Okrogla miza: Prehod v zeleno gospodarstvo | mag. Vanesa Čanji |
 
Okvirni program prehoda v zeleno gospodarstvo povezuje različne deležnike, ki naj bi prestopili od splošnih, konceptualnih razprav h konkretnim korakom v zeleno gospodarstvo. Povsem jasno je, da je zakonodajni prostor v Sloveniji preveč sektorsko razdrobljen in pretog, zato dobre in inovativne rešitve, ki poganjajo zeleno gospodarstvo, bežijo iz Slovenije. Reagirati je potrebno hitro, a premišljeno. Na okrogli mizi so sodelovali državni sekretarji mag. Tanja Bogataj z Ministrstva za okolje in prostor, Aleš Cantarutti z Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, mag. Janko Burgar z Ministrstva za javno upravo, Peter Pogačar z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter mag. Klemen Potisek, z Ministrstva za infrastrukturo. S tega ministrstva je tudi mag. Mojca Vendramin. Iz prakse sta dr. Marko Likon iz podjetja Insol in Friderik Knez iz Zavoda za gradbeništvo.
 

Okrogla miza: Prehod v zeleno gospodarstvo. Foto: Boštjan Čadej.

V kateri fazi je dokument? Ste že poskenirali stanje in ideje ključnih deležnikov?

mag. Tanja Bogataj. Foto: Boštjan Čadej.

mag. Tanja Bogataj. Foto: Boštjan Čadej.

Tanja Bogataj: Okvirni program prehoda v zeleno gospodarstvo je v fazi potrjevanja pri resorjih, ki smo najbolj aktivno sodelovali pri njegovi pripravi. Ves čas priprave smo neformalno vključevali druge deležnike, tako da tudi z njihove strani verifikacija že poteka. Septembra bo dokument v javni formalni razpravi. 9. septembra je MOP skupaj s Planom B organiziral posvet deležnikov, nakar sledi obravnava na vladi in izvajanje aktivnosti. Te aktivnosti so zapisane v dveletnem programu, nekatere bomo še dodali. Pričakujem, da bomo v procesu razprave v letu 2016 že prišli do dodanih oziroma izboljšanih ukrepov. Tega dokumenta smo se lotili na drugačen način, kot je bilo običajno doslej, in s kolegi – državnimi sekretarji na drugih resorjih smo uspeli demonstrirati, da znamo medresorsko sodelovati. Želimo izboljšati vsebine, programe in naloge, ki jih posamezni resorji delajo. Letos smo v tem procesu prišli do spoznanja, kje nismo usklajeni in kje z dobrimi nameni uresničujemo samo en del ciljev, ne dosegamo pa dovolj sinergij. Prišli smo do novih idej, kako stvari izboljšati.

Gospod Aleš Cantarutti, vi prihajate z gospodarskega ministrstva, kakšen odnos imate do tega projekta, ki je namenjen gospodarstvu, a ga vodi okoljsko ministrstvo?

Aleš Cantarutti. Foto: Boštjan Čadej.

Aleš Cantarutti. Foto: Boštjan Čadej.

Aleš Cantarutti: Ta projekt jemljem zelo osebno. Moja prva zaposlitev je bila v lesnopredelovalni industriji, zato vidim precej priložnosti, da tudi s tem okvirnim programom postavimo lesnopredelovalno industrijo na nove osnove. Na ministrstvu imamo akcijsko skupino znotraj različnih sektorjev – govorim o razvoju, o tehnologijah, vse do socialnega podjetništva, ki se ukvarja s tem projektom. Zelo smo hvaležni Ministrstvu za okolje in prostor in državni sekretarki, ker je začela s tem procesom. S skupnimi močmi lahko dosežemo zelo dobre rezultate.

Kako razumete zeleno gospodarstvo?

Aleš Cantarutti: Razumemo ga široko. Po eni strani gre za spodbujanje uporabe različnih okolju prijaznih materialov. Kot primer naj navedem les. S 1. avgustom je začel delovati direktorat za lesarstvo.

Je lahko industrija po vašem mnenju zelena?

