Gospodarjenje s prostorom zahteva povezanost več politik – EOL 106

Skoraj deset let je, kar je bil sprejet zakon o prostorskem načrtovanju, ki je bil pozneje noveliran, zato bi bila zanimiva ocena, kako je Slovenija udejanila zakon. Ali pa, ali je bila narejena analiza Strategije prostorskega razvoja Slovenije? Torej, kakšna je slika stanja v prostoru?

Najprej naj povem, da so bile analize opravljene in so kritično ovrednotile izvajanje strategije ter trende v prostorskem razvoju na ozemlju države. Slovenski prostor označuje izjemna pestrost prostorskih struktur. Te so posledice lege na preseku štirih velikih evropskih makroregij – jadranske, alpske, dinarsko – kraške in panonske, podonavske, ter vplivov različnih evropskih kultur. Zaradi kakovosti okolja, naravnih in kulturnih vrednot, bližine evropskih gospodarskih in kulturnih središč ter dobre, žal zaenkrat le cestne in letalske povezanosti z evropskimi prometnimi omrežji omogoča prebivalcem relativno visoko kakovost bivanja.

Razpršenost poselitve?

Da. Značilnost slovenskega prostora je velika razpršenost poselitve, veliko število majhnih naselij ter odsotnost velikih mest. V evropskem merilu lahko v Sloveniji govorimo le o majhnih in srednje velikih mestih. Ob velikem številu majhnih naselij je za slovenski prostor značilno mozaično prepletanje gozdnih in kmetijskih površin, kar povečuje krajinsko pestrost.

Okrog večjih slovenskih mest, v strategiji smo jih poimenovali središča nacionalnega pomena, so se oblikovala večja funkcionalna urbana območja, v katerih se število prebivalcev povečuje. Tudi po uveljavitvi SPRS se je nadaljeval trend suburbanizacije. To vpliva na potrebe po širitvi pozidanih območij zaradi gradnje stanovanjskih objektov, objektov za proizvodnje in storitvene dejavnosti, objektov za potrebe izvajanja storitev javnega družbenega pomena, npr. zdravstvo, izobraževanje …, ter za gradnjo javne gospodarske infrastrukture. Taka širitev naselij je izrazita predvsem v smereh glavne linijske infrastrukture, to so glavne prometnice, predvsem AC. Takšen tip širitve urbanizacije povečuje fragmentacijo prostora, prekinja zelene koridorje med naselji, zaradi nižje gostote stanovanj pa tudi otežuje organizacijo javnega potniškega prometa (JPP) in zmanjšuje potovalne hitrosti na prometni infrastrukturi.

Suburbanizacija pomeni, da se razvoj seli v primestja.

V nasprotju z zaledjem mest se sama mesta res ne širijo, prebivalstveno celo stagnirajo. Še vedno so ključna zaposlitvena središča, čeprav se je število delovnih mest povečalo tudi v okoliških občinah, kjer so bile zgrajene mnoge poslovne cone. Opažamo pa, da so te pogosto slabo izkoriščene, prazne, opuščena in degradirana pa so tudi mnoga nekdaj proizvodnji namenjena zemljišča v mestih. Opuščena zemljišča velja v prihodnje reaktivirati. Zaradi komunalne opremljenosti in bližine prometnic nudijo namreč dobre možnosti za razvoj gospodarstva.

Prihodnost je potemtakem na podeželju.

Prihodnost je v povezovanju mest in podeželja. Graditi moramo zavedanje, da so mesta tista, ki združujejo javne funkcije, kjer je s koncentracijo teh storitev tudi njihova kakovost lahko večja, raznolikejša. In da te storitve in dejavnosti niso namenjene samo prebivalcem mesta, samo prebivalcem njihove občine. Seveda pa je ključna dostopnost do teh storitev. Podeželje pa je nenadomestljiv prostor za oskrbo s hrano, zeleni prostor ohranjene narave, blažilec podnebnih sprememb. Podeželje v bližini večjih mest je vitalno, privlačno za bivanje, tudi za priseljevanja. Bolj oddaljena, periferna območja se še vedno praznijo. Stanovanjski in drugi objekti ostajajo prazni in neizkoriščeni, pogosto so podvrženi tudi fizičnemu propadanju. Poseben izziv v teh območjih je oskrba prebivalcev s storitvami javnega pomena. V prvi vrsti predvsem zdravstvena oskrba in socialne službe, saj je starejše prebivalstvo običajno manj (avto)mobilno. Z javnim potniškim prometom so redkeje poseljena podeželska območja slabo pokrita.

