Kazalci okolja | Jože Volfand |
 
Kakšni so kazalci okolja v Sloveniji? Agencija RS za okolje daje vrsto odgovorov v informativni in ilustrativni publikaciji Kazalci okolja v Sloveniji. Knjižico so uredile Urška Kušar, Nataša Kovač in Barbara Bernard Vukadin, ki v pogovoru pojasnjuje nekatere kazalce, ki morda najbolj štrlijo – kot dober trend ali kot izziv. V predgovoru publikacije je generalni direktor Joško Knez zapisal, da publikacija zajema ključne okoljske vsebine, ki so danes v ospredju evropske in mednarodne okoljske politike: blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, ohranjanje biotske raznovrstnosti, trajnostna raba naravnih virov in zagotavljanje zdravja ljudi. Nekateri okoljski kazalci za Slovenijo zahtevajo nove pristope pri reševanju, drugi pa kažejo na spodbudne dosežke. Med izzivi publikacija izpostavlja celostno politiko za učinkovito rabo virov.
 

Slovenija med ranljivimi državami za ekstremne vremenske dogodkeKako bi lahko v Sloveniji znižali koncentracije delcev PM10, ki so najbolj nevarni za zdravje otrok?
Povprečna letna koncentracija delcev PM10 se v Sloveniji od leta 2005 dalje znižuje. Kljub temu je bilo v letu 2012 še vedno preseženo število dni z dopustno dnevno mejno koncentracijo PM10 (50 µg/m3) na postajah mestno prometnega tipa, kjer so glavni viri izpustov PM10 individualna kurišča, ki kot gorivo uporabljajo lesno biomaso, in promet. Podatki kažejo, da so slovenski otroci od 0-15 let najbolj izpostavljeni koncentracijam delcev 30-40 µg PM10/m3, kar je nad priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (20 µg PM10/m3). V primeru, da bi se povprečna letna koncentracija delcev PM10 zmanjšala na 20 µg PM10/m3 ali manj, bi se število sprejemov otrok v bolnišnico zaradi bolezni dihal zmanjšalo za okoli 200. S tem bi v povprečju za 1,9 dni/leto/otroka skrajšali čas, ko imajo otroci v starosti 5-14 let bolezni spodnjih dihalnih poti, kot so sopenje, stiskanje v prsih, kratka sapa, kašelj.

Vlada RS je v letu 2013 za zmanjšanje koncentracije PM10 v zunanjem zraku na lokalni ravni sprejela odloke o načrtih za kakovost zraka v občinah Murska Sobota, Maribor, Celje, Kranj, Novo mesto, Ljubljana in za Zasavje. V sprejetih odlokih je predvidenih več kakor 40 ukrepov za izboljšanje kakovosti zraka. Odloki zajemajo ukrepe s področja spodbujanja učinkovite rabe energije, zamenjavo starih kurilnih naprav, toplotno izolacijo stavb ter izboljšanje javnega prometa. Če se kakovost zunanjega zraka na teh območjih ne bo izboljšala, bodo načrti po treh letih izvajanja dopolnjeni. V letu 2014 je za potrebe izvajanja ukrepov na voljo 10 milijonov evrov.

Poleg ukrepov, ki jih predlaga država in izvaja občina, pa lahko k izboljšanju zraka v veliki meri pripomoremo tudi sami. Na primer z večjo uporabo javnih prevoznih sredstev, zmanjšano uporabo osebnih vozil in omejitvijo dejavnosti na prostem, pri katerih se sproščajo večje količine delcev. Mislim na kurjenje na vrtu na primer.

Barbara Bernard Vukadin

Barbara Bernard Vukadin

A zelo velik krivec za takšne razmere je promet. Za Slovenijo je značilna avtomobilizacija potniškega prometa, prevoz z osebnimi avtomobili pa kar narašča. Kje bi morali najprej ukrepati?
Za Slovenijo sta že od osamosvojitve naprej značilna nadpovprečna rast cestnega motornega prometa ter upad ponudbe in uporabe javnega potniškega prometa. Stopnja motorizacije prebivalcev Slovenije presega opremljenost z avtomobili marsikatere razvitejše članice EU, s tem se povečuje tudi njihova uporaba. Poleg tega se celovita obravnava prometnega sistema v Sloveniji na državni ravni nikakor ne vzpostavi. Prometna politika države ne vpliva bistveno na dogajanje v posameznih prometnih podsistemih. Vse to vodi v poglabljanje okoljskih problemov zaradi prometa.

