Strokovni seminar okoljski menedžment v gospodarstvu – za ekonomski uspeh |
 
Kako to, da imajo Italijani vrsto Zero Waste občin, v Sloveniji pa nimamo niti ene analize črnih kant? Zakaj nam na področju odpadkov nenehno gori rdeča luč, čeprav imamo tudi nemalo primerov dobre prakse?
 

Zero Waste znižuje stroške in povečuje ločeno zbiranje

Erika Oblak, Ekologi brez meja; foto Boštjan Čadej

Erika Oblak, Ekologi brez meja; foto Boštjan Čadej

Erika Oblak iz društva Ekologi brez meja, ki se že vrsto let ukvarja s problematiko odpadkov, je predstavila koncept Zero Waste. V skladu z Zero Waste International Alliance Zero Waste pomeni »oblikovanje in upravljanje izdelkov in procesov, tako da se zmanjša volumen in toksičnost odpadkov, ohranja ter predela vse materiale in se jih ne sežiga ali odlaga«. Gre za vračanje materiala v ekološke ali naravne kroge, govori o učinkoviti rabi virov in o krožnem gospodarstvu. Zato sežigalnice oziroma energetska predelava v Zero Waste ne sodijo.

Lani je Evropska Komisija sprejela Zeleno knjigo, kot reakcija na to pa je bila januarja letos sprejeta resolucija evropskega parlamenta, ki zahteva zavezujoče cilje ločenega zbiranja, sortiranja (80 %) in recikliranja plastičnih odpadkov. Ta zahteva tudi omejitev sežiganja samo na tiste dele, kjer dejansko ni možno recikliranje, tudi z ekonomskega vidika.

Nekatere občine danes po Evropi snovno izrabljajo 90 % ali več odpadkov. Dober primer tega je Italija, kjer je koncentracija Zero Waste občin največja. Pionirska občina je občina Capannori v Italiji, kjer so v dveh letih začeli dosegati izjemne rezultate. Ta motivacija se je nato razširila na sosednje občine. Capannori ima danes 80 % ločeno zbranih odpadkov, 39 % manj nastalih odpadkov in 20 % nižje cene. V Sloveniji še vedno prevladuje mnenje, da je ločeno zbiranje odpadkov dražje. Rezultati, ki jih ima Zero Waste po svetu, dokazujejo prav nasprotno. V vsaki občini, kjer se začnejo dvigovati ločeno zbrane količine odpadkov, cene padejo.

Problem poročanj in statistik o odpadkih je ta, da na evropski ravni ni jasno definirano, kaj je komunalni odpadek. Slovenija po teh statistikah v primerjavi z Nemčijo, Belgijo kompostira le nekje 5 % mešanih odpadkov. Vendar pa je ločeno zbiranje od vrat do vrat v Sloveniji dobro organizirano. Kar pa manjka, je plačevanje po dejansko proizvedenih količinah odpadkov. Dober primer tega je del Trevisa v Italiji, kjer so uvedli takšen sistem in ločeno zbiranje odpadkov je zalo naraslo. Z motivacijo gospodinjstev k ločenemu zbiranju je bistveno, da se tiste, ki bolj ločujejo, bolj nagradi kot tiste, ki ne ločujejo. Ponekod je sistem zbiranja odpadkov narejen iz dveh delov. En del stroška je fiksen, en del stroška je variabilen. Prav tako se zelo skrbi, da se odpadkov ne odlaga v naravi in da se stimulira večje ločevanje odpadkov. Obračuna se le dejanski odvoz črne kante, kar je morda le 2-krat na mesec. Prednost nekaterih tujih držav je tudi v tem, da imajo komunale možnost odpadke prodati. Erika Oblak pravi: »Slovenija je ena redkih držav, če ne edina v EU, kjer morajo komunalne službe brezplačno oddati vse, kar zberejo. Ne komunale, ne gospodinjstva s tem niso stimulirana. Komunal se pravzaprav sploh ne da stimulirati, ker nimajo nobenega prihodka, samo stroške. Drugje je mogoče odpadke prodati, bodisi nacionalnim shemam ali pa prosto na trgu. Pri tem se komunale raje odločajo za nacionalne sheme, ki sicer ponujajo nižje cene kot trg, vendar so bolj stabilne, saj so na trgu ogromna nihanja cen.«

Prav tako je v Sloveniji kompostiranje še zmeraj nedobičkonosno, morda tudi zato, ker biološki odpadki niso poslovno zanimivi. Problem je tudi v tem, da se več različnih tokov bioloških odpadkov odlaga v eni kompostarni. Posledica je nekvaliteten kompost. Poleg tega je pri kompostu najboljša logika lokalno kompostiranje, kjer ni stroškov transporta in kjer se kompost nato tudi lokalno porabi. To je recept povsod, kjer so pri kompostiranju uspešni. Kompostiranje doma je torej eden najboljših ukrepov za zniževanje količin nastalih odpadkov. Kot je povedala Erika Oblak, se je tega sistema kompostiranja zelo dobro lotila flamska regija v Belgiji, kjer imajo 4.000 »kompost mojstrov«, ki učijo gospodinjstva in skupnostne kompostarne pravilnega kompostiranja. Dober primer kompostarne v mestu pa je mesto Hernani v Španiji, kjer skupaj kompostira ena ulica ali več blokov. Pri zagonu novosti je pomembna motivacija in izobraževanje. Danci na primer mlade učijo kompostiranja že v izobraževalnih ustanovah.

