Anketa |
 
V obrazložitvi k osnutku predloga nove Uredbe o odpadkih je sicer navedeno, zakaj je prišlo do dopolnitev in sprememb veljavnega dokumenta – EU je namreč Slovenijo opozorila na nekatere pomanjkljivosti pri prenosu temeljne direktive v slovenski pravni red. Predvsem gre za določbe, ki bi morale zahtevati tako ravnanje z odpadki, da niso ogrožene rastline in živali. Prav tako so določeni tudi ukrepi za zmanjševanje in preprečevanje škodljivih vplivov na okolje in zdravje ljudi pri skladiščenju odpadkov. O tem, kaj menijo o osnutku, smo povprašali nekaj podjetij, shem in institucij.
 

Anketirancem smo postavili naslednja vprašanja:

  • Katere spremembe v osnutku lahko spodbudijo k učinkovitejšemu ravnanju z odpadki in katere ne?
  • Kaj bi morali temeljno spremeniti v sistemu ravnanja z odpadki?
  • S katerimi ukrepi bi lahko zagotovili večjo transparentnost pri ravnanju z odpadki in zajezili razraščanje sivega trga?
  • Kaj menite o predlogu, da bi morala ta uredba zavezati MKO, v katerem roku mora izdati okoljsko dovoljenje?

Nekateri sodelujoči so se odločili za razmišljanje.


Dobro prakso pri sosedih bi lahko prekopirali. Emil Nanut, Kemis

Izdajatelj okoljskih dovoljenj krši Zakon o upravnem postopku. Franc Cipot, CEROP

Zmanjšati administrativna bremena in stroške. Mija Lapornik, izvršna direktorica TZS

MKO sprejema zakonodajo, ki je ostrejša od drugih članic EU. Vilma Fece, Gorenje

Nova zakonodaja bi morala poenostaviti postopke, a jih zapleta. Brigita Šarc, Dinos

Posledica zaostritev pri skladiščenju bodo podražitve. Staška Velikonja, Karbon

Kateri so komunalni in kateri nekomunalni odpadki. Branko Kosi, Zbornica komunalnega gospodarstva

DROE naj ima dostop do evidenčnih listov. Mateja Mikec, Interseroh

Uredba prinaša gospodarstvu dodatne obremenitve. Janja Leban, Gospodarska zbornica Slovenije