Torej veliko razlogov za pripravo novega zakona. Kaj želi zakonodajalec z njim doseči? Glavni cilji? Kaj se po novem spremeni za občine, ki naj bi bile nosilke prostorskega razvoja, a je pogosto prišlo do nesporazumov z državo, še posebej, ko je šlo za načrtovanje in umeščanje infrastrukturnih objektov državnega pomena v prostor?

Značilnost obstoječega normativnega okvirja na področju urejanja prostora je razpršenost materije v več krovnih predpisih (ZUreP-1, ZPNačrt, ZUPUDPP), veliko število sektorskih predpisov, ki posamezne elemente urejanja prostora urejajo specialno. Dejstvo je še, da je sistem že vse od leta 2003 dalje pravzaprav v prehodnem obdobju. Zaradi številnih prehodnih obdobij je preglednost teh aktov zmanjšana. Ta krovni zakonodajni okvir se je spreminjal relativno pogosto, vendar skoraj izključno le v postopkovnih določbah. Zato smo želeli na tem področju ponovno vzpostaviti red in preglednost.

Rešitve so razdeljene na tri problemska področja?

Ja. V prvem delu zakon vzpostavlja sistem dokumentov na področju urejanja prostora (razvojnih dokumentih urejanja prostora in prostorski akti) ter povezave med njimi. Na področju razvojnega načrtovanja zakon uvaja ti. dokumente razvojnega načrtovanja, kamor ponovno uvršča Strategijo prostorskega razvoja Slovenije (SPRS) ter ji dodaja bolj izvedbeno komponento s programskimi izhodišči. Uvaja še Zasnove prostorskega razvoja območij in pa Trajnostne urbane strategije. Gre za dokumente, ki povezujejo razvojno in prostorsko načrtovanje. Gre za preseganje striktnih delitev pri upravljanju prostora po administrativni liniji, med občinami, med državo in občinami, ter po liniji dosedanjih strateških in izvedbenih prostorskih aktov.

Drugi del zakona se tiče prostorskega načrtovanja. Rešitve v tem sklopu predstavljajo nadgradnjo obstoječega sistema vsebin, postopkov in razmerij obstoječih prostorskih aktov, saj bi bilo skrajno neprimerno menjati ta okvir v času, ko je polovica občin že prešla na zadnjo generacijo prostorskih aktov, občinskih prostorskih načrtov (OPN). Rešitve gredo zato v smeri povečanja prožnosti prostorskega načrtovanja, nekaterih novih postopkovnih mehanizmov in vzpostavitve manjkajočih vsebin prostorskih aktov.

Tretji pomembnejši skop zakona pa predstavlja poglavje o zemljiški politiki. Gre za področje, ki je bilo do sedaj le deloma urejeno v ZUreP-1. Poleg nadgraditve in prenove obstoječih mehanizmov predkupne pravice občine, začasnih ukrepov za zavarovanje urejanja prostora, razlastitve in omejitev lastninske pravice, upravne komasacije in ukrepov pri prenovi, zakon uvaja ali iz drugih zakonov primerneje povzema že mehanizme za razglašanje grajenega javnega dobra, instrument odreditve vzdrževanja in pa soglasja za spremembo meje parcel v območju stavbnih zemljišč. V sklop zemljiške politike se sedaj uvršča tudi prenovljeno poglavje o opremljanju zemljišč za gradnjo. Poleg navedenih ukrepov pa se v zakon (ponovno, gledano na pretekle predpise o stavbnih zemljiščih) uvajajo naloge gospodarjenja s stavbnimi zemljišči. Govor je tudi o finančnih mehanizmih, kot je zemljiška renta, in pa zajem prirasta vrednosti.

Zgolj prostorsko načrtovanje je premalo za celostno obvladovanje in gospodarjenje s prostorom. V ta namen je treba vzpostaviti tako povezave z razvojnim načrtovanjem po eni strani, po drugi pa z mehanizmi zemljiške politike omogočiti učinkovito upravljanje. Ključnega pomena pa bo tudi povezava mehanizmov zemljiške politike z davčno politiko na področju nepremičnin.

