RCERO na Barju |
 
Ljubljanski regijski center za ravnanje z odpadki je največja infrastrukturna okoljska naložba v Sloveniji. Gradnja poteka z več zapleti. Vendar so v Snagi končno dobili gradbeno dovoljenje in center naj bi začel s poskusnim obratovanjem konec prihodnjega leta – če bo vse po sreči. Investitor je ob projektu združil skoraj štirideset občin. Janko Kramžar, direktor ljubljanske Snage, ob tem ugotavlja, da dosegajo zelo dobre rezultate pri ločenem zbiranju odpadkov, na odlagališču Barje pa jih odložijo vsako leto manj. Ali bo za rentabilnost centra dovolj odpadkov? Ljubljana gre namreč na pot občine Zero Waste in opušča zamisel o izgradnji sežigalnice.
 
Janko Kramžar

Janko Kramžar

Izgradnja Rcero na Barju, ki je sofinanciran s kohezijskimi sredstvi, zamuja. Vendar ste zdaj dobili gradbeno dovoljenje. Ali to pomeni, da boste gradnjo pospešili? Katera dela je izvajalec Strabag zdaj že lahko izvedel in kakšen je terminski načrt izgradnje?
Gradbeno dovoljenje za ljubljanski regijski center za ravnanje z odpadki RCERO Ljubljana, ki je največji kohezijski projekt s področja okolja v državi, je upravna enota izdala maja letos. Do tega je vodila zelo naporna pot – od leta 2006, ko smo začeli pripravljati projekt, smo se namreč soočali s številnimi težavami. Najbolj se je zavleklo ob izvedbi javnega naročila za gradbinca glavnih objektov, kajti od objave naročila do izbire izvajalca so pretekla več kot tri leta. Postopek so podaljševali revizijski zahtevki neizbranih ponudnikov. Odločitve naročnika pa je presojala tudi državna revizijska komisija.

Septembra 2012 smo naposled podpisali 112,2 milijona evrov, brez DDV, vredno pogodbo z izbranim izvajalcem, podjetjem Strabag AG.

Izvajalec je do zdaj opravil pripravljalna dela, kot so rušenje in gradnja nadomestnih objektov avtopralnice in skladišča za nevarne gospodinjske odpadke, prestavitev tlačnih vodov ter plinske trase, ureditev prometnic in spremljajočih objektov, predobremenitve terena na območju glavnih objektov za mehansko-biološko obdelavo odpadkov, RCERO MBO, in drugo. Predvidoma bodo vsa dela končana konec leta 2015, ko bo center začel s poskusnim obratovanjem.

Zaradi zamude pri pridobivanju okoljevarstvenega oziroma gradbenega dovoljenja ne boste mogli dokončati objekta v predvidenem roku, kar lahko pomeni težave pri pridobivanju kohezijskih sredstev. Kaj želite doseči v pogajanjih z Brusljem in kdaj bi lahko končali projekt?
Časovni načrt projekta predvideva izvedbo poskusnega obratovanja v letu 2016 in garancijsko obdobje v letu 2017. Kar zadeva vprašanje plačil, potekajo dogovori med pristojnim ministrstvom in Evropsko komisijo.

Iz predvidenega objekta Rcero ste izločili sortirnico. Poznavalci ocenjujejo, da je sortirnic zdaj v Sloveniji dovolj in tudi opozarjajo, da so zmogljivosti centrov za ravnanje z odpadki predimenzionirane. Vaš center bo lahko posloval rentabilno ob ustreznih količinah odpadkov. Jih bo dovolj? Ali se bodo naložbi priključile nove občine?
Nadgradnja RCERO Ljubljana zajema objekte za predelavo odpadkov, čistilno napravo za izcedne vode, ki obratuje od januarja 2011, in 3. fazo IV. in V. odlagalnega polja, ki obratuje od oktobra 2009.

Zdaj je v RCERO Ljubljana vključenih 36 občin, s tremi pa potekajo dogovori. Ko bo regijski center zgrajen, bo uredil problematiko ravnanja z odpadki za tretjino Slovenije oziroma za 700 tisoč državljanov. 36 občin je že podpisalo pogodbo o pristopu k skupnemu ravnanju z odpadki v RCERO Ljubljana, kar zagotavlja dovolj odpadkov za rentabilno delovanje.