Dobro prakso pri sosedih bi lahko prekopirali

Emil NanutEmil Nanut, Kemis

  • Delo z nevarnimi odpadki zahteva zaradi njihovih lastnosti previdnejše ravnanje (prevoz, skladiščenje, obdelava). Zaostreni pogoji oz. natančnejši predpis glede urejenosti skladišča za skladiščenje odpadkov pri povzročiteljih, zbiralcih in obdelovalcih so tudi vsebina 19. člena uredbe ter dokumentacije BAT. Upoštevanje zahtev po urejenosti skladišč in delovnih prostorov bo izločilo nekatere improvizacije pri ravnanju z nevarnimi odpadki v Sloveniji. Če bomo morali vsi, ki se ukvarjamo z ravnanjem z nevarnimi odpadki, upoštevati enake strožje zahteve, bo to za okolje napredek.
  • Sistem ravnanja je dobro zastavljen. Dejstvo je, da izhaja iz zakonodaje EU in da so vanj vključeni glavni principi delovanja, ki vodijo k manjšemu obremenjevanju okolja in smotrnejšemu ravnanju z naravnimi viri. Za napredek pa je pomembno, da se upravni postopki izvajajo učinkoviteje (hitreje). Bistveno je, da jih vodijo usposobljeni ljudje, ki ločijo pomembne zahteve od nepomembnih in ne tratijo časa (svojega in našega) za »odkrivanje tople vode«. Če so namreč nekatere zadeve že velikokrat ponovljene, bi se lahko izvedle po hitrem postopku. Če nekateri principi v sosednjih državah dobro delujejo, bi jih lahko kot dobro prakso »prekopirali«. Dejstvo pa je, da te zadeve niso neposredno povezane z obravnavano uredbo, temveč z njenim izvajanjem. V sistemu bi moral biti predvsem učinkovitejši nadzor. Imamo vse več »igralcev« pri ravnanju z odpadki (pojavljajo se novi in novi – na seznamih ARSO je že nad tisoč pravnih oseb, ki ravnajo z odpadki …).
  • Ocenjujem, da pri nevarnih odpadkih sivi trg ni prisoten v tako velikem obsegu kot pri klasičnih sekundarnih surovinah. Drugo vprašanje pa je skladnost izvajanja zbiranja, skladiščenja in obdelave … nevarnih odpadkov z veljavno zakonodajo. Ker imamo v podjetjih z močnimi strokovnimi jedri kar veliko dela, da peljemo zadeve skladno z zakonodajo, si ne predstavljam, kako lahko zagotovi skladnost malo podjetje »one man band«. Problem je tudi v izdajanju prevelikega števila raznoraznih dovoljenj za ravnanje z odpadki, saj majhna Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev res ne potrebuje takega števila izvajalcev ravnanja z odpadki. Preveliko število izvajalcev zahteva spet močnejše ekipe na MKO, več inšpektorjev …
  • Na splošno menim, da imamo že »od nekdaj« dovolj predpisov, katerih izvajanje (tudi z njihovo razlago po zdravi kmečki pameti) bi lahko prineslo bistveno izboljšanje stanja. Vendar bi pri nas reševali vse z dodatnimi predpisi, spremembami na spremembe. Mislim, da je v zakonu o upravnem postopku že predpisano, da mora upravni organ odgovoriti v 30 dneh, vendar se to pogosto ne izvaja in postopke podaljšuje do včasih nerazumnega trajanja. Zato v takih primerih tudi zapis v uredbi verjetno ne bi pomagal. 


Na vrh


Izdajatelj okoljskih dovoljenj krši Zakon o upravnem postopku

Franc CipotFranc Cipot, CEROP:

V Pomurju v okviru CEROP (zeleni rudnik Pomurja) poudarjamo obdelavo odpadkov, zato omogoča urejanje ravnanja z odpadki po novi uredbi nekatere pozitivne rešitve.

Predlog Uredbe o odpadkih, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, prinaša največ sprememb v varstvu in zdravju ljudi in okolja ter upravnih postopkih, zlasti v zvezi s pridobivanjem različnih dovoljenj in vpisom na seznam izvajalcev javnih služb. Ker imamo izvajalci javnih služb s postopki za pridobitev različnih dovoljenj veliko slabih izkušenj, saj se čas, ki ga potrebuje izdajatelj dovoljenja, velikokrat odmika od želja vlagatelja, je bilo pričakovati, da bo uredba vsebinsko opredelila tudi zavezo organov, ki izdajajo dovoljenja, v kakšnem času morajo dovoljenje izdati ali zavrniti, če pogojev za izdajo dovoljenj ni. Tudi v našem podjetju namreč ugotavljamo, da kljub jasnim določilom Zakona o upravnem postopku pri izdaji okoljskih dovoljenj in drugih dovoljenj za ravnanje z odpadki ta zakon za izdajatelja dovoljenj ne velja in se lahko odločitev prelaga v nedogled.

