Osnutek Programa ravnanja z odpadki |
 
Kot je bilo napovedano in v javnosti težko pričakovano, je MOP, Direktorat za okolje, ob koncu lanskega leta objavil osnutek Programa ravnanja z odpadki in Program preprečevanja odpadkov. Dokument je obsežen, na 224 straneh, pregled stanja s številnimi tabelami in podatki, kar je njegova dragocenost. Kot navaja mag. Jana Miklavčič, ki vodi sektor za odpadke na Ministrstvu za okolje in prostor, pa bodo nekatere odločitve in rešitve, na katere deležniki v sistemu ravnanja z odpadki opozarjajo že nekaj let, to se je izrazito pokazalo na lanskem celjskem posvetu v okviru Zelene Slovenije, opredeljene v novih ali spremenjenih predpisih in uredbah. Razprava o osnutku najbrž ne bo hitro končana.
 

mag. Jana Miklavčič. Foto:Boštjan ČadejKatere bistvene novosti prinaša program, ki naj bi zagotovil učinkovitejše ravnanje z odpadki in odpravil nekatere zagate?

Bistvena novost v Programu ravnanja z odpadki je v tem, da bo program vključeval vse pomembne tokove odpadkov za celotno ozemlje RS. Do sedaj so bili namreč sprejeti posamezni programi za določeno vrsto odpadkov, kot na primer za odpadno električno in elektronsko opremo, odpadna olja, odstranjevanje polikloriranih bifenilov in polikloriranih terfenilov, gradbenih odpadkov, odpadne embalaže, komunalnih odpadkov, …

V Program ravnanja z odpadki je vključen tudi program preprečevanja odpadkov, ki ga države članice lahko sprejmejo kot samostojen dokument ali pa kot del programa ravnanja z odpadki. Na ministrstvu smo se odločili za slednjo varianto, tako da nastaja obsežen dokument.

V operativnem programu želimo določiti takšne ukrepe, ki bodo pri ravnanju z odpadki povzročali čim manj škodljivih vplivov na zdravje ljudi in okolje.

Z operativnim programom želimo vpeljati koncept oziroma osnovo za krožno gospodarstvo. Bistvo je, da so že od vsega začetka vse surovine, materiali, izdelki in procesi zasnovani tako, da čim dlje v svojem življenjskem ciklu ohranjajo vrednost, so v uporabi in čim kasneje ali nikoli ne postanejo odpadek. V idealni različici takšnega gospodarstva snovi ves čas krožijo, energija pa je lahko le iz obnovljivih virov.

Toda vedeti moramo, kaj kroži. V informacijski sistem o odpadkih poroča premalo zavezancev. Kako boste nadgradili sistem in s katerimi ukrepi »prisilili« zavezance k poročanju?

Se strinjam, da so za dobro načrtovanje strategije potrebni ustrezni podatki in analiza obstoječega stanja. Viri podatkov so predvsem statistični podatki in raziskave SURS, implementacijska poročila ministrstva, poročila FURS, evidence in pogoji iz okoljevarstvenih dovoljenj, poročila družb ter baze podatke v upravljanju ARSO in ministrstva: IS Odpadki in baza IJSVO. Delež poročanja v bazo IJSVO, kamor poročajo izvajalci javnih služb zbiranja, obdelave in odlaganja komunalnih odpadkov, je 100 %.

Deleži poročanja v bazo IS Odpadki v letu 2014 so bili za nastajanje odpadkov 58,8 %, za zbiranje 57,8 % in za obdelavo odpadkov 71,8 %.

V operativnem programu je določen ukrep nadgradnje evidenc iz registra varstva okolja in informacijskega sistema o odpadkih (izdana potrdila in dovoljenja, poročanje o nastajanju, predelavi in odstranjevanju odpadkov) ter spremljanje, kontrola in analiza podatkov ter poročil zavezancev. Pri tem je potrebno informacijska sistema o odpadkih združiti in nadgraditi s samodejnimi logičnimi kontrolami na ravni sledenja masnih tokov odpadkov in kontrolami oddaje odpadkov v nadaljnjo obdelavo zavezancem z ustreznimi okoljevarstvenimi dovoljenji.