Aleš Cantarutti: Absolutno, mora biti. Industrija mora upoštevati okoljevarstvene predpise, zato je zelena. Določen del industrije se usmerja k okolju prijaznim materialom, del tega koncepta je krožno gospodarstvo.

Zase pravite, gospod Cantarutti, da ste pripadnik tega projekta. Kaj pa vaši sodelavci po hierarhiji navzdol? Gre za precej veliko ministrstvo.

Aleš Cantarutti: Verjetno kdo med sodelavci tudi dvomi. Pri oblikovanju okvirnega programa in aktivnosti je sodelovalo kar nekaj mojih kolegov na nižjih nivojih iz različnih direktoratov, kar je pomembno. Za usklajevanje pogledov smo porabili kar nekaj časa. Kar se pa tiče nadaljevanja, imamo v novi finančni perspektivi kar nekaj sredstev na voljo, zato v tem trenutku poteka razmislek, kako v okviru tega, kar smo zapisali, pripraviti potrebne dokumente za črpanje evropskih sredstev.

Če smo pri definiranju zelenega gospodarstva, prosim vas, gospod Pogačar, za vašo definicijo zelenih delovnih mest.

Peter Pogačar. Foto: Boštjan Čadej.

Peter Pogačar. Foto: Boštjan Čadej.

Peter Pogačar: Naj najprej poudarim, da je na trgu dela zeleno gospodarstvo priložnost zlasti glede na trenutno situacijo v Sloveniji, ko imamo dolgotrajno brezposelne, ki jih skušamo opolnomočiti. Ta dokument je prava priložnost za iskanje sinergije. S subvencijami želimo spodbuditi ustvarjanje zelenih delovnih mest.

Kakšna so zelena delovna mesta?

Peter Pogačar: To so delovna mesta, ki urejajo degradirana območja, vodotoke, gre za delo v gozdovih …, vse to, kar je v lokalnem okolju.

Ali zeleno delovno mesto za vas ni v industriji ali v obstoječem gospodarstvu?

Peter Pogačar: Tam govorimo o zelenem delovnem okolju. Ko smo bili na našem ministrstvu povabljeni, da program dopolnimo z vidika trga dela, moram reči, da so se naše strokovne službe tega projekta zelo razveselile. Imamo kar nekaj t.i. »vernikov« zelenega gospodarstva. Vloga ministrstva za delo je podporna predvsem v smislu, da ima pri pripravi svojih programov – spodbujanje zaposlovanja in socialne vključenosti ter usposabljanje oseb na trgu dela – v mislih potrebe zelenega gospodarstva. To pomeni, da se programi, ki jih naše ministrstvo pripravlja za preprečevanje socialne izključenosti dolgotrajno brezposelnih, vsaj delno fokusirajo tudi na prehod v zeleno gospodarstvo. Tak klasičen primer so javna dela.

Govorite o delovni sili, ki je že na trgu. Zakaj pa produciramo toliko kadrov, ki so po svoji stroki nezaposljivi? Vemo, da imamo premalo določenih strok tehničnega kadra, medtem ko je družboslovcev odločno preveč.

Peter Pogačar: Gre za širši sistemski problem našega trga dela, ki ni samo slovenski, ampak je v principu prisoten v vseh razvitih državah. Gre za neskladje na trgu dela. Takšne politike dajo učinke na dolgi rok. Pri nas je največji delež s terciarno izobrazbo družboslovni kader. Eno izmed orodij preseganja teh neskladij je spodbujanje izobraževanja za deficitarne poklice, gre za usmerjene štipendije. Bo pa moral svoj rez narediti tudi šolski sistem vse do univerze, ki razpisuje šolske programe. Je pa zelo težko napovedati za deset let naprej, katere kadre boš potreboval na trgu dela. Za primer povem, da je bil leta 2008 ogromen vpis na gradbeno fakulteto, saj je bilo gradbeništvo v vzponu. Danes so gradbeni inženirji nezaposljivi. Ko razmišljamo o neskladju na trgu dela, po mojem mnenju pri nas preveč razmišljamo o formalni izobrazbi, več bi morali govoriti o neskladju usposobljenosti – v angleščini »skills mismatch«. To bi morali preseči z usposabljanjem in vlaganjem v vseživljenjsko učenje ter z usposabljanjem na delovnem mestu. Tu plačujemo za posledice nevlaganja v usposobljenost zaposlenih.

