Eko inovacije in patenti | Jože Volfand |
 
Projekt BACOM, gre za pretvorbo biorazgradljivih blat v gradbene kompozite, je podjetje Insol uspelo realizirati v Sloveniji in Avstriji, v novembru pa ga bo dr. Marko Likon, doktor kemijskih znanosti, predstavil profesorskemu zboru in študentom pekinške univerze. Azijski trg se za zelene tehnologije prebuja, zato je raziskovalec, direktor in solastnik podjetja Insol, začeli pa so v Univerzitetnem inkubatorju Primorske, v zadnjih mesecih kar naprej v zraku. Za zelene inovacije je bistveno, kako jih uporabiti v življenju, v praksi, kako jih prodati. Vložki niso majhni. Njegova izkušnja na tujih trgih je dobra, bolj kritičen je do Slovenije, kjer so po njegovem v birokratskih pisarnah do zelenih tehnologij preveč togi. Program prehoda v zeleno gospodarstvo zelo podpira, a se boji, da bo zvodenel.
 
dr. Marko Likon. Foto: Boštjan Čadej

dr. Marko Likon. Foto: Boštjan Čadej

Pri zelenih inovacijah in rezultatih razvojno-raziskovalnega dela na področju trajnostnega razvoja je bistveno vprašanje njihova uporabnost, prenos v prakso. Znano je, da nekateri slovenski okoljski nagrajenci svojih inovacij nikoli niso pripeljali do implementacije. Zakaj se to dogaja in kako je z vašimi projekti? Vaš BACOM, pretvorba biološkega blata v gradbene kompozite, je dobil industrijsko izvedbo. Kakšne so vaše izkušnje pri realizaciji zelenih inovacij v Sloveniji in na zunanjih trgih?

Zelene inovacije so finančno zahteven projekt za posameznika ali podjetje. Končna realizacija ni zanesljiva oziroma se lahko zavleče tudi za več let. Posamezniki smo sicer zelo usmerjeni k naprednim idejam, a pri tem pozabljamo, kako bomo inovacijo spravili na tržišče. V življenje je dokaj lahko spraviti inovacijo ali izum s področja IT ali elektronike, ker lahko takoj pokažeš izdelek in privabiš investitorja. Zelene inovacije pa so običajno povezane z razvojem tehnologije. Pri vpeljavi novih tehnologij se rezultati pokažejo šele čez čas. Investitorji, ki želijo hiter obrat kapitala, niso zelo zainteresirani za vlaganja v take projekte. Še posebej, ker z uveljavljanjem novih tehnologij, ki niso natančno opredeljene v direktivah in zakonih, trčimo ob birokratske ovire, ki lahko zavlečejo izvedbo projekta za nekaj let ali ga celo onemogočijo.

Na kaj mislite?

Osebno sem v preteklosti delal na dveh Eco-Innovation projektih. Kolikor je meni znano, je projekt CAPS, gre za pretvorbo papirniškega mulja v absorbente za čiščenje oljnih razlitij, doživel realizacijo v ZDA, pripravlja pa se tudi izvedba v Izraelu. Veliko zanimanja je tudi v Indiji. Pred leti smo na to temo objavili strokovni članek v reviji »Waste Management«. Kolikor mi sporočajo, je do sedaj doživel več kot 1000 citatov. Drugi projekt je bil projekt BACOM, omogoča pretvorbo biorazgradljivih blat v gradbene kompozite. Ta projekt je doživel realizacijo v Sloveniji in Avstriji, veliko zanimanja za projekt je na Kitajskem in v Indiji. Pojavili so se tudi interesenti iz Argentine in ZDA. Izkušnje pri implementaciji v Sloveniji so bile dokaj klavrne, saj smo porabili več kot dve leti, da smo pridobili ustrezna dovoljenja. Bili so trenutki, ko smo nameravali projekt opustiti. Zunanji trgi so zelo raznoliki, vendar je z zelenimi tehnologijami na njih lažje prodreti kot v Sloveniji. V razvitem svetu birokratski aparat ni tako tog, medtem ko v Aziji spoštujejo nove ideje ter dosledno priznavajo izsledke slovenskih inštitucij, kar pa ni vedno primer doma.

V zadnjih mesecih ste zelo veliko v zraku. S katerimi projekti ste želeli prodreti na globalnem trgu, kje in kako ste uspešni?

Ta trenutek smo v pogajanjih s kašmirsko in indijsko vlado o projektu vzpostavitve trajnostnega sistema za ravnanje s komunalnimi odpadki in o projektu remediacije jezer. To so večinoma komercialno usmerjeni projekti, do katerih pa smo prišli s predstavitvijo zelenih inovacij.

