Energetski koncept | Jože Volfand |
 
V slovenski energetiki je živahno, a do razvojnih odločitev in krajših poti do naložb v infrastrukturo, predvsem v hidrocentrale, je vendar še precej daleč. Tudi mag. Aleksander Mervar, direktor družbe ELES, kjer so nedavno odprli sodobni center vodenja prenosnega omrežja, na vprašanja, kako Slovenija oblikuje Energetski koncept, raje opozori na drugo temo. In sicer, ali bodo sedanje proizvodne družbe sploh preživele zaradi prenizkih tržnih cen. Slovenija je sicer veliko vložila v zeleno energijo, a po mnenju sogovornika je njen delež v oskrbi zanemarljiv. Brez TEŠ 6 in konvencionalnih virov Slovenija po njegovem ne bo zmogla zanesljive oskrbe, njena uvozna odvisnost se bo povečevala.
 
mag. Aleksander Mervar

mag. Aleksander Mervar

Najsodobnejši sistem vodenja prenosnega omrežja naj bi bil v prihodnje sposoben prevzeti vse, kar bodo prinesli razpršena proizvodnja električne energije, vremenske razmere in druge spremembe. Koliko več energije boste lahko prenesli in koliko bolj zanesljivo? Katere vremenske ujme ga vseeno lahko ogrozijo?

Sodobni center vodenja je zmogljivo programsko orodje. Omogoča zajemanje velikega števila podatkov in zelo hitro ter kompleksno obdelavo teh podatkov za izvajanje avtomatskih procedur vodenja obratovanja in učinkovitega odločanja operativnega osebja. Poleg tega bo v novi center možno vključiti številne dodatne module, povezane z napovedovanjem obratovanja, dinamičnim določanjem prenosnih zmogljivosti in podobno.

Torej večja funkcionalnost in učinkovitost?

Oboje ima za posledico učinkovitejšo izrabo prenosnega sistema, ker se lahko z uporabo novega centra vodenja, ob upoštevanju istih varnostnih kriterijev, realizirani obratovalni parametri bistveno bolj približajo tehničnim zmogljivostim naprav. Povečanja zmogljivosti prenosnega sistema zaradi uvedbe novega centra vodenja ni mogoče natančno določiti. Je pa nedvomno, da bo na ta račun zgrajen kakšen prenosni daljnovod manj, kot bi bil sicer. Center vodenja prizadenejo le največje naravne, teroristične in podobne katastrofe, ker je ta dizajniran v slehernem delu vsaj podvojeno, pri čemer so podvojene komponente tudi fizično ločene. Za prostore, kjer so te komponente nameščene, veljajo stroga varnostna pravila. Upoštevana so tudi na segmentu možnosti vdorov preko komunikacijskih omrežij. Delovanja centra vodenja bi seveda lahko ohromil denimo močan potres po celotnem ozemlju Slovenije.

Za Eles je znano, da se povezuje z znanostjo in stroko pri razvoju pametnih omrežij? Katere tehnološke rešitve so v ospredju?

 Na področju povezav z znanostjo in vrhunsko domačo stroko na pametnih omrežjih in drugih zahtevnih področjih ima ELES vzpostavljene dobre vezi z Elektroinštitutom Milan Vidmar, obema fakultetama za elektrotehniko, v zadnjem času pa tudi z Inštitutom Jožef Stefan. Osnovni princip sodelovanja je izpolnjevanje razvojne strategije podjetja prek zelo konkretnih projektov. To je za izvajalce pogosto velik izziv, saj je ELES na nekaterih področjih resnično v samem vrhu. Veljamo za zahtevnega naročnika, ki od izvajalcev pričakuje vrhunsko znanje in kakovost. Izvajalci imajo zaradi tega dobro priložnost, da rastejo in se razvijajo, kar dviga splošno raven znanja in organizacije. To je dobro za oboje. Kjer je le mogoče, pa domače znanje vključujemo tudi pri evropskih projektih FutureFlow in Migrate, ki sta se začela letos januarja.

Slovenija postopoma oblikuje Energetski koncept, na katerega je pristojno ministrstvo prejelo veliko pripomb. Po napovedih ga vlada še ne bo sprejela tako kmalu. Kaj ovira nastajanje EK, saj neusklajenost interesov na področju energetike Sloveniji in gospodarstvu že zdaj povzroča škodo? Kje so največje težave? Bo Slovenija še vedno nihala med OVE, fosilnimi gorivi in jedrsko energijo?

Bom zelo kratek. Smo še zelo, zelo daleč od kakovostnega dokumenta. Po moje bo ključna dilema, ki jo mora EKS razrešiti – kako bodo obstoječe proizvodne družbe pri teh grosističnih tržnih cenah sploh preživele do leta 2020!