A če podatki niso točni?

Če se ugotovi neskladje in neporočanje zavezancev, je potrebno sprotno obveščanje nadzornega organa, ki bo na terenu preveril morebitne nezakonitosti. V skladu z Uredbo o odpadkih so za povzročitelje, zbiralce in obdelovalce odpadkov predpisane globe, v kolikor kršijo določbe o vodenju in potrjevanju evidenčnih listov kot tudi globe za primer neporočanja o nastalih, zbranih ali obdelanih odpadkih ter ravnanju z njimi na predpisan način in v predpisanem roku. Zato je v osnutku operacijskega programa predlagan ukrep za poostrenem inšpekcijski nadzor pri zavezancih.

Lani je bil sprejet program prehoda v zeleno gospodarstvo, že prej pa je bilo več priporočil, da postanemo družba reciklaže. Reciklažni panogi v Sloveniji se položaj slabša. S katerimi ukrepi bo strategija spodbudila reciklažo odpadkov?

Predlogi ukrepov so naslednji: okoljske dajatve na odlaganje odpadkov, predlog znižanje stopnje DDV za proizvode iz recikliranih odpadkov, zelena javna naročila.

Okoljsko dajatev za odlaganje odpadkov uporablja večina držav članic EU, Norveška in Švica. To se smatra za učinkovit fiskalni instrument za preusmerjanje odpadkov od odlagališč. Danska in Nizozemska imata najvišji stopnji te dajatve, nekatere države pa imajo zelo nizke stopnje, med katerimi izstopata Bolgarija in Poljska. V Sloveniji je dajatev za nenevarne odpadke, tudi mešane komunalne odpadke, pod povprečjem dajatev v EU. Večina držav članic ima stopnjo dajatve za najbolj pogoste vrste odpadkov, kot so mešani komunalni odpadki, v višini 30 EUR/t ali več. Številne države višajo svojo stopnjo dajatve med 50 in 70 EUR/t odpadkov, kar je že zadostna spodbuda za veliko obdelovalcev odpadkov, da namesto odlaganja odpadkov na odlagališčih izberejo alternativne rešitve obdelave.

Razlike so tudi pri DDV.

So. Davek na dodano vrednost usklajeno ureja Direktiva 2006/112/ES ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Določa, da splošna stopnja ni nižja od 15 odstotkov in da se lahko uvede eno ali dve nižji stopnji s stopnjo, ki ni manjša od 5 odstotkov. Stopnje DDV se trenutno v državah članicah gibljejo med 15 in 25 odstotkov za splošno stopnjo in med 5 in 13,5 odstotkov za zmanjšano stopnjo.

Uporaba nižje stopnje DDV za okolju prijazne izdelke, medtem ko je obdavčitev po splošni davčni stopnji uporabljena za okolju manj prijazne izdelke, lahko pripelje do relativnega zmanjšanja cene za okolju prijazne izdelke velikostnega razreda do 10 odstotkov. Ob predpostavki, da dobavitelj teh izdelkov finančno ugodnost prepusti kupcu.

Namen uveljavitve načel zelenega javnega naročanja je zmanjšati negativen vpliv na okolje z javnim naročanjem okoljsko manj obremenjujočega blaga, storitev in gradenj in dajanje zgleda zasebnemu sektorju ter potrošnikom. V Uredbi o zelenem javnem naročanju je potrebno določiti obveznosti uporabe materialov iz recikliranih odpadkov.

V dosedanjih razpravah o spremembah v sistemu ravnanja z odpadno embalažo je bilo zahtevano, naj bi se zmanjšal prag zavezancev s 15 ton na manj ali nič ton. Ostali ste pri starem?

