Intervju z ministrico za okolje in prostor | Jože Volfand |
 
Čeprav smo se najprej dogovorili predvsem za predstavitveni pogovor z novo ministrico za okolje in prostor, mimo nekaterih dejstev in kritik ni bilo mogoče. Poleg tega ministrica Irena Majcen prihaja iz občine, kjer se je vsak dan srečevala z vprašanji, ki jih je okoljska zakonodaja množila, lokalna praksa pa se nanje težje odzivala. V okolju Slovenije in pri izvajanju zakonodaje so se že nekaj časa kopičile zadrege. Več kot to. Razlogi niso le na eni strani. Ministrica že v prvi diagnozi zelo neposredno in hkrati javno opozarja, da sedanji kader na ministrstvu zahteva okrepitve. No, najprej pa mora za zaposlene najti ustrezne prostore.
 
Irena Majcen

Irena Majcen

V publikaciji o okoljskih kazalcih Slovenije je predstavljena paleta podatkov o tem, kakšni so trendi v trajnostnem razvoju države. Na katerih področjih bodo vaši prednostni izzivi?
Za razreševanje teh izzivov bo naše ministrstvo s svojimi ukrepi in z medsektorskim sodelovanjem izvajalo nekaj prednostnih usmeritev. Mislim na podporo prehodu v nizkoogljično družbo ter gospodarnemu ravnanju z viri. Torej zeleno in krožno gospodarstvo. Od spodbujanja zelenega inovacijskega okolja do ukrepov za dvig snovne in energetske učinkovitosti. Potem so zaveze iz »podnebnega« paketa. Gre za blažitev in prilagajanje podnebnim spremembam, med drugim s pripravo protipoplavnih ukrepov, ter za učinkovito doseganje okoljskih ciljev na področjih varovanja kakovosti voda, ravnanja z odpadki in zagotavljanja dostopa do kakovostne pitne vode za vse prebivalce. Nadaljevali bomo z ukrepi za izboljševanje kakovosti zraka, predvsem v mestih. Nadalje ohranjanje biotske raznovrstnosti ter ohranjanje ekosistemov in njihovih storitev v luči trajnostnega razvoja in upravljanja z naravnimi viri.

Izzivi niso lahki, tudi poti do njih ne.
To pričakujemo in vemo. Najprej naj izpostavim ustrezno prilagoditev in uskladitev zakonodaje na področju varstva okolja, varstva narave, urejanja prostora in graditve. Vpeljali bomo sistematičen in učinkovit pristop k saniranju starih bremen na področju okolja. Hkrati bomo zakonodajo uredili tako, da bodo odgovorni za onesnaženje v okolju tudi plačniki škode, kar pomeni vzpostavitev ničelne tolerance za povzročitelje namenskega posega škodovanju okolja.

Odprta ostajajo vlaganja v infrastrukturne objekte v okviru kohezijske politike in iz drugih virov. Tako bomo do konca leta 2015 poskrbeli za čim boljšo izvedbo in realizacijo projektov stare finančne perspektive, zato da bomo počrpali vsa evropska sredstva iz Kohezijskega sklada, ki so na voljo za področje okolja. Ti projekti imajo tudi pozitivne učinke na gospodarstvo, na primer na gradbeni sektor. Trajnostni razvoj je osrednje vodilo pri pripravi vseh programov za črpanje sredstev EU do leta 2020. Uporabili bomo tudi instrumente, ki jih ima javni sektor na razpolago kot vzvod za spodbujanje trajnostnega razvoja. Naj omenim zeleno in inovativno javno naročanje, energetsko knjigovodstvo, sisteme ravnanja z okoljem in drugo, potem mehanizme za internacionalizacijo zunanjih stroškov, kot so odprava okolju škodljivih subvencij, razvoj finančnih instrumentov, zelena davčna reforma. Cilje bo tudi lažje doseči, če bo v Sloveniji več ozaveščanja, izobraževanja in usposabljanja za trajnostni razvoj in zeleno gospodarstvo.