A čeprav je EK daleč, kot pravite, nosilci energetske politike po vrsti poudarjate pomen hidrocentral, saj so potenciali vode naša konkurenčna prednost. Poleg tega je lahko pri gradnji objektov vključena naša industrija. Vendar se tudi pri teh naložbah zatika. Zakaj? Ali je realno načrtovanje hidrocentral na Muri?

V tem trenutku je, kar se tiče HE na Muri, stanje nespremenjeno. Nič!

Slovenija je že zdaj med tistimi državami v EU, ki se lahko pohvali z visokim deležem zelene energije. V aktualni politiki so OVE in učinkovita raba energije še vedno prednostni področji, tudi subvencije so ohranjene. Kakšna je sposobnost našega gospodarstva, da je angažirano pri razvoju novih tehnologij, ki jih potrebuje zelena energija? Kakšno politiko potrebujemo na tem področju?

Glede razvoja novih tehnologij s področja zelene energije je bilo na področju politike narejenih več napak. Politika je v določenih segmentih preprosto spregledala nekatera dejstva in stopnjo razvitosti našega gospodarstva predvsem na področju strojegradnje za izkoriščanje hidropotenciala. Brez premisleka so se spustili v fotovoltaiko, ki je po moči sicer omembe vredna, po energiji pa skoraj zanemarljiva. Kako je s subvencijami in koliko nas to stane, vemo vsi. Potrebno bo spremeniti miselnost in kulturo, ki je večja težava. Okoljevarstveniki in razne civilne iniciative pogosto zavzemajo odklonilna stališča, ki so za državo škodljiva, a pri tem ne nosijo nobene odgovornosti. Osnova vsakega gospodarstva je, da najbolje izkoristi naravne danosti in krepi razvoj na tistih področjih, kjer lahko ustvari proizvode in storitve, ki jih ponudi na globalnem trgu.

Kljub vaši oceni o zanemarljivem pomenu fotovoltaike, kakšne so realne možnosti za nadaljnji razvoj sončne in vetrne energije Slovenije, saj za prvo nimamo domače proizvodnje, za drugo pa očitno ni pripravljenosti in razumevanja ali pa ne pomembnejših potencialov?

Po moji oceni bo sončna energija ena izmed nosilnih tehnologij za proizvodnjo električne energije v prihodnosti. Manjkajo samo tehnično in cenovno dovršeni hranilniki električne energije. Veter – ja, nimamo ravno na pretek primernih lokacij. Delež električne energije iz vetra po moji oceni v naši državi ne bo nikoli velik oziroma pomemben.

Toda električno energijo bomo potrebovali. Kako si lahko Slovenija v prihodnjih desetih letih zagotovi zanesljivo oskrbo z električno energijo? Bodo izgube TEŠ6 zamajale slovenski energetski sistem?

Družba ELES kot sistemski operater prenosnega omrežja in eden izmed gradnikov slovenskega energetskega prostora nenehno skrbi za zanesljiv, varen in neprekinjen prenos električne energije. Naše poslanstvo je, da z zanesljivim prenosom električne energije skrbimo za kakovost življenja, stabilnost delovanja organizacij in razvoj družbe v Sloveniji in v regiji. Poudariti velja, da Republika Slovenija potrebuje strateško odločitev na nivoju države. Mislim na kakovosten strateški dokument, ki bo odražal realno dosegljive energetske cilje in bo začrtal želeno energetsko prihodnost Republike Slovenije. Zastavljeni cilji morajo biti tako postavljeni, da bodo realni in dosegljivi, s čimer strateška odločitev ne bo zgolj »seznam želja«, marveč bo kot strateška odločitev pridobivala na veljavi in se ji bo postopno povečevala stopnja realizacije. V kolikor v prihodnosti Slovenija krene na pot osiromašene strukture proizvodnega sistema, bo to lahko pomenilo še večje izzive pri zagotavljanju zanesljivega obratovanja EES. Posledično to pomeni povečanje stroškov za zagotavljanje sistemskih storitev.

Kaj naj torej stori Slovenija za zanesljivo oskrbo?

Pomemben strateški cilj na nivoju države bi moral biti določitev optimalne stopnje samooskrbe Republike Slovenije in s tem v povezavi izvozno/uvozni značaj Slovenije v prihodnosti.