Boste načeli tudi to temo?

Tanja Bogataj: Smo jo že. Zelo aktivno je tudi ministrstvo za izobraževanje in znanost. Ta proces sodelovanja je zelo pozitiven, saj pri svojem delu dnevno ugotavljamo, kje so povezljive vsebine in kje lahko te povezave dogradimo. Ne želimo postaviti nekaj čisto na novo, ampak želimo izboljšati sistem, ki ga imamo. Z vidika okolja in trajnostnega razvoja ugotavljamo, da bi morala biti vsa delovna mesta na nek način zelena. To vidimo v luči integracije, ne pa v smislu, da je okoljska zahteva nekaj dodatnega. Želimo, da je integrirana v sistem. Naj se navežem na vaše prejšnje vprašanje, ali so lahko delovna mesta v industriji zelena ali so morda rjava. Bistveno je, da so delovna mesta in da prinašajo razvoj. Nekatere prakse oziroma tehnologije pa niso čiste oziroma bi morale biti bolj zelene. V tem kontekstu se mora spremeniti celoten poslovni model. To so vprašanja in teme, ki jih skušamo naslavljati, ne želimo pa prehitevati, saj vemo, da gre za strukturne, sistemske zadeve. Želimo najprej pridobiti podatke in potrebne analize ter preveriti z uporabniki, ali so nekatere ideje prave ali ne. Nove rešitve želimo najprej preveriti skozi pilotne projekte oziroma v ožjih ciljnih skupinah. Zato smo si dali potreben čas, to je obdobje 2015 in 2016, da skupaj ocenimo, ali so to prave stvari in ali jih delamo na pravi način. Pri industriji gre za ozelenitev delovnih mest in v tem kontekstu tudi za dvig konkurenčnosti teh podjetij. Okoljske cilje morajo zasledovati in jih dosegati. Če jih ne, podjetja niso več konkurenčna. Številna naša podjetja to zelo dobro vedo. V sodelovanju predvsem z ministrstvom za visoko šolstvo iščemo področja, kjer imamo manko znanja in usposobljenosti. Na podlagi teh izsledkov bomo pripravili vsebine, ki bi jih podali v šolskem sistemu na različnih nivojih. Tu govorimo o dodatnih kvalifikacijah. To je posebna naloga znotraj našega programa, ki ga pripravljamo v sodelovanju predvsem z ministrstvom za izobraževanje in znanost. Pomembno pa je, da tudi industrija da jasen signal, katere kompetence ji manjkajo.

Gospod Janko Burgar, kaj lahko vaše ministrstvo pripomore k razvoju zelenega gospodarstva?

mag. Janko Burgar. Foto: Boštjan Čadej.

mag. Janko Burgar. Foto: Boštjan Čadej.

Janko Burgar: Z zelenimi javnimi naročili in s celotnim sistemom javnega naročanja smo med pomembnejšimi pri kreiranju trga. Kreiramo ponudbo in povpraševanje na področju zelenih produktov in zelenih tehnologij, kjer je država lahko aktivna. Podjetja bi morala izkoristiti domači trg, da se pripravijo za konkuriranje na zeleno javno naročanje v tujini. Če je trg javnega naročanja v Sloveniji težak približno 2,5 milijarde evrov, gre za nekaj več kot tretjino javnega proračuna, je zeleno javno naročanje v okviru tega naraslo na cca 15 odstotkov. Zadeva je urejena z uredbo, krovni zakon se sedaj spreminja. Prizadevamo si, da bi prišlo do prenove te uredbe. Seveda tega ne bomo delali na pamet, ampak bomo k temu pristopili zelo podobno kot k sistemski ureditvi javnega naročanja – najprej analitika, posvetovanje z deležniki in šele na to se bomo opredelili, kakšne spremembe so dejansko potrebne.

Kdaj boste začeli ta proces?