Predlog nove uredbe o odpadkih sicer prinaša nekatere pozitivne rešitve za ravnanje z odpadki, predvsem v delu, ki se nanaša na nujnost upoštevanja prioritet ravnanja z odpadki. Posebno velik pomen se pripisuje obdelavi odpadkov, ki je naša primarna dejavnost, glede sortiranja in predelave različnih odpadkov za recikliranje, kar gotovo koristi usmeritvam iz operativnih programov, s katerimi so bili regijski centri za ravnanje z odpadki (CERO) predvideni za nosilce ravnanja z odpadki. Še vedno sicer uredba pri evidentiranju masnega toka odpadkov daje prednost zbirateljem odpadkov, ki pripravljajo po novem predlogu celo mesečne evidenčne liste, kar je v praksi, vsaj v našem primeru, lahko velikokrat precejšnja težava, ko gre za ločeno zbiranje odpadkov. Velikokrat se namreč zgodi, da je odpadek, ki naj bi bil v skladu z evidenčnim listom, ki ga pripravlja zbiratelj, opredeljen v določeno klasifikacijsko številko, v praksi pa je, ko ga prevzemnik prevzame na svojem skladišču, videti popolnoma drugače. Vsekakor bi morala uredba v tem delu biti natančnejša, da ne bi prihajalo po nepotrebnem do nesporazumov med dvema izvajalcema javne službe. Uredba prinaša tudi precej zaostrene zahteve predhodnega skladiščenja odpadkov pred obdelavo, ki bodo povzročile velike dodatne stroške izvajalcem javne službe za obdelavo odpadkov. Ob tem pa v prehodnih določbah predvideva le eno leto za prilagoditev sistema ravnanja z odpadki določbam te nove uredbe, kar je bistveno prekratek čas, saj bo prilagoditev skladiščnih prostorov zahtevam te nove uredbe marsikdaj pomenila precejšnjo dodatno investicijo in pridobivanje različnih dovoljenj, kar se glede na prakso upravnih postopkov v Sloveniji lahko velikokrat zavleče že v tej fazi na več kot eno leto. Zato bi bilo nujno, da se v tem delu prehodno obdobje podaljša vsaj na dve leti.

Ker gre za uredbo, ki naj bi podala v osnovi podrobno navodilo za ravnanje z odpadki v okviru posamezne dejavnosti, je po našem mnenju del, ki opredeljuje cilje ravnanja z odpadki v državi v naslednjem obdobju, primerneje prenesti v operativne programe ravnanja z odpadki in jih z nekaterimi manjšimi popravki usklajevati z zahtevami evropskih predpisov.

Velik del uredbe je namenjen kazenskim določbam, pri čemer v okviru kazenskih določb ni zaznati nobenih sankcij za tiste, ki se z odpadki ukvarjajo na sivem trgu. Verjamemo sicer, da bi bilo zelo težko opredeliti tovrstne vsebine v tej uredbi, saj gre za prekrške oziroma kazniva dejanja, ki jih obravnavajo drugi predpisi, vendar pa bi bilo smiselno razmisliti tudi o tem, saj so velikokrat dejavniki sivega trga povsem legalna podjetja, ki se ukvarjajo s trgovino z odpadki ali izvajanjem javnih služb.

Uredba po našem mnenju prinaša nekaj dodatnih zavez vsem subjektom, ki nastopajo v dejavnosti ravnanje z odpadki, in bodo delno prispevale k učinkovitemu ravnanju z odpadki, vendar je vprašanje, ali bo taka uredba v tem vmesnem času tudi sprejeta, ker se oblikuje nova vlada. 


Na vrh


Zmanjšati administrativna bremena in stroške

Mija LapornikMija Lapornik, izvršna direktorica TZS

V okviru Trgovinske zbornice Slovenije je Predlog Uredbe o odpadkih obravnavala Komisija za okolje TZS. Predlog, da bi v naši državi morali oblikovati takšne zakonodajne rešitve, ki bi gospodarskim subjektom omogočale izdajo okoljevarstvenega dovoljenja v določenem časovnem roku, kar pomeni, da bi moral biti ta postopek bolj predvidljiv, je zagotovo vreden razmisleka. To pa pomeni tudi, da bi moral pristojni državni organ, ki odloča o izdaji dovoljenja, v tem časovnem roku gospodarski subjekt pozvati tudi k morebitnim dopolnitvam k osnovni vlogi.

