Sistem ravnanja z OEEO pred spremembami | Tanja Pangerl |
 
Kako se Slovenija pripravlja na prevzem prenovljene Direktive o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (OEEO)? Sistem ravnanja z OEEO je namreč pred spremembami. Kako zmanjšati stroške in pridobiti več surovin, je bilo zato izhodiščno vprašanje strokovnega seminarja, ki ga je v okviru Zelene Slovenije pripravilo podjetje Fit media.
 

Poznavalci tematike so pripravili pregled ključnih problemov in nujnih ukrepov, ki jih bo morala upoštevati nova Uredba o ravnanju z OEEO. Preveč je namreč izgubljene in pokradene OEEO, kar ovira doseganje ciljev pri ločenem zbiranju in ustrezni predelavi OEEO. Preveč je neenotne registracije in poročanja, prihaja pa tudi do neustreznega razvrščanja po razredih. Tudi MKO zamuja.

Zofija Mazej Kukovič

Zofija Mazej Kukovič

V uvodu seminarja je prek videonagovora evropska poslanka Zofija Mazej Kukovič predstavila prakso ravnanja z OEEO v EU: »Trenutni zavezujoči cilj nove direktive o elektronskih odpadkih, ki čaka na izvrševanje, je povečana stopnja zbiranja elektronskih odpadkov na prebivalca. Od leta 2019 naprej naj bi bilo 85 % vseh elektronskih odpadkov ločenih. Nova direktiva vsebuje tudi orodja za učinkovitejši boj proti nezakonitemu izvozu odpadkov. Nadaljnje izboljšave so predvidene pri usklajevanju nacionalnih zahtev za registracijo in pri poročanju. Tako se bodo administrativna bremena predvideno zmanjšala.« Zofija Mazej Kukovič je posebej opozorila na problem nezakonitega ravnanja z odpadki. Poudarila je, da se iz Evrope ilegalno izvozi od skupnih 10 milijonov ton več kot 3,5 milijona ton elektronskih odpadkov letno. »To je za dolžino polno naloženega vlaka v dolžini 4.000 km. Ta vlak bi bil tako dolg, kot je pot iz Celja do Nordkappa,« je dodala. Prav tako je večkrat izpostavila, da moramo iskati priložnosti povsod, tudi v smeteh. V obdobju velike brezposelnosti, zlasti med mladimi, moramo gledati tudi tja, kjer morda podjetniških priložnosti sprva ne bi iskali: »Tradicionalna delovna mesta, kot smo jih poznali včasih, niso več realnost. Kaže se nujna potreba po tem, da bi mladi svoje ideje uresničevali v poslovnih priložnostih in samozaposlitvah. Koliko mladih se zaveda, da je denar v smeteh, v odpadkih? Veliko priložnosti je v bolj sistematični uporabi odpadkov in v večji učinkovitosti pri uporabi materialov. V EU imamo še vedno veliko prostora pri recikliranju in ponovni uporabi ter tudi pri iskanju nadomestkov.«

