Predelava odpadkov |
 
V Sloveniji nastane letno okrog 15.000 ton izrabljenih gum, okrog 7 kg na prebivalca. Gume so snovno mešan odpadek, od jeklenih žic, platna kavčuka in saj, in se jih lahko predela ali pa uporabi kot gorivo. Srečko Bukovec, direktor Slopaka, sheme, ki na domačem trgu zbira izrabljene gume, pojasnjuje, da je trenutno več snovne predelave. A ne v Sloveniji, pač pa pri sosedih. Doma ni večjega predelovalnega obrata, vprašanje je ekonomija obsega, čeprav so pobude za predelavo izrabljenih gum tudi v Sloveniji. Po njegovem bi bila največja pomoč reciklažni panogi transparentnost pri zbiranju odpadnih materialov, predvsem v delovanju nacionalnih sistemov ravnanja z odpadki. Rezultati kažejo, da je ravnanje z izrabljenimi gumami učinkovito. Nekateri to komentirajo takole – zato, ker je na trgu le ena shema.
 

Srečko BukovecSlopak je edina shema, ki zbira izrabljene gume. A tudi pri tem odpadku, ki je zanimiv s surovinami, nastajajo razlike med zbranimi gumami in med količino, kolikor jih naj bi letno bilo na trgu. Kakšne spremembe se dogajajo na trgu v zadnjih letih?

Sistem ravnanja z izrabljenimi gumami, kot ga poznamo danes, je bil vzpostavljen na osnovi leta 2009 sprejete Uredbe o ravnanju z izrabljenimi gumami. Operativno je začel delovati v začetku leta 2010. Ministrstvo z odločbo o obveznem prevzemu za vsako leto posebej do 31. julija določi nosilcu skupnega načrta količino izrabljenih gum, ki morajo biti obvezno prevzete v tekočem letu v okviru skupnega načrta. Količina prevzetih izrabljenih gum mora biti enaka količini 75 % novih gum, ki so jih proizvajalci, vključeni v skupni načrt, dali v promet v preteklem letu. S tem je država določila minimalni delež izrabljenih gum, ki ga moramo zbrati. V vseh letih doslej je družba Slopak dosegala in presegala zastavljene cilje.

Tudi predlani, saj novejših podatkov še ni?

Tudi. V letu 2014 je bilo zbranih in v predelavo prepeljanih 79 % vseh gum, danih na trg. Količine se bistveno ne spreminjajo in se gibljejo okoli 19.000 t. Tudi zajem in predelava izrabljenih gum sta dosedaj v višini okoli 15.000 t bili stabilni in ni pomembnih količinskih odstopanj med posameznimi leti.

Koliko je na povečanje zbranih količin vplivalo načelo razširjene odgovornosti proizvajalcev, torej daje rezultate?

Načelo razširjene proizvajalčeve odgovornosti se je predvsem odrazilo v transparentnosti delovanja sistema. Proizvajalci, ki so vključeni v sistem ravnanja z izrabljenimi gumami, neposredno nadzorujejo sistem. Tudi usmerjajo njegov razvoj. Poleg tega se je povečala odgovornost vseh proizvajalcev za delovanje sistema, za preprečevanje izogibanja plačevanja in iskanje free-riderjev. Predvsem pa je vplivalo na zniževanje stroškov, ki jih z izpolnjevanjem okoljsko-zakonodajnih obveznosti nosijo proizvajalci. Lahko ugotovim in trdim, da gre za zgled učinkovitega sistema ravnanja s konkretnim odpadkovnim tokom. To nam priznavajo tudi tuji opazovalci in multinacionalke, ki poznajo delovanje podobnih sistemov v EU.

Izrabljene avtomobilske gume zbirate povsod po Sloveniji, v katerih regijah so najboljši rezultati?

Vsako prevzemno mesto, teh je čez 2000, ne glede na to, za kakšnega »povzročitelja« gre, je s strani družbe registrirano. Rezultatov po regijah ne spremljamo. Tekoče spremljamo sistem naročil za odvoz iz mest nastanka izrabljenih gum. Skrbimo, da se izrabljene gume ne kopičijo pri serviserjih in izvajalcih javnih služb nad minimalno prevzemno količino.