Skladno s prejetimi odzivi podjetij bomo v nadaljevanju s strani TZS z resornim ministrstvom za Uredbo o odpadkih izvedli razpravo predvsem na področjih, ki se nanašajo na ureditev označevanja zabojnikov za začasno shranjevanje odpadkov, vodenje, zagotavljanje ter hranjenje evidenc v elektronski obliki v okviru IS Odpadki. Želimo zmanjšanje administrativnih bremen in s tem povezanih stroškov, saj imajo nekatera trgovska podjetja do 50.000 evidenčnih listov letno. Uskladiti bi bilo potrebno zahteve iz različnih evidenc oziroma obrazcev. Prav tako pa bo potrebno poiskati ustrezne rešitve glede zahtev, ki se nanašajo na interne prevoze odpadkov do lastnih zbirnih centrov oziroma za prevoze majhnih količin od trgovca od zbirnega centra za te odpadke.

Menimo, da bi bilo možno z vzpostavitvijo stabilnega poslovnega okolja in jasnimi pravili med vsemi deležniki v sistemu ravnanja z odpadki izboljšati delovanje tega sistema, s tem pa zmanjšati tudi obseg sivega trga. 


Na vrh


MKO sprejema zakonodajo, ki je ostrejša od drugih članic EU

Vilma FeceVilma Fece, Gorenje

Žal v osnutku ne najdem nobene spodbude, ki bi vplivala na učinkovitejše ravnanje z odpadki. Predvidene spremembe v predstavljenem osnutku uvajajo celo paleto dodatne administracije, saj v primerjavi z evropsko direktivo v uredbo vnašajo zelo podrobne opise tehnoloških postopkov in zahtev, kar je drugje opisano v navodilih in obrazložitvah. Zelo velik poudarek je na skladiščenju, kjer je zelo podrobno opisano npr. pokrivanje odpadkov s folijo, skladiščenje v razsutem stanju, opredelitev embalažnih enot, vodenje poslovnika … Podane so celo zahteve, ki jih v praksi ni mogoče izvesti. Pri pregledu zavez o skladiščenju v EU in zunaj nje smo ugotovili, da so v osnutku zaveze prepisane iz hrvaškega tehničnega navodila, ki je strožje, kot so navodila v članicah EU. Toda Hrvaška te zaveze ni zapisala v obvezujoči pravni akt, temveč le v obliki navodil. Zaveze so povezane z dodatno administracijo in velikimi stroški za gospodarstvo. Predlog te uredbe je dokaz, kar gospodarstvo že leta poudarja, da v Sloveniji MKO sprejema zakonodajo, ki je pogosto bolj obvezujoča in s tem stroškovno zahtevnejša kot v članicah EU. Zato se sprašujemo, kako naj slovensko gospodarstvo konkurira na svetovnih trgih.

Ironija je, da je v uvodu v dokument zapisano, da ni novih obveznosti in novih administrativnih obremenitev za deležnike pri ravnanju z odpadki! Čas bi že bil, da se sankcionirajo pripravljavci takih dokumentov, ker zavajajo javnost!

Ravnanje z odpadki je opredeljeno v Zakonu o varstvu okolja in celi paleti uredb, ki urejajo posamezne vrste odpadkov. Žal ti pravni akti niso med seboj usklajeni in se celo izključujejo. Slovenija nima strategije ravnanja z odpadki, MKO pa je kljub temu lani sprejel operativni program za ravnanje s komunalnimi odpadki z zelo konkretnimi številkami, celo predvidenimi dodatnimi stroški za gospodarstvo (npr. 10 EUR/t za odpadno embalažo) zaradi proizvajalčeve odgovornosti. Seveda se odgovorni na MKO o teh dodatnih obveznostih niso usklajevali z gospodarstvom.