Izzivi sistema ravnanja z OEEO

Sistem ravnanja z OEEO v Sloveniji se srečuje z več izzivi. Od tega, kako bo v slovenski zakonodajni sistem uvedena prenovljena direktiva, bo odvisna učinkovitost delovanja sistema z OEEO in doseganje okoljskih ciljev. Najpomembnejši je ta, da se do leta 2016 zbere 45 % vse opreme EEO, dane na trg v zadnjih treh letih, v letu 2019 pa je ta cilj že 65 %. Leta 2012 je bila stopnja zbiranja v Sloveniji približno 36 %, družba za ravnanje z OEEO ZEOS je v istem letu zbrala 41 % vse OEEO, dane na trg v zadnjih treh letih. Najučinkovitejša država pri zbiranju je Švica s 84 %, takoj za njo je Švedska s 77 %. Eden od razlogov za to je po besedah mag. Emila Šehiča, da morajo tudi izvajalci komunalnih dejavnosti in izvajalci zbiranja sekundarnih surovin v teh državah poročati državi. V Sloveniji je težko vplivati na količino zbrane EEO, ker ni točnega podatka, kaj bo v določenem obdobju dano na trg, življenjska oziroma uporabna doba enega aparata pa je lahko več kakor le tri leta. Prav tako je to odvisno od prodaje, saj se pozna obdobje recesije, ko se nakupi EEO zmanjšujejo, medtem ko se v obdobju gospodarske rasti praviloma zviša tudi delež zbrane OEEO. V Sloveniji je v zadnjih letih prodaja EEO od 16 kg na prebivalca padla na 13 kg, kar pomeni, da se je prodaja te opreme zmanjšala za 15–20 %. Precej potenciala za povečanje količin zbiranja OEEO je pri komunalah, saj za zdaj nobena komunala ne oddaja EEO iz vseh skupin. Njihova odločitev je, ali določeno opremo zbirajo ali ne in tudi, s katero shemo so povezani.

mag. Emil Šehič; foto: Boštjan Čadej

mag. Emil Šehič; foto: Boštjan Čadej

S problemi sistema ravnanja z OEEO se je treba spoprijeti kot z izzivi, da bo nova uredba, ki bo usklajena s prenovljeno direktivo, omogočala čim učinkovitejši in zanesljivejši sistem ravnanja z OEEO. Direktor podjetja ZEOS, mag. Emil Šehič, je izpostavil nekaj vprašanj, ki zahtevajo odgovore.

Eno izmed vprašanj je izpolnjevanje obveznosti shem, pri katerem je treba določiti cilje in doseganje ciljev tudi ustrezno nadzirati. Podaljšana odgovornost proizvajalca je v Sloveniji izzvenela in pri vseh skupinah odpadkov so podobne težave. Na letni ravni se v Sloveniji zbere slabih 10 tisoč ton OEEO. Prav tako se pobira EEO, ki so jo proizvajalci uvozniki dali na trg pred določenim obdobjem, petimi, desetimi, petnajstimi leti in pridejo med odpadke šele zdaj. Zato se zdaj pobira 140 % količin televizorjev, zaslonov, oddanih na trg. Danes gredo namreč na trg LCD-televizorji, LED-aparati, medtem ko se pobirajo stari, leseni, veliki televizorji, zasloni, ki so precej težji, in primeren je tudi rezultat – 140 %. Slabši je rezultat pri velikih aparatih, pralnih strojih idr., ki ne gredo v odpadkovne tokove v določeni količini. Zadnja leta upada količina hladilno-zamrzovalnih aparatov, kar vzbuja še posebno skrb, ker so ti odpadki nevarni. Povečala se je skupina malih aparatov. Razlog za to je verjetno povečano sodelovanje s šolami. V ZEOS-u so zadovoljni z rezultati s sijalkami, saj imajo zelo enovit sistem, uspeh pa je odvisen tudi od tega, da so se glavni proizvajalci odločili nadzirati celoten sistem ravnanja s sijalkami.

Problem se pojavlja tudi pri poročanju oziroma pri podatkih o zbranih količinah, saj imajo sheme določene podatke, ki jih dobijo od svojih zavezancev o tem, kaj dajo na trg, drugačne podatke imajo na ministrstvu, statističnem uradu in carinskem uradu. Razhajanje podatkov izhaja iz nepoenotenega evidentiranja oziroma drugačnega načina zbiranja podatkov. Nekaj težav pri zbiranju podatkov je pri podjetjih, ki so tako imenovani »freeriderji«, ki se vpisu med zavezance izogibajo. Pojavljajo se sezonska podjetja z EEO, nekateri prehajajo iz sheme v shemo idr. Nespoštovanja pa so tudi pri poročanju o količini na strani zavezancev, nekateri zavezanci se ne registrirajo ter nelegalno oddajajo in prevzemajo električni in elektronski odpad.