Podnebne spremembe so najaktualnejša okoljska posledica prometa. Slovenija se je tako kot druge članice EU v skladu s Kjotskim protokolom zavezala za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov (TGP). Kljub temu so se izpusti TGP iz prometa v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih več kot podvojili. V ospredju okoljskih problemov prometa je še vedno tudi onesnaženje zraka, predvsem z delci PM10, in to kljub temu, da so se izpusti delcev iz prometa v zadnjih letih precej znižali. Poleg obeh najbolj perečih okoljskih problemov ima promet še številne druge negativne učinke, kot so nepovratna uporaba zemljišč za infrastrukturo, hrup, nesreče, odpadki iz naslova izrabljenih vozil, onesnaženje kopenskih voda in morja, razkosanost prostora in naravnih habitatov ter izguba biotske raznovrstnosti.

Reševanje teh problemov bo zahtevalo dolgotrajna in usklajena prizadevanja na številnih področjih. Današnji vzorci prometnega povpraševanja in ponudbe so posledica prometnega in prostorskega razvoja zadnjih nekaj desetletij, zato je njihovo spreminjanje v trajnostno smer dolgotrajna in celovita naloga. Obvladovanje prometnega povpraševanja in uvajanje novih tehnologij morata postati temeljni področji delovanja prometne in prostorske politike.

Prav podnebne spremembe zelo čutimo tudi v Sloveniji. Ekstremni vremenski dogodki nas niti več ne presenečajo. V obdobju 1961—2011 so se padavine v zahodni Sloveniji zmanjšale za 20 %. Vtis v javnosti je drugačen. Koliko je Slovenija ranljiva pri ekstremnih vremenskih dogodkih? Potrebujemo državno strategijo za prilagajanje na podnebne spremembe?
V publikaciji so podani linearni trendi. Vemo pa, da se podnebje ne spreminja linearno. Javnost je vedno pod vtisom zadnjih nekaj let ali celo še krajšega obdobja. Velikost linearnega trenda je močno odvisna od obdobja, v katerem je ta izračunan. Bistvena značilnost podnebja in vremena je velika spremenljivost. Pri podnebnih spremembah ne govorimo le o spremembah povprečnih vrednosti, ampak tudi o vse večji medletni in medsezonski spremenljivosti.

Slovenija vsekakor spada med ranljive države za ekstremne vremenske dogodke. V zadnjih dveh do treh desetletjih opažamo, da postajajo suše in poplave pogostejše. Vsekakor nujno potrebujemo državno strategijo prilagajanja na podnebne spremembe, da bomo lahko učinkovito zmanjšali škodo, ki jo ekstremni in nevarni vremenski dogodki povzročajo. Poleg tega bo dobro zasnovana strategija prilagajanja preprečila, da bi posegali v okolje na način, da bi našo ranljivost na take dogodke povečevali. V zadnjih letih se je kar nekajkrat izkazalo, da smo ljudje z nepremišljenimi posegi v okolje povečali ranljivost, namesto da bi jo zmanjšali.

Poglejmo konkretne rešitve. Kako bi lahko zelena davčna reforma, ki jo sicer napoveduje nova koalicija, prispevala k večji energetski učinkovitosti?
Zelena davčna reforma pomeni povišanje obdavčitev zaradi obremenjevanja okolja in s tem posledično zmanjšanje obdavčitev iz naslova dela. Iz Poročila delovne skupine za zeleno davčno reformo pod pojmom zelena davčna reforma razumemo »sklop politik, s katerimi država poskuša z večjo finančno obremenitvijo ravnanj in proizvodov, ki so okolju škodljive, vplivati na spremembo obnašanja gospodarskih in drugih subjektov ter posameznikov, ki povzročajo obremenjevanje okolja. Ker to posledično pomeni upoštevanje stroškov obremenjevanja okolja in vključitev le-teh v ceno proizvodov oziroma storitev, ki lahko, v primeru, da ne pride do hkratnega ustreznega prestrukturiranja gospodarstva, zmanjšujejo konkurenčnost gospodarskih subjektov oziroma kupno moč posameznikov ter vplivajo na višje stroške zagotavljanja javnih dobrin, se praviloma ukrepi na področju dodatnih stroškov povezujejo z ukrepi za znižanje drugih stroškov z javnimi dajatvami, na dolgi rok predvsem stroškov dela.

