Film o odpadkih |
 
Nenavadna zgodba, ta zgodba o premieri filma Plastik Fantastik, avtorja Uroša Robiča, kranjskogorskega smetarja po sili razmer. Nenavadno, ker kaže, humorno in realno, kako ravnamo s plastiko, z odpadki in okoljem, a nenavadna tudi zaradi nečesa drugega. Premiera v Kinodvoru se je končala s priznanjem avtorjem, a ni povedala, da je Uroš Robič po izobrazbi inženir gozdarstva, po poklicu pa smetar. Pri gozdarjih ni dobil službe, na kranjskogorski komunali se odlično počuti, za film pa se je odločil, ker ljudje vse pomešamo, odvržemo pa brezskrbno in brezbrižno. Njemu pa ni vseeno. Iz svojih prihrankov je ustvaril film, da ozavešča. O odpadkih. O okolju. Plastik Fantastik je med nami. Res, bravo Uroš!
 

Igrano-dokumentarni film Plastik fantastik, ki je vaše avtorsko delo, že kroži po kinodvoranah. Kaj vas je motiviralo, da ste se odločili za okoljsko temo in zakaj prav za plastiko?
Imel sem dva motivatorja. Eden sem bil sam, saj delo smetarja zame ne predstavlja izziva. Iskal sem projekte, kjer bi tudi prostovoljno sodeloval, pa ni bilo zainteresiranih. Pisal sem prošnje, veliko spraševal naokoli, dokler mi ni prekipelo. Odločil sem se, da sam naredim projekt – izziv. Drug motivator pa so bili odpadki, saj jim je posvečena premajhna pozornost. Čeprav smo vsi del družbe, ki smeti, le redke pa zanima, kam gredo odpadki potem, ko jih zavržemo. Prebrskal sem po internetu, če že obstaja slovenski dokumentarni film na temo odpadkov, a ga še ni bilo. V tem sem videl veliko priložnost zame – da naredim nekaj za druge. Zakaj ravno plastika? V filmu sem presortiral naključno izbrane zabojnike, ki so se nahajali v neposredni bližini eko otokov in dokazal, da jo je po volumnu največ. In tudi naše življenje si težko predstavljamo brez plastike. Plastika je zelo zanimiv in uporaben material.

Toda o plastiki kot odpadku ni enoznačnih ocen. Del stroke meni, da so okolju bolj neprijazni nekateri drugi materiali in da se večina plastike lahko razgradi. Kaj pomeni vaša izjava, da ni problem v odpadkih, marveč v ljudeh?
Kakor koli temo obrnemo, naletimo na človeka. Možno je izdelati tudi okolju bolj prijazne plastike, takšne, ki se razgradijo, in takšne, ki bodo ostale na našem planetu še nekaj stoletij. Biorazgradljive plastike ne bodo nadomestile navadne plastike, lahko pa se izdelujejo vsaj take, ki se jih da lažje reciklirati. Jaz si življenja brez plastike ne predstavljam, niti ne mislim o njej le negativno. Plastika bo kvečjemu problematična vsaj toliko časa, dokler bo njena izdelava cenejša kot njena reciklaža. Ampak tu je spet cena, ki je v domeni človeka. Kljub temu, da ljudje ločujejo, imajo sedaj nekatere komunale težave z zbrano odpadno embalažo, saj so pri odjemalcih že presegle kvote…

Kako na vaša avtorska sporočila v filmu reagira občinstvo in kdo je vaša publika?
Film sem delal z lastnimi prihranki zato, da nihče od investitorjev ne bi mogel vplivati na mojo objektivnost. Moja sporočila v filmu so na nekaterih delih prikrita in naj bi gledalca pripeljala do razmišljanja. Namen je, da se ljudje zamislimo in pomislimo, kakšen vpliv imamo ne le, ko gre za smetenje, ampak tudi ko gre za preprečevanje in recikliranje. Film je namenjen vsem ljudem, predvsem velik interes kažejo srednje šole. Ciljna skupina so ljudje med 16-99 leti.

