Če hočemo red, mora vsak malo popustiti |
 
Pravzaprav pregreta zgodba, a znova vroča! Odpadna embalaža se kopiči v skladiščih komunalnih podjetij, družbe za ravnanje z odpadno embalažo je nočejo več prevzemati. Vse po vrsti dokazujejo, da so pobrale vse, kar so jih zavezanci plačali. Okoljsko ministrstvo se je, čeprav zelo pozno, zganilo in ponuja sodelovanje pri iskanju sprememb. Vprašanje je, ali je konsenz za ad hoc spremembe, ki bi spraznile trenutno zalogo nakopičene odpadne embalaže, ali za korenite sistemske spremembe. Za okroglo mizo so razpravljali: Branko Ravnik, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Janko Kramžar, Zbornica komunalnega gospodarstva, Mateja Mikec, Interseroh, Katja Slokan, Unirec, Dejan Zver, Gorenje Surovina, Rudi Horvat, Saubermacher, Srečko Bukovec, Slopak, Zoran Rodič, Embakom, Marsel Zadravec, Recikel, in Mišo Miljković, Papir Servis. Okroglo mizo je vodila mag. Vanesa Čanji, odgovorna urednica revije EOL.
 

Najprej bi k besedi pozvala Janka Kramžarja kot direktorja komunalnega podjetja Snaga Ljubljana, predvsem pa kot predsednika Zbornice komunalnega gospodarstva. Vaša javna opozorila spremljamo. Kakšno je trenutno stanje pri komunalnih podjetjih – koliko je neprevzete odpadne embalaže?

Janko Kramžar

Janko Kramžar

Janko Kramžar: Ocenjujem, da je stanje veliko slabše, kot je bilo, za kar niso kriva komunalna podjetja. Komunalna podjetja zahtevajo, da se zadeva uredi.

Kaj je veliko slabše?

Janko Kramžar: Slabše je to, da so se težave s prevzemom embalaže začele še prej kot v prejšnjih letih. Komunalna podjetja so bila individualno in prek zbornice kooperativna, a do rešitev ni prišlo. Zahtevamo, da embalaža iz naših skladišč zgine, tudi če še ne pride do dokončnega dogovora.

Do kdaj?

Janko Kramžar: Rok je včeraj.

O kakšnih količinah govorimo?

Janko Kramžar: Celotne ocene za Slovenijo nimam. V Snagi Ljubljana smo delali projekcije do konca leta. Če se bodo ti trendi nadaljevali do konca leta, bomo imeli približno 500 do 600 ton embalaže.

Prosim predstavnike vseh embalažnih shem, da se odzovete na oceno komunalnega gospodarstva. Prosim za oceno Slopaka. Ali vi prevzemate svoj delež?

Srečko Bukovec

Srečko Bukovec

Srečko Bukovec: Svoj delež v celoti prevzemamo. Ponovno moram poudariti, da je Slopak s svojim modelom kolateralna škoda vseh dogajanj po letu 2006. Kljub temu, da se nekateri za to okroglo mizo z mano ne bodo strinjali, trdno stojim na stališču, da je prvotni pravilnik bistveno bolje reševal situacijo na terenu, kot jo tako imenovana konkurenca, ki sama sebi razlaga, kaj so njene obveznosti. To pomeni, da je v sistemu nekaj narobe. Uvedli smo konkurenco na ravni sistemskih organizatorjev, nismo pa postavili pogojev za to. Če imamo na ravni sistemskih organizatorjev inflacijo družb, mislim, da je samo še v Latviji večje število družb na število prebivalcev kot v Sloveniji, moramo vzpostaviti mehanizme za izravnavo med družbami, ampak ne post festum.

Potrebnim sistemskim spremembam se bomo kasneje posebej posvetili. Torej v Slopaku trdite, da se embalaža pri komunalnih podjetjih ne kopiči zaradi vašega neprevzemanja. Druga največja shema je Interseroh. Jo vi prevzemate, gospa Mateja Mikec?