Kaj se spreminja za občine?

Občine še vedno ostajajo ključni nosilec prostorskega razvoja, želimo pa spodbuditi tudi njihovo povezovanje za opravljanje posameznih nalog na področju urejanja prostora (npr. skupne občinske uprave), kakor tudi bistveno večje povezovanje prostorskega z razvojnim načrtovanjem in večje povezovanje med različnimi ravnmi, to je državno – regionalno – lokalno.

Koliko občin v Sloveniji je sprejelo načrte prostorskega razvoja in kaj je vplivalo na zamude?

Do sredine januarja 2016 je imelo 130 občin sprejete svoje občinske prostorske načrte (OPN). 74 občin je v fazi priprave OPN. 50 v fazi osnutka, kar pomeni, da se javnost z dokumentom še ni seznanila, 24 pa v fazi predloga, kar pomeni, da se je javnost že seznanila z dokumentom in je imela možnost nanj podati svoje pripombe in predloge. Za 8 občin nimamo podatka, da bi pričele s postopkom priprave OPN.

Dejstvo je, da je bilo s sprejemom Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) leta 2007 predvideno, da bodo občine pripravile in sprejele svoje nove prostorske akte bistveno hitreje, kot se je dejansko zgodilo. Razlogov za to je več. Priprava novih OPN, kot je določena z veljavno prostorsko zakonodajo, je strokovno in postopkovno izredno zahteven proces, ki zahteva resno in dolgotrajno interdisciplinarno delo. Gre za vsebinska, postopkovna in tudi tehnična vprašanja izvajanja zakona, ki se kažejo na strani vseh subjektov v tem procesu, in sicer na strani pripravljavcev (občin), prostorskih načrtovalcev, ki po naročilu pripravljavcev te prostorske akte izdelujejo, in nosilcev urejanja prostora, ki v teh postopkih sodelujejo, ter Ministrstva za okolje in prostor. Ta v teh postopkih nastopa v vlogi neformalnega koordinatorja postopka priprave OPN ter izvajalca postopkov celovite presoje vplivov izvedbe teh prostorskih aktov na okolje. Večina teh subjektov, vsaj v začetku izvajanja zakona, ni bila dobro pripravljena na tako zahtevno delo.

Zakaj? Je podcenjena razvojna funkcija prostora?

Težko bi se strinjala z ugotovitvijo, da je glavni vzrok za zamude pri sprejemanju OPN nerazumevanje razvojne funkcije prostora. Nasprotno, večina županov se je tega dobro zavedala in je zato sprejem OPN praviloma uvrstila med prioritetne cilje v svojem mandatu. Lahko bi rekli, da so razlogi za zamude drugje. Zakonsko izhodišče je bilo, da naj bi bile občine zaradi zahtev za pripravo novih prostorskih aktov po prejšnjem zakonu (ZUreP-1) dejansko na pripravo OPN že dobro pripravljene in da naj bi v večini že izvedle vsaj glavna pripravljalna dela. Torej izbrale ustrezne strokovne izvajalce, zbrale potrebne podatke in razvojne potrebe, izdelale najnujnejše strokovne podlage, ipd. V praksi se je žal izkazalo, da so to storile le redke občine. Večina je bila na pripravo OPN povsem nepripravljenih. Tako mnogo občin v svojih proračunih ni imelo zagotovljenih finančnih sredstev, poleg tega tudi niso bile kadrovsko ustrezno pripravljene na zahtevno strokovno delo. Probleme so imele tudi pri izbiri strokovnih izvajalskih organizacij. Izkazalo se je namreč, da je ustrezno usposobljenih izvajalcev, izdelovalcev prostorskih aktov v Sloveniji enostavno premalo, da bi v razmeroma kratkem času lahko uspeli pripraviti tako ustrezne in kvalitetne strokovne podlage in same prostorske akte. Posledica tega je bila, da občine z državo niso mogle uspešno usklajevati svojih razvojnih interesov. Ali pa so nekritično vztrajale pri nekaterih namerah v zvezi s posegi v prostor, čeprav je bilo očitno, da bi bil tak poseg povsem v nasprotju s predpisi.

Kaj pa neusklajenost na državni ravni?