Pravite, da set za produkcijo filma porabili svoje prihranke. Filmski navdušenec, okoljski ozaveščevalec, človek, ki je prizadet zaradi prevelike brezbrižnosti ljudi do okolja? Ali se vam ne zdi, da vendarle postaja Slovenija bolj zelena in okoljsko odgovorna?
V bistvu se je vse zgoraj našteto ob pravem trenutku združilo in nastal je film. Ne vem, koliko lahko vplivamo na okolje. Zakaj bi se mi trudili in skrbeli za okolje, če države, ki res onesnažujejo, kot so na primer Rusija, Kitajska, Indija in Amerika, tega ne delajo? Podobno bi lahko rekli prebivalci večstanovanjskih objektov: zakaj bi mi ločevali, če večina sosedov ne. Gre za zgled. Slovenija je tako majhna in hkrati tako raznolika država, da bi verjetno lahko naredili nekaj skupnega. Lahko bi bili zgled, da nek model funkcionira. Jaz sem začel kot posameznik, ne kot neka družba z veliko denarja, imel pa sem veliko željo, da nekaj naredim. To je včasih vredno več in upam, da sem vsaj nekomu premaknil kolešček v glavi, da me morda posnema. Slovenija je bolj okoljsko odgovorna in vsako leto se stanje izboljšuje, mislim pa, da ljudje premalo govorijo o odpadkih kot surovinah, ampak bolj o smeteh, ki niso nič vredne.

Kako se je na okoljsko zgodbo za angažiranje pri filmu odzvala ekipa, ki ste jo vabili k sodelovanju? Izkušnje na terenu?
Film sva delala dva posameznika. Jaz sem imel idejo, prijatelj Miha Dulmin pa mi je pomagal idejo realizirati. On ima videoprodukcijo, zato sva se dela lotila profesionalno, vsaj toliko, kolikor sva imela sredstev in časa. Zelo težko se je bilo meniti za sodelovanje. Ena težava je bila v tem, da sem smetar in nisem z RTV-ja, druga pa je bila moja služba. Moram pohvaliti moje nadrejene iz Komunale Kranjska Gora, da so mi dovolili ustvarjati. Za izdelavo filma sem porabil ves moj letni dopust, letošnjega pa koristim za promocijo filma. Že samo to, da smo se dogovorili za en intervju, sem moral urediti več stvari. Zmeniti se z osebo za intervju, poklicati Miho, če ima čas, poklicati moje nadrejene, če lahko dobim dopust in potem potrditi termin intervjuvancu. Ni bilo lahko, ampak nama je uspelo. Na terenu so bile še druge težave. Na primer, nepomembna stvar, presortiranje zabojnika. Z določenimi kraji se je bilo treba dogovarjati več mesecev za dovoljenje, v enem kraju nam upravnik bloka ni dovolil snemanja, vendar smo po sklicu hišnega sveta le smeli nadaljevati…itd. Zdaj, ko je film končan, sem že pozabil na komplikacije, ki so obstajale. Film ni tako lahko posneti, kot sem si mislil.

Kako doživljate delo z odpadki v kranjskogorski komunali, saj ste vaš inženirski poklic zamenjali s povsem drugačno dejavnostjo?
Moj poklic ne jemljem nič drugače kot kakšno drugo delo. Hočem dati čim več od sebe in narediti nekaj dobrega. Čeprav imam včasih pomisleke oziroma dilemo. Mene motijo nesortirani odpadki, ki se vozijo na deponije, hkrati pa sem ravno jaz tisti, ki jih vozim na deponije. In ravno to, kar vidim na deponiji in kako hitro se kopičijo odpadki, me motivira k temu, da bi ljudem dopovedal, naj le malce bolj pomislijo, kaj vržejo v zabojnik za mešane odpadke.

O okolju in odpadkih je kar nekaj filmov. Ste se zgledovali? Ste morda iskali sredstva za film pri inštitucijah, ki naj bi skrbele za ozaveščanje?
Ne, nisem se zgledoval po drugih in prosjačil za denar. Film nisem delal zaradi denarja in tudi zavedam se, da ga ne bom več dobil nazaj. Film sem hotel narediti vsaj toliko dobro, da bi se promoviral sam. Tudi nekaj zainteresiranih ljudi je bilo na premieri, ki so ponudili pomoč. Trenutno mi bosta pomagali dve večji inštituciji, ki bosta prispevali finance za tisk dvd-jev. Namen je, da se lahko dvd-ji brezplačno pošljejo zainteresiranim ljudem. Seveda pa se ne branim prostovoljnih prispevkov. Vabim pa bralce revije, da si ogledajo www.plastikfantastik.si.

Kako bi lahko Slovenija zadihala še bolj zeleno? Kje vidite največje izzive?
Ker imamo ogromno problemov, vidim ogromno izzivov. Trenutno imam veliko opravkov s sabo, tako da se bom naslednjih izzivov lotil, ko bom dokončno zaključil moj projekt. Mislim, da imamo veliko odgovorov na dlani, le lotiti se moramo reševati zadeve.