Ker raba energije močno obremenjuje okolje, to pomeni, da se preko višjih davkov spodbuja tudi učinkovitejša raba energije, poleg rabe ostalih naravnih virov. Seveda je učinek reforme močno odvisen od povečanja obremenitve onesnaževanja okolja. Glede na pretekle izkušnje ni pričakovati velikih prispevkov k izboljšanju energetske učinkovitosti iz naslova zelene davčne reforme. Še sploh, če upoštevamo, da okoljski davki že imajo pomembno mesto v Sloveniji. Bolj pomembna je njihova namenska poraba.

Slaba polovica prebivalcev Slovenije še vedno uporablja greznice, kar pomeni, da spadamo med tiste države v EU, kjer je premajhen delež prebivalstva priključen na komunalne in skupne čistilne naprave. Kateri ukrepi so nujni?
Delež prebivalcev, katerih komunalne odpadne vode se čistijo na komunalnih ali skupnih čistilnih napravah, se stalno povečuje. Poleg tega se v zadnjih letih s postopki sekundarnega ali terciarnega čiščenja očisti vedno več odpadne vode. Od leta 2002 se je skupna količina tako očiščenih odpadnih voda povečala za več kot dvakrat. Postopkov terciarnega čiščenja pred letom 2002 skoraj ni bilo, sedaj pa se tako očisti že štiri desetine odpadne vode.

Ukrepi za povečanje deleža priključenosti prebivalcev oziroma njihovih odpadnih vod na komunalne čistilne naprave se že izvajajo in so določeni s predpisi s področja odvajanja odpadnih voda. Še posebej v Operativnem programu odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Javna infrastruktura za odvajanje in čiščenje odpadne vode, komunalne čistilne naprave vključno s kanalizacijo, se gradi. Dejstvo pa je, da so v operativniem programu s tega področja postavljeni določeni roki izgradnje, ki se še niso iztekli. Roki so odvisni od velikosti poselitvenega območja in so vezani tudi na zahtevan način, stopnjo čiščenja. Zadnji roki se iztekajo v letu 2015 oz. 2017.

Slovenija je bogata s številnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Vendar so nekatera na rdečem seznamu. Kaj se dogaja?
Na rdečem seznamu so tiste ogrožene rastlinske in živalske vrste za katero ugotovimo, da se njena številčnost zmanjšuje v taki meri, da lahko na nekem območju delno ali v celoti izgine. Uvrstitev živalskih in rastlinskih vrst na rdeči seznam ureja Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam iz leta 2002 , ki je bil v letu 2010 dopolnjen s seznamom ogroženih vrst gliv.

Ogroženih je več kot štiri petine vseh znanih vrst dvoživk in plazilcev ter skoraj polovica, to je 41 vrst sesalcev. Najmanjši je delež ogroženih vrst rib, in sicer ena petina. Vzroke lahko iščemo predvsem v zmanjševanju primernega življenjskega prostora, nenadzorovani urbanizaciji, spremembah v kmetijstvu z uvajanjem novih tehnologij in intenzifikacije proizvodnje, razvoju infrastrukture, ceste, železnice, daljnovodi, in prometu.

Območje Natura 2000 predstavlja 37,9 % ozemlja RS. Je to omejitveni faktor razvoja, kot opozarjajo v marsikateri občini?
Natura 2000 je omrežje posebnih območij varstva, razglašenih v državah članicah EU, z osnovnim ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost za bodoče rodove. Okoli 70 % slovenskega dela omrežja Natura 2000 pokrivajo gozdovi. To kaže na njihovo splošno dobro ohranjenost. Med kmetijskimi zemljišči v Naturi 2000 so najpomembnejši ekstenzivni travniki. Ti so v mnogih območjih še v ugodnem stanju ohranjenosti, ogrožajo pa jih tako zaraščanje zaradi opuščanja kmetovanja kot intenzifikacija njihove rabe.