To vprašanje je največkrat povezano z vprašanjem, ali se obveznosti in ukrepi iz predpisov, ki urejajo odpadno embalažo, izvajajo tudi za tisto embalažo, za katero velja prag oprostitve, ker za te količine niso plačane predpisane dajatve. Z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo je za male proizvajalce uvedena uporaba pravila “de minimis”. Proizvajalci embalaže, embalerji, pridobitelji ali uvozniki embalaže ali embaliranega blaga ali trgovci oziroma izvajalci, ki glede na velikost slovenskega trga dajejo v promet majhne količine embalaže, so izvzeti iz predpisanih zahtev glede financiranja stroškov ravnanja z odpadno embalažo. Gre za tisto, ki izvira iz embalaže, ki jo dajejo v promet, in sicer na podlagi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži. Uvedba tega pravila pa seveda ne pomeni, da pravila ravnanja z odpadno embalažo veljajo samo za tisto odpadno embalažo, ki izvira iz embalaže, za katero so plačani predpisani stroški. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo namreč velja za vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod ne glede na uporabljeni embalažni material, če za posamezno vrsto embalaže ali odpadne embalaže ali posamezno ravnanje z odpadno embalažo poseben predpis ne določa drugače. Stroški ravnanja z odpadno embalažo, ki izvira iz embalaže, ki jo dajo na trg mali proizvajalci, pa se porazdelijo med tiste proizvajalce, ki jim predpis nalaga obveznost zagotavljanja ravnanja z odpadno embalažo, kar vključuje tudi financiranje le-tega. Drugače povedano, družbe za ravnanje z odpadno embalažo bi morale pri določanju višine embalažnine upoštevati tudi to dejstvo.

S čim utemeljujete takšno rešitev?

Iz podatkov, ki smo jih pridobili od Finančne uprave za prvo četrtletje leta 2015, izhaja, da je v tem obdobju okoljsko dajatev plačalo 1153 proizvajalcev, med njimi pa je bilo kar 316 (27 % proizvajalcev) takih, ki so v tem obdobju dali v promet manj kot 3.75 t embalaže – ekstrapolirano na celotno leto 2015 so to osebe, ki dajo v promet manj kot 15 t embalaže, zato jim sploh ne bi bilo treba plačati okoljske dajatve. Teh 316 oseb je dalo v promet le 1 % vse embalaže, za katero je bila plačana okoljska dajatev. Po drugi strani pa je največjih 6 proizvajalcev od 1153 (0,5 % proizvajalcev) dalo v tem obdobju skupaj v promet kar 1/3 vse embalaže, za katero je bila plačana okoljska dajatev, prvih 400 proizvajalcev od 1153 (35 % proizvajalcev) pa je v tem obdobju dalo v promet 92 % vse embalaže, za katero je bila plačana okoljska dajatev. ARSO je leta 2013 prejel 35 izjav proizvajalcev, ki dajo letno v promet v RS med 5 in 15 t embalaže, leta 2014 pa 45 izjav.

Ti podatki kažejo, da je treba pri uvedbi ukrepa, ki predstavlja za proizvajalce in/ali pristojne organe določeno administrativno in/ali upravno breme, nameniti pozornost predvsem končnemu učinku uvedenega ukrepa. Evidence, ki jih vodita Finančna uprava in ARSO, ne omogočajo določiti števila oseb, ki bi jih zajeli z uvedbo ukrepa zmanjšanja veljavnega praga oprostitve, ker proizvajalci, ki dajo letno v promet manj kot 15 t embalaže, nimajo obveznosti sporočanja količin, danih v promet. Proizvajalci, ki dajo v promet manj kot 5 t embalaže, pa nimajo niti obveznosti podajanja izjave ARSO. Prav tako nimajo obveznosti plačila okoljske dajatve. Ne glede na to, pa morajo tudi ti proizvajalci voditi evidenco o embalaži, dani v promet, saj le na podlagi te evidence vedo, ali presegajo prag oprostitve ali ne. Zato na ministrstvu načrtujemo spremembo predpisov o embalaži, tako da bodo registrirani vsi proizvajalci, ne glede na količino embalaže, ki jo dajejo v promet. Podobno, kot je to npr. urejeno za baterije in akumulatorje. Sporočati pa bodo morali tudi podatke o količini embalaže, dane v promet. Samo na podlagi teh podatkov bo namreč mogoče oceniti dejansko potrebo po spremembi višine praga za oprostitev plačila okoljske dajatve.