Opozoriti velja na dejstvo, da povečan obseg proizvodnje iz OVE že danes postavlja klasično proizvodnjo iz konvencionalnih elektrarn, predvsem TE, v nekonkurenčen položaj na trgu z električno energijo. V zadnjih letih smo priča ustavljanju konvencionalne proizvodnje, ki so v nasprotju z nestabilnimi OVE edine zmožne nuditi sistemske storitve, ki so potrebne za varno in zanesljivo obratovanje celotnega EES. V majhnem sistemu, kot je slovenski EES, se že kaže pomanjkanje virov sistemskih storitev in v primeru nedelovanja bloka 6 v TEŠ bi to pustilo velik pečat pri prepotrebnem zagotavljanju sistemskih storitev ter regulacije napetosti v slovenskem EES. TEŠ 6 je zato v tem trenutku skoraj nepogrešljiv za potrebe nemotenega in zanesljivega delovanja prenosnega elektroenergetskega omrežja naše države. Zaradi navedenih razlogov ELES raziskuje tudi možnost vzpostavitve avtonomnosti EES pri zagotavljanju sistemskih koristi, s katerim bo uporabnikom omrežja omogočeno kakovostno omrežje.

Kaj pa naša uvodna odvisnost?

Ta se povečuje in bo, v kolikor Slovenija ne prične z izgradnjo novih proizvodnih virov, v prihodnosti še višja. V prihodnjem obdobju bi morali zato za zagotovitev ustreznega nivoja samooskrbe z električno energijo in za zanesljivo obratovanje nujno zagotoviti stabilnost delovanja TEŠ in celotnega proizvodnega dela slovenske elektroenergetike. V TE-TOL zastaviti prehod na zemeljski plin, dokončati izgradnjo verigo HE na Spodnji Savi, HE Brežice in HE Mokrice, pričeti z izgradnjo HE na srednji Savi, razmisliti o pričetku gradnje HE na Muri, dolgoročno pa razmisliti o gradnji novega bloka NEK 2. Glede na znane tehnologije je namreč jasno, da Slovenija do leta 2045, v kolikor želi vsaj približno dosegati stopnjo samozadostnosti, potrebuje pričetek obratovanja nove nuklearke, vključno z nadaljnjo rastjo proizvodnje iz sončnih in vetrnih elektrarn, to je ob korenitem morebitnem tehnološkem razvoju hranilnikov itd.

Kolikšne bodo cene električne energije za gospodarstvo in gospodinjstva?

Zgodovina nas uči, da je napovedovanje cen EE zaradi številnih faktorjev sila nehvaležno početje. Česar vsaj v zadnjih letih ni mogoče zanikati, je dejstvo, da pretrese na borzah povzroča predvsem nezadržna rast proizvodnje OVE kot posledice izjemno agresivnih podpornih shem, ki jih uvajajo države. Zato so postali konvencionalni proizvajalci povsem nekonkurenčni.

Statistika pa vendarle kaže na to, da je za začetek potrebno ločiti trg na debelo in trg na drobno. Dogajanje na trgu na debelo, ki se v zadnjih letih v veliki meri interpretira skozi cene, dosežene na borzah, dejansko doživlja precej dramatične premike. Če je bila cena EE na nemškem trgu še v letu 2008 okoli 65 €/MWh, je bila v letu 2015 samo še dobrih 31 €/MWh. Danes je mogoče kupiti električno energijo v Nemčiji za leta dobave do 2020 po cenah, nižjih od 21 €/MWh. To kaže, da akterji na trgu pričakujejo daljše obdobje nizkih cen. Relativno gledano podobne trende zaznavamo tudi v Sloveniji, kjer je bila v letu 2015 povprečna cena, dosežena na borzi, dobrih 41 €/MWh, torej približno 10 €/MWh nad ceno v Nemčiji. Razlog za ta cenovni odmik gre iskati v dejstvu, da so prenosne poti za uvoz EE in nemškega trga omejene. Posledično tudi cena teh prenosnih poti, ki so jih pripravljena plačati trgovska podjetja, narašča. Kljub temu se cena za dobavo v Sloveniji za obdobje 2017-2019 giblje okoli 35 €/MWh.

Trg na drobno je bolj umirjen.