Janko Burgar: Skupina je imenovana, resorji so pozvani, da vanjo imenujejo svoje strokovnjake. Z delom začnemo v zadnjem kvartalu letošnjega leta. Sprememba uredbe, v kolikor bo potrebna, bi bila pripravljena leta 2016. Naš cilj je povečanje deleža zelenih javnih naročil, po drugi strani pa ne gre samo za povečanje zelenega v javnem naročanju, ampak tudi odpiranje vrat domači industriji. Potrebno je povečati kompetence in sposobnost domače industrije, da se lahko sreča s povpraševanjem države, ne samo Slovenije, ampak celotnega notranjega trga EU. Gre za krepitev slovenske baze podjetij na trgih, ki v svetu veljajo kot rastoča.

Pred kratkim sem govorila z lastnikom največjega domačega podjetja, ki proizvaja toplotne črpalke. Pritožil se je, da je državni okvir podjetniškega okolja izredno nestimulativen. Posledično jim domač tržni delež pada na račun nizkocenovnih produktov iz Azije. Njegova teza je, da je naša država izredno nespretna pri uveljavljanju skritih varovalk za zaščito, kot ste dejali, lastne baze podjetij. Marsikatera druga država EU veliko bolj ščiti domača podjetja.

Janko Burgar: To, kar ste omenili na koncu, je izredno zanimivo, saj bomo to skušali uskladiti z drugimi nosilci področij. Naše ministrstvo je skrbnik sistema, ki mora prestati presojo na evropski ravni, kar pomeni, da ta sistem ne sme dajati prednosti domačim proizvajalcem. Če podjetja na našem majhnem, dvemilijonskem trgu ne morejo prodreti, na drugih pa lahko, imate prav – potrebno je pogledati, na kakšen način. Takih konkretnih primerov ne poznam, verjamem pa, da jih bomo v tem procesu odkrili. Zasledovati bomo morali več stvari. Prijavitelji imajo veliko pritožb ali pomislekov glede stroškov dokazovanj, ki jih zahtevamo skozi uredbo o zelenem javnem naročanju – od laboratorijskih preizkusov do certifikatov. To so zahteve, ki na prvi pogled niso tako pomembne, po drugi strani pa dvigujejo stroške prijaviteljev oziroma ponudnikov, da sploh lahko konkurirajo. Ker smo majhni, mora neko naše podjetje po certifikat v Nemčijo, ker takega laboratorija v Sloveniji ni. V Nemčiji pa ima nemško podjetje konkurenčno prednost že zato, ker je certificirano po standardih, ki tam veljajo. Oziroma ima laboratorij, ki je ustrezen in lahko tam opravi preizkus.

V okviru priprave zakonodaje bomo opredelili, kolikšen delež zelenega je v našem javnem naročanju. Pridobili bomo tudi podatek, kolikšen delež je v teh postopkih pridobila slovenska industrija. Potem bo naloga nosilcev vsebinskih resorjev, da se opredelijo, kako dvigniti kompetence podjetij in urediti poslovno okolje, ki bo slovenskim podjetjem na domačem trgu nudilo vsaj enakopraven položaj kot ga imajo druga podjetja.

Kdaj boste imeli ta pregled?

Janko Burgar: Imamo dvanajst področjih, ki jih naslavlja uredba. Na začetku dela delovne skupine se bomo dogovorili, kako se bomo lotili teh vprašanj.

Dr. Marko Likon, vi imate mednarodni pregled nad zelenim gospodarstvom. Če se pogovarjamo o anomalijah slovenskega poslovnega okolja v smislu zakonodaje, ali opažate, da je domače gospodarstvo v depriviligiranem položaju?

dr. Marko Likon. Foto: Boštjan Čadej.

dr. Marko Likon. Foto: Boštjan Čadej.