Kako bi nedvoumno opredelili razmejitev med tržnimi dejavnostmi na področju ravnanja z odpadki in javnimi gospodarskimi službami?

Ministrstvo pripravlja spremembo in dopolnitev Zakona o varstvu okolja. Sprememba in dopolnitev bo urejala več področij zakona, zaradi velikega obsega sprememb se bo zato pripravil nov Zakon o varstvu okolja. V prvi vrsti gre bolj za dopolnitve zaradi ugotovitev manjkajoče ureditve in povezave z drugimi relevantnimi zakoni, predvsem pa naj bi spremembe olajšale in omogočile boljši nadzor in izvajanje predpisov na področju odpadkov.

V zvezi z jasno opredelitvijo vrst komunalnih odpadkov, za kateri se izvajata obvezni gospodarski javni službi (GJS) zbiranja in obdelave komunalnih odpadkov, se bo skladno z Zakonom o gospodarski javni službi v ZVO-2 uskladilo izvajanje, naloge in obveznosti GJS varstva okolja, predvsem z bolj jasno opredelitvijo izvajanja lokalne GJS ravnanja s komunalnimi odpadki, mislim na vse nivoje – zbiranje, obdelava in odlaganje, in odgovornosti ter obveznosti občin.

Znana je ocena, da je bil sedanji sistem dela družb za ravnanje z odpadno embalažo pogosto deležen kritik, češ da je shem preveč, da niso dovolj ostri pogoji za pridobitev OVD in da pri prevzemanju odpadne embalaže prihaja do težav. Kaj spreminjate?

Ocenjujemo, da so potrebne večje sistemske spremembe na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo. Nekatere se bodo dotikale pravic in obveznosti gospodarskih subjektov, ki delujejo na tem področju, zato jih bo treba urediti v zakonu. Ministrstvo bo tako v novem Zakonu o varstvu okolja (ZVO-2) na novo opredelilo načelo razširjene odgovornosti proizvajalcev ter obveznosti posameznih akterjev, ki iz tega izhajajo, vključno z obveznostmi nosilcev skupnih shem za ravnanje z določeno vrsto odpadkov. Tudi družb za ravnanje z odpadno embalažo. V okviru tega bo preučilo tudi določitev virov in namenov financiranja sistema. Na novo bodo urejeni prihodki in stroški družb za ravnanje z odpadno embalažo, vključno z obvezo enotnih in javno objavljenih cenikov storitev za vse udeležence posameznega skupnega sistema, ter poročanje pristojnim organom o tem. Na podlagi dosedanjih izkušenj ugotavljamo, da bo treba na novo urediti tudi pogoje za vzpostavitev družbe za ravnanje z odpadno embalažo, urediti obseg njenega poslovanja, lastniške povezave s podjetji, ki se ukvarjajo z zbiranjem in obdelavo odpadkov ter tako preprečiti možnost nelojalne konkurence med posameznimi skupnimi sistemi. Tako bi se onemogočilo diskriminacijo med proizvajalci glede zagotavljanja enakih pogojev ob dajanju embalaže na trg. Ker gre za zahtevne spremembe in dopolnitve sistema, v tem trenutku ni mogoče razdeliti vsebine na zakonsko in podzakonsko materijo. Pri tem nam bo nedvomno v pomoč tudi predlog Evropske komisije o spremembi Direktive o odpadkih, v katerem je prvič bolj podrobno določeno, kako naj države članice vzpostavijo pravni okvir sistema ravnanja z odpadki v skladu z načelom razširjene odgovornosti proizvajalcev, ne glede na to, da ob pripravi sprememb ZVO-2, obravnava tega predloga v evropskih institucijah še ne bo zaključena.