Res se je v postopkih izkazalo, da so nekateri državni nosilci urejanja prostora že po sprejemu ZPNačrt pa tudi po sprejemu podzakonskih aktov k ZPNačrt sprejeli nekatere nove predpise. Ti so občinam nalagali dodatne obveznosti. Izkazalo se je tudi, da so znotraj posameznih ministrstev, ki pokrivajo več področij, posamezne vsebine med seboj neusklajene, pri čemer so se morale občine same ukvarjati z neskladnostjo resornih podatkov. Dejstvo je, da ni bilo pravočasno poskrbljeno za vzpostavitev, vodenje in vzdrževanje prostorskega informacijskega sistema (PIS), ki bi občinam na enem mestu zagotavljal potrebne in ažurne podatke o prostoru. Tudi nosilci urejanja prostora na državni ravni, ki bi morali za pripravo teh aktov že v začetni fazi zagotavljati nekatere podatke, na zahteve občin niso bili ustrezno pripravljeni. Nekateri državni nosilci urejanja prostora še vedno nimajo izdelanih nujno potrebnih strokovnih podlag, ki jim jih nalagajo sektorski predpisi. To predstavlja resne ovire in dodatno delo pripravljavcem OPN. Posledica vsega tega so bile in so še precejšnje zamude pri izdajanju smernic in mnenj v postopkih priprave OPN.

Več zadreg je povzročila tudi zakonodaja o okolju.

To je poseben problem pri tistih OPN, za katere je po predpisih o varstvu okolja potrebno izvesti postopek celovite oziroma strateške presoje vplivov njihove izvedbe na okolje oziroma presojo njihove sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave. Mislim na postopek CPVO. Ker OPN predstavljajo novo generacijo temeljnih občinskih prostorskih aktov, ki pokrivajo območje celotne občine, je za večino OPN potrebno izvesti postopek CPVO. Postopek CPVO je določen z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1), ZPNačrt pa ima glede okoljske presoje prostorskih aktov nekatere določbe, s katerimi je dosežena določena povezava med postopkom priprave prostorskih aktov in postopkom CPVO. Tako naj bi oba postopka potekala med seboj usklajeno, brez prekrivanj, izključevanj ali pa ponavljanj posameznih faz in dejanj. V praksi usklajenost med obema postopkoma največkrat žal ni dosežena, za kar je pogosto vzrok tudi to, da ima postopek CPVO značaj posebnega upravnega postopka, ki ima drugačne zakonitosti, kot postopek priprave prostorskih aktov. Časovni zamik pri izvedbi posameznih faz v obeh postopkih povzroča, da mora pogosto en postopek čakati na izvedbo drugega in se zato celoten postopek priprave prostorskih aktov še podaljšuje, saj je zaključen CPVO postopek predpogoj, da se prostorski akt sploh lahko sprejme. Časovno najobsežnejša faza v postopku CPVO je priprava okoljskega poročila, ki pogosto zahteva dolgotrajno zbiranje manjkajočih podatkov za njegovo izdelavo ter celo terenske raziskave. Na primer kartiranje posameznih naravnih vrst in habitatov, predhodne arheološke raziskave, hidrološke študije ipd., večkrat pa se postopki CPVO podaljšujejo tudi zaradi neupoštevanja rokov v tem postopku.

Upoštevati je bilo potrebno očitne procese urbanizacije in suburbanizacije. Ali je politika urejanja prostora odgovorila na ta trend?

Hitri urbanizaciji Slovenije v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je sledila umiritev in stagnacija deleža mestnega prebivalstva. Po stopnji urbanizacije (okoli 50 %) sodi Slovenija med najmanj urbanizirane evropske države. Razpršenost poselitve in nizka stopnja urbanizacije sta posledica naravnih pogojev, zgodovinskega razvoja ozemlja države, načrtnega spodbujanja razvoja policentričnega urbanega sistema ter tudi želje prebivalcev po življenju izven večjih mest.

Cilj prostorske politike, opredeljene v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, je koncentracije poselitve v urbanih naseljih in zmanjševanje pritiska na prostor. Trenutni trendi kažejo, da se na račun mest ter na račun podeželja demografsko krepijo suburbana in periurbana območja v bližini večjih središč, ki so z večjimi središči dobro prometno povezana. Vzorec pospešene gradnje stanovanj sledi vzorcu avtocestnega križa, po katerem je možna predvsem hitra in učinkovita dostopnost z osebnimi avtomobili do delovnih mest, srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja ter oskrbe.