Območja Natura 2000 predvsem vzpodbujajo k razmisleku o drugačni vrsti razvoja. Takemu, ki pomeni povezavo med varovanjem naravnih bogastev ter gospodarskim in družbenim razvojem. Tako se omogoča dolgoročno ohranjanje kakovostnega okolja za bivanje in zadrževanje, ki ga ta območja predstavljajo. Tudi na krajši rok lahko občine, ob primerni strategiji razvoja, območja Natura 2000 izkoristijo kot vzpodbudni dejavnik za vzpostavljanje in vključevanje v različne razvojne projekte, tudi take, ki so soficnancirane s strani EU prav z namenom ohranjanja tega skupnega evropskega bogastva.

V Sloveniji je ugotovljenih kar 9.083 podzemnih jam, od tega 22 kot turističnih. Katerih 10 je turistično najbolj izpostavljenih?
V Sloveniji je okoli 15.000 naravnih vrednot, med katerimi je po zadnjih razpoložljivih podatkih raziskanih že 11.138 podzemnih jam. Turistično najbolj obiskane jame imajo več kot 2.000 obiskov dnevno. Postojnsko jamo obišče okoli 550.000, Škocjanske jame preko 100.000 obiskovalcev. Po zadnjih javno dostopnih zbirnih uradnih podatkih o obisku jam, ki jih je v letu 2009 objavil Statistični urad Republike Slovenije in nekaterih dodatnih neuradnih ocenah, imata preko 10.000 obiskovalcev letno še Pekel in Vilenica, nekaj manj pa Predjama, Križna jama, Županova (Taborska) jama, Snežna jama na planini Arto, Dimnice in Železna jama.

Leta 2008 smo odložili 74 % nastalih komunalnih odpadkov, leta 2012 pa 47 %. Kaj ta trend pomeni za centre za ravnanje z odpadki?
Odlaganje odpadkov spada med najbolj nezaželjeno ravnanje z odpadki, saj s tem izgubljamo potencialne snovne in energetske vire. S približevanjem zastavljenemu cilju povečanja količin ločeno zbranih frakcij bo posledično v naslednjih letih potrebnega vedno manj odlagalnega prostora. V ta namen je bilo vzpostavljeno ločeno zbiranje frakcij, ki se iz leta v leto izboljšuje. V letu 2008 je bilo ločeno zbranih frakcij 17 %, leta 2012 pa že 39 %.

Poleg tega je predvideno, da se bodo v prihodnje vsi prevzeti mešani komunalni odpadki pred odlaganjem obdelali v napravah za mehansko biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov (MBO). Te bodo v centrih za ravnanje z odpadki.. Ocena potrebne skupne zmogljivosti MBO za Slovenijo za leto 2020 je okoli 240.000 ton. Izgradnja teh centrov bo omogočila dosego cilja iz Operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki. Do leta 2020 zmanjšanje deleža odloženih komunalnih odpadkov na 15 % po scenariju najmanjšega obsega, oziroma 11 % po scenariju izvedljivega obsega.

Pri odpadkih smo predvsem pri ločenem zbiranju uspešni. Kako pa v Sloveniji izkoriščamo naravne vire? Bolje ali slabše kot v EU? Na kaj ste mislili, ko ste se zavzeli za vzpostavitev celostne politike za boljšo snovno produktivnost?
Snovna produktivnost v Sloveniji je bila v letu 2009 1,2 evra/tono, v EU pa v povprečju 1,6 evra/tono, to pomeni, da smo bili v letu 2009 na ravni 75 odstotnega povprečja EU. Na to vplivajo struktura našega gospodarstva ter delež stroškov surovin, predvsem pa nihanje porabe nekovinskih mineralnih surovin, ki imajo visoko težo. Kazalec, ki spremlja domačo porabo snovi glede na bruto družbeni proizvod, spada med pomembnejše kazalce s tega področja. Vendar se je potrebno zavedati, da je spremljanje učinkovite rabe virov še v razvoju. Slovenija je bogata predvsem z gozdovi, vodo, biološko raznovrstnostjo in nekovinskimi mineralnimi surovinami, ki jih snovno in energetsko izkoriščamo. Od uvoza smo odvisni predvsem pri kovinah ter fosilnih gorivih.