Mateja Mikec; foto: Boštjan Čadej

Mateja Mikec; foto: Boštjan Čadej

Mateja Mikec: Vedno prevzemamo vso embalažo, ki jo dajo na trg naši zavezanci. Zadnja tri ali štiri leta, odkar se količine embalaže pri komunalnih podjetjih povečujejo, opozarjamo, na kar je pravkar opozoril gospod Bukovec, da ni izravnave, ni dogovorjenih normativov. Problem so tudi »free riderji«, ki dajejo embalažo na trg in se izogibajo plačevanju embalažnine. V zadnjih treh letih smo izjemno konstruktivno, tudi z uporabo naših rezerv, zagotavljali nemoten prevzem embalaže od komunalnih podjetij. Spomniti se moramo, da smo imeli podoben problem leta 2011, ko je neka druga družba ugotovila, da je po lastnih ocenah in merilih prevzela svoj celoten delež. Takrat smo dejansko prevzeli vse, kar se je nabralo. Enako se je zgodilo v letu 2012. Ugotovili smo, da smo v letih 2010, 2011 in 2012 prevzeli cca 15 tisoč ton embalaže več, kot bi bilo potrebno po našem »deležu«, ki ga izračunava ministrstvo. Po tem ni bilo nobene izravnave, zato se nam je naredila velika poslovna škoda. V letošnjem letu smo po zaostritvi konkurence zelo natančno premislili, kaj je potrebno in kaj je naša odgovornost do okolja in do zavezancev. Ob vsej tej nedorečenosti in ob nerešenih problemih, neizravnavi in inflaciji družb smo prišli do jasne točke, ko Interseroh sistema v neskončnost ne more reševati.

Torej trdite, da ste svoje deleže pobrali …

Mateja Mikec: Torej, tukaj je popolnoma nejasno, kaj je delež, kaj je obveznost . Imamo sodbo Upravnega sodišča, v kateri je rečeno, da ni jasno zapisano, kakšne so obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo. Še vedno trdim, da je delež, kot je določen, hišna številka. Ne moreš ga ne preveriti ne izračunati.

Kako pa potem izračunavate svoj delež?

Mateja Mikec: Mi prevzemamo vsak kilogram, ki jo dajo na trg naši zavezanci. Imamo zelo natančno evidenco, koliko embalaže dajo naši zavezanci na trg in to embalažo prevzamemo. Moram povedati, da bomo letos prevzeli cca 15 do 20 % več, kot jo dajo naši zavezanci na trg.

Kako je pri vas, gospa Katja Slokan?

Katja Slokan

Katja Slokan

Katja Slokan: Na GIZ-u skupne sheme smo se uspeli dogovoriti o nujnih potrebnih spremembah sistema. Mislim pa, da je skrajni čas, da se začnemo pogovarjati o operativnih spremembah.

O tem bomo malo kasneje. Kakšna je vaša ocena trenutnega stanja?

Katja Slokan: Po informacijah, ki jih dobivamo od komunalnih podjetij, je stanje še slabše kot v preteklosti, ker se bojijo, da bo še več količin ostalo neprevzetih. Kar se tiče naše družbe, smo že med letom, ko še ni bilo objave deležev, prevzemali odpadno embalažo. Lahko zatrdim, da smo realizirali objavljeni delež, čeprav ta ne ustreza dejanskemu stanju. Kasneje se bomo vrnili k temu izračunu deležev. Te objave smo se držali in bomo do konca leta vse količine v našem deležu prevzeli. Tudi komunalna podjetja lahko potrdijo, da glede na njihove izračune Unirec embalažo v celoti prevzema.

Kaj pa Embakom, gospod Rodič?