Marko Likon: Kar se tiče zelenih tehnologij, imam precej kritik. Sicer vidim, da obstajajo želje, da bi se kaj izboljšalo. Če želite zeleno gospodarstvo, to zahteva nekonvencionalne rešitve. Sicer bi neka industrija problem svojih odpadkov, na primer, že zdavnaj rešila, če bi ga znala. Sedaj se pojavljajo nove tehnologije, ki te probleme rešujejo. V Sloveniji pride do velikega problema, saj imamo zelo razdrobljeno zakonodajo – od okoljske zakonodaje do zakona o gradbenih proizvodih. Ko predlagaš neko rešitev, naletiš na več zakonov. Ko odpadek poskušaš predelati v nekaj koristnega, Ministrstvo za okolje in prostor reče, da obravnavajo samo okoljsko zakonodajo, zato ti ne izdajo dovoljenja. Ne upajo se posvetovati z ministrstvom za gospodarstvo, kako bodo dali ta proizvod na trg. Imamo dva taka projekta, ki sta v končni fazi splavala iz Slovenije, ker je take projekte v Sloveniji nemogoče implementirati. V nekem drugem okolju se pa da mimogrede.

Tu sta direktno pozvani ministrstvi za okolje in gospodarstvo. Je na vidiku kakšna sprememba, ki bi presegla te omejitve, o katerih govor dr. Likon? Se vzpostavljajo strukture sodelovanja, ki bodo odzivne na tovrstne zahteve trga?

Tanja Bogataj: Strukture so vzpostavljene, je pa tudi veliko na državnih sekretarjih, da posredujemo in si prizadevamo spodbuditi tovrstno sodelovanje in preseganje sektorske omejitve. Žal moram pritrditi, da v veliko primerih okoljska zakonodaja deluje togo in zelo strukturirano. Specifična področja so zelo ločena in velikokrat pridemo do neskladnosti. Težava ni v pomanjkanju volje, da bi to presegli, ampak gre za zelo zahtevna strokovna področja. Nenezadnje je na ta način pripravljena zakonodaja EU. Ko jo prenašamo v domač pravni red, večkrat opazimo, da so področja zelo strukturirana in med seboj nepovezana. Menim, da je sodelovanje že izboljšano, ne rečem pa, da je enostavno priti do rešitev. Rahljati moramo posamezne vidike. Na tem področju nas čaka ogromno ogromno dela. Mislim, da si vsa ministrstva prizadevamo, da bi naredili poslovno okolje v Sloveniji ustreznejše. Ta opozorila iz prakse slišimo in poskušamo rahljati ovire. Kako? V državi smo na splošno prenormirani. Okoljsko-prostorski del je absolutno prenormiran, pa ni edini. Srečujemo se s predlogi, naj področja raje rešujemo s priporočili in smernicami, kar je druga skrajnost. V praksi se potem dogaja, da tega ne spoštujemo ali iščemo obvode. Poskušamo priti do primerov dobrih praks in jih osvetliti z različnih zornih kotov. To je tek na dolge proge in v vmesnem času ogromno izgubimo. Na vseh nas je, da ta proces pospešimo.

Aleš Cantarutti: Naj dodam, da je ena izmed ključnih nalog gospodarskega ministra, kot najbrž veste, izboljšanje poslovnega okolja. Ta proces na MGRT poteka, spremljamo, opozarjamo in sodelujemo z različnimi resorji in ministrstvi. Kot pravi kolegica, pa ne gre od danes do jutri. Kar se tiče konkretnih težav s področja okoljske zakonodaje, naj povem, da smo imeli v zadnjih mesecih v reševanju skupaj tri primere, v katerih sem bil sam vključen. Komuniciramo, iščemo rešitve.

Ste kakšno že našli?

Aleš Cantarutti: Eno.

Lahko poveste primer?

Aleš Cantarutti: Ne bi govoril o konkretnih primerih. Lahko le rečem, da smo pri tem primeru sodelovali tudi z enim izmed združenj v okviru GZS. Skupaj smo prečesali konkretne ovire in možnosti. Na koncu so v dotičnem podjetju ugotovili, da lahko z določenimi njihovimi prilagoditvami lažje upoštevajo vsa pravila in tako je bila najdena rešitev. V tem trenutku je ključen dialog. Naslednji korak je iskanje rešitev najbrž tudi s spreminjanjem zakonodaje. Nič ni zacementiranega.

