Krožno gospodarstvo in plastika | Tanja Pangerl |
 
Strategija Evrope je krožno gospodarstvo. Za učinkovito ravnanje z viri, za konkurenčnost gospodarstva, za medsektorsko povezovanje, za nova delovna mesta in za povečano socialno blaginjo prebivalcev. Cilji so veliki, a kako jih bodo dosegli, skrbi predvsem gospodarstvo, ki se mora hitro prilagajati zahtevam EU. Med uporabljenimi materiali prevladuje plastika. Čeprav je eden od najbolj reciklabilnih materialov, se predelovalci soočajo z izzivi – predvsem pri čistosti odpada in s tem s kakovostjo reciklata. Slovenska reciklaža plastike pa je v krizi. Material je, vendar kot kaže, ni podpore za recikliranje doma. O krožnem gospodarstvu na področju plastike je na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) potekal slovensko-hrvaški posvet proizvajalcev in predelovalcev plastičnih mas z deležniki iz vrednostne verige z naslovom Prehod v krožno gospodarstvo.
 
Panelna diskusija ob zaključku dogodka, kjer so različni deležniki vrednostne verige plastike predstavili svoje poglede na krožno gospodarstvo. Foto: Darja Boštjančič.

Panelna diskusija ob zaključku dogodka, kjer so različni deležniki vrednostne verige plastike predstavili svoje poglede na krožno gospodarstvo. Foto: Darja Boštjančič.

Slovenija je sprejela zelo ostre okoljske cilje. Predsednik GZS Samo Hribar Milič je povedal, da gospodarstvo zanima predvsem to, kako bodo te cilje dosegli: »Ugotavljamo, da pogosto postavljamo cilje na način, ki je za gospodarstvo zelo zahteven, povzroča visoke stroške in s tem znižuje že tako nizko konkurenčnost slovenskega gospodarstva.« Krožno gospodarstvo je lahko pomemben del konkurenčnosti gospodarstva, vendar je lahko brez podpore države in zaradi drugih omejitev gospodarstvu veliko breme.

Jesus Barreiro-Hurle iz Evropske komisije, področje Podjetništvo in industrija, je izpostavil nekaj ovir, zakaj do krožnega gospodarstva ne prihaja dovolj hitro. Med razlogi so pomanjkanje zavedanja, znanja in možnosti podjetij, zaradi infrastrukturnih in tehnoloških omejitev, zaradi pomanjkanja inovativnih poslovnih modelov, zaradi trenutnih še prenizkih zahtev s strani potrošnikov idr. Eden od pomembnih korakov na prehod krožnega gospodarstva je drugačen način razmišljanja – iz tega, da v verigi vidiš samo sebe, v to, da razmišljaš krožno, kako so lahko v celotno verigo vključena druga podjetja in kakšne koristi pridobijo vsi vključeni. Gre za prehod iz koncepta linearnega razmišljanja, ki je ponekod še vedno močno, v razmišljanje, ki je skladno s krožnim gospodarstvom.

Recikliranje plastike v Sloveniji problem

Zakonodaja EU se vse bolj prilagaja prehodu v krožno gospodarstvo, višji so cilji. Problem pa je, kako jih doseči. Uradni podatki namreč lahko kažejo dokaj dobro sliko, realna situacija pa je popolnoma drugačna predvsem z vidika recikliranja plastike, kot je na konferenci poudaril Janez Navodnik, direktor GIZ Grozda Plasttehnika. Povedal je, da je reciklaža plastike v Sloveniji velik problem, saj se plastika pri nas ne reciklira, ampak se večinoma samo melje in se nato izvozi, v Slovenijo pa se uvažajo izdelki. To problematiko je v zaključku potrdil tudi Stane Gorenc iz podjetja Plasta, kjer se ukvarjajo s proizvodnjo polietilenske folije. Za proizvodnjo morajo namreč material kupovati v tujini.