V Ljubljani ste dosegli dobre rezultate pri ločenem zbiranju odpadkov. Kaj vam kažejo trendi ločevanja v zadnjih treh letih? Kako je s preostanki odpadkov?
Ljubljana je po podatkih organizacije Zero Waste Europe evropska prestolnica z največjim deležem recikliranih odpadkov. Kompostiranje bo dokončno urejeno do leta 2016, ko bo zgrajen ljubljanski regijski center za ravnanje z odpadki, RCERO Ljubljana, ki bo obdeloval biorazgradljive odpadke. Manjka še sklop, ki bo v okviru celovitega ravnanja z odpadki nadomestil odlaganje in energetsko izrabo, ki sta dve zadnji ter najmanj zaželeni izbiri ravnanja z odpadki. Mestna občina Ljubljana se je zato odločila za sprejetje Zero Waste načrta in se bo septembra letos med prvimi pridružila slovenski mreži Zero Waste Slovenija. Organizirana je v okviru društva Ekologi brez meja. S tem bo Mestna občina Ljubljana avtomatično postala tudi članica evropske mreže lokalnih skupnosti Zero Waste Europe.

V Ljubljani bomo na poti k Zero Waste okrepili tri prednostne naloge pri ravnanju z odpadki. Mislim na preprečevanje, ponovno uporabo in recikliranje ter kar najbolj zmanjšali odpadke za odlaganje in energetsko izrabo. Zero Waste sicer v osnovi pomeni nič odpadkov za odlagališča in sežigalnice.

V MOL bomo do leta 2025 zbrali najmanj tri četrtine ločeno zbranih odpadkov. Ta delež zadnja leta stalno raste. Trenutno se giblje okoli 60 odstotkov, lani je dosegel 54, predlanskim pa 45 odstotkov. Manj kot 60 kilogramov preostanka odpadkov na prebivalca, lani 130, predlanskim 166 kilogramov, in odložilo se je manj kot 30 kilogramov na prebivalca. V prihodnjih petih letih se bo količina preostanka odpadkov na prebivalca vsako leto zmanjšala za slabih deset kilogramov, delež ločeno zbranih odpadkov pa povečal za približno tri odstotke. Še leta 2001 smo na odlagališču Barje odložili več kot 200 tisoč ton odpadkov, leta 2011 110 tisoč ton, leta 2012 88.450 ton, lani pa 75 tisoč ton odpadkov.

Zelo dober rezultat. Edini ste uvedli sistem podzemnih zbiralnic. Se je obnesel?
Trenutno v Ljubljani deluje 51 podzemnih zbiralnic. Načrtujemo jih še vsaj petindvajset. Podzemne zbiralnice odpadkov prinašajo številne koristi. Najpomembnejše so večja urejenost ulice, večja prometna varnost, lažje odlaganje odpadkov za otroke, starejše in invalide. Gre za ustreznejše višine odlagalnih odprtin. Je tudi manj hrupa ob prevzemanju odpadkov, manj neprijetnega vonja ter manj vandalizma. Običajni zabojniki so pogosto tarča grafitiranja, požigov in podobno.

Uporabniki so s tovrstnim načinom zbiranja odpadkov zadovoljni. Edina težava, ki moti tako vestne občane kot nas, pa je pogosta zasmetenost na nekaterih lokacijah.

Občani poleg zbiralnic namreč odlagajo večje oziroma kosovne odpadke, ki jih ne morejo odložiti v zabojnik, pa tudi vrečke s preostankom in BIO odpadki. Za odlaganje teh dveh vrst odpadkov namreč potrebujejo kartico, ki pa jo založijo, pozabijo ali kaj podobnega.

Precejšnje težave na nekaterih lokacijah povzročajo tudi bližnja podjetja in lokali, ki niso vključeni v sistem prevzema in odvoza odpadne embalaže. Ti namreč odpadno embalažo, ki nastaja pri opravljanju njihove dejavnosti, to so zabojčki, kartonaste škatle, steklovina, pozno zvečer ali ponoči preprosto odložijo poleg zbiralnic.