Tudi na Kitajskem?

Na Kitajskem se z Nacionalnim Inštitutom za gozdarstvo ob sodelovanju s FAO pogovarjamo o skupnem projektu nabiranja topolovih vlaken. V aprilu je bil projekt BACOM predstavljen na ITTN srečanju Kitajska-Evropa in v novembru bomo Projekt BACOM na vabilo pekinške univerze predstavili profesorskemu zboru in študentom trajnostnega razvoja ter ekologije. Namen predstavitve je odprtje dodatnih raziskav na področju izrabe tehnologije BACOM-Tech za namene sanacije degradiranih območij v sklopu ITTN instrumentov. Veliko zanimanja za vzpostavitev tehnologije BACOM je tudi v Indiji, Indoneziji, Iranu ter Egiptu. V teh državah nameravamo v naslednjih letih prodati do štiri sisteme na leto.

Kako daleč ste s projektom POSSA? Topolova vlakna želite uporabiti za izdelavo super absorbentov za ččenje oljnih razlitij z vodnih in trdnih površin. Je inovacija že testirana? Bo treba saditi topolove nasade?

Projekt POSSA na žalost ni primeren za Slovenijo. Kot sem omenil, bomo morali vlakna dobavljati iz Kitajske in Indije. Projekt POSSA razvijamo, saj smo vložili patentno prijavo za izdelavo pametnih obližev in izdelavo ultralahke ter okolju prijazne embalaže. Razširil se je tudi nabor njihove uporabe v gradbeni, avtomobilski in tekstilni industriji. Projekt smo zato preimenovali v PAM. Precej manj smo bili uspešni pri prodoru na trg, ker nismo bili sposobni dobavljati svežih vlaken v dovolj velikih količinah. Sedaj, ko se kažejo obrisi vzpostavitve nabavne verige, se je pojavilo zanimanje tujih investitorjev. Kar se tiče super absorbentov, je inovacija testirana na trgu na realnih razlitjih. Dobili smo izredno dobre odzive, tako da edini in seveda največji problem ostaja zagotavljanje dovolj velikih količin produktov.

Pred dvema letoma ste prejeli priznanje Century International Quality ERA Award za dosežke na področju trajnostnega razvoja. Kaj je pomenila ta nagrada, ki je v Sloveniji manj znana, in kaj je razvojno-raziskovalni fokus vašega podjetja?

Ta nagrada nam je predvsem odprla pot na azijski trg. To ni bila edina nagrada. Izpostavil bi še Fibrenamics Award, ki jo je podelilo mednarodno združenje za napredne materiale za projekt PAM. Na podlagi teh dosežkov je Insol skupaj s podjetjema MZK Elektro in Ekorec vstopil v skupno podjetje IME-Insol d.o.o., kjer Insol skrbi izključno za razvoj, medtem ko se ostala dva partnerja ukvarjata s proizvodnjo in prodajo. Raziskave in razvoj smo sedaj usmerili v pridobivanje naprednih naravnih nano vlaken ter pridobivanje zdravilnih učinkovin iz ostankov sadja in zelenjave. Seveda nadaljnji razvoj na področju remediacije degradiranih območij in trajnostne izrabe odpadkov ostaja.

V raziskavah se povezujete. S katerimi raziskovalci in raziskovalnimi organizacijami doma in na tujem sodelujete, kako se povezujete? Ali po tej poti lažje pridobivate sredstva za posamezne projekte in kako ste doslej sfinancirali vaše zelene izdelke?

Stalno sodelovanje imamo vzpostavljeno z Zavodom za gradbeništvo Slovenije in Inštitutom Jožef Štefan. V tujini pa sodelujemo s SYKE iz Finske in Rensselaer Polytechnic Institute iz ZDA. Vzpostavljeno imamo tudi široko mrežo osebnih poznanstev, tako da se velikokrat povezujemo projektno glede na problem, ki ga rešujemo. V preteklosti smo sredstva za posamezne projekte pridobivali iz evropskih skladov, predvsem iz programa Eco Innovation. Trenutno pa raziskovalne projekte financiramo z lastnimi sredstvi oziroma s sredstvi, ki jih pridobivamo na trgu. Prijava na javna in evropska raziskovalna sredstva zahteva precej časa in človeških virov, ki jih trenutno nujno potrebujemo na komercialnih projektih. Med lastniki obstaja želja ustanovitve lastnega raziskovalnega inštituta, ki se bo ukvarjal z razvojem tehnologij. Temeljile bi na ekološki simbiozi in v ta namen že oblikujemo raziskovalno skupino iz slovenskih in tujih strokovnjakov.