Ne glede na zapisano pa bomo že v letošnjem letu pristopili k pripravi sprememb Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo zaradi prenosa Direktive o zmanjšanju potrošnje lahkih nakupovalnih vrečk. Obenem pa želimo urediti tudi register proizvajalcev, določiti bolj podrobno vsebino, obliko in obseg analize ravnanja z embalažo in odpadno embalažo ter roke za njeno objavo na spletu, pa tudi za objavo predpisanih poročil in podatkov, ki jih ministrstvo posreduje Evropski komisiji, kar izhaja že iz zahtev Računskega sodišča.

S katerimi mehanizmi bo država na trgu preprečevala sivo ekonomijo oziroma »izgubo« nekaterih tokov odpadkov, na kar opozarjajo vse sheme?

Sive ekonomije in preprečevanja dela na črno ne urejajo neposredno predpisi o varstvu okolja, ampak predpisi iz pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zato Ministrstvo za okolje in prostor nima neposrednih pristojnosti na tem področju. Preprečevanje sive ekonomije in dela na črno je projekt, ki ga koordinira Vlada RS.

K preprečevanju sive ekonomije in dela na črno na področju odpadkov pa prispeva tudi ZVO-1, ki v skladu z EU zakonodajo določa, da mora imeti pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, za to okoljevarstveno dovoljenje. Pravna ali fizična oseba, ki zbira ali prevaža odpadke ali z njimi trguje ali jih posreduje, pa se mora vpisati v ustrezno evidenco.

Kako je torej s statusom fizičnih oseb, ki zbirajo odpadke?

S ciljem zajeziti sivo ekonomijo z izboljšanjem izvajanja in nadzora veljavne okoljske zakonodaje, je pomembno, da se na področju zbiranja določenih vrst odpadkov od izvirnih povzročiteljev začne izvajati ukrep ozaveščanja javnosti glede tega, da aktivnosti fizičnih oseb, ki zbirajo odpadke od drugih fizičnih oseb – izvirnih povzročiteljev odpadkov, predstavljajo delo na črno in ne okoljsko zavednega ravnanja. Poleg tega je pomembna vzpostavitev nadzora oziroma poostritev nadzora nad temi osebami in osebami, ki od njih nadalje odkupujejo odpadke. Te fizične osebe namreč nimajo registrirane dejavnosti, zato kršijo tudi delovno pravno zakonodajo. Kot rečeno, lahko v skladu z EU zakonodajo in ZVO-1 odpadke zbira samo pravna ali fizična oseba, ki je vpisana v evidenco zbiralcev odpadkov. V primeru, da fizične osebe zbirajo komunalne odpadke, pa to predstavlja tudi kršitev zakonodaje, ki ureja obvezne gospodarske javne službe. Učinkovito je, da se ta ukrep izvede s skupnim koordiniranim nadzorom različnih inšpekcijskih organov, to so okoljski, davčni, tržni, inšpektor za delo.

V gradivu ugotavljate, da je glavni razlog za neučinkovito delovanje sistema razgradnje izrabljenih vozil zloraba instrumenta odjave vozila iz prometa. Kakšna bo rešitev problema, saj se o finančnem inštrumentu govori že nekaj let? Kdo bo to končno rešil?

Zakaj je tako, je res že dolgo znano. Nujna je uveljavitev inštrumenta, ki bo vnaprej preprečeval zlorabe pri odjavi vozil iz prometa in zagotavljal izpolnjevanje zahtevanih obveznosti lastnika vozila glede ravnanja z vozilom v celotnem življenjskem obdobju vozila. Skladno z uveljavljeno prakso v drugih državah članicah MOP že dlje časa predlaga uveljavitev ustreznega finančnega inštrumenta.

Septembra 2015 je bila imenovana medresorska delovna skupina za pripravo in uveljavitev finančnega instrumenta, ki bo posredno zagotovil večji zajem izrabljenih vozil v razgradnjo. Sestavljajo jo predstavniki MzI, MOP, MF in MJU. Predstavniki MzI pripravljajo spremembe zakonodaje na področju vozil, ki naj bi bile sprejete še v letošnjem letu in uveljavljene z letom 2017.