Zanimivo je, da dogajanje na njem kljub naraščajoči konkurenci tudi približno ni tako dramatično. Še posebej to velja za gospodinjski odjem. Cena EE se je v primerjavi z letom 2008 povišala za 24 % in je v letu 2015 v povprečju znašala malo manj kot 57 €/MWh. Končna cena se je povišala celo za 39 % in je znašala v povprečju dobrih 159 €/MWh. Kljub temu je vsaj na segmentu EE v zadnjih treh letih zaznati trend padanja cene. Slabih 7 % glede na leto 2013. Žal gospodinjskim odjemalcem to kaj prida ne pomaga, saj je končna cena praktično nespremenjena že zadnja tri leta. Ko govorimo o cenah EE, je nekoliko počasnejše odzivanje na razmere na trgu po svoje razumljivo. Ceno v veliki meri določajo dolgoročne pogodbe, ki jih imajo sklenjene trgovska podjetja. Zato se spremenjene cene na borzah ne odrazijo takoj tudi v portfeljih ter posledično v statističnih podatkih. Po drugi strani pa gre neobčutljivost končne cene, ki jo plačujejo gospodinjstva, pripisati predvsem naraščajočim prispevkom za podporne sheme za OVE, kar pa ni domena trga, temveč že omenjenih državnih politik.

Če statistični podatki kažejo, da gospodinjstva od padcev cen na borzah pobirajo samo drobtinice, je slika za gospodarstvo vendarle nekoliko boljša. Cena je od leta 2008 padla za približno 22 % in je v letu 2015 znašala nekaj manj kot 50 €/MWh. Na račun povečanih dajatev (OVE) je ta odstotek precej nižji, ko govorimo o končni ceni, pa vendar se je le znižala za slabih 9 %, v primerjavi z letom 2009 celo za 16 %, in je znašala slabih 97 €/MWh.

Bo tudi v prihodnje tako?

Vse bo odvisno od državnih podpornih politik za OVE ali od morebitnih drugih mehanizmov reševanja konvencionalnih proizvodnih virov. Ti ob takih cenovnih trendih na dolgi rok ne morejo preživeti, so pa za normalno delovanje EES v tem trenutku vendarle neobhodno potrebni. V tem delu je mogoče celo vleči določene paralele s trgom naftnih derivatov, kjer strm padec cen surove nafte omogoča državam dodatne davčne prilive, ne da bi pri tem vplivali na inflacijska gibanja. V tem smislu je tudi povsem realno pričakovanje, da se končna cena za gospodinjstva ne bo bistveno zniževala, prej obratno. Nekoliko drugače bi lahko bilo za podjetja, kjer bi bilo zaradi zagotavljanja višje stopnje konkurenčnosti podjetji na globalnem trgu smiselno razmisliti o njihovem razbremenjevanju.

Katere naložbe načrtujete v prihodnjih desetih letih in s katerimi projekti računate na sredstva iz Bruslja? Kaj prinaša projekt FutureFlow na trgu v evropskem elektroenergetskem omrežju Slovenije in zakaj je pomemben za Slovenijo?

Vse investicije, ki jih načrtujemo v prihodnjih desetih letih, so podrobneje predstavljene v dokumentu družbe ELES: Načrt razvoja prenosnega omrežja Republike Slovenije za obdobje 2015–2024. V dokumentu so poleg predstavljenega prihodnjega razvoja omrežja izpostavljeni tudi projekti, ki so prepoznani kot evropski projekti skupnega interesa (PCI) in so uradno uvrščeni na seznam evropskih projektov PCI. Projekti PCI, potrjeni s strani Evropske Komisije, so upravičeni do finančne pomoči Unije v obliki nepovratnih sredstev za študije in dela, in sicer iz sklada Connecting European Facility (sklad CEF). Sklad je namenjen vzpostaviti fizične infrastrukture. V letu 2014 je sicer družba ELES že pridobila sredstva iz sklada CEF za namene izvedbe študije v višini 200.000 EUR za projekt enosmerne povezave Slovenija-Italija.

Projekt Futureflowbo bo razširil področje delovanja tako imenovane sekundarne regulacije frekvence iz proizvodnje tudi na odjem. V prihodnosti bodo v sekundarno regulacijo tako vključeni prenosni operater, trgovci in nekateri večji odjemalci in proizvajalci električne energije. Celotna rešitev projekta FutureFlow bo edinstvena in bo zagotavljala sistemske storitve najvišje kakovosti iz alternativnih virov rezerve, to pomeni iz vodenja odjema in razpršene proizvodnje.

Gre za vaše znanje?

Da. V okviru projekta bomo razvili pilotne platforme, na katerih bomo najprej z raziskavami razvili tehnologije, poslovne modele in regulatorne mehanizme. Te tri gradnike bomo vgradili v dve pilotni platformi, prek katerih bomo lahko aktivirali vire sistemskih storitev v Avstriji, na Madžarskem, Romuniji in Sloveniji ter izvajali pilotne teste. Namen projekta je razviti metodologijo od začetka do testne faze. Projekt pomeni veliko priznanje za Elesov strokovni kader kot tudi za Slovenijo, saj dejansko razvijamo področje, ki ima na trgu električne energije svetlo in pomembno prihodnost.