»V tujini imajo jasno določene cilje zbiranja. Sistem deluje v skladu s standardi. Pri ministrstvih imajo delovne skupine, ki skupaj ustvarjajo zakonodajo, reden nadzor shem, ozaveščanje, delajo projekte učinkovite uporabe reciklatov, imajo dolgoročno finančno obremenitev in ni takih spremenljivk. Politika je stabilna in ne gre toliko za tržnost, ampak za odpadek,« je povedal mag. Emil Šehič. Zato meni, da potrebujemo v Sloveniji jasno zakonodajo, ki bo dolgoročno učinkovita. Ena od možnosti za učinkovito delovanje sistema z OEEO je tudi ena skupina odpadka in en nacionalni prevzemnik, saj potem ni več konkurenčnega boja, kdo bo prevzel in kaj bo prevzel. Seveda ima taka rešitev svoje prednosti in slabosti, vsekakor pa bi morali biti za nacionalnega prevzemnika jasni kriteriji, in če jih ne upošteva, tudi jasna kazen.

Tehnične spremembe v direktivi

Borut Bernat; foto: Boštjan Čadej

Borut Bernat; foto: Boštjan Čadej

Borut Bernat iz podjetja ZEOS je izpostavil nekaj tehničnih sprememb, ki jih prinaša nova direktiva. Spremembe se nanašajo predvsem na učinkovitost pri doseganju okoljskih ciljev, administrativne poenostavitve in poenotenje registrov proizvajalcev EEO. Namen Direktive o ravnanju z OEEO je prispevati k trajnostni proizvodnji in potrošnji s prednostnim preprečevanjem nastajanja EEO. Cilj prenovljene direktive je tudi izboljšati okoljsko učinkovitost vseh deležnikov (proizvajalcev, distributerjev, potrošnikov), predvsem pa tistih, ki so neposredno vključeni v zbiranje in recikliranje. Države članice EU morajo do 14. februarja 2014 urediti vse predpise, potrebne za uskladitev z revizijo direktive. V pravni red Slovenije mora biti direktiva prenesena v razmerju 1 : 1, kar pomeni, da ni možnosti za odstopanje. Najpozneje do 14. avgusta 2014 mora Evropska komisija določiti metodologijo za izračun količine OEEO. Metodologija mora upoštevati predvsem življenjsko dobo aparatov, stopnjo nasičenosti, zaloge, ki jih imajo gospodinjstva, in ekonomsko-socialni položaj prebivalstva.

Spremembe, ki vplivajo na doseganje okoljskih ciljev, so: poveča se stopnja zbiranja z zdajšnjih 4 kg na 45 % OEEO, ki je povprečno dana na trg v preteklih treh letih. Ta cilj je treba doseči v letu 2016 oziroma 65 % OEEO v letu 2019. Slovenija ima možnost nekaterih olajšav, in sicer do 14. avgusta 2016 lahko doseže stopnjo, nižjo od 45 %, a višjo od 40 %. Stopnjo zbiranja 65 % pa lahko prestavi v leto 2021. Države članice si lahko zastavijo tudi višje cilje zbiranja OEEO, če mislijo, da je to izvedljivo. V Sloveniji je bila leta 2012 stopnja zbiranja OEEO 36,6-odstotna, in če bi želeli leta 2016 doseči cilj 45 %, bi morala rast znašati približno 2,5 % na leto, za cilj leta 2019 pa bi bila potrebna letna stopnja rasti 6,7 % oziroma 4 %, če se cilj prestavi v leto 2021.

Predpisani so višji minimalni cilji za predelavo ločeno zbrane EEO in direktiva spodbuja pripravo za ponovno uporabo pred predelavo – reuse. Cilji predelave in recikliranja se za vse kategorije, razen za plinske sijalke, zvišajo za 5 %.

