začeli v devetdesetih letih in jih še danes izvajajo. Pravkar sodelujem kot panelist v njihovem novem razpisu. Pri nas smo jih postavili za 3-4 leta in na njih pozabili. Podobno je tudi z drugimi inštrumenti, kot so bili kompetenčni centri, tehnološki centri, raziskovalni vavčerji. Kot če bi kmet kupil traktor in ga vozil, dokler bi v njem bil bencin. Ko bi bencina zmanjkalo, bi ga pustil na polju. Zdaj pa gledamo, ali bi prišli do bencina tako, da bi kupili še kakšen traktor.

A vendar, kaj lahko prispeva k razvoju države Strategija pametne specializacije? Ali so izbrana ključna razvojna področja?

Najprej želim poudariti, da je pretok med znanostjo in gospodarstvom kompleksen proces, ki potrebuje dolgoročne, sistematične in persistentne ukrepe. V področju med znanostjo in gospodarstvom morajo raziskovalci videti priložnosti za svojo kariero. Prenos mora temeljiti na iskrenem interesu gospodarstva, vendar pa so državne spodbude v različnih oblikah ključne za ustvarjanje ustreznega okolja. Če teh ni oziroma niso redne in predvidljive, se prenosi dogajajo le sporadično.

V zvezi s strategijo pametne specializacije je v Sloveniji veliko nerazumevanja na vseh nivojih in pri vseh deležnikih, v politiki, gospodarstvu in znanosti. Osnovna zabloda je, da bomo s SPS postavili inovacijski sistem, ki ga sedaj ni. Ključno pa je vedeti, da SPS lahko kvečjemu pripomore, da se inovacijski sistem izboljša, ne pa postavi iz nič. Če nimaš že vzpostavljenega sistema na podlagi domačih sredstev, potem tudi SPS ne bo prispevala kaj dosti oziroma bomo veliko denarja pognali v neplodne inštrumente.

Kaj menite o usmeritvah?

Sam dokument SPS je dober in usmeritve so strateške za Slovenijo. Hvaležen sem ekipi, ki ga je pripravila in ki je v procesu upoštevala tudi mnoga mnenja strokovne javnosti. Narobe je to, da zaostajamo najmanj za dve leti, za kar pa ni kriva ekipa, ki je delala na dokumentu. Uspeh bo odvisen tudi od posameznih razpisov, kako bodo oblikovani in v kakšnem tempu. Nisem preveč optimist, saj bi pred tem morali realizirati vse tisto, kar smo leta 2011 zapisali v Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije, narejeno pa ni bilo skoraj nič.

V sodobni znanosti in raziskovanju je zelo poudarjen razvoj materialov in novih tehnologij v povezavi s trajnostnim upravljanjem virov. Katere projekte na tem področju bi morala Slovenija najbolj podpreti glede na potenciale, ki jih ima, in katere znanstvene discipline bi morale najbolj iskati dogovore na vprašanja, kaj lahko za prihodnost države pomenijo lastni viri?

Naj odgovorim bolj generično. V Sloveniji ne bomo nikoli uporabili znanj, ki jih nimamo, tiste, ki jih imamo, pa bomo skoraj zagotovo nekoč uporabili. Potrebno je ustvarjati celovit inovacijski sistem, kjer nova znanja nastajajo in kjer ta prehajajo v vsakdanjo prakso čim bolj učinkovito. Seveda pa je v znanosti tako, da se bo kakšno odkritje pojavilo v praksi šele čez 30 let ali še kasneje. Pomembno je, da ima narod svoje znanstvenike, ki enakovredno izmenjujejo s tujimi, saj znanja ne moreš kar kupiti, moraš ga izmenjevati. Prevzameš ga lahko toliko, kolikor ga tudi sam posreduješ drugim. Če si z nekom izmenjaš predmet, bosta oba imela po izmenjavi po en predmet, če pa si izmenjata znanje, bosta oba imela dvojno znanje in še mnogo več od tega zaradi nastalih sinergij.

Menim, da se je v Sloveniji dandanes potrebno ponovno bolj usmerjati v tehniška in naravoslovna področja, kjer smo v zadnjih 25 letih doživeli največji relativni padec. Po nekih podatkih, ki sem jih slišal, je leta 1975 v Sloveniji diplomiralo več kot 50 % inženirjev, danes pa manj kot 9 %. Mene to preprosto skrbi, saj je očitno, da se večji del našega intelektualnega potenciala ukvarja z družboslovnimi vprašanji. Ironično bi rekel, da se prevelik delež naših intelektualcev ukvarja s tem, kaj delajo drugi.

Koliko se vaši raziskovalni odseki in centri ukvarjajo s trajnostnim razvojem Slovenije?

