Ravnanje z OEEO |
 
Shema ZEOS je lani pri zbiranju in obdelavi OEEO presegla cilje, še važnejše pa je, da so zmanjšali stroške zavezancem za 20 %. Vendar mag. Emil Šehič, direktor družbe ZEOS, ve, da bo kljub dobrim rezultatom težko doseči ambiciozne cilje do leta 2021. Še posebej, ker so v Sloveniji pri zbiranju OEEO med regijami zelo velike razlike. Najboljši so na podravskem, koroškem in savinjskem območju. Morda bo z določenimi novostmi pospešila spremembe v učinkovitosti zbiranja v posameznih delih države nova uredba o ravnanju z OEEO. Med drugim uvaja standarde kakovosti pri zbiranju in ravnanju z OEEO.
 
mag. Emil Šehič. Foto: Boštjan Čadej.

mag. Emil Šehič. Foto: Boštjan Čadej.

V letu 2014 ste pričeli s prvimi presojami za podelitev standardov zbiranja in ravnanja z OEEO pri nekaterih izvajalcih ravnanja z OEEO. Kaj pomeni WEEE Labex za izvajalce in kaj zajema presoja?
ZEOS je član WEEE Foruma že od ustanovitve te organizacije, ki združuje najpomembnejše evropske skupne sheme ravnanja z OEEO. Člani so se obvezali, za kakovostno izvajanje procesov ravnanja z OEEO, zato bodo sodelovali le z izvajalci, ki dosegajo zahtevane standarde kakovosti. Takšna usmeritev bo prispevala k višji vrednosti pridobljenih materialov, ker jih bodo lahko uporabljali proizvajalci tudi za zahtevnejše izdelke z višjo vrednostjo. Ko bi se približali zahtevam kupcev, bi trg recikliranih materialov dvignili na višji cenovni nivo. Izvajalci, ki so uspešno prestali presojo v skladu s standardi WEEELABEX, so uvrščeni na javno dostopen seznam WEEELABEX. To je pogoj, da lahko sodelujejo s shemami članicami WEEE Foruma.

Toda te standarde ne predpisuje zakonodaja?
V nekaterih državah članicah EU so standarde ravnanja z OEEO vključili v zakonodajo. Tudi Slovenija, ki je uporabo standardov vključila v novi osnutek uredbe o ravnanju z OEEO. Presoja zajema različne vidike poslovanja predelovalcev OEEO. Poudarek je dan skladnosti z veljavno zakonodajo, obvladovanju procesov prevzemanja, sortiranja, manipulacije in skladiščenja OEEO, usposabljanju zaposlenih in varnosti pri delu, nadzoru masnih tokov po predelovalni verigi navzdol do končnega predelovalca. Prav tako odstranjevanju nevarnih komponent in doseganju predpisanih stopenj recikliranja.

Lani ste pridobili dovoljenje za prvo lastno zbiralnico v Šenčurju pri Kranju. Kaj s tem pridobite in ali boste postavili še več lastnih zbiralnic? Koliko dostopnost mreže zbiranja odpadkov vpliva na uspešnost pri zbiranju?
Proces zbiranja OEEO je z vidika učinkovitosti, kvalitete odpadka in stroška logistike zelo pomemben. Zagotoviti je potrebno kratke logistične poti, hkrati pa mora biti z odpadki čim manj manipulacije. Pri določenih skupinah OEEO, kot so npr. odpadni hladilno zamrzovalni aparati, je to še posebej pomembno. Z lastno zbiralnico zmanjšujemo logistične poti, preprečujemo nelegalno odstranjevanje kompresorjev in s tem izliv plinov in tekočin v okolje. Preko lastne zbiralnice torej želimo centralizirati odpadkovni tok in s tem transparentnejše prevzemanje, kvalitetnejšo OEEO, nižje logistične stroške. Takšna lokacija je ustreznejša za izvajalce javnih služb, trgovine in podjetje.