Janko Burgar: Na področju, o katerem se pogovarjamo, je zelo pomembno Ministrstvo za javno upravo, saj ima skupaj z MGRT-je sistemsko orodje za izboljšanje poslovnega okolja. Na tem področju deluje strateška skupina pod vodstvom ministra Koprivnikarja in ministra Počivalška. Ključna naloga te skupine je, da se v primerih, ko pride nek dober predlog, pa posamezni resor na dotičnem področju ne dopušča spremembe, vendarle pride do dialoga in t.i. »pusha« za realizacijo. Kot je že bilo rečeno, pot ni enostavna, je pa sistematična. Tudi novinarji lahko pomagate pri promociji znotraj javne uprave, kjer pripravljamo enoten dokument z ukrepi za boljšo zakonodajo in poslovno okolje. Vsi ste vabljeni, da daste predloge skozi portal Stop birokracija, kje je opažate, da je naša zakonodaja pretoga, še toliko bolje, če imate konkretne predloge rešitev. Vsak mesec se ti predlogi obravnavajo na odboru za državno ureditev, kjer naše ministrstvo skupaj z drugimi resorji poriva predloge v realizacijo. V zadnjem usklajevanju sta se dva resorja izkazala kot zelo konstruktivna, imamo pa še nekaj resorjev, ki na pobude deležnikov iz okolja vztrajno pravijo: ne ne.

Lahko imenujete te resorje?

Janko Burgar: Ne, ne bi jih imenoval. Lahko pa imenujem resorja, ki sta kooperativna, to sta ministrstvo za obrambo ter ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Kot je rekel gospod Cantarutti, nič ni zacementiranega, vsako stvar je mogoče spremeniti po treznem premisleku. Naše ministrstvo je skupaj z MGRT razvilo t.i. MSP test, kjer gre za presojo vsakega zakonodajnega akta z učinkom na gospodarstvo.

Kdo presoja?

Janko Burgar: Pripravljalec zakona. V Sloveniji že obstoja močna presoja in to je presoja na proračun. V prvi polovici naslednjega leta bomo spravili v življenje rešitev MSP testa, ki naj bi bil najboljši ali med tremi najboljšimi v Evropi. Povezan bo z vsemi statističnimi bazami. Ne bo namenjen sam sebi, ampak bo namenjen deležnikom, da bodo lahko videli, ali bo javna uprava, ki je pripravljavec zakona, ustrezno pripravila oceno vplivov na okolje oziroma na gospodarstvo. Če ne, bodo lahko deležniki ugotavljali, ali so obremenitve drugačne.

S katerimi deležniki sodelujete pri pripravi MSP testa? Morda z GZS ali še s kom?

Janko Burgar: Deležnikov, ki zastopajo gospodarstvo, je več, bomo videli, kdo bo dobil mandat. Je pa vprašanje, v kateri fazi MSP testa vključiti deležnike v proces. Zeleno pri nas razumemo z vidika spodbujanja, ne pa z vidika zaviralca. Naše ministrstvo kot skrbnik zakonodajnega procesa se bo trudilo, da vzpostavimo dobro presojo vplivov na okolje. Enoten dokument je dostopen vsem deležnikom. V vsakem hipu lahko vsak zainteresiran pogleda, kaj na primer dela država na področju sive ekonomije, kaj dela na področju zaposlovanja na črno, kaj na finančnem področju ipd. Na spletni strani Stop birokracija lahko pogledate, koliko je državna aktivna.

Marko Likon: Imam predlog, da se začne o posameznih rešitvah odločati vsebinsko. Pri nas se odloča pravno-formalno. Nihče ne presoja vsebinsko. Verjamem, da državni aparat nima strokovnjakov za vse vrste pobud, ki pridejo. Imate pa npr. Zavod za gradbeništvo, Inštitut Jožef Stefan …, plačajte jih. Težava je tudi v tem, da se vzpostavlja nek odnos, ko državni aparat inštitucijam ne verjame. Poznam konkretne primere, ko smo z Zavodom za gradbeništvo razvili neko tehnologijo, ki ji ARSO ne verjame. Kaj bomo potem?

Friderik Knez. Foto: Boštjan Čadej.

Friderik Knez. Foto: Boštjan Čadej.