Pravzaprav ne vem, kdo se s tem ne ukvarja. Skupni imenovalec vseh naših skupin je razvijati vrhunske tehnologije, ki bodo prispevale k trajnostnemu razvoju družbe. Sem sodijo področja, kot so učinkovita raba energije, alternativni viri, novi materiali, sodobne proizvodne tehnologije, digitalizacija, informacijske in komunikacijske tehnologije, biotehnologije, zdravje, okolje. Pred kratkim smo na Institutu odprli nov, evropski center za okoljske znanosti. Besedi trajnostni razvoj v svoji komunikaciji niti ne uporabljamo, vgrajeni sta v našem delu, mentaliteti, kratkoročnih in dolgoročnih ciljih.

Če bi bili minister za znanost, kolikšen delež BDP bi namenili raziskovanju? V kakšni finančni kondiciji je Institut?

Najprej, da ne bi kdo narobe prebral vašega vprašanja, nimam nobenih ambicij biti minister. Ni težko izračunati, da je bilo leta 2015 znanosti iz proračuna v Sloveniji namenjenih manj kot 0,40 % BDP. Po načrtu, kot ga je predvidela Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije iz leta 2011, takrat smo že presegali 0,60 % BDP, bi morali do leta 2020 doseči najmanj 1,0 %, zato bi v letu 2016 morali biti v bližini 0,80 %, torej dvojno od dejanskega vlaganja. Mislim, da bi bila to povsem razumna višina glede na ambicijo, ki jo Slovenija ima – preboj med tehnološko vodilne države. S sedanjim vlaganjem pa ne le da ne pridobivamo glede na druge države, temveč izgubljamo. Pošteno je tudi povedati, da je Cerarjeva vlada v letu 2016 večletno padanje vlaganj v znanost ustavila in ga je celo nekoliko obrnila v minimalno rast. Vendar naj še enkrat povem, da se zavedamo, o čem govorimo, da stane slovenska znanost našo državo toliko kot stane en nogometaš, kot sta Ronaldo ali Messi. Z drugimi besedami, to je toliko, kot če vsak Slovenec da za znanost eno kavo na teden. Torej je jasno, da ne gre za finančno nepremostljivo oviro, temveč da nam primanjkuje predvsem ambicij in vizije, da bi svoj razvoj utemeljili na znanju. In tu ne mislim le na denar, še bolj gre za organizacijo celotnega inovacijskega sistema.

A vaš Institut je vendarle visoko.

Glede stanja na Institutu bi moral povedati mnogo stvari. Naj vam sporočim, da smo živi in da še vedno skušamo tekmovati s svetom. Vendar medtem ko drugi tečejo s šprintericami, tečemo mi s plavutkami. Padec javnega denarja je bil, kot se da razbrati iz navedenih številk, ogromen, uspevali pa smo pridobivati veliko dodatnih evropskih projektov, tako da smo dejansko izgubili le 10 % skupnih prihodkov. Z zadovoljstvom razglašam, da bi brez evropskega denarja bilo na cesti 250 mladih, talentiranih raziskovalcev. A potrebno je še vedeti, da izvajanje evropskih projektov v prevelikem obsegu prinaša kar nekaj negativnih posledic. Na nek način gre za razžiranje lastne substance, saj v veliki meri izvajaš storitve za tuje naročnike po njihovih pravilih, za njihove koristi in brez lastnega prenavljanja in razvijanja.

Mladi raziskovalci – kaj bi morala storiti zanje država, ki se zaveda pomena znanja in ve, da se je sedanja razvojna paradigma izpela?

Mladi raziskovalci so eden od najuspešnejših načinov financiranja raziskovalne dejavnosti v Sloveniji. Problem je, da se je v zadnjih letih obseg občutno zmanjšal in da inštrumenta, ki se imenuje mladi raziskovalci za gospodarstvo, že več let sploh ni. Ko smo v letih 2009-2011 pridobili na inštitutu 50 mest letno za mlade raziskovalce, smo od tega letno usposobili polovico doktorjev, ki so šli v gospodarstvo, polovico jih je ostalo pri nas. Danes pridobimo letno le 25 mest, kar pomeni, da bi potrebovali skoraj vse doktorje samo zase, da bi ohranili inštitut v kondiciji. Ključno vprašanje pa je, kaj se dogaja s tistimi 25, ki zaradi krčenja sredstev sploh niso mogli vstopiti v program mladih raziskovalcev. Nekaj jih gotovo odhaja v tujino. Slabše pa se mi zdi to, da se mnogi odpovedujejo svojim ambicijam in se izgubljajo po službah, kjer svojih talentov in ustvarjalnosti nikoli v življenju ne bodo v resnici mogli uporabiti. Tako proizvajamo generacijsko vrzel, ki jo bomo močno začutili čez morda deset let. Država bi naredila zelo veliko, če bi program mladih raziskovalcev vrnila čim prej na nivo, ki je bil že vzpostavljen med leti 2009 in 2011.