Nedorečena je vloga javnih gospodarskih služb, zato te v zadnjih letih izkazujejo izrazit interes po ravnanju z odpadki iz gospodarstva, kot je npr. kovinski odpad, papir, odpadna embalaža. Zahtevajo monopol nad nekaterimi vrstami odpadkov iz gospodinjstev in tako rušijo sisteme, ki so v praksi potekali že desetletja.

V osnutku Uredbe o odpadkih ni teme o razširjeni proizvajalčevi odgovornosti, ki je osnova za pravno podlago pri paleti zakonodaje za posamezne vrste odpadkov (embalaža, OEEO, sveče …).

Temelj vsega je preprosta, med seboj povezana zakonodaja, ki nikakor ne sme gospodarstva obremeniti več, kot je praksa v EU. Navedla sem že jasno razmejitev med tržno dejavnostjo in delom javnih gospodarskih služb. Opredeliti je treba tudi davčno politiko o prodaji »sekundarnih surovin«, ki jih prodajajo prebivalci. Potrebna sta poostren inšpekcijski nadzor in ustrezno sankcioniranje. Uvede naj se osebna odgovornost javnih uslužbencev, ki so vključeni v pripravo pravnih aktov in proces pridobivanja dovoljenj.

Uredba bi morala opredeliti rok (npr. štirinajst dni), v katerem mora ARSO podati celovit seznam zahtev za morebitno dopolnitev vloge, ki jo lahko ARSO poda samo enkrat. Če bi uvedli ta mehanizem (ima ga Avstrija), bi se pri pripravi zakonodaje na MKO zelo potrudili, da bi bila razumljivo napisana in operativno hitro izvedljiva. Prav tako bi moral biti opredeljen rok za izdajo okoljskega dovoljenja, saj okoljskih vprašanj ne moremo upravljati z molkom organa. 


Na vrh


Nova zakonodaja bi morala poenostaviti postopke, a jih zapleta

Brigita Šarc; foto: Boštjan ČadejBrigita Šarc, Dinos

Predlog Uredbe o odpadkih pravzaprav v ničemer ne spodbuja k učinkovitejšemu ravnanju z odpadki. Dejstvo je, da niti ne poskuša postaviti osnov ali temeljev za reševanje najtežjih vprašanj o ravnanju z odpadki, kar bi pripomoglo k učinkovitejšemu ravnanju z njimi.

Sprostiti trg ravnanja z odpadki. Povzročitelj odpadka ga lahko odda, komur želi. Izjema so morda mešani komunalni odpadki in mešana embalaža, čeprav bi bilo mogoče tudi pri tem vzpostaviti vzvode, ki bi spodbujali gospodinjstva k zbiranju še bolj čistih frakcij odpadne embalaže. V strategiji ravnanja z odpadki bi bilo treba razmisliti predvsem, kaj želimo doseči oz. da ne bo več dovolj samo doseči in preseči predpisanih okoljskih ciljev. Vzpostaviti je treba take sisteme ravnanja z odpadki, ki bodo spodbujali povzročitelje k oddaji čim čistejših frakcij, tako da bo dejansko recikliranje čim učinkovitejše in tudi ekonomsko upravičeno. V preteklosti se je že precej naredilo pri velikih povzročiteljih odpadkov, zdaj pa je treba vzpostaviti še take sisteme, ki bodo spodbujali tudi srednja in mala podjetja in izvirne povzročitelje komunalnih odpadkov. Za slednje sedanji sistemi niso prav nič spodbudni.

Nujno je treba določiti, komu se lahko prepuščajo komunalni odpadki, sprostiti trg tudi za druge odpadke, olajšati davčno zakonodajo in poostriti nadzor. Sedanji način je precej tog, povzročitelja dejansko ne spodbuja k temu, da bi ločeval več od tistega, kar predpisuje zakonodaja, oddajal ločene frakcije, ki niso pomešane med seboj (rumena vrečka, rumen zabojnik). Če pa to že dejansko dela, raje te odpadke prepusti tako, da zanje dobi plačilo »na roko«. Tega si registrirani zbiralci in obdelovalci pač ne moremo privoščiti, davčni nadzor je huda palica za nas in dejansko si ne upamo več odstopati od zakonodaje. Sivi trg pa deluje odlično in učinkovito. Žal odpadki s tega trga odhajajo v tujino in tam polnijo državno blagajno in dajejo delovna mesta.