Zoran Rodič; foto: Boštjan Čadej

Zoran Rodič; foto: Boštjan Čadej

Zoran Rodič: Strinjam se s predhodnikoma. Dokler je bila ena embalažna družba, je sistem funkcioniral. S pojavo druge embalažne družbe se je trg praktično že začel sesipati. Vsak dan se srečujem z zavezanci, ker jih poskušamo pridobiti za naslednje leto, in moja prognoza je, da se bodo te težave prihodnje leto začele pojavljati že v mesecu aprilu ali maju, če se ne bo nič spremenilo. Stanje je zelo zelo porazno. Tekmuje se na popolnoma nerealnih osnovah zaradi tega, ker ni mehanizmov, na podlagi katerih bi se pobralo embalažo od izvajalcev javne službe. In to je glavni problem. Ugotavljamo dvoje, industrijska embalaža popolnoma funkcionira. Embalažnina v tem trenutku sploh ni namenjena njim, ker se vsako dvorišče obdela individualno in se zaračunava z materialom ali denarno. Problem so dvorišča izvajalcev javne službe, zato je tudi nastal Embakom.

Gospod Dejan Zver, vaš pogled?

Dejan Zver; foto: Boštjan Čadej

Dejan Zver; foto: Boštjan Čadej

Dejan Zver: Na vprašanje, ali pobiramo svoj delež ali ne, je zelo težko odgovoriti zunaj konteksta. Ne bi se rad ponavljal,vendar želim dati zelo uraden podatek, ki je primerljiv in natančen. V skladu s tržnim deležem – naš je 9,77 % – pobiramo količino embalaže. Pobrali smo več kot 10 % pri vsaki komunali. Problem je kompleksen. Imam konkretne podatke, da je naš tržni delež narobe izračunan za 30 %. To ne govorim na pamet. Na podlagi natančnih evidenc imam natančen podatek. Zaradi več takih problemov se ni smiselno pogovarjati o ad hoc rešitvah, kako bomo pobrali nakopičeno embalažo. Potrebne so sistemske spremembe. In to včeraj.

Še Recikel, gospod Zadravec.

Marsel Zadravec

Marsel Zadravec

Marsel Zadravec: Na trgu smo nova družba in spremljamo, kaj se dogaja. Ustanovljeni smo bili, da bomo pomagali narediti red na trgu. Trdimo, da bomo delež, ki nam bo določen, pobrali.

Kako boste pomagali narediti red?

Marsel Zadravec: Z disciplino. Prizadevali si bomo za novo metodologijo izračuna deležev.

Gospod Horvat, kako stvari ocenjujete v Saubermacherju?

Rudi Horvat

Rudi Horvat

Rudi Horvat: Z gospodom Ravnikom sva edina za to okroglo mizo, ki nimava sheme. Naša strategija je vedno bila ostati izvajalec in prispevati svoj delež. Iste težave so tudi v drugih shemah, kjer smo prisotni. Na področju odpadnih sveč smo se sheme in izvajalci pogovorili in interventno rešili problem. Dolgo tako ne bo šlo, saj ni problem v količinah. Problem je, da so količine večje, kot jih zavezanci plačujejo. Na trgu se pojavlja osem tisoč ton, tisti, ki plačujejo, pa dajejo na trg 5.400 ton odpadnih sveč. Že pred 12 leti sem svaril pred tem, da bo količina komunalne embalaže rastla. Naše podjetje ima zaradi Interseroha, ki embalaže noče prevzeti, v Velenju težave. Skladišča so polna. Enako se dogaja tudi nam – gre za podobne količine, kot jih je uvodoma navedel gospod Kramžar. Predlagam, da sprejmemo madžarski model in sistem podržavimo. Predvidevam, da bodo vsi poskočili, pač malo izzivam. Potem bi se zelo hitro disciplinirali, kajti država je svojo obveznost preložila na sheme. Vsako leto imamo težave zaradi sistema, ki ni dorečen. Vsi govorijo, da pobirajo več. Pa poglejmo bilance embalažnih družb – nekdo ima izgubo, drugi ima plus in je gazela. Denar je, vendar je verjetno nepravilno porazdeljen.

Gospod Branko Ravnik, slišali smo veliko konkretnih izzivov. V zadnjih letih se je več kadrovskih garnitur na ministrstvu ukvarjalo s temi sistemskimi težavami, žal neuspešno. Kakšno prioriteto na politični in operativni ravni dajete tem vprašanjem na ministrstvu v tem trenutku?