Iz gospodarstva in občin leti nemalo kritik na birokratske ovire na državni ravni.
Res je. Z vidika gospodarskih in družbenih ciljev je prednostna naloga tudi odprava administrativnih ovir in administrativnih bremen v postopkih priprave prostorskih aktov in izdaje dovoljenj. Marsikaj se da doseči z notranjo reorganizacijo in drugimi ukrepi za učinkovitejše izvajanje veljavne zakonodaje ter oblikovanje hitrejših, preglednejših in enostavnejših postopkov. Pri sprejemanju prostorskih aktov na lokalnem in državnem nivoju je potrebna bistveno večja učinkovitost. Naš cilj je uveljaviti časovno predvidljive in obvladljive postopke. Želimo zmanjšati nabor posegov, ki terjajo posebna soglasja ter uveljaviti pregleden sistem urejanja prostora in graditve objektov.

Prav MOP doživlja največ kritik zaradi slabosti v pripravi zakonodaje, ki da je preobsežna, zapletena in med ministrstvi neusklajena. Predvsem pa že v pripravo osnutkov niso dovolj vključeni tisti, ki bodo zakone morali upoštevati in jih realizirati. Kaj boste spremenili?
Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja zakonodajo na področju okolja na podlagi sprejetih Direktiv in Uredb Evropske unije. Pri tem je potrebno poudariti, da Evropske Uredbe veljajo v Republiki Sloveniji neposredno in je pogosto potrebna na nivoju implementacije v slovenski pravni red zgolj opredelitev pristojnosti ter določitev glob, Evropske Direktive pa zavezujejo s svojimi načeli, usmeritvami in cilji. Zato je tovrstna implementacija obsežnejša, vsekakor pa vedno že v fazi priprave usklajena tako z izvajalci kot z uporabniki vsebinskih področij. Posebej je potrebno še poudariti, da 34. a člena Zakona o varstvu okolja in določbe Aarhus konvencije nalagajo pripravljavcu zakonodaje, da v času medresorske obravnave povabi k sodelovanju vse zainteresirane strani. Prav tako ima možnost seznanitve z vsebino in podajo pripomb širša javnost. Vse prispele pripombe mora pripravljavec zakonodaje vsebinsko obravnavati ter se do njih opredeliti. V fazi medresorske obravnave sodelujejo tudi ostala ministrstva, pristojne zbornice in interesne skupnosti. Po potrebi se opravi še dodatno posvetovanje na področni zbornici oziroma drugem delovnem telesu. Pred sprejemom in objavo predpisa v Uradnem listu vsako besedilo pripravljenega predpisa pregleda tudi Služba Vlade za zakonodajo. Na podlagi izhodišč Vlade RS glede prenove zakonodaje s področja urejanja prostora in graditve objektov ter sektorske zakonodaje so bili relevantni deležniki vključeni že v samo pripravo izhodišč in sedaj njihovo nadgradnjo, sledilo pa bo tudi tesno sodelovanje pri sami pripravi zakonodajnih rešitev. Sodelujemo tudi s predstavniki upravnih enot in drugimi uporabniki, ki bodo s praktičnimi primeri in izkušnjami pomagali preveriti predlagane rešitve.

V gospodarskih družbah je nedvomno prepoznavnejša okoljska odgovornost. Hkrati pa gospodarstvo večinoma ni zadovoljno s sodelovanjem z ministrstvom, ker po njihovem prepričanju zakonska regulativa nastaja v uradniških pisarnah, brez stikov z življenjem in brez kritične distance do tistega, kar prihaja iz Bruslja. Kaj menite?
S tem se lahko v veliki meri strinjam, potrebno pa je izpostaviti nekaj vzrokov za tako stanje. Ti so predvsem v kadrovski podhranjenosti okoljskega resorja in pomanjkanju finančnih sredstev za pravočasno pripravo zahtevnih in kompleksnih strokovnih podlag za odločanje. Tu si moramo v okviru vlade izboriti boljši položaj, kljub politiki zmanjševanja zaposlenih. Vendar kljub temu gospodarstvo poslušamo. Preko zbornic in raznih združenj lahko podajo pripombe v javnih obravnavah, ki trajajo v zadnjem času 30 dni ali celo več. Prizadevali pa si bomo, da bo tega sodelovanje še več oziroma bo še bolj učinkovito.