V lanskem letu je bila sprejeta resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu. Program predvideva krepitev gradnje javnih najemnih stanovanj predvsem v območjih, kjer je potreba po stanovanjih največja, to je v mestih. Ravno pomanjkanje ustreznih in tudi cenovno dostopnih stanovanj je eden izmed vzrokov za razraščanje suburbanizacije. Na teh območjih so namreč cene zemljišč in nepremičnin nižje in tako dostopnejše kot nepremičnine v mestih.

EU je Slovenijo razdelila na dve kohezijski regiji in bo na tej osnovi razdeljevala sredstva v novi finančni perspektivi 2014 – 2020. Kaj to pomeni za državo, regije in občine z vidika načrtovanja prostorskega razvoja?

Kohezijski regiji sta bili ustanovljeni za izvajanje evropske kohezijske politike. Njuni razvojni sveti nimajo pristojnosti in nalog s področja prostorskega razvoja, bodo pa projekti financirani s strani EU kohezije politike imeli vpliv tudi na prostorski razvoj. Za načrtovanje prostorskega razvoja je v prihodnje pomembneje ponovno vpeljati regionalno prostorsko planiranje kot instrument za doseganje trajnostnega prostorskega razvoja. Instrument bo v pomoč pri usklajevanju razvojnih pobud regionalnega pomena in bo prispeval k učinkovitejšemu in racionalnejšemu razvoj na območju cele države.

Koliko bo po novem olajšano umeščanje v prostore infrastrukturnih objektov državnega pomena?

Z novim ZUREP predvidevamo določene spremembe v samem postopku priprave DPN in izdaji dovoljenj za infrastrukutne objeke državnega pomena. Po vzoru evropske uredbe o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in upoštevajoč zahteve Aarhuške konvencije načrtujemo zgodnejši zaključek priprave DPN, to je potrditev najustreznejše variante z uredbo, in združitev dosedanjega postopka podrobnejšega umeščanja (druga faza priprave DPN) in izdaje gradbenega dovoljenja. To naj bi se zaključilo z eno odločbo: gradbenim dovoljenjem, ki bo imelo (med drugim) vključeno tudi okoljevarstveno soglasje, kadar je to potrebno (ti. integracija okoljskih odločitev).

Na ta način načeloma lahko pričakujemo tudi določene prihranke v času, pri finančnih sredstvih. Vendar je treba pojasniti, da je proces prostorskega načrtovanja mnogokrat dolgotrajen zaradi nesprejemljivosti oziroma nesprejemanja načrtovanih posegov v lokalnem okolju. Tega pa ni mogoče urediti z zakonom, ampak je treba v vsakem posameznem procesu načrtovati in izvajati komunikacijske aktivnosti, sodelovati z lokalnimi skupnostmi, skupinami prebivalcev, upoštevati smiselne in izvedljive predloge in podobno. Zakon daje temu seveda ustrezen okvir. Drug razlog, včasih dolgotrajnih postopkov priprave DPN, je usklajevanje med različnimi nosilci urejanja prostora na državni ravni. Kot koordinator priprav vseh DPN se tudimo, da bi vsi sodelujoči v tem procesu iskali rešitve, kako objekt umestiti v prostor in ne, kako ga ne umestiti. Postopek priprave DPN moramo razbremeniti spraševanj o tem, ali načrtovani objekt potrebujemo ali ne. Ta vprašanja in dileme morajo biti razrešene v predhodnih korakih, ob pripravi strateških, razvojnih dokumentov, programov in podobno.

Za katere projekte, investicije, v tem trenutku najbolj potrebujemo državne prostorske načrte, a jih ni?

Sprejetih in še neizvedenih je zelo veliko DPN. Zato ne moremo reči, da na državni ravni ni podlag za investicijske namere. Že vrsto let so sprejeti DPN za 2. tir železniške proge Divača – Koper, za vse HE na spodnji Savi, za celotno območje koprskega pristanišča, za vrsto plinovodov in daljnovodov, za ukrepe zagotavljanje poplavne varnosti, tudi v Ljubljani, nenazadnje pa tudi za več odsekov državnih cest, med njimi tudi za nekatere odseke na tretji razvojni osi.