Branko Ravnik

Branko Ravnik

Branko Ravnik: Ta trenutek so ta vprašanja na operativnem, torej mojem nivoju absolutna prioriteta. Po vseh razgovorih, ki sem jih imel do sedaj, sem ugotovil, da se na ta vprašanja opozarja že tri leta in da se ni zgodilo nič, razen opozoril. Ne morem pristati na to, da se problem izpostavlja, pa ga ne rešujem. Priti moramo do koncepta, ki ga bomo dogovorili. Zame je osnovna logika, da nič ni neizvedljivo, vse je stvar volje in kompromisov. Popolnoma jasno je, da nihče ne bo zadovoljen s končnim dogovorom. A če hočemo red, mora vsak malo popustiti. Ključno pa je, da najdemo pravi sistem. Osebno imam v glavi stvari razčiščene, kako bi moral sistem izgledati. Sledil sem logiki, kako je to v tujini. Predvsem pa vztrajam, da tu ne gre za trg, ampak za princip in koncept odgovornosti proizvajalcev, ki dajejo izdelke na trg, da se na koncu – kjer nastaja odpadna embalaža – skladno s hierarhijo odpadkov zanjo ustrezno poskrbi. Proizvajalci so tu ključni. Celotna zgodba mora imeti to osnovno logiko.

Predlagam, da nam predstavite sliko, ki ste jo omenili. Ta okrogla miza je priložnost, da je ključni akterji pokomentirajo.

Branko Ravnik: To, kar bom povedal, še ni politično usklajeno. S strani vodstva imam proste roke, temeljna izhodišča imam verificirana. Strinjam se, da imamo težave. Temeljni problem, ki ga vidim, je, da embalažnina ne sledi trendom zbrane embalaže. Govorimo o komunalni odpadni embalaži. Embalaža, ki je čista, tržno zanimiva in izhaja iz dejavnosti, nima težav. Zakaj je prišlo do težave? Jasno je, da se manj odlaga in več zbira. Trendi naraščanja ločenega zbiranja embalaže so na letni ravni v višini 10 %, kar je hvale vredno. Zaradi večjega števila družb je na tem področju konkurenca, ki niža embalažnino. Ta problem je toliko večji, ker je bila že prvotna embalažnina naravnana na takratno razmerje med zbrano in odloženo odpadno embalažo. Premalo imamo nadzora nad poročanjem obveznosti in previsok prag za vstop v sistem. Vprašanje je, kje je tista prava meja, koliko embalaže skupaj pride na trg od malih zavezancev. Torej, imamo dva problema, ki sta pripeljala do tega, da imamo več zbrane komunalne embalaže, kot je v sistemu zbrane embalažnine. To pomeni, da se stroški celotnega sistema ne krijejo s pobrano embalažnino, seveda se tudi odštejejo prihodki, kar se lahko na trgu pridobijo od te zbrane embalaže.

Zelo jasno je bil izpostavljen problem določanja deležev, nimamo kliring house-a, ampak imamo nek administrativni sistem, ki je bil napaden in s strani Upravnega sodišča prepoznan kot neustrezen. A ta trenutek je edini, ki ga imamo v rokah in samo nanj se lahko sklicujemo. So mnenja, da bi država morala država to področje bolje formalno-pravno urediti. Imamo generalni problem pomanjkanja transparentnosti. Naslednje področje, ki zmanjšuje konkurenčnost, je vertikalna povezanost družb in izvajalcev. To je bilo prepoznano kot neprimerno. Če ima shema hkrati tudi kapacitete za zbiranje oziroma predelavo, ne more na trgu nastopati neodvisno. Tudi v tujini je prepoznano, da vertikalna povezanost ne more voditi k večji transparentnosti. Imamo preveč tekmovalnih shem. To označujemo kot posel, namesto da bi to razumeli kot reševanje odgovornosti proizvajalcev, ki dajejo odpadno embalažo na trg.

Predlagam, da na tem mestu damo možnost za repliko. So to izhodišča, s katerimi se vsi deležniki strinjate?