Prednosti krožnega gospodarstva

Evropska proizvodna podjetja v povprečju porabijo 40 % za stroške za surove materiale, skupaj s porabo energije in vode se to približuje 50 % celotnih stroškov. Za primerjavo, stroški za delo znašajo približno 20 % vseh stroškov. Potenciali prihrankov z optimizacijo učinkovite rabe virov skozi celotno vrednostno verigo so lahko v nekaterih sektorjih tudi med 55–75 %. 30 % povečana učinkovitost ravnanja z viri do leta 2030 bi v EU odprla približno 2 milijona novih delovnih mest, pomenila dodaten 1 % BDP do leta 2013, zmanjšala toplogredne pline in podobno.

Določanje novih ciljev

Pri krožnem gospodarstvu so po mnenju Evropske komisije pomembni elementi, ki jih je potrebno upoštevati na področju dizajna in inovacij (skladna zakonodaja za izdelke, eko-dizajn, izmenjava surovin med industrijami, Obzorje 2020 idr.), investicije (okoljske takse, inovativni finančni instrumenti, evropski skladi idr.), pomembna je vloga gospodarstva in potrošnikov (aktivnost s strani gospodarstva in večjo osveščenost potrošnikov, označevanje zelenih produktov, zelena delovna mesta idr.) ter pot v družbo recikliranja (pregled ciljev na področju ravnanja z odpadki, manjšanje odloženih količin odpadkov, povečana odgovornost proizvajalca idr.). Za to je potrebno pri komunalnih odpadkih določiti nove cilje. Na področju recikliranja in priprave za ponovno uporabo je cilj stopnjo recikliranja povečati na 70 % do leta 2030, uveljaviti enotno metodo za merjenje količine odpadkov do leta 2020, vendar s triletno možnostjo pogojnega odstopanja, ločeno zbiranje bioloških odpadkov do 2025 in da se dejansko meri to, koliko odpadkov, ki so reciklirani, se dejansko uporabi za druge produkte, in ne le to, koliko se jih samo reciklira.

Novi cilji recikliranja na področju embalaže (po ciljnih letih):

Vir: Jesús Barreiro-Hurle, prezentacija »The EU circular economy in the context of competitiveness and growth«, oktober 2014.

Vir: Jesús Barreiro-Hurle, prezentacija »The EU circular economy in the context of competitiveness and growth«, oktober 2014.

Na področju odpadkov in njihovega odlaganja je predlog Evropske komisije, da se zakonodajno prepove odlaganje reciklabilnih odpadkov, vsaj papirja, plastike, stekla, kovin in biorazgradljivih odpadkov, do leta 2025, v kombinaciji z maksimalno 25 % stopnjo odlaganja. Prav tako se na novo postavljeni cilji nanašajo na odpadno hrano, kjer gre predvsem za preprečevanje nastajanja. In sicer je predlog, da se odpadna hrana med leti 2016 in 2025 zmanjša za 30 %.

Plastika iz gospodinjstev največji problem

Eden od dobrih reciklabilnih materialov je plastika. Ingo Sartorius, direktor za potrošnike in okoljske zadeve pri PlasticsEurope v Nemčiji, je povedal, da največji izziv predstavlja odpadna plastika, ki prihaja s strani potrošnikov (privatni, industrijski in posamezni potrošniki), saj ne gre za čisti odpad. Zato je problem pri predelavi in kvaliteti reciklirane plastike. Te odpadne plastike je v Evropi kar okoli 25 milijonov ton na leto. Proizvede pa se okoli 57 milijonov ton plastike, od tega je gre nekaj na tuje trge. Kar 70 % vseh plastičnih odpadkov prihaja iz komercialnih in industrijskih ne-embalažnih odpadkov, iz prodajne embalaže in ostankov gospodinjskih odpadkov. Največji problem pri čistosti plastičnega odpada predstavlja tista plastika, ki prihaja iz gospodinjstev. Devet evropskih držav (Švica, Nemčija, Avstrija, Luksemburg, Belgija, Danska, Švedska, Nizozemska in Norveška) zberejo in predelajo več kot 90 % plastičnih odpadkov. Gre za države, kjer imajo prepoved odlaganja, opredeljeno zakonodajo, s taksami ali v kombinaciji. Pet izmed teh držav ima tudi največje stopnje recikliranja, in sicer več kot 30 %. Vizija je nič odložene plastike na odlagališčih.