Prvič ste zbrali več kot 7000 ton OEEO, a v letu 2013 ste ugotavljali padec. Kje so vzroki za rekordne količine, pri nekaterih rasti izstopajo – TV aparati in MGA. Še vedno pa v skupni količini prevladujejo veliki gospodinjski aparati. Kaj se dogaja na trgu zbiranja po posameznih vrstah?
Družba ZEOS je v letu 2014 dosegla izredno dober rezultat. Zbrali smo 75,1 % od vse zbrane OEEO v Sloveniji oziroma 44,4 % glede na količine, ki so jih naši zavezanci dali na trg RS. To je 21 % več kot v letu 2013. Menimo, da je dober rezultat posledica številnih ozaveščevalno – zbiralnih akcij, ki smo jih izvedli na regionalni in lokalni ravni. Naša infrastruktura zbiranja ter proces prevzemanja od imetnikov odpada sta, tako kaže, za naše partnerje ustrezna. Dejstvo je, da prevzemov nikoli ne zavračamo. Naši odnosi z imetniki odpada so zelo korektni in pošteni. Sodelovanje z njimi razumemo kot dvosmerno cesto, zato se vedno več izvajalcev javnih služb, podjetij in trgovcev odloča, da OEEO predajajo nam. V letu 2014 smo tako beležili kar 8.126 prevzemov OEEO, kar je več kot 30 na delovni dan. Še posebej smo veseli, da nam je uspelo povečati delež zbrane male EE opreme. Ta je še vedno sicer večkrat odvržena med mešane komunalne odpadke. Dober rezultat na tem delu pripisujemo uspešnemu ozaveščanju šoloobveznih otrok v projektu LIFE ter postavitvi ustreznih zbiralnikov tudi za malo opremo v trgovinah.

S 5,9 kg zbrane OEEO na prebivalca ste nad planom, ki ga določa zakonodaja. Do leta 2021 pa so določeni visoki cilji, saj je treba zbrati 65 % OEEO, ki bo dana na trg. Kaj bo morala storiti Slovenija, če hoče to doseči?
Res je. Z zbrano količino 5,9 kg na prebivalce ter 44,4 % glede na količine dane na trg presegamo cilje zbiranja že za leto 2016. Kot reprezentativna skupna shema za ravnanje z OEEO se zavedamo, da smo precej vložili v razvoj mreže zbiranja, ozaveščanja ter dnevnega komuniciranja z imetniki OEEO. Za višje cilje do leta 2021 bo potrebno še marsikaj storiti. Nadaljevati z aktivnim procesom ozaveščanja širše javnosti, vlagati v različne mreže zbiranja OEEO in graditi konkurenco na nivoju izvajalcev storitev ravnanja z OEEO. Zakonodajalec bo moral oceniti, ali je takšen proces razširjene odgovornosti proizvajalcev dolgoročno operativno in stroškovno učinkovit in temu primerno urediti zakonodajo. Mi mislimo, da je in to smo dokazali.

V razpravi je nova uredba o ravnanju z OEEO. Pri njeni vsebini ste sodelovali. Kako bo z novo uredbo mogoče zajeziti sivi trg, do katerega ste že nekaj let zelo kritični? Koliko ton surovin izgubi Slovenija letno zaradi sivega trga?
Določene skupine OEEO so tržno blago. To je dejstvo. Res pa je tudi, da vsa ta oprema vsebuje nevarne komponente oziroma jo je potrebno ustrezno obdelati, da bi dosegali dogovorjene cilje. Zato so potrebne investicije, zadostne količine odpada in ustrezna znanja. Sivi trg nemalokrat tako odvrača potencialne investitorje. Uredba o ravnanju z OEEO je že sedaj glede na to problematiko korektno napisana. Problem je v nadzoru odpadkovnega toka. Izvajalci javnih služb sicer spreminjajo načine prevzemanja OEEO od končnih uporabnikov in s tem onemogočajo sivi trg. Še vedno pa so aktivni zbiralci, ki prevzemajo OEEO brez dovoljenj ali odpadek ne evidentirajo kot OEEO. Težko je oceniti, kolikšen del tega odpadka in s tem surovin konča izven Slovenije. Je pa ta količina v podobnem deležu kot pri drugih sekundarnih surovinah.

Sheme ste odgovorne za celoten cikel zbiranja, obdelave in predelave oziroma recikliranja odpadkov. Večkrat ste že opozorili na pomanjkanje zmogljivosti za reciklažo v Sloveniji. Koliko zbranih količin in katere predelate doma, katere v tujini in katera OEEO je z vidika predelave in reciklaže najzahtevnejša?
V Sloveniji se obdela in predela približno 50 % zbranih količin OEEO. Preostali del se v celoti obdela v tujini, in sicer hladilno zamrzovalni aparati, slikovne cevi, TV aparati in monitorji ter plinske sijalke. Ta del OEEO je tudi sicer najzahtevnejši za obdelavo. Ostalo OEEO obdelujemo v Sloveniji. Naši partnerji na tem področju so sicer svoje procese precej izpopolnili, vendar je odločitev za investicijo odvisna ne le od količine zbrane OEEO v Sloveniji, temveč tudi od količin iz ostale regije. V kolikor bomo tudi v prihodnje uspeli zagotavljati rast zbrane OEEO in dosegati cilje zbiranja, bomo pripomogli k odločitvi naših izvajalcev obdelave, da investirajo v omenjene tehnologije.