Izkoriščanje in varovanje naravnih virov je v Sloveniji opredeljeno v različnih zakonskih podlagah. Zaenkrat še nimamo skupne strateške ali zakonske osnove glede učinkovitega ravnanja z viri kot nekatere druge države (Avstrija, Nemčija, Danska, …). Zato tudi vseh podatkov, da bi učinkovitost rabe virov bolj celostno spremljali, še ne zbiramo.

Učinkovita raba virov je tesno povezana z recikliranjem in ponovno uporabo materialov iz odpadnih surovin, potrošniškimi navadami, vplivov tehnoloških procesov na okolje ter samimi produkti. Pri slednjih je težnja, da se v bodoče proizvaja in daje na tržišče predvsem take, ki jih je enostavno reciklirati. V tem kontekstu je mišljena vzpostavitev celostne politike. Pri stopnji potrošnje, kot jo ima Evropa in znotraj nje tudi Slovenija, so vplivi na okolje tako zaradi rabe naravnih virov kot na drugi strani zaradi raznih izpustov v okolje že presegli meje našega planeta. Evropska unija zato rešitev vidi v prehodu v ciklično gospodarstvo, ki se osredotoča na reciklažo, omejeno rabo ter ponovno uporabo snovi, ki vstopajo v ekonomske procese ter tako vodi v zmanjšanje rabe naravnih virov. Pri postavljanju tega koncepta s Komisijo aktivno sodeluje tudi Evropska agencija za okolje, ki bo področje učinkovite rabe virov v Evropi predstavila tudi v svojem petletnem poročilu SOER 2015 v prihodnjem letu.

Kateri izzivi so v ospredju pri spremljanju stanja okolja v Sloveniji? Kako vam je pri tem v pomoč sodelovanje z Evropsko agencijo za okolje?
S kazalci okolja spremljamo predvsem izvajanje ciljev veljavne okoljske zakonodaje. Pri tem nastopi izziv tako pri pripravi posameznega kazalca, mislim na metodologijo priprave in prikaza podatkov kot tudi nabora kazalcev za posamezno okoljsko problematiko. Na primer podnebne spremembe, odpadki in viri.

Pri posameznem kazalcu moramo upoštevati način zbiranja podatkov, kot so urni, letni, meritve, poročanje zavezancev, prostorsko razporeditev in spremenljivost pojavov. Spremembe pokrovnosti tal prikazujemo na 6 let, nitrate v podzemni prikazujemo letno. Izbrati moramo najbolj primeren način prikaza podatkov, pred pripravo novega kazalca pa preverimo, če že obstaja v naboru mednarodnih organizacij, da ga prilagodimo, da je mednarodno primerljiv.

Pri naboru kazalcev za posamezno okoljsko problematiko je naša pozornost usmerjena v pripravo kazalcev stanja in vplivov, a tudi odzivov, gonilnih sil in obremenitev. Saj le tako lahko dobimo bolj celosten vpogled v okoljsko problematiko.

Za sodoben način spremljanja okolja bi bil potreben tudi sklop kazalcev z izgledi za prihodnost. S temi kazalci se sporočajo ugotovitve o možnem bodočem razvoju okoljske tematike. Običajno temeljijo na preteklih trendih in razpoložljivih modelih ter podajajo analize možnosti doseganja dolgoročnih ciljev do leta 2020, 2050.

Kazalci okolja v Sloveniji so nastali in se razvijajo kot rezultat tvornega sodelovanja z Evropsko agencijo za okolje ter aktivne udeležbe Slovenije pri izmenjavi podatkov in informacij v okoljskem informacijskem in opazovalnem omrežju EIONET.