Premalo recikliranega tekstila

Tudi veliko tekstilnih izdelkov vsebuje vire, ki se uporabljajo za proizvodnjo plastike, torej naftne vire (ribiške mreže, tepihi idr.). Kot je poudarila Lucija Aleksič iz Julona, pa je recikliranega samo 25 % tekstila, zato bi bilo potrebno več pozornosti nameniti tekstilni industriji. Njihov primer predelave tekstila iz odpadnih ribiških mrež kaže na to, da je možno s posebnim regeneracijskim sistemom, ki ga imenujejo Econyl, iz odpadnih ribiških mrež narediti isti material za nadaljnjo uporabo, kot če bi ga pridobili iz primarnega vira nafte. S proizvodi, narejenimi po sistemu Econyl, se izpusti toplogrednih plinov znižajo za 50 %, poraba procesne energije za okoli 65 %, prav tako pa se s tem prihrani 70.000 ton nafte. Za zbiranje nepravilno odloženih ribiških mrež iz morja so spodbudili tudi iniciativo Healty Seas.

Brez dobrega ozaveščanja ni dobrih odpadkov

Predstavnika komunalnih podjetij iz Ljubljane (Igor Petek, Snaga d.o.o.) in iz Čakovca (Čakom d.o.o. Hrvaška) sta izpostavila predvsem pomen ustreznega izobraževanja in komuniciranja s splošno javnostjo o ustreznem ločenem zbiranju odpadkov, kjer se lahko odpadki uporabijo za nadaljnjo ustrezno predelavo. Lahko je postavljena vsa infrastruktura, vendar brez sodelovanja javnosti, gospodinjstev, ciljev ni mogoče doseči. Zato se postavlja vprašanje, kako ljudi pridobiti k sodelovanju? Kot eden od način se pojavlja tudi finančna kazen, kjer tisti, ki nepravilno odlagajo, za to tudi več plačajo ali plačajo kazen. Imajo pa v Čakovcu problem, ker ne vedo, kam z ločeno zbranim baliranim odpadom, ki vsebuje predvsem plastično in kovinsko embalažo. Zato jim bodo izkušnje drugih komunalnih podjetij več kot dobrodošle.

Napoved nove zakonodaje

Na slovenskem Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) pričakujejo, da bo do konca leta 2015 sprejet novi Zakon o varstvu okolja-2, kot je povedala Tanja Bolte z Direktorata za okolje. To bo podlaga za izboljšanje sistema ravnanja z odpadki predvsem glede minimalne proizvajalčeve odgovornosti. Prav tako se pripravlja Program ravnanja z odpadki (v skladu z Direktivo 2008/98 ES), z Ministrstvom za finance pa bodo še naprej potekali razgovori, da bi bile okoljske dajatve namenjene okoljskim projektom. Bolj učinkovito bi bilo potrebno porabljati tudi evropske strukturne in investicijske sklade.

Kot je ob zaključku dogodka v imenu glavnega organizatorja povedala Darja Boštjančič, direktorica GZS-Združenja kemijske industrije, skupaj s partnerji iz Hrvaške in več drugih držav pripravljajo projekt za pridobitev evropskih sredstev, s katerim želijo pospešiti prehod v krožno gospodarstvo na področju plastike. Ob vse večjem pomanjkanju surovin je nujno, da se več odpadkov iz plastičnih mas zbere, ustrezno predela in vrne v proizvodni proces doma ter s tem izkoristi potencial za dvig konkurenčnosti, ki ga ta proces prinaša. Ključno je poiskati organizacijske in tehnološke rešitve za odpadno plastiko, ki doslej še ni našla poti nazaj v proizvodnjo kot sekundarna surovina in s tem strniti krog. Zato je prednostni cilj združenj proizvajalcev izdelkov iz plastičnih mas iz Slovenije in Hrvaške podjetja spodbujati in jim pomagati pri uvajanju surovin iz recikliranih materialov v proizvodni proces.