To je naredil že Zakon o varstvu okolja, a kot vemo, neuspešno, saj so težave drugje – število upravnih postopkov, postopkovni zapleti in kadrovska podhranjenost. Bolj prav bi bilo, da bi se z zakonodajo olajšali postopki, predvsem pa poenostavile vsebine – izreki dovoljenj. Ti ne bi smeli biti tako omejujoči. S tem povzročajo veliko sprememb in ponovnih postopkov. Z novo zakonodajo bi bilo pričakovati, da se bo vsebina dovoljenj poenostavila, a pred nami je predlog predpisa, ki še bolj specializira izreke upravnih odločb. Državni aparat se mora zmanjšati, število zaposlenih skrčiti, upravnih postopkov pa je vedno več tudi zaradi vedno vse natančnejših izrekov odločb. Ugotavljam, da se je vse ujelo v začarani krog.

Pri ravnanju z odpadki me s hitrostjo reševanja vlog skrbi tudi pravkar sprejeta Uredba o vrstah posegov v okolje, za katero je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Z njo se postopki pri ravnanju z odpadki še bolj zapletajo. Poraja se nam vprašanje, ali bomo sploh še lahko izpeljali kakšno spremembo okoljskega dovoljenja v razumnem času. 


Na vrh


Posledica zaostritev pri skladiščenju bodo podražitve

Staška VelikonjaStaška Velikonja, Karbon

Ocenjujemo, da spremembe v osnutku Uredbe o odpadkih niso usmerjene k učinkovitejšemu ravnanju z odpadki, temveč k obvladovanju in preprečevanju vplivov te dejavnosti na okolje in zdravje ljudi in da dejavnost ne predstavlja tveganja vode, zraka, tal, rastlin in živali. Poleg tega naj bi osnutek pripomogel k lažjemu inšpekcijskemu nadzoru dejavnosti in določil glede pravila o poročanju resornega ministrstva EU o doseganju ciljev iz Programa ravnanja z odpadki. Predvidene zaostritve pri skladiščenju odpadkov bodo povzročile podražitve oz. nekonkurenčnost tistih, ki še nimajo pokritih prostorov. IJGS in Centri za ravnanje z odpadki so prostore predimenzionirali in pokrili iz evropskih sredstev, saj je tudi vsakoletno dokazovanje z monitoringi, da nepokriti trdni nenevarni odpadki ne povzročajo škodljivih vplivov (šesti odstavek 19. člena) zelo drago tudi za večja podjetja.

Predvsem pri drobnem odkupu odpadkov kot sekundarnih surovin, ki to niso, jih pa vsebujejo, se posredno spodbuja odtujevanje kovin, papirja …. Odkup naj bi bil mogoč le iz registrirane dejavnosti (gradbeništvo, krovstvo, plastičarstvo …), za fizične osebe pa morda omejen na določeno količino na leto. Pospešiti bi bilo treba izdajanje OVD. V Sloveniji se namreč dogaja, da je zaradi zamudnih postopkov marsikateri posel prej izveden v tujini, preden na ARSO sploh obravnavajo vlogo za spremembo OVD. Tako dodana vrednost, ki bi jo na odpadkih lahko naredili doma in na tem segmentu zaposlili ljudi, odide prek meje.

Večjo vlogo pri odkrivanju nelegalnih zbiralcev bi morali imeti komunalni inšpektorji v sodelovanju z okoljskimi inšpektorji, saj bolje poznajo lokacije in akterje na sivem trgu.