Centri za ravnanje z odpadki se usmerjajo v nove dejavnosti, aktualne so kompostarne, pa tudi sicer se biološka obdelava odpadkov v kompost širi. Proizvajalci so kritični, ker zakonodaja favorizira prodajo uvoženega komposta, čeprav je domačega, bolj kakovostnega dovolj? Zakonodaja ne bo spremenjena?

Na ravni Evropske Unije je Evropska komisija na področju ravnanja in obdelave biološko razgradljivih odpadkov v skladu z zahtevami Okvirne direktive o odpadkih (2008/98/ES) pripravila kriterije, kdaj kompost ali digestat lahko izgubita status odpadka in postaneta proizvod.

Januarja 2014 je bilo objavljeno končno poročilo, ki ga je pripravil Joint Research Centre’s Institute for Prospective Technological Studies (JRC-IPTS). Pri tem je Ministrstvo za okolje in prostor aktivno sodelovalo in predstavlja tudi strokovno podlago za predelavo biološko razgradljivih odpadkov Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata.

V omenjenem dokumentu imamo opraviti z dokaj fleksibilno zastavljenimi merili, kar državam članicam omogoča samostojno odločanje, a hkrati lahko to privede do odstopanj med njimi. Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (Uradni list RS, št. 99/13 in 56/15) je bila sprejeta 2013 in nazadnje posodobljena 2015. V uredbi so urejena tudi merila, kdaj kompost postane proizvod. Tako pri nastajanju uredbe, kakor tudi pri njeni posodobitvi so se upoštevale smernice ureditve in prakse drugih držav, predvsem Avstrije, zato večjih odstopanj ni.

Stroka različno ocenjuje škodljive vplive lahkih plastičnih vrečk na okolje. Med ukrepi, ki jih predlagate, pa je omenjena možnost, da se letos uvede plačilo (davek, dajatev) za zmanjšanje porabe lahkih plastičnih vrečk. Je to realno?

Ukrepi, v skladu s 1. členom Direktive 2015/720/EU glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, vključujejo več nalog in ciljev. Letna raven potrošnje ne bi presegla 90 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo do 31. decembra 2019 oziroma 40 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo do 31. decembra 2025. Lahko pa se določijo enakovredni cilji, izraženi v masi. Zelo lahke plastične nosilne vrečke se lahko izključijo iz nacionalnih ciljev glede potrošnje.

Do 31. decembra 2018 je potrebno sprejeti instrumente, da lahke plastične nosilne vrečke ne bodo brezplačno na voljo na prodajnem mestu blaga ali izdelkov, razen če se uvedejo enako učinkoviti instrumenti. Zelo lahke plastične nosilne vrečke se lahko izključijo iz teh ukrepov. Prenos Direktive mora biti v slovenski pravni red izveden do novembra tega leta. Slovenija bo morala zagotoviti evidentiranje potrošnje lahkih plastičnih vrečk in njihovo spremljanje, uvesti plačilo za lahke plastične vrečke oziroma enako učinkovite instrumente za zmanjšanje porabe lahkih plastičnih vrečk, mišljeni so davki, dajatve, ter izvajati program ozaveščanja potrošnikov za zmanjšano uporabo lahkih plastičnih vrečk in izobraževalni programi za otroke.

Kakšne so konkretne možnosti, da v letih 2016 – 2020 RS pripravi in realizira finančne načrte za izvedbo ukrepov na območjih z degradiranim okoljem?

Za izvedbo ukrepov na degradiranih območjih je potreben finančni vir, ki ga ministrstvo namerava zagotoviti preko prenove sistema okoljskih dajatev in preusmeritev zbranih sredstev med drugim tudi za namen sanacij onesnaženih območij. Potrebna je tudi ureditev razmejitev pristojnosti med državo in občinami pri subsidiarnem ukrepanju pri sanaciji območij degradiranega okolja in način sanacijskega ukrepanja z dopolnitvijo Zakona o varstvu okolja in s sprejemom podzakonskega predpisa.