Pri uvedbi minimalnih standardov za ravnanje z OEEO je priporočljivo, da države članice EU v svojo zakonodajo vključijo minimalne standarde, ki jih razvijajo evropske organizacije za standardizacijo, kot je npr. CENELEC. Cilj uvedbe minimalnih standardov je dvojen. Eden je zagotovilo, da zbiralci in reciklerji upoštevajo minimalne cilje, zato da se preprečijo negativni vplivi na okolje. Drug cilj pa je, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za vse sheme.

Obvezno je zbiranje male EEO (zunanja dimenzija do 25 cm) v prodajalnah nad 400 m2 prodajne površine brez obveznosti nakupa nove EEO. Mala EEO je problematična predvsem zato, ker jo lahko uporabniki odložijo med mešane odpadke. Naprave morajo v prodajalnah od končnih imetnikov prevzeti brezplačno in brez obveznosti nakupa novih aparatov. V Sloveniji to ne bo imelo večjega vpliva na povečanje količin, kajti že zdaj je v več kot 180 trgovinah poskrbljeno za zbiranje male EEO.

Po novem zmanjšanje kategorij EEO

Zmanjšanje kategorij EEO z zdajšnjih 10 na 6, pri čemer je namen predvsem poenostavitev poročanja. Kategorije EEO se bodo ujemale z zbirno-predelovalnimi skupinami. Prehodno obdobje za zmanjšanje kategorij traja do 14. avgusta 2018. Države članice imajo pravico določiti tudi dodatne razrede, vendar morajo poročati Evropski komisiji v skladu z novo direktivo. Za uvedbo novega razreda se lahko odločijo, če bi morda zaradi toge kategorizacije prišlo do okoljske škode.

Proizvajalec, ki ima sedež v drugi državi EU, lahko svoje obveznosti ravnanja z EEO izpolnjuje prek pooblaščenega zastopnika oziroma agenta, ki je odgovoren za izpolnjevanje obveznosti ravnanja z OEEO tega proizvajalca. Pooblaščeni zastopnik je lahko fizična ali pravna oseba, vendar mora jamčiti za izpolnjevanje obveznosti ravnanja. Zakoniti zastopnik bi lahko bila tudi skupna shema ravnanja z OEEO, ne more pa biti distributer, ker bi razpolagal s tržnimi podatki konkurence.

Prav tako pa morajo nacionalni registri zagotavljati povezave z drugimi nacionalnimi registri, da bi olajšali registracijo proizvajalcev ali pooblaščenih zastopnikov v vseh državah članicah. Zdaj se morajo proizvajalci, ki imajo podjetja v različnih državah EU, registrirati v vsaki državi posebej. V prihodnosti bi zadostovala enkratna registracija. Nacionalni registri pa morajo zagotoviti povezave z drugimi nacionalnimi registri, da bi olajšali registracijo v drugih državah. V Sloveniji obstajata najmanj dva registra. Eden je evidenca proizvajalcev in pridobiteljev pri ARSO, druga pa prijava dejavnosti proizvajalcev in pridobiteljev pri CURS. Cilj je tudi enkratna registracija in poročanje v enoten register.

Nova uredba naj uvede finančna jamstva

Mateja Mikec; foto: Boštjan Čadej

Mateja Mikec; foto: Boštjan Čadej

Mateja Mikec, direktorica podjetja Interseroh, je izpostavila cilje, ki jih mora Slovenija v skladu z novo direktivo doseči. Poudarila je pomembnost načina določanja in spremljanja ciljev zbiranja in predelave OEEO v novi uredbi. Ta namreč vpliva na obseg, koliko OEEO se bo zbralo, na masne tokove in tudi na stroške obremenitve za gospodarstvo. Trenutni cilji so relativno preprosti. Primarni cilj, ki ga sledimo, je zbrati 4 kg OEEO na prebivalca v Sloveniji, sekundarni cilj je, da moramo doseči ustrezno stopnjo predelave in recikliranja. Eden glavnih razlogov za spremembo direktive je, da kljub sistemom, ki so že vzpostavljeni v Evropi, prihaja do zbiranja OEEO mimo formalnih sistemov. V Sloveniji je precej praks nelegalnih izvozov ter neustrezne obdelave v tretjih državah sveta. Ključno je torej, kakšni so cilji zbiranja, zato da se zagotovita okolju prijazna zbiranje in predelava in da se doseže pravilno poročanje oziroma razpolaganje s pravilnimi podatki. V skladu z direktivo lahko članice EU glede ciljev zbiranja OEEO izberejo med dvema možnostma. Ena je določanje ciljev, katerih osnova je količina OEEO, dane na trg v zadnjih treh letih (osnova so lahko zbirno predelovalne skupine ali skupna OEEO), druga pa je določanje ciljev, vezanih na OEEO. Pri teh ne gre le za OEEO, ki se legalno zbere, ampak se nanašajo tudi na opremo, ki gre mimo shem. Kakšne so prednosti in tveganja za eno in drugo možnost?