Do leta 2020 je potrebno recikliranje in ponovno uporabo povečati na 50 %. Prednost Zero Waste je ravno v tem, da znižuje stroške na eni strani in povečuje ločeno zbiranje in recikliranje na drugi, kar daje hitrejši in večji učinek. V Sloveniji sedaj dobro delujejo Centri ponovne uporabe. Znotraj podjetij bi morala biti vzgled in velik generator zelena nabava, ne le zmanjševanja količine odpadkov. Pomembna je tudi uporaba pitne vode iz pipe, ne iz plastenk. San Francisco, ki je najboljše Zero Waste mesto na svetu, je letos sprejelo odlok, ki na vseh javnih prireditvah in v vseh javnih prostorih prepoveduje prodajo vode v plastenkah po pol litra in manj. Pomembni faktor je tudi zmanjšanje zavržene hrane, saj lahko hrana predstavlja velik delež odpadkov. V Sloveniji obstaja kar nekaj iniciativ, ki v humanitarne namene zbirajo hrano iz trgovskih restavracij, vendar pa to ni dovolj podprto, tudi zakonodajno ne. »V Sloveniji je veliko primerov dobrih praks. Največji problem je v tem, ker ni nikogar, ki bi te primere dobro poudaril, da bi bili dostopni na enem mestu, je povedala Erika Oblak.

Biološki odpadki

mag. Marko Zupan, Biotehniška fakulteta Ljubljana; foto Boštjan Čadej

mag. Marko Zupan, Biotehniška fakulteta Ljubljana; foto Boštjan Čadej

Mag. Marko Zupan iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je predstavil začetke izvajanja Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (Ul RS 99/2013). Uredba izpostavlja ločeno zbiranje že na izvoru. Gospodinjstva morajo svoje kuhinjske odpadke in zeleni vrtni odpad hišno kompostirati. V kolikor tega ne želijo ali te možnosti nimajo, morajo tovrstne odpadke prepuščati izvajalcu javne službe v posebnem zabojniku, ločeno od mešanih komunalnih odpadkov. Trajnostno gospodarimo, če biogene odpadke ter s tem organsko snov in v njej vezana hranila vračamo v prostor, od koder smo jih prvotno pridobili. Ta prostor so predvsem tla, ki služijo kot substrat za rast rastlin. S tem ohranjamo rodovitnost tal in zmanjšamo potrebe po uporabi mineralnih gnojil. V skladu z Uredbo je za uporabo komposta ali digestata potrebno okoljevarstveno dovoljenje, razen če uporabimo 1. kakovostni razred, ki ima status proizvoda. Na kmetijskih zemljiščih se lahko uporablja le kompost ali digestat 1. kakovostnega razreda, 2. razred pa le na nekmetijskih zemljiščih in s posebnimi omejitvami. Če kompost ne dosega kriterija za 2. kakovostni razred je vnos v ali na tla prepovedan.

V Sloveniji manjka analiza črnih kant

Jure Fišer, Gorenje Surovina; foto Boštjan Čadej

Jure Fišer, Gorenje Surovina; foto Boštjan Čadej

Absolutno nujne so v Sloveniji tudi analize mešanih komunalnih odpadkov, saj posamezni deleži zelo variirajo. Vendar se analize ne izvajajo. Problemi so veliko lažje rešljivi, če vemo, kaj se nahaja v črnih kantah. V Capannoriju so analize delali in pri tem odkrili, da velik del odpadkov predstavljajo kapsule za kavo, ki so iz plastike in z aluminijastim obročem. Vse tri dele embalaže se da reciklirati, ko so ločeni. Ko so skupaj, so popolnoma neuporabni. Ker so kapsule predstavljale dobršen del odpadkov, so pisali proizvajalcem in dosegli, da so podjetja razvila kapsule za večkratno uporabo in kapsule, ki so brez embalaže, v obliki tablet.

Največji problem neuspešnosti pri ravnanju z odpadki v Sloveniji je stalno spreminjajoča se zakonodaja, kar je poudaril tudi Jure Fišer, direktor Gorenja Surovine. Ugotovil je, da nimamo konsistentnega pravnega reda, ki bi nam omogočil sistemsko delo pri odpadkih. Ključna je motivacija in da imajo povzročitelji možnost optimizacije ravnanja z odpadki, ker je to edini način za napredek.

Zakonodaja na področju okolja in ločenega zbiranja odpadkov od držav in podjetij zahteva tudi določene cilje, ki jih je potrebno dosegati. Vendar se, kot je povedal Jure Fišer, pri doseganju ciljev pojavljajo težave, saj so statistični rezultati glede proizvedenih odpadkov in glede deleža recikliranih odpadkov varljivi in ne odražajo dejanskega trenda. Za pravo predstavo bi morali količino proizvedenih odpadkov meriti v industriji glede na število proizvodov, pri prebivalstvu pa glede na kupno moč. Kajti samo dejstvo, da proizvedemo manj odpadkov, ne pomeni nujno napredka, temveč lahko pomeni le padec proizvodnje ali kupne moči. Dodal je, da je za dosego ciljev nujna sprememba zakonodaje s področja urejanja posameznih vrst odpadkov, izboljšanje učinkovitosti državnih organov pri izdajanju dovoljenj, jasna razmejitev med javnim in zasebnim, zmanjšanje birokracije in boljše delovanje inšpekcijskih služb.