Atlas tal |
 
Živimo na Zemlji in iz zemlje, vendar ji namenjamo premalo pozornosti. Zemlja oziroma tla so osnova za proizvodnjo hrane in brez zdravih tal je nemogoče proizvesti zdravo hrano. Tla so tudi filter za deževnico, ki jo spreminja jo v čisto pitno vodo. Takoj za oceani so tla velik rezervoar ogljika – shranjujejo več ogljika kot vsi gozdovi sveta skupaj. Tla so polna življenja – ena pest zemlje vsebuje več organizmov, kot je celotna človeška populacija na svetu. Dve tretjini vseh vrst živi namreč pod zemljo. Kot kaže poročilo o svetovnem stanju tal Atlas tal 2015, tla hitro izgubljajo svojo funkcijo. Brez velikih ukrepov se bo stanje samo še slabšalo.
 

Nogometna igrišča prikazujejo razliko med bogatimi in revnimi. V pravičnem in trajnostnem svetu bi vsakem od nas pripadalo 2.000 m2.Mednarodna skupnost si je zadala tri cilje: zaustaviti izgubo biodiverzitete, ustaviti segrevanje ozračja pri 2 °C in omogočiti, da ima vsakdo pravico do ustrezne hrane. Brez rodovitnosti tal noben od teh ciljev ne bo dosežen, saj lahko tla opravijo svoje delo le, če je življenje v njih nedotaknjeno, če je plast humusa zdrava in če so pravice do tal zaščitene. Vendar nam to ne uspeva najbolje. Z napačno rabo tal izgubimo približno 24 milijard ton rodovitih tal vsako leto. Za to je več razlogov, v ospredju pa je širjenje mest in cest. V Nemčiji 77 hektarov tal delno ali v celoti izgubi svojo funkcijo vsak dan, kar je enako velikosti 100 nogometnih igrišč. Del slabšanja rodovitnosti tal gre pripisati neprimernemu kmetovanju, ki uporablja veliko pesticidov in fitofarmacevtskih sredstev ter težko mehanizacijo. Velik delež pri tem ima tudi deforestacija. Približno 20 do 25 % tal po svetu je že poškodovane, dodatnih 5 do 10 milijonov hektarov (približno v velikosti Avstrije) pa se jih degradira vsako leto.

Povprečen Evropejec potrebuje 1,3 hektara tal, kar je toliko kot dve nogometni igrišči, da bi proizvedel vso hrano in druge produkte, ki jih potroši vsako leto. To je približno šestkrat več, kot je tal na voljo za vsakega prebivalca Bangladeša. Približno 60 % območja, ki ga potrebujejo Evropejci za zagotovitev svojih potreb, leži zunaj EU, s čimer je Evropa kontinent, ki je najbolj odvisen od tal zunaj njenih meja. Na leto EU za svoje potrebe potrebuje 640 milijonov hektarov zemlje, kar je 1,5-krat večje kot ozemlje vseh 28 držav članic EU. Ti podatki ne vključujejo pridobivanja nekaterih ključnih materialov, kot so bombaž, minerali in kovine. Največje države uvoznice iz zemlje drugih držav v EU so Nemčija, Združeno kraljestvo, Italija, Francija, Nizozemska in Španija. Če bi vsi na svetu potrošili toliko mesa kot ga povprečen Evropejec, bi potrebovali 80 % trenutne svetovne orne zemlje samo za proizvodnjo mesa. Za to, da se doseže cilj za bioenergijo iz Okvira za podnebje in energijo (2030 Framework for Climate and Energy), bi EU potrebovala dodatnih 70 milijonov hektarov zemlje, kar je območje, večje od Francije. Rastoči trg za materiale na bio osnovi, kot so bio plastika in kemikalije na bio osnovi, bo te zahteve samo še povečal.

V letu 2014 je 54 % populacije živelo v mestih oziroma urbanih središčih. Do leta 2050 naj bi jih v mestih živelo že dve tretjini. Mesta trenutno zavzemajo 1 do 2 % svetovnih tal. Do leta 2050 naj bi zavzemala 4 do 5 % tal. Beton in asfalt v mestih preprečuje deževnici, da bi napojila zemljo, kar povzroča pogostejše poplave. Globalno gledano urbanizacija povzroči izgubo dveh hektarov tal na minuto.