Eden izmed večjih problemov je izdajanje okoljevarstvenih dovoljenj, saj se nekateri postopki vlečejo tudi po več let. Kakšne možnosti so, da bi MOP sprejel protokol za izdajanje OVD, ki bi ga morali upoštevati vsi prizadeti akterji?
ARSO na področju varstva okolja vodi in odloča v upravnih postopkih, gre za okoli 240 različnih upravnih postopkov, ki izhajajo iz Zakona o varstvu okolja in njegovih podzakonskih predpisov. Upravni postopki so zahtevni predvsem zaradi zapletenosti in medsebojne neusklajenosti zakonodaje. Zato je predviden daljši čas odločanja. V primeru IPPC dovoljenj je rok za odločanje 6 mesecev. Ena izmed ovir za hitrejše reševanje so vsekakor slabo in pomanjkljivo pripravljene vloge, ki so večinoma nepopolne, zato je potrebno stranke pozivati na dopolnitve in predložitve ustreznih dokazil. Drugi pomemben razlog za daljšanje postopkov pa so vstopi stranskih udeležencev v postopek. Na področju izdaje IPPC dovoljenj in okoljevarstvenih soglasij skoraj ni postopka, v katerem ni vstopov stranskih udeležencev, večinoma nevladnih organizacij in oseb, ki v postopkih izkažejo pravni interes. To upravni postopek izredno podaljša, saj so z Zakonom o splošnem upravnem postopku v teh primerih zapovedana določena procesna dejanja, ki jih ne moremo opustiti. Seveda je s strani strank ali stranskih udeležencev po izdaji odločb možna tudi pritožba, kar ponovno podaljša čas do pravnomočnosti odločb.

Na ostalih področjih, mislim na dovoljenja za predelavo odpadkov, emisije v zrak in vode, kjer do vstopov strank zaradi drugačnega postopka ne prihaja, so zaostanki odpravljeni in se dovoljenja izdajajo hitro in v zakonskih rokih. ARSO je v zadnjem času zelo aktiven v iskanju rešitev za odpravo administrativnih ovir v svojih postopkih in v tem mandatu si bomo prizadevali, da se to nadaljuje še v večjem obsegu.

Položaj ministrice ste prevzeli v času, ko bi morala Slovenija že pripraviti in sprejeti nekatere nujne uredbe in operativne programe, a zamuja. Ali morda že imate na mizi seznam zamud in česa se boste najprej lotili?
Poznam to. Vem tudi, da se zaposleni zavedajo težav, a se prednostno lahko posvečajo le najbolj akutnim temam. Podrobno nas spremlja tudi Bruselj. Moj cilj pa je, da se to problematiko rešuje širše in celovito, ne da se zgolj krpa akutne težave. Potrebno bo oblikovati nov koncept reševanja zadev, predvsem pa bomo morali vzpostaviti pogoje za njihovo reševanje. Gre za težave, s katerimi bi se morali spopasti že vsaj pred vsaj 10 leti.

Ministrstvo je postalo upravičeno ponovno odgovorno za prostor in prostorsko politiko. Pri umeščanju infrastrukturnih objektov v prostor, značilen primer so hidroelektrarne, a niso edine, prihaja do več zagat in nesporazumov. Kaj bi se dalo spremeniti, saj prihaja do gospodarske in okoljske škode?
Umeščanje “zelene” energetske infrastrukture v prostor se sooča z istimi zakonitostmi in pravili, pa tudi z istimi težavami, kot umeščanje vseh ostalih posegov prostor tako na državni kot na lokalni ravni. Vsi objekti morajo biti umeščeni tako, da upoštevajo zahteve glede varovanja kulturne dediščine, ohranjanje narave, varovanje kmetijskih zemljišč in gozdov, varovanje vodnih virov in omejitve zaradi poplavne in erozijske ogroženosti in podobno. Zelo pomemben faktor je družbena sprejemljivost oziroma sprejemljivost v lokalnem okolju. Težava je v tem, da se te zahteve pogoste ne razumejo kot sredstva, ki naj zagotovijo kvalitetno umestitev v prostor, to je umestitev, ki bo zagotavljala varstveno in razvojno komponento, temveč se razumejo kot sredstva, ki naj umestitev preprečijo. Kadar se tako gledanje pojavi na strani širše javnosti, je to lahko posledica pomanjkanja dialoga in ustrezne komunikacije. Tukaj bo treba vložiti še več dela in ponekod spremeniti pristop. Je pa po drugi strani treba povedati, da je odnos javnosti pogosto dvoličen. Želeli bi imeti vse, za to pa nismo pripravljeni dati ali se odreči ničesar (efekt NIMBY oziroma BANANA). Kjer pa se postopki umeščanja zapletajo zaradi neusklajenega delovanja uradnih institucij in neprimerne zakonodaje, moramo to pospešeno urediti. Sploh pri investicijah, ki so v javnem interesu. To je ena od mojih prioritet. Če dam za primer kar pripravo državnih prostorskih načrtov in izdajanje dovoljenj za objekte državnega pomena, morajo institucije delovati pravočasno in uigrano, potem ko je enkrat odločeno, da se pristopi k umeščanju. Nekateri razlogi pri tem odpadejo na vprašanje upravne oziroma uradniške kulture, nekateri tudi na pomanjkljive kadrovske in finančne resurse. Nekateri razlogi pa so povezani z zakonodajo na tem področju, ki se je v zadnjih letih razbohotila, ki je medsebojno neusklajena in ponekod prepodrobna, ponekod pa pomanjkljiva.