Pri določanju ciljev glede na količine OEEO, dane na trg v zadnjih treh letih, lahko posamezna shema hitro izračuna, koliko bo morala zbrati oziroma koliko bodo morale zbrati vse sheme skupaj. Izračuna se glede na količino, ki jo bodo zavezanci dali na trg. Iz tega se lahko preprosto izračunajo stroški zbiranja in stroški za zavezance. Pri tem so sheme bolj motivirane, da za doseganje cilja obveščajo in ozaveščajo uporabnike o pravilni oddaji in predelavi OEEO. Vendar pa se postavlja vprašanje, kako doseči skoraj 50-odstotno zbiranja OEEO do leta 2019 oziroma 2021 in kako zagotoviti, da se OEEO ne bo zbirala mimo shem. Trenutni podatki kažejo, da se v okviru shem zbere 9.000 ton letno, cilji, ki nam jih predpisuje Evropska skupnost, pa predvidevajo, da bi morali zbrati 13.000 ton letno, če ne celo 15.000 ton. Pomislek je tudi, da se lahko vzpostavi tekmovanje med shemami, kar bi podražilo strošek zbiranja, saj bi sheme tekmovale med seboj, kdo da več za katero opremo. Vprašanje je, kako zagotoviti doseganje ciljev pri OEEO z dolgo življenjsko dobo, kamor spada EEO od 7.–10. razreda ter na novo dodane EEO naprave, kot so fotovoltaika, vgradne klimatske naprave idr. Zato se srečujemo z dilemo – ali se cilji določijo po posameznih razredih oziroma zbirno predelovalnih skupinah ali na podlagi skupne količine opreme, dane na trg, in zbrane. Nova uredba mora dati skupni shemi pooblastila, da lahko nadzira masni tok in hkrati kaznuje tiste deležnike, ki zakonodajo kršijo. Še bolj je treba delati na ravni končnih uporabnikov, da se predvsem mali gospodinjski aparati ne bi več znašli med mešanimi komunalnimi odpadki, država pa bi morala poskrbeti za vse neregistrirane prevzemnike in zbiralce OEEO.

Pri ciljih, ki so vezani na OEEO, je treba upoštevati, da so trgi z EEO različno nasičeni (včasih je imelo npr. 20 % gospodinjstev pomivalne stroje, zdaj jih ima že 70 %). Ko pride do popolne zasičenosti, se začne ta oprema bolj množično pojavljati v sistemu za odpadke. Pri tem je zelo močen sivi trg in brez ukrepov, da bi sivi trg obvladali, si ne moremo postavljati takih ciljev. Vsekakor je zbiranje preprostejše, ker so sheme enakopravnejše in ni toliko konkurenčnega boja, cilje pa lahko enakovredno dosegajo vse sheme na trgu, ne glede na tržni delež. Pojavlja pa se veliko tveganje, saj ni znano, koliko določene opreme bo nastalo v enem letu, in težko se predvidi, kakšni so stroški, s katerimi naj shema obveže zavezance, zato da bo sistem lahko deloval. Gospodarstvu in shemam je treba omogočiti planiranje po letih. Prav tako je v tem primeru treba jasno določiti odnose med shemami. Zato je pri tem načinu nujno delovanje klirinške hiše, je prepričana Mateja Mikec. Klirinška hiša bi bila odgovorna za uravnavanje odnosov med izvajalci javne službe in med shemami ter verjetno tudi za vzpostavitev predpisov v zvezi z nastajanjem opreme v gospodarstvu (v ustanovah, administraciji, pri IT-opremi).