Friderik Knez: Zelo veliko stvari je bilo do sedaj rečenih in marsikaj drži. Na našem zavodu se srečujemo predvsem z gradbenimi proizvodi. Absolutno bi se pridružil ugotovitvi, da Slovenija ne zaščiti dovolj svojega gospodarstva. S temi informacijami se v praksi srečujemo zelo pogosto. To so stvari, ki jih je težko konkretno pokazati. Sami se srečujemo, da pri nekih novih proizvodih lažje uspešno nastopaš v tujini, kjer imajo bolj fleksibilne sisteme kot pri nas. Popolnoma se strinjam s proizvajalcem toplotnih črpalk, ki ste ga omenjali. Konkurenca, ki se pojavlja od drugod, je globalna. Določene stvari imajo rešene sistematično in tudi optimirano. Naš sistem konkretno je tak, da dokumentacijo in dokazila priznavamo od vsepovsod, kar obratno ne drži. Posledica tega je, da je nekdo, ki želi sodelovati v Sloveniji, pred situacijo, ali bo pridobil dokazilo v Sloveniji in še drugje, ali bo to naredil enkrat. Kaj pa bo, če v Sloveniji ne bo mogoče več pridobiti zahtevane dokumentacije, saj ne bo več znanja? To ni spodbudno. Bi se pa še konceptualno vrnil na prejšnjo razpravo, kaj je zelena industrija in kaj zelena delovna mesta. Eno je, da v industriji postavimo zeleno okolje, čeprav ga sam raje imenujem trajnostno okolje. Drugo področje je definiranje, katere so tiste zelene tehnologije, ki prispevajo k doseganju okoljskih ciljev. V mislih imam na lesu temelječe tehnologije, obnovljive vire energije in podobno. Te vrste industrije bi se morale spodbuditi še na dodaten način. Torej eno je, da se ozeleni cementarno, po domače povedano, drugo pa je, da se dodatno spodbudi na primer lesarstvo.

Aleš Cantarutti: Lepo povedano.

Tanja Bogataj: Temu bi pritrdila. Da bomo prišli do teh tehnologij, je treba povezati celoten krog. Ta okvirni program prehoda v zeleno gospodarstvo, o katerem govorimo, kot prvi sklop ukrepov naslavlja prav upravljanje z viri, da bomo imeli dolgoročno surovino. Temu primerno razvijamo posamezne tehnologije, znanja in kompetence, s tem povežemo cel krog.

Friderik Knez: V literaturi lahko najdemo ugotovitve, študije, analize, ki kažejo, da podjetja, ki ne bodo pozelenila svojih proizvodov, nimajo dolgoročne perspektive. Tista podjetja, ki se teh stvari lotevajo ad hoc, tudi nimajo prave perspektive. Država je tista, ki lahko podpira zeleno preobrazbo podjetij. Kako? Tako, da vzpostavi ali pomaga vzpostaviti sistem presojanja izdelkov, pomaga ga utrditi v evropskem merilu. Na področju gradbeništva vse to počnemo in se precej »matramo«. Velikokrat naletimo na zelo enostaven problem, da so industrija oziroma proizvajalci pripravljeni, mi imamo znanje in potreben okvir, ko pa je potrebno najti relativno majhna sredstva za realizacijo, se zatakne. Tu bodo dobrodošle spodbude, ki prihajajo v obdobju 2014-2020.

Aleš Cantarutti: To je odlično izhodišče zato, kar sem želel povedati. Po eni strani govorimo, da je gospodarstvo nezadovoljno z določenimi regulativami in s poslovnim okoljem. To je res, a je potrebno pogledati tudi drugo stran. To ne izpostavljam zato, ker bi želel prenesti odgovornost, ampak ker je dejstvo. Vsi za to okroglo mizo vemo, da se podjetja dobro zavedajo, kakšne priložnosti lahko prinese prehod v zeleno gospodarstvo, kaj pomeni zelena rast. Dejstvo pa je, da jim marsikje za to zmanjkuje sredstev, saj so nekatera podjetja zaradi sprektra preteklih odločitev prezadolžena. Država je tudi tukaj aktivna, saj poskušamo pomagati podjetjem iz zanke prezadolženosti. Da bo situacija še težja, je bančni sektor zaradi lastnih težav postal zelo konzervativen in ne nudi prave pomoči podjetjem. Evropska sredstva, ki prihajajo, so izredno pomembna. Skozi Slovenski podjetniški sklad in Ribniški sklad bomo omogočili določena povratna sredstva, s katerimi bomo podprli podjetja pri njihovi zeleni preobrazbi.