A to ni edina težava. Tudi v Ljubljani se srečujete z iznajdljivostjo sivega trga pri zbiranju odpadkov – surovin. Kako rešujete ta problem?
Zelo aktivni smo pri preprečevanju odtujevanja papirja. Leta 2010 smo najeli podjetje za varovanje, ki se odziva na prijave občanov. Poleg tega z občasnimi skupnimi akcijami in iskanjem možnih rešitev tesno sodelujemo še z občino, s policijo, z Inšpektoratom MU MOL in mestnim redarstvom. V povezavi s problematiko odtujenega papirja je treba nujno spregovoriti tudi o negativnih posledicah, ki bi jih legalizacija drobnega odkupa prinesla občanom. Legalizacija odkupa odpadnih surovin od fizičnih oseb, torej drobni odkup, ki je predvidena v osnutku uredbe o komunalnih odpadkih, bi namreč vsem uporabnikom prinesla višje položnice za komunalne storitve in še več kraj papirja z ekoloških otokov. Tega iz zabojnikov odnašajo posamezniki, ki ga nato prodajo naprej. Pri tem se ne smemo slepiti, da gre za zmanjševanje socialne stiske posameznika, pač pa za organizirano pridobitno dejavnost.

Nelegalni drobni odkup po oceni Zbornice komunalnega gospodarstva znaša okoli 15 milijonov evrov na leto, ki jih na koncu plačajo uporabniki komunalnih storitev.

Pri ločevanju biološko razgradljivih odpadkov se srečujejo komunalna podjetja v Sloveniji z različnimi težavami. Kako ste zadovoljni z rezultati pri ravnanju s temi odpadki in kako so se odzvali občani?
Delež ločeno zbranih bio odpadkov vztrajno narašča. Predlanskim smo zbrali slabih petdeset kilogramov na prebivalca, lani 55 kilogramov in pol, letos pa bomo predvidoma zbrali 58 kilogramov na občana. Marca letos smo razširili območje zbiranja bio odpadkov, ki jih po novem zbiramo tudi v manjših naseljih v devetih od desetih občin, kjer za ravnanje z odpadki skrbi Snaga. Do leta 2025 načrtujemo povečanje zbranih bioloških odpadkov na 70 kilogramov na prebivalca, pri čemer si bomo prizadevali, da bo med bio odpadki čim manj zavržene hrane.

Decembra 2013 smo namreč v Snagi začeli družbeno odgovorno pobudo “Enkratno je stvari uporabljati večkratno”, ki spodbuja prebivalce k ponovni uporabi in preprečevanju nastajanja odpadkov. Hkrati s pobudo zmanjšujemo količino zavržene hrane ter še uporabne dobrine usmerjamo tja, kjer jih družba najbolj potrebuje.

Do prevzemanja odpadne embalaže ste v komunalnih podjetjih kritični, saj kljub več dogovorom in napovedim, da se boste vsi deležniki, vključno z MKO, dogovorili za večjo učinkovitost sistema, dogovora ni. Problemi se ponavljajo. Kaj predlagate?
Zavzemamo se za kakršno koli rešitev, ki bi bila dolgoročna in bi učinkovito onemogočila kaos ter težave zaradi neprevzete embalaže. Poleg tega pa nova, spremenjena rešitev ne bi smela povzročati dodatnih stroškov za občane. Morala bi biti skladna z načeli trajnostnega razvoja. Pri pripravi nove, spremenjene zakonodaje bi se bilo dobro zgledovati po državah, kjer sistem v praksi najbolje deluje.

Med infrastrukturnimi okoljskimi projekti, ki so v Sloveniji že več let na seznamu načrtovanih naložb, a do konkretne realizacije ne pride, je tudi projekt termične obdelave odpadkov. Od prvotno načrtovanih dveh sežigalnic je treba na ravni države speljati odločitev o eni. Ali je Ljubljana še opcija kot ena izmed lokacij in ali bo dovolj odloženih odpadkov za sežiganje? Kaj bi morala odločiti MKO in ali je utemeljena odločitev LUR o umestiti sežigalnice v osnutek RRP 2204–2020?
Do leta 2020 bomo morali v EU zapreti večino odlagališč in prenehati sežigati vse materiale, ki jih je moč reciklirati ali kompostirati. Takšnih odpadkov je približno 90 odstotkov. Tudi marca 2013 sprejeti Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki predvideva, da naj bi se Slovenija do leta 2020 približala »družbi recikliranja«. To je družbi, ki se poskuša izogibati nastajanju odpadkov ter z recikliranjem in s predelavo uporablja odpadke kot vir materialnih dobrin.