Preobsežna in neusklajena zakonodaja, nato pa še slabo medsektorsko sodelovanje, to je velik problem Slovenije.
Navedeno se ne nanaša zgolj na vprašanje energetske ali druge infrastrukture, temveč v celoti na področje urejanja prostora in graditve objektov. Vendar se pri tem praviloma pozablja, da ne gre za vprašanja zakona ali dveh ali pa za eno samo institucijo, temveč da gre za enega najbolj interdisciplinarnih in medresorskih področij sploh. V preteklosti se je že velikokrat poizkusilo s parcialnimi spremembami zakonov, ki so ciljali predvsem na administrativno krajšanje rokov. A to ni dalo oziroma niti ni moglo dati rezultatov, saj se problemi niso naslovili na pravem mestu oziroma celostno. Na ministrstvu se posledično pripravlja celovita prenova prostorske in gradbene zakonodaje, ki na določenih področjih uvaja drugačen pristop od dosedanjega. Vendar pa bo potrebno za dosego tega cilja pristopiti tudi k spremembi nekaterih drugih zakonov z našega delovnega področja, ki so globoko povezani in prepleteni s prostorskim umeščanjem, na primer vode, narava, podobno delo pa čaka tudi druge resorje, na primer kmetijska zemljišča.

OECD je pripravil strategijo zelene rasti. Njeno bistvo je vzajemna krepitev vidikov okoljske in ekonomske politike. Kako ocenjujete zamisel, da bi se tudi Slovenija odločila za nacionalno strategijo zelene rasti?
Strategija zelene rasti je pravzaprav nujna. Ta koncept odgovarja na eno temeljnih globalnih družbenih dilem našega časa. To je, kako načrtovati rast, da ne bo vplivala na okolje in njegove ekosistemske storitve v taki meri, da bi ogrozila naš obstoj. Potrebno pa je razmisliti o tem, ali je smiselno pripraviti nov oziroma poseben strateški dokument ali se da koncept zelene rasti vključiti v druge širše strateške dokumente, kot je Strategija razvoja Slovenije in Strategija pametne specializacije,v njen osnutek je koncept že vključen, ter strateške dokumente našega ministrstva, kot je prenova Strategije prostorskega razvoja Slovenije, nov Nacionalni stanovanjski program idr.. Vsekakor pa priprava strategije zelene rasti pomeni sodelovanje ključnih sektorjev z našim in tudi ključnih deležnikov, ki so v tem primeru številni. Zelena rast je namreč dogovor tako zakonodajalcev, načrtovalcev politik, proizvajalcev in potrošnikov.

Kot nekdanja županja ste pri delu občutili pluse in minuse okoljske politike. Tudi ko ste opredeljevali naloge in kompetence javnega komunalnega sektorja. V Sloveniji se krepijo težnje po večji vlogi javnega sektorja zlasti pri odpadkih. Občinska podjetja presegajo svoj okvir in iščejo prostor za tržno dejavnost tudi pri zasebnem sektorju, kar gospodarstvo odločno zavrača. To se je pokazalo tudi na nedavni konferenci o izzivih reciklažne industrije v državi. Kakšno je vaše mnenje?
V sistemu ravnanja z odpadki so se pokazale določene vrzeli. Bistveno se je spremenilo ravnanje z odpadki in odnos do odpadkov tako v gospodarstvu kot na nivoju vsakega posameznika. Hkrati se spreminja tudi Evropska zakonodaja, zato bomo morali s sistemom slediti tem spremembam.