Mikčeva meni, da je lahko osnova za določanje ciljev v Sloveniji OEEO, dana na trg, ker so to edini relevatni podatki, o katerih poročamo v Sloveniji, in je njihova zanesljivost še dokaj velika. Prav tako pri Interserohu zagovarjajo uvedbo klirinške hiše kot administrativno-strokovnega organa tudi za določanje normativov in izvajanje nadzora. Ne glede na to, ali se vzpostavi klirinška hiša, pa je potreben neposreden nadzor, ki ga izvaja država. Ena od ključnih stvari, ki jih mora nova uredba predvideti, je uvedba finančnih jamstev. Shema je tista, ki je ključna pri postopkih in procesih zbiranja OEEO. Shema bi morala za to, kar dela, jamčiti državi z nekaterimi finančnimi instrumenti. To bi pri shemah dvignilo resnost delovanja in bi preprečilo potencialne zlorabe.

CURS lani opravil 145 naknadnih kontrol

Z nastajanjem OEEO so povezane tudi okoljske dajatve. O njih je spregovoril mag. Alen Kitek iz Carinskega urada RS. Za katero EEO se plačuje okoljska dajatev? V prvi fazi mora biti določena EEO, navedena na seznamu EEO, ki ga pripravi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Ta seznam naj bi se načelno spreminjal vsako leto in nov seznam naj bi bil objavljen z letom 2014. V njem je skoraj 500 tarifnih oznak EEO. Drugi pogoj za plačilo okoljske dajatve za EEO je, ali je za svoje pravilno delovanje odvisna od električnega toka ali elektromagnetnih polj, kadar ne gre za proizvod, ki je sestavni del druge opreme, kadar ustreza tipu EEO, navedene v razredu EEO za posamezno tarifno oznako, kadar ne gre za opremo, ki je bistvenega pomena za državno varnost, in kadar gre za opremo, izvzeto s seznama proizvodov, ki se razvrščajo v razrede EEO (npr. svetilke v gospodinjstvih, žarnice z žarilno nitko, velika nepremičninska industrijska orodja, vsajeni infektivni proizvodi idr.). Podatki, ki jih ima carinski urad, niso usklajeni s podatki statističnega urada. Za obračunavanje okoljske dajatve je bistveno, v kateri razred se uvršča posamezna EEO. To se računa po številu enot obremenitve, ki se zmnoži s količino in zneskom na enoto obremenitve – tako se izračuna znesek okoljske dajatve. Večje število enot obremenitev pomeni, da ta razred bolj onesnažuje okolje. Podatki na carinskem uradu se vodijo od nastanka obračuna obveznosti za okoljsko dajatev. Ta obveznost nastane takrat, ko je EEO, ki je proizvedena v Sloveniji, prvič dana v promet v Sloveniji, in ko je EEO, pridobljena v drugi državi članici EU ali uvožena iz tretjih držav, dana v promet v Sloveniji. Obveznost za obračun okoljske dajatve ne nastane, če je ta oprema, tudi več let, samo skladiščena. Zavezanci za plačilo okoljske dajatve so proizvajalci EEO in pridobitelji (tudi uvozniki) EEO. Toda ti niso zavezanci za plačilo okoljske dajatve za letno količino EEO (1.500 kg), ki jo sami uporabijo kot končni uporabniki zaradi izvajanja svoje dejavnosti, ki ni proizvodnja, popravljanje ali vzdrževanje kakršne koli EEO. Za EEO, ki se izvozi v drugo državo članico, ni nastala obveznost za obračun, saj ne bo onesnaževala v Sloveniji. Seznam zavezancev za plačilo okoljske dajatve carinski urad posodobi vsaj dvakrat letno in je javno dostopen na spletni strani urada. Zavezanec za plačilo okoljske dajatve mora dejavnost prijaviti 15 dni pred začetkom opravljanja dejavnosti, nato mora voditi evidence o dajanju EEO na trg, ločeno po vrsti in količini te opreme po trenutku nastanka obveznosti za obračun. Osnova za obračun okoljske dajatve je letno nadomestilo v znesku 33,38 EUR plus število enot obremenitve za posamezno vrsto EEO. Znesek na enoto obremenitve je izredno nizek, in sicer 0,0083 EUR, saj bistvo okoljske dajatve ni polnjenje proračuna, ampak zajemanje podatkov o količinah, danih v promet v Sloveniji. Obdobje za obračun se vodi na pol leta. Proizvajalci morajo poročati tudi o iznosu EEO v druge države članice EU in znesku obračunane okoljske dajatve. Ti podatki so za posameznega zavezanca davčna tajnost, se pa podatki redno posredujejo ministrstvu.