Marko Likon: Naša mala podjetja ne iščejo denarja, saj smo sami sposobni financirati.

Aleš Cantarutti: Kakor kdo. Presenečeni bi bili, koliko jih išče denar.

Marko Likon: Mi ne iščemo finančne pomoči, ampak drugo vrsto pomoči. Naj povem lastno izkušnjo. Ko se v tujini pogovarjamo z zakonodajalcem, imam zmeraj občutek, da iščemo rešitve, zakaj je nekaj mogoče narediti. Ko se pa pogovarjamo v Sloveniji, me zmeraj nekdo prepričuje, zakaj se nekaj ne da narediti. To miselnost moramo odpraviti. Izobraziti je potreba odločevalce, uradnike. Morajo imeti pozitivni pristop in si prizadevati, da je nekaj mogoče narediti. Kot razvijalec projekta se moram navsezadnje ukvarjati še z zakonodajo. Uradnik bi mi moral biti v pomoč. Evropski zakon je ponavadi precej ohlapnejši kot naš in dopušča iskanje rešitev. Govorim prav o okoljski zakonodaji. Ko prideš z novim projektom, ki v zakonu ni naveden, da se točno tako sme delati, je takoj »halo«. Potem pokažeš evropski zakon, da se to da. Ti moraš uradniku razlagati, da se nekaj da, namesto da bi bilo obratno. Uradnik naj bi nam prišel naproti in bi iskal rešitve. Dve tehnologiji sta nam spolzeli iz rok in se po svetu že prodajajo, namesto da bi jih implementirali doma. Prav smešno je, kako nas po svetu sprašujejo, zakaj teh novih rešitev ne izpeljemo doma.

Janko Burgar: Trudili se bomo, da bomo to mentaliteto začeli obračati. Obračati in obračati.

Marko Likon: Želimo si pozitiven pristop.

Tanja Bogataj: Na našem ministrstvu imamo teh tem veliko in dela čez glavo. Imamo pa tudi zelo pozitivne povratne informacije, da se je v konkretnih primerih dalo najti rešitev. Ključno pa je dodatno izobraževanje, kar smo že poudarili, kako naj odreagira nek uradnik ali pripravljavec zakonodaje. Pomembno je, da smo odprti za nove stvari in nove rešitve. Mislim, da nas druga okolja tu res prehitevajo.

Marko Likon: Če se gremo krožno gospodarstvo, to pomeni, da rabimo nove tehnologije in nove pristope. Na to morate biti pripravljeni.

Tanja Bogataj: Se strinjam.

Vsako ministrstvo, ki sodeluje v okvirnem programu prehoda v zeleno gospodarstvo, ima svoj program aktivnosti. Izpostavite, prosim, po vašem mnenju ključne. Na katere deležnike predvsem apelirate na ministrstvo za delo. Kdo naj bi odpiral zelena delovna mesta?

Peter Pogačar: Ključno je, da taka delovna mesto spodbujamo. Na področju socialnega vključevanja so izjemna priložnost javna dela. Javna dela bazirajo z lokalne ravni navzdol. Mi vidimo sinergije tako, da bi javna dela spodbujali na področjih, ki so pomembna za prehod v zeleno gospodarstvo. Govorimo o degradiranih območjih, o urejanju vodotokov, gozdov … Vemo, da smo javna dela uspešno uporabili pri odpravi posledic žledoloma. Nabor javnih del lahko fokusiramo na tista delovna mesta in dela za dosego ciljev, ki si jih zastavlja prehod v zeleno gospodarstvo. Ta dokument je krasna priložnost, da se definirajo ta področja. V skladu s tem bomo pripravili naše programe. Zelo pomembno se mi zdi tudi podr