Veliko škodo tlem povzroča intenzivno kmetijstvo, ki povzroča velik upad biodiverzitete nad in pod tlemi. Vsako leto je zaradi kmetijstva uničenih okoli 13 milijonov hektarov gozda. Če se bo izraba tal nadaljevala v trenutnem trendu, bo svet dosegel mejo ekološko trajnostne rabe tal do leta 2020. Če bodo potrebe po pridelavi hrane še naprej naraščale v enakem trendu, pa bomo do leta 2050 potrebovali dodatnih 320 (velikost Indije) do 850 (velikost Brazilije) milijonov hektarov zemlje za pridelavo hrane.

Razna gnojila so pogosto razumljena kot vitalni del za dvig proizvodnje hrane in pridelkov. Vendar se pogosto pozablja na škodo, ki jo zemlji povzročajo na dolgi rok. Največji porabnik gnojil je Kitajska, ki v povprečju porabi 344 kilogramov mineralnih gnojil na hektar na leto. Sledita ji Brazilija in Japonska. Uporaba gnojil pa je zelo majhna v Afriki: 2,7 kilograma na hektar v Ruandi in 7,5 kilograma v Gani. Vendar je cilj, da bi preko podpornega sklada v letu 2015 v povprečju porabili do 50 kilogramov na hektar. Čeprav sklad še ni začel z delovanjem, so posamezne afriške države začele z izvajanjem svojih lastnih programov. Do leta 2050 naj bi namreč svet zaradi povečanega števila prebivalstva in povečanih potreb potreboval 70 % več hrane.

Okoli 33 % svetovnih polj je uporabljenih za proizvodnjo hrane za živino, v EU pa je za to namenjenih kar 60 % polj. Kar je neučinkovito, saj za vsakih 100 kalorij teh žit in rastlin, ki so sicer primerne za ljudi, v povprečju dobimo samo 17-30 kalorij v obliki mesa. V nasprotju s tem živali poskrbijo za učinkovito rabo tal, če jih pasemo na pašnikih, ki sicer niso primerni za proizvodnjo hrane, ali pa na poljih, kjer rastejo rastline, ki niso primerne za ljudi.

Podnebje je močno povezano s tlemi in njihovimi značilnostmi, ki med drugim odkrivajo podnebje skozi čas. Prav tako tla vplivajo na podnebje. Tla so namreč velik rezervoar ogljika. Vsebujejo več ogljika kot atmosfera in vsa kopenska vegetacija skupaj. Relativno majhne spremembe v količini organske snovi v tleh imajo lahko velik vpliv na atmosfero in na globalno segrevanje. S pravim menedžmentom tal pa imajo tla potencial, da absorbirajo velike količine ogljika.

Svetovna potreba po energiji zahteva dodatna območja za proizvodnjo energije. V Kanadi katranski pesek pokriva 15 milijonov hektarov, kar je več, kot je velikost Anglije (13 milijonov hektarov). V letu 2012 so v Kanadi proizvedli 1,9 milijona sodov olja za gorivo na dan. Svetovna dnevna poraba je 90 milijonov sodov. Za pridobivanje goriva je potrebne veliko zemlje, energije in vode. Katranski pesek v povprečju leži približno 30 metrov pod površino in da bi prišli do njega, se morajo gozdovi uničiti. Proces, kjer se loči olje kot gorivo od peska, proizvaja štirikrat več toplogrednih plinov kot rafiniranje konvencionalnega petroleja. Proizvodnja enega soda (159 litrov) olja povzroči 636 litrov strupenih odpadnih voda. Na območju pridobivanja pa je ekosistem v večini uničen. Obnovljivi viri energije, kot so biogoriva, dobivajo veliko politične podpore. EU direktiva zahteva, da morajo do leta 2020 vsa goriva za vozila vsebovati 10 % goriva, ki izvira iz obnovljivih virov. Vendar pa v primerjavi z vetrnimi elektrarnami in solarnimi paneli dajejo rastline za biogoriva le eno desetino energije na kvadratni meter, prav tako ta polja ne morejo biti uporabljena za proizvodnjo pridelkov za hrano. To povzroča etično dilemo, saj več kot 800 milijonov ljudi po svetu ostaja lačnih.

Zaradi pridobivanja različnih rud je v porastu tudi miniranje določenih območij. Na Kitajskem je sektor za miniranje med leti 2005 in 2010 zrastel za tretjino. V ZDA oseba porabi 17 ton kovin, mineralov in fosilnega goriva na leto. Za vsako tono rude pa mora biti odstranjenih tri tone zemlje in kamenja. 

Vir: Soil Atlas 2015.