Uredba bi morala zavezati MKO in ARSO, v katerem roku od oddaje vloge mora začeti njeno obravnavo (o tem obvestiti vlagatelja) in v katerem roku od začetka obravnave vloge mora MKO odločiti o zavrnitvi OVD ali ga izdati.

Želimo opozoriti tudi na problematiko veljavnih OVD in potrdil o vpisu v evidenco zbiralcev. V osnutku uredbe je v prehodnih določbah predlagano enoletno prehodno obdobje za prilagoditev 19. členu (skladiščenje odpadkov). Ni pa jasno, ali bo zato treba podati vlogo za spremembo OVD, če bo zaradi gradbenih dovoljenj ali lokacijske informacije ali fizične neizvedljivosti treba spreminjati količine in lokacije (predhodnega) skladiščenja odpadkov, saj sicer skladiščenje ne bo skladno z načrtom o ravnanju z odpadki in že izdanim OVD ali načrtom zbiranja odpadkov in že izdano Odločbo o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov.

V potrdilu o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov namreč piše:

»Stranka mora nameravano spremembo v načinu zbiranja, ki se nanaša predvsem na spremembo lokacije predhodnega skladiščenja, pisno prijaviti ARSO pred izvedbo nameravane spremembe, tako da poda vlogo za spremembo izdanega potrdila za zbiranje odpadkov.«

V novejših OVD so točno navedene parcelne številke in površine v m2, namenjene skladiščenju odpadkov. Ali bomo s prilagajanjem tej uredbi kršili izdana OVD? 


Na vrh


Kateri so komunalni in kateri nekomunalni odpadki

Branko KosiBranko Kosi, Zbornica komunalnega gospodarstva

Komisija za odpadke pri Zbornici komunalnega gospodarstva je prečesala celoten dokument in ne samo sprememb, ki so predvsem usmerjene v točke usklajevanja z določili ES in na katere so nas opozorili. V uvodu smo predlagali, da se v krovnem dokumentu o odpadkih (ZVO je namreč že širše opredeljen splošnejši dokument) – v Uredbi o odpadkih – jasneje opredeli pojem komunalni in nekomunalni odpadki in razmejitev med njimi:

Komunalni odpadki so odpadki, ki nastanejo zaradi potreb ljudi v gospodinjstvu in gospodarskih ter negospodarskih dejavnosti in ne izhajajo iz proizvodnega ali storitvenega procesa.

Ker je treba s primernimi posegi zagotavljati vsakokratno izboljšanje ravnanja z odpadki, smo predlagali dodatno dikcijo, da mora biti novo uvedeno ravnanje z odpadki tako, da se izboljša trenutno ravnanje z njimi.

Država mora kot obveznost do ES pripraviti program ravnanja z odpadki. Predlagali smo, da bi osnovni sestav programa vključeval tri segmente: 1. opis stanja, 2. opredelitev okoljskih ciljev in 3. opredelitev aktivnosti za dosego ciljev glede na stanje s terminskim planom. Hkrati smo predlagali, da mora tak program biti celovito zastavljen in ne le parcialno opredeljen.

Pri skladiščenju odpadkov je opredeljena zelo ostra zahteva, ki pravi, da je treba odpadke skladiščiti tako, da se ne spremenijo njihove fizikalne ali kemijske lastnosti. To določilo kliče po nenavadni (da ne rečemo celo butalski) rešitvi, s katero bi skladiščenim odpadkom preprečevali, da se fizikalno (npr. izparevanje vlage) ali kemijsko (npr. reakcije v zbranih odpadkih) spreminjajo. Sicer je razumljiva (kabinetna) želja zakonodajalca, vendar v praksi temu določilu brez upoštevanja časovne komponente ni mogoče slediti. Vsak trenutek namreč zbrani odpadek spreminja svoje fizikalne lastnosti. Zaradi lastne teže mu degresivno narašča gostota, hkrati se z naravnim izsuševanjem v časovni komponenti izsušuje. Kjer so prisotni biološko razgradljivi segmenti odpadkov, prihaja do aerobnega ali anaerobnega razkroja, torej do biokemičnih reakcij, kjer se sproščajo plini. Ker pa vendarle ne gre dopustiti, da bo vsakdo kakor koli lahko skladiščil vsakršno vrsto odpadkov, je k tej dilemi treba pristopiti bolj strokovno opredeljeno. Pri tem pa moramo biti pragmatični: vsako izboljšanje ravnanja z odpadki je boljše kot opustitev izboljšanja.