Med OEEO je precej nevarnih snovi. Kje so največje težave?
Če je zbiranje ustrezno, če se spoštujejo standardi ravnanja z OEEO in poteka obdelava v namenskih reciklažnih centrih, težav ni. Vpliv nevarnih komponent in materialov, predvsem hladilnega plina iz hladilno zamrzovalnih aparatov, živega srebra iz sijalk, težkih kovin iz katodnih cevi se pokaže v primeru nelegalnega razstavljanja in odstranjevanja posameznih komponent. Ugotavljamo, da je v procesu prevzemanja OEEO prav v tem delu največ težav. Imetniki tega odpada ne skladiščijo ustrezno oziroma ga nevede predajajo osebam, ki zato nimajo dovoljenj ali pa ga puščajo nenadzorovanega in s tem omogočajo dostop tretjim osebam. To poskušamo reševati z rednimi prevzemi, infrastrukturo zbiranja in aktivnostmi ozaveščanja.

Praksa delovanja shem, tudi vaše, je, da vam zavezanci v celoti prepustijo skrb za »življenjski« cikel izdelka odpadkov. Ko smo skladno z načeli o razširjeni odgovornosti proizvajalca nekatere povprašali, kako ravnajo z OEEO, so odgovorili, da naj vprašamo shemo. Kaj se dogaja z razširjeno odgovornostjo proizvajalcev?
Razumljivo je, da so aktivnosti, ki jih na operativni ravni izvaja skupna shema, povsem drugačni od tistih, ki jih izvaja zavezanec. Ta se posveča svojemu procesu proizvodnje ter prodaje opreme, shema pa zanj izvaja storitev na področju ravnanja z njegovimi odpadki, ki jo on pravzaprav ne vidi. Cilj zavezanca je, da so njegove obveznosti iz zakonodaje izpolnjene s čim nižjimi stroški ter za vse zavezance enako. Pri tem je potrebno vedeti, da so njegove obveznosti v ožjem smislu sicer zelo transparentne – ciljna zbrana in obdelana količina OEEO. Dejansko je za doseganje teh ciljev potrebno postaviti infrastrukturo, izvajati aktivnosti ozaveščanja, najti dobre izvajalce ravnanja z OEEO in jih spremljati, itd. Predvsem nosilci blagovnih znamk se te svoje odgovornosti zavedajo in podpirajo dolgoročno stabilnost procesov skupne sheme, da bi se lahko sami posvetili svoji osnovni dejavnosti.

Iz vaše statistične analize za leto 2014 je razvidno, da so po zbrani OEEO v državi najuspešnejše podravska, koroška in savinjska regija, osrednje slovenska in zasavska pa sta a zadnjem mestu. Zakaj?
Uspešnost zbiranja posameznih regij je težko ocenjevati. Na zbrano količino vpliva tudi količina EE opreme, ki je bila v to regijo dana na trg, ustrezna opremljenost in gostota zbirnih centrov, angažiranost zbiralcev, deleža, ki ga ločeno zberejo trgovci, itd.

Prav tako imajo na zbrano količino OEEO precejšen vpliv regijske akcije zbiranja, saj v takšnem primeru gospodinjstva izpraznijo OEEO iz kleti in prostorov, ki se jim je nabrala v preteklih letih. V letu 2014 smo takšno akcijo izvedli v Mariboru z okolico ter Celju z okolico, zato so te regije uspešnejše.

Katere pozitivne spremembe in slabosti so se kazale na trgu ravnanja z OEEO lani in kateri osrednji izziv bi izpostavili letos?
Žal v Sloveniji še vedno nismo uspeli vzpostaviti pravičnega sistema delitve obveznosti med skupne sheme, zaradi česar je shema ZEOS prevzela večje obveznosti in s tem stroške v primeri z ostalimi shemami. Upamo, da bo prevladal zdrav razum in da se bodo podjetja, ki delujejo na področju ravnanja z odpadki, lahko posvetila predvsem svoji dejavnosti in ne odpravljanju težav, ki nastajajo zaradi nedorečenosti obstoječega sistema. Zato je vsekakor letošnji izziv sprejetje zakonodaje, ki bo spodbujala vlaganja v procese zbiranja, ozaveščanje in investicije na področju ravnanja z OEEO.