Osebno pa menim, da je od »manjkajočih« DPN za nadaljnji razvoj države eden ključnih tisti, ki bo določil in uredil dolgoročno rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča. Pomembni pa so seveda tudi DPNji za modernizacijo celotnega železniškega omrežja in vseh odsekov cest na 3. razvojni osi, za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, in seveda vsi ostali DPNji, ki so že v pripravi.

Kaj bi morala Slovenija storiti za vzpostavitev informacijskega sistema o podatkih v prostoru, da bi lahko interpretirali naše razmere z mednarodno primerljivimi kazalci?

V Sloveniji bomo morali v naslednjih letih veliko energije nameniti izboljšanju podatkov o stavbnih zemljiščih. V preteklih dveh letih smo izdelali predloge metodologije za določanje nezazidanih in pozidanih stavbnih zemljišč. Metodologijo smo testirali tudi na območju nekaj katastrskih občin. Do leta 2020 bomo s strani države lahko zajeli podatke o pozidanih zemljiščih za celotno območje Slovenije. Veliko dela čaka tudi občine, saj je v njihovi pristojnosti, da sprejmejo nove prostorske akte in tako posledično določijo tudi podrobnejšo namensko rabo stavbnih zemljišč. Pristojnost občin je tudi, da določijo razvojne stopnje nezazidanih stavbnih zemljišč. Tako bi v prihodnjih letih lahko z navedenimi aktivnostmi zagotovili kakovostne prostorske podatke o zemljiščih v Sloveniji. Kakovostni in zanesljivi prostorski podatki so dobra osnova za odločevalce. Omogočajo spremljanje prostorskega razvoja, predvsem razvoj poselitve, in načrtovati infrastrukturne objekte. S podatki o rabi prostora je mogoče ugotavljati spremembe, zaznati trende prostorskega razvoja, predvideti negativne učinke na prostor, na primer na obrobjih mest in v širših območjih mestnih regij, na območjih pomembnejših priključkov na prometne koridorje, na območjih s posebnimi potenciali (obalna območja, gorska območja …) ter sprejeti ustrezne ukrepe.

Za potrebe učinkovitega upravljanja s prostorom in nepremičninami se izvaja Program projektov eProstor. S tem bo vzpostavljena skupna infrastruktura za prostorske informacije, vzpostavljen prostorski informacijski sistem in prenovljen sistem nepremičninskih evidenc. Program projektov eProstor bo uporabnikom zagotovil zbrane, standardizirane, enostavno dostopne in razumljive informacije o stanju prostora.

Bo po novem lažje pridobiti gradbeno dovoljenje in bodo nekateri postopki racionalizirani?

V osnutku Gradbenega zakona, ki je v javni razpravi, je predlagan nov koncept dovoljevanja, temelječ na predlogu ZGOdba, ki ga je leta 2012 podprla širša strokovna javnost, združena v skupino Odgovorno do prostora. Predlagan koncept dovoljevanja temelji na rešitvi, po kateri bi bilo treba za pridobitev gradbenega dovoljenja predložiti bistveno manj obsežno dokumentacijo. Konkretneje samo tisto dokumentacijo, na podlagi katere bi se dokazalo, da je načrtovan poseg v prostor skladen z določbami prostorskega akta in režimi, ki se nanašajo na umestitev posega v prostor. Vsa ostala dokumentacija, ki se nanaša na izpolnjevanje bistvenih zahtev, to so gradbenotehnične zahteve, drugi podrobnejši načrti, statični izračuni, izkazi in elaborati, pa bi se predložili šele neposredno pred začetkom izvajanja gradnje.

Predlagana je tudi uzakonitev skrajšanega postopka izdajanja gradbenega dovoljenja, v katerem bi upravni organ izdal gradbeno dovoljenje brez posebne odločbe, ampak samo s klavzulo “dovoljeno” na samem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja v roku 30 dni. V primeru molka upravnega organa bi nastopila fikcija izdanega gradbenega dovoljenja, z izjemo zahtevnih posegov v prostor, kjer ta fikcija zaradi večjega tveganja za javni interes ne bi mogla nastopiti.

Predvidena je tudi združitev postopka izdajanja gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja v en postopek (integracija), s čimer bi se odpravilo podvajanje zahtevane dokumentacije, zlasi pa procesnih dejanj in uveljavljanje pravnih sredstev, s tem pa posredno skrajšal čas, potreben za pridobitev teh dovoljenj.