Tudi pri gumah kot snovno bogatem odpadku velja zahteva, da naj imata prednost reciklaža in predelava, vendar še vedno preveč tega odpadka konča v energetski predelavi. Zakaj in kako ste organizirali reciklažo in predelavo?

Sistem ravnanja z izrabljenimi gumami sloni na snovni in energetski predelavi. Prednost ima snovna predelava. To je razvidno iz poročil o predelanih količinah izrabljenih gum v dosedanjem delu sistema. Glede na možnost odjema predelovalcev, ta je odvisen od možnosti uporabe in prodaje granulata, razvoja novih izdelkov iz granulata, cen alternativnih goriv in drugega, se delež snovne predelave giblje okoli 2/3. Energetske je tako okoli 1/3 na leto. Vseskozi iščemo nove možnosti za znižanje stroškov in skupaj s proizvajalci spremljamo razvoj tehnologij za predelavo gum.

Koliko izrabljenih gum se izgubi zunaj vaše sheme in kaj bi bilo potrebno storiti za zmanjšanje sive ekonomije?

Težko ocenjujem. Zbiranje in predelava gum je še vedno strošek. Verjamem, da se le manjši del gum, ki so bile umaknjene iz uporabe in so pridobile status izrabljene gume, uporabi bodisi za izvoz bodisi za ponovno uporabo, npr. protektiranje, in tako ne vstopi v sistem ravnanja z izrabljenimi gumami. Predvsem to velja za manj obrabljene gume, ki so še omejeno uporabne v drugačnih klimatskih in zakonskih razmerah. Podatki o zbranih in predelanih gumah kažejo, da je glavnina gum, ki je dana na slovenski trg, tekoče zbrana in predelana. Naj povem, da primeri okoljsko neodgovornega ravnanja z odpadnimi gumami, mislim na Kidričevo, Ruše, itd., z delovanjem nacionalnega sistema zbiranja izrabljenih gum nimajo nobene povezave!

Zakaj večina zbranih odpadnih gum ne ostane za predelavo v Sloveniji, koliko jih gre v izvoz?

V Sloveniji zaenkrat še nimamo predelovalnega obrata, ki bi omogočal ekonomično snovno predelavo zbranih izrabljenih gum. Najbližji predelovalni obrat, ki predeluje gume v granulat ustrezne kakovosti, se nahaja na Hrvaškem. Pretežni del zbranih gum se izvaža na snovno predelavo in le manjši v termično predelavo v tujino. Okoli 1/3 zbranih izrabljenih gum se termično in snovno predela v Sloveniji, od tega manjši del snovno. Obstajajo pobude za postavitev predelovalnega obrata, vendar je to povezano z ustrezno količino zbranih IG. Za ekonomičnost obrata jih v Sloveniji ni dovolj.

Kako bi morala Slovenija podpreti razvoj reciklažne panoge v Programu ravnanja z odpadki? Pripravil ga je MOP, razprava o osnutku je trajala dober mesec.

Najboljša razvojna spodbuda reciklažni panogi bi bila ureditev transparentnih, na dejanskih podatkih temelječih sistemov zbiranja odpadnih materialov. Razvoj nacionalnih sistemov mora temeljiti na razširjeni proizvajalčevi odgovornosti, na jasnih vlogah deležnikov v procesih od zbiranja do predelave in na preprečevanju nezakonitega delovanja. Izogibati bi se morali konfliktom interesov med deležniki in učinkoviti kontrolirati masne tokove. Tako bi omogočili stabilnost količin, predelavo v lokalnem okolju, racionalizacijo logističnih stroškov, specializacijo in doseganje višjih prodajnih cen na trgu odpadnih surovin. Za oblikovanje takega okolja pa mora država, to je MOP, oblikovati na ekonomskih analizah temelječo strategijo razvoja te panoge. Jasno je namreč, da se tudi v tej panogi tehnologije razvijajo izredno hitro in je za razvoj ključna ekonomija obsega.