Nadzor nad izvajanjem opravlja carinska uprava, nadzor nad Uredbo o ravnanju z OEEO pa je v pristojnosti Ministrstva za kmetijstvo in okolje. Carinski urad pregleduje prijave dejavnosti, obračune in zahtevke za plačilo okoljske dajatve. V letu 2012 je carinski urad opravil 145 naknadnih kontrol (po sprejetju obračuna) okoljskih dajatev, leta 2012 pa je bilo 328 pregledov okoljske dajatve. Nepravilnosti so bile ugotovljene v približno polovici primerov, 31 konkretno pri okoljski dajatvi za EEO. Najpomembnejša napaka je, da podjetje ne prijavi dejavnosti. Taka podjetja pozovejo, da prijavijo dejavnost, morajo pa plačati okoljsko dajatev tudi za vsa pretekla leta. Napake so tudi nepravilne teže blaga in napačna uvrstitev v tarifo. Vendar je tarifiranje izredno težko in je treba imeti posebno strokovno znanje. Leta 2007 je bilo 727 zavezancev, leta 2012 že skoraj 1.200, saj precej pozornosti posvečajo nadzoru nad pridobivanjem zavezancev. Pri ministrstvu je zabeleženih skoraj 500 zavezancev manj, vendar razloga za to na carinskem uradu ne poznajo. Letno poberejo nekaj čez 300 tisoč EUR okoljske dajatve, količina, dana v promet letno, pa niha. Lani je je bilo za 29 tisoč ton.

Slovenija potrebuje minimalne standarde zbiranja

Sara Hiti; foto: Boštjan Čadej

Sara Hiti; foto: Boštjan Čadej

Da bi sistem ravnanja z OEEO deloval čim učinkoviteje, je potrebno ustrezno zbiranje OEEO, kar se nanaša na kakovost odpada in na količino. Sara Hiti iz Interseroha je izpostavila, da se največ težav pri zbiranju OEEO še vedno pojavlja zato, ker se še vedno zbira v obliki kosovnega odpada. Taka elektronika je pri prevzemu v zelo slabem stanju, ker je predolgo izpostavljena nepridipravom, ki elektroniko razstavijo in odstranijo tržno zanimive materiale. Podoben problem predstavljajo nezaščiteni zbirni centri. Operativni program ravnanja z odpadki navaja, da je v sistem ravnanja z odpadki v Sloveniji vključeno 80 % EEO, ki je letno dana na trg, okoli 30 % pa konča kot ločeno zbrana frakcija komunalnih odpadkov. Okoli 6.625 ton EEO se letno v Sloveniji odvrže med mešane komunalne odpadke, med katere spadajo predvsem mala elektronska oprema in elektronske igrače. Za doseganje ciljev nove direktive in za čim večjo stopnjo recikliranja EEO je najprej treba sprejeti minimalne standarde zbiranja, ki morajo veljati za končne uporabnike in izvajalce javnih služb. Kakšni so torej minimalni standardi prevzemanja? Najprej je treba skrbno ravnati in skladiščiti EEO, da se prepreči izpust nevarnih snovi, uporabiti ustrezno orodje in zabojnike, prepovedano je drobljenje in stiskanje pred obdelavo, tla, kjer se elektronika skladišči, morajo biti neprepustna, imeti moramo opremo za zbiranje razlitja, oprema mora biti zaščitena pred vremenskimi vplivi in treba jo je ločeno zbirati od preostalih odpadkov. Težava se pojavlja, kadar se nekateri odpadki prekvalificirajo, kar se dogaja predvsem pri velikih gospodinjskih aparatih, ki se ne oddajajo kot OEEO, ampak kot odpadno železo, in pri nepravilnem razvrščanju v razrede OEEO. Težava pa je tudi ponovna uporaba, ker se ta oprema ne evidentira prek evidenčnih listov.