Napovedali ste projekt pridobivanja elektrike iz odpadnih vod z odlagališč. Tema je aktualna. Kaj ste dosegli?

Projekt pridobivanje elektrike iz zasoljene vode, ki se izceja iz odlagališč, je tehnološko izvedljiv. Vendar ta trenutek nimamo človeških virov za njegovo uresničitev. Tudi pripravljenosti med upravljalci odlagališč, da bi se lotili izvedbe takega projekta, ni. Takšen poseg zahteva veliko vloženega truda za pridobitev raznih dovoljenj in verjetno so ugotovili, da se projekt finančno ne izide predvsem zaradi stroškov pridobivanja tehnološke in upravne dokumentacije. Vsekakor je projekt aktualen. Nismo ga opustili predvsem zato, ker obstaja interes na tujih trgih.

Slovenija sprejema program prehoda v zeleno gospodarstvo. Kaj svetujete nosilcem tega ambicioznega projekta, ki je prvič povezal ministrsko raven, ni pa dovolj fokusiran? Kakšen se vam zdi program strategije pametne specializacije in kaj pričakujete od nove finančne perspektive 2014 – 2020? Kako bi morala ravnati država?

Slovenija sprejema program krožnega gospodarstva, kar je ambiciozen projekt in upam, da uspe. Razmere za uveljavitev takega programa so idealne, saj lahko takšen program predstavlja velike priložnosti doma in predstavlja tudi velik izvozni potencial na azijsko tržišče. Azija si resnično želi trajnostnega razvoja in išče nove tehnologije predvsem na področju varovanja okolja. Ob tej priliki moram pohvaliti razne nevladne iniciative za vzpostavitev trajnostnega razmišljanja v naši družbi, kot ste to na primer v Zeleni Sloveniji ali Ekologi brez meja. Naj mi oprostijo tisti, ki jih nisem omenil, pa vseeno opravljajo garaško delo.

Kaj je za vas trajnostni razvoj?

Trajnostni razvoj oziroma krožno gospodarstvo je zelo raztegljiv pojem. Tudi v razmeroma majhni Sloveniji si ga rad predstavlja vsak po svoje. Vladne službe bi se morale odločiti, na katerem segmentu krožnega gospodarstva bi se želela Slovenija uveljaviti in biti v tem najboljša na svetu. Nisem sicer strokovnjak za turizem. Toda na primer, če smo dobri v turizmu, potem izkoristimo to in pridobimo turiste, ki so pripravljeni doživeti stik z naravo in jim ponudimo bivanje v samozadostnih hotelih ter aktivno doživljanje izdelave in uporabe izdelkov iz lesa, marmorja, kamna in vode. Pač tisto, kar ima Slovenija kot svoj naravni zaklad. Vlada mora napore in finančna sredstva potem usmeriti v turizem. Glavna industrijska veja pa mora potem povezati ostale podporne dejavnosti, kot so to na primer kmetijstvo, lesarstvo, gozdarstvo, ekologijo, logistiko, oblikovanje, tehnološko podporo itd. Skratka, kot bi rekli v Gospodarju prstanov, »Eden, ki vlada vsem«.

Bojim pa se, da je program kjub dobrim namenom precej razdrobljen, kjer bo vsak hotel imeti vodilno vlogo in bo podlegel parcialnim interesom, kjer bo vsak dobil malo. Slovenija pa bo zopet zdrsnila v povprečje in obstaja realna nevarnost, da bo program zvodenel.

Kakšno izkušnjo vam daje sodelovanje pri reviji British Journal of Applied Science and Technology? Kot kažejo podatki, ste edini urednik iz Slovenije pri reviji?

Revija objavlja prispevke raziskav, ki so neposredno povezane z javnim življenjem in gospodarstvom. Predvsem je zanimivo to, da dobimo ogromno prispevkov iz Azije in Afrike, kar pomeni, da se tudi v teh predelih sveta vzpostavlja zavest o pomembnosti ekološke simbioze. A ne le o tem. Tudi o pomembnosti zmanjševanja količine emisij, ki so posledica našega bivanja oziroma, da je potrebno te emisije obravnavati kot vir sekundarnih surovin, ki jih v določenih delih sveta primanjkuje. Delo je sicer kar zahtevno zaradi velike količine prispevkov, saj je revija široko usmerjena in ni specializirana, kot je to primer pri drugih znastvenih zbornikih. Kakorkoli pa obrnem, se iz prispevkov ogromno naučim in dobivam vpogled na način razmišljanja o perečih okoljskih problemih v različnih delih sveta.