Zelo pomembna je sprememba, ki različnim izvajalcem (zbiralcem, obdelovalcem, izvirnim povzročiteljem, trgovcem) nalaga prilagoditev generalno v roku enega leta. Ker je ta prilagoditev večinoma vezana tudi na pridobitev OVD, je, glede na znano prakso v Sloveniji, ta rok nerealno kratek. Predlagali smo daljši rok, veljalo pa bi razmisliti o dikciji, ki bi omogočala tudi dolgoročnejšo prilagoditev, predvsem takrat, ko ta rok ni odvisen le od izvajalca, temveč predvsem od državnih organov.

Toda ta dokument je le eden (sicer krovni) v vrsti dokumentov o odpadkih. Sistem ravnanja z odpadno embalažo je vprašljiv po vsej Evropi in pri nas. Izražena je dilema, kako je lahko regulirano področje, kot je ravnanje z OE, odvisno od trga. Eden boljših primerov te nezdružljivosti je ta trenutek prav dualni sistem, ki je bil nekoč v Nemčiji »zgleden« primer, danes pa je v razsulu. V Sloveniji ugotavljamo, da dobro deluje le en sistem, in sicer sistem odpadnih gum, kjer imamo le eno shemo. V poročilu o uporabi ekonomskih instrumentov in sposobnostih sistemov ravnanja z odpadki, ki ga je leta 2012 izdelal Bio Inteligence Service za ES, je še najuspešnejši belgijski sistem (najnižji stroški sistema, najučinkovitejši sistem), ki ima prav tako eno družbo za komunalno in eno za nekomunalno OE. Na drugi strani je združenje komunalnih podjetij skupaj s predelovalci v letošnjem letu v Nemčiji podalo pobudo na ES o rekomunalizaciji področja OE in s tem odpravi podaljšane odgovornosti. Ta skrajnost verjetno ne bo izvedena, nakazuje pa kritičnost zatečenega stanja.

Ena od glavnih težav ravnanja z odpadki je prav gotovo kapitalski interes. Če je še pred desetletji veljalo osnovno načelo »dajmo nazaj industriji osnovne surovine«, kot je tudi nastalo ime ugledne slovenske družbe, je danes gibalo pravnega urejanja odpadkovnega področja finančni učinek. Zdi se, da je okoljsko samo dobra krinka za doseganje pravic nad obvladovanjem dobičkonosnih storitev na odpadkovnem področju. Pri tem so vsi stroški z odpadki brez sramu potisnjeni v denarnice občanov. Ugotovimo lahko, da mora biti okoljski segment že v osnovi reguliran, saj žal značaj človeka in kapitalski smisel družbe ne omogočata nereguliranega okoljskega razvoja. Zato je potrebna dolgoročna celovita reguliranost okoljskega področja. Načelna zakonodaja v ES to omogoča, vendar v nacionalni red običajno ni prenesena, za kar prav gotovo obstajajo razlogi.

Če torej želimo urediti ravnanje z odpadki, je najprej treba razrešiti nekatere osnovne dileme, nakazane v zgornjem razmišljanju. Sicer bomo še naprej tavali v temi. 


Na vrh


DROE naj ima dostop do evidenčnih listov

Mateja Mikec; foto: Boštjan ČadejMateja Mikec, Interseroh

Interseroh v zvezi z novim predlogom Uredbe o ravna