Predelava in recikliranje OEEO

Matej Dovšak; foto: Boštjan Čadej

Matej Dovšak; foto: Boštjan Čadej

Ko je OEEO že zbrana, pride do predelave, pri kateri je pomembna predvsem reciklaža, ko iz starih surovin pridobimo nove izdelke in snovi. O možnostih za recikliranje in predelavo OEEO v Sloveniji je Matej Dovšak iz Gorenje Surovina predstavil, kaj vse neko podjetje v Sloveniji potrebuje, da lahko OEEO predeluje oziroma reciklira. Za ustrezno recikliranje je nujno sistematično zbiranje in ustrezno ravnanje z OEEO, zato da pride ta oprema do predelovalca v čim uporabnejšem stanju za pridobivanje uporabnih materialov. Za predelavo in reciklažo OEEO je treba pridobiti vsa dovoljenja za skladiščenje in predelavo, potreben je prostor za skladiščenje, pripravo in predelavo (skladiščenje pod streho). Zelo pomembna je priprava, saj se dogaja, da EEO ne pride do predelovalca po skupinah, večkrat je ta oprema izropana, uničena, zato priprava zahteva veliko časa, preden sploh pride do predelave. Za ustrezno predelavo je potrebna tudi zadostna količina OEEO, zato da lahko proces proizvodnje nemoteno poteka. Prav tako je treba zagotoviti ročno in strojno razgradnjo, s tem da v Sloveniji nimamo primerne tehnologije za recikliranje vseh vrst izdelkov. Hladilniki, sijalke, televizorji oziroma zasloni se vozijo na drugo stopnjo razgradnje v tujino. Potreben je strojni park za proizvodnjo in obvladovanje tehnoloških postopkov – s katerimi postopki priti do katerih pomembnih sekundarnih surovin. Prav tako je treba upoštevati pravila in standard ter pridobiti dovoljenje za čezmejno premeščanje nevarnih odpadkov, da se dobijo kakovostne sekundarne surovine, ki se lahko uporabijo za nove proizvode.

Odslej registracija prodaje EEO prek spleta

Aljoša Domijan; foto: Boštjan Čadej

Aljoša Domijan; foto: Boštjan Čadej

Po novi direktivi se morajo registrirati tudi proizvajalci EEO prek spleta. Kakšne so zahteve in praksa na tem področju, je povedal Aljoša Domijan iz podjetja Gambit. Glede smernic za proizvajalce in prodajalce se podpirajo rešitve, da bo moral proizvajalec oziroma prodajalec poravnavati stroške v Sloveniji, čeprav je na primer prek spleta napravo prodal iz druge države, saj bodo tako lahko prodajali pod enakimi pogoji. Po njihovi oceni so namreč stroški, ki jih za delovanje sistema plačujemo v Sloveniji, med višjimi v EU, tako da so seveda tehnični izdelki, ki jih lahko kupci prek spleta kupijo v kateri koli državi EU, tam cenejši tudi za kupce iz Slovenije.