Ministrstvo proučuje nove rešitve sistema, da bi deloval učinkoviteje. Prve spremembe zakonodaje na področju odpadkov predvidevamo do konca leta 2015.

Kakšne načrte imate na področju kadrovske okrepitve ministrstva? Na več področjih se namreč zamuja (implementacija zakonodaje IED, kopičijo se odprti postopki do EU), ker naj ne bi bilo dovolj strokovno usposobljenega uradništva.
Ministrstvo za okolje in prostor je bilo pred skoraj štirimi leti ukinjeno in razdeljeno med dve ministrstvi, kmetijstvo in infrastrukturo. Naše ministrstvo tudi še nima sistemizacije delovnih mest vseh področji. Vsaj za kabinet ministra in za enote, ki pokrivajo dele ministrstva, pa je treba najprej zagotoviti skupne prostore. Trenutno smo razpršeni na treh lokacijah. Področje okolja bo sedaj ostalo na Dunajski 47, ki je v lasti države, področje prostora pa za enkrat ostaja na Ministrstvu za infrastrukturo. Za vse ostale, torej od 70 do 100 zaposlenih, pa bo treba še zagotoviti ustrezne prostore. Menim, da je to osnova za normalizacijo delovnega procesa, zato se bomo zelo potrudili, da pridemo do rešitve čimprej, še pred koncem leta. Trenutno pa za ta namen nimamo še nikakršnih finančnih sredstev. V finančnem smislu so postavke še vedno na prejšnjih dveh ministrstvih, kar pomeni, da vsa izplačila podpisujeva vedno dva ministra. Sama podpisujem kot pristojna ministrica, trenutno pa še brez finančnih sredstev.

Predvsem pa na ministrstvu primanjkuje specifično strokovnega kadra. Država je v preteklosti mogoče preslabo ocenila, koliko pozornosti je treba nameniti prostoru in okolju tako pri razvijanju kadrov, predpisov kot področju kot celoti. Izvajanje zahtev in obveznosti s tega področja je zahtevno in kompleksno delo, zaposleni pa bodo za spodbudo vzeli že moje prepričanje, da s samo toliko kadra ne moremo obvladovati tolikšnega števila predpisov in drugih obveznosti. Skladno s koalicijsko pogodbo je predvideno, da se kader na tem ministrstvu okrepi. Trenutno s sodelavci, vzporedno s programom dela, pripravljamo oceno, koliko je primanjkljaja na posameznih področjih. Pravkar že sprejemamo akcijski načrt za upravljanje z vodami. Že samo znotraj tako zahtevnega področja bi bilo potrebno veliko več zaposlenih in bistveno večji obseg finančnih sredstev, kot jih je trenutno na voljo.

Boste dali nekaterim področjem večjo težo, kot je bila doslej: na primer podnebnim spremembam, vodnim virom ipd.?
Politika podnebnih sprememb se bo zagotovo morala vrniti v ospredje delovanja vlade. Ne zgolj zato, ker je v zadnjih letih delo na tem področju nekoliko zastalo. K temu bomo spodbujeni tudi že zaradi dogajanj v okviru Evropske unije, kjer se je že pričelo pripravljati nov zakonodajni okvir za podnebno in energetsko politiko 2020-2030, in tudi na področju mednarodnih podnebnih pogajanj, kjer bo potrebno še veliko truda in volje vložiti v pripravo globalnega podnebnega sporazuma do podnebne konference decembra 2015 v Parizu. Kvalitetno delo na tem področju bo sicer terjalo veliko dela in usklajevanja. Se pa v tej politiki skriva več novih trajnostnih gospodarskih aktivnosti in delovnih mest. Nenazadnje pa nas tudi ekstremni vremenski pojavi v zadnjih letih žal prepogosto opozarjajo na to, da je to politiko treba okrepiti.

Ali so že opredeljena razmerja med ministrstvi in projektno pisarno pri vladi, kjer naj bi se usklajevala medresorska vprašanja?
Še ne. Služba RS za razvoj je za enkrat pristojna ministrstva pozvala za posredovanje kontaktnih nosilcev za posamezne projekte, potem bo sledilo konkretno usklajevanje zadev.