Tudi v julija letos sprejeti Strategiji razvoja dejavnosti na področju ravnanja z odpadki v Mestni občini Ljubljana za obdobje 2014−2035, to je »Zero waste« načrt, se osredinjamo na cilje, ki bodo Ljubljano pripeljali do družbe recikliranja. Strategija obenem pomeni tudi opuščanje zamisli o izgradnji sežigalnice ali drugega objekta za termično izrabo odpadkov. Objekta za energetsko/termično izrabo odpadkov v končnem dokumentu LUR ne bo, drži pa, da je zapisan v osnutku.

V Sloveniji je razmeroma visoka stopnja spoznanja o tem, da so odpadki surovine. Vendar pa je premalo spodbud za razvoj reciklažne industrije. S katerimi ukrepi bi lahko hitreje postali družba reciklaže?
V Ljubljani smo se resno in odgovorno lotili iskanja odgovora na eno ključnih vprašanj, povezanih s problematiko ravnanja z odpadki. Gre za vprašanje, kako lahko postanemo družba recikliranja in družba odgovornih potrošnikov, ki ne zapravlja dragocenih virov, pač pa preprečuje nastajanje odpadkov in živi tako, da povzroča zelo malo odpadkov. Odgovor na to je julija letos sprejeti Zero Waste načrt, ki vpeljuje tudi oblikovanje in upravljanje izdelkov ter procesov tako, da zmanjšamo prostornino in toksičnost odpadnih materialov. Ob tem pa ohranjanje ali predelavo vseh materialov brez sežiganja ali odlaganja.

Tudi predstavniki komunalnih podjetij so kritični do razvoja«odpadkarskega turizma« v Sloveniji. Kako bi lahko ta turizem preprečili ?
Ključna je država, ki žal nima ne dolgoročne strategije ne celovitega operativnega načrta. Rešitve? Veliki projekti, ki spodbujajo sodelovanje in preprečujejo odpadkarski turizem. Dober primer je RCERO Ljubljana, ki postaja povezovalni element ravnanja z odpadki v Sloveniji, saj bo nanj vezana tretjina države. Dobra rešitev bi bila tudi povezovanje oziroma združevanje javnih komunalnih podjetij in posledično oblikovanje t. i. komunalnih regij. To je država že napovedovala. Kot tretji ukrep pa vidim oblikovanje državne javne službe odlaganja in predelave odpadkov.

Kaj je Snaga prispevala, da je Ljubljana prejela laskavo priznanje Zelena prestolnica Evrope 2016?
Zagotovo odlične rezultate. Ljubljana ima zaokrožen sistem ločenega zbiranja Od vrat do vrat zbiramo štiri vrste odpadkov: mešane komunalne odpadke, biološke odpadke, embalažo in papir. Aprila 2013 smo pri ločenem zbiranju presegli mejo 50 odstotkov. Danes ločeno zberemo blizu 60 odstotkov odpadkov. Na ta način tudi podaljšujemo življenjsko dobo odlagališča nenevarnih odpadkov Barje, ki bi po zadnjih ocenah lahko obratovalo do leta 2022.

Naši konkurenti so na področju ločenega zbiranja bodisi slabši bodisi primerljivi z nami. Res pa je, da razmeroma veliko odpadkov odložimo, ker nimamo infrastrukture za predelavo in energetsko izrabo odpadkov. Predelavo smo uredili z začasno rešitvijo, navidezno pomanjkljivost pa smo spremenili v prednost. Ljubljana je med finalisti v tekmovanju za Zeleno prestolnico Evrope 2016 edina, ki nima v uporabi sežigalnice ali drugega objekta za termično izrabo odpadkov in iz njih izdelanih goriv.

S ciljem čim večje snovne izrabe Evropska unija namreč povečuje zahtevane deleže na 70 in več odstotkov. Mesta oziroma države, ki imajo sežigalnice, bodo imela pri doseganju teh ciljev veliko več težav kot tista brez njih.