Mateja Mikec: Se strinjam. Edino, kar bi komentirala, je ločitev komunalne in nekomunalne embalaže. Trenutno se pobira embalažnina tako za komunalno kot nekomunalno embalažo. Ni ločnice, kje se mora embalažnina porabljati. Gre za prelivanje sredstev.

Katja Slokan: Pokomentirala bi stališče o vertikalni povezanosti. Ker je Unirec v lasti enega največjih zbiralcev v Sloveniji, Dinosa, bi vprašala gospoda Ravnika, ali ste govorili o transparentnosti ali o konkurenčnosti – torej, da vertikalna povezanost znižuje konkurenčnost? Ustanavljanje novih družb je povečala konkurenčnost za gospodarstvo. Transparentnost pa je mogoče reševati na druge načine, z definiranjem obveznosti, kontrolo idr. Transparentnost bi bilo potrebno v vsakem primeru bolje definirati na drugih mestih skozi obveznosti posamezne družbe in seveda bančne garancije.

Branko Ravnik: Razumeti morate zavezance. Njihov interes je, da plačajo čim nižjo embalažnino. V resnici pa mora biti interes, da plačajo toliko, kot znašajo stroški, ki morajo biti čim nižji. Tisti, ki dela posel, mora delati brez dobička, ampak po dejanskih stroških. Kot integralna veriga, ki ima svoje kapacitete, lahko ponudite nižjo ceno, kot ste jo pripravljeni dati nekomu drugemu, ker je za vas tržna cena za svojo družbo povsem drugačna od tržne cene za nekoga drugega. Na ta način lahko posredno izključujete nekoga, ki bo moral plačevati višje stroške zbiranja v primerjavi z vašo shemo. Tu je ključen problem.

Mateja Mikec: Z gospodom Ravnikom se strinjam, da imamo težavo s transfernimi cenami, ki jih je zelo težko dokazovati in nadzirati. Zaradi tega pride do nelojalne konkurence. Kot shema, ki nismo vertikalno povezani z izvajalci, svojo vlogo vidimo v takšni optimizaciji mreže storitev, ki pomeni v celoti najnižji strošek. Smo pod dnevnimi pritiski tako komunalnih podjetij kot izvajalcev v smislu »če nam ne boš dal količin, bomo šli sami direktno k strankam«. Težava transfernih cen je na trgu absolutno prisotna, čeprav težko dokazljiva.

Rudi Horvat: Opozoril bi še na nek drug aspekt, ki se pojavlja pri vertikalni povezanosti. Veliki so ustanovili sheme, da lahko pridejo na neko dvorišče. Nam se dogaja, da izgubljamo posle od dvorišča do dvorišča. Enostavno nimamo tako konkurenčne ponudbe, ker nimamo svoje sheme. Verjetno bo naša shema številka sedem, da bomo lahko enakovredni Surovini, Dinosu in drugim.

Srečko Bukovec

Srečko Bukovec

Srečko Bukovec: Spet se bom vrnil v zgodovino in evolucijo sistema v Sloveniji. V pravilniku smo imeli dve možnosti organizacije sistema. Možne so bile individualne sheme in vsak zavezanec , ki je ocenil, da bi bil sposoben sam zagotavljati ravnanje z odpadno embalažo, bi lahko organiziral shemo. Druga možnost je bila ustanovitev kolektivne sheme. Takrat se je 30 slovenskih družb odločilo, da bo ustanovilo kolektivno shemo. Istočasno bi lahko drugih 30 družb ustanovilo svojo, t.i. konkurenčno shemo. Meni je nejasno, kako je zakonodajalec presojal, da po pravilniku konkurence na sistemski ravni ni. Konkurenca je možna. Ni pa možna konkurenca, ki je profitna. Ta je po evropskih izkušnjah kontraproduktivna. Torej od začetka nimamo urejenega sistema. Saj še vemo ne, koliko je vhodnih količin. Vsako leto v sistem vgrajujemo dodatne sistemske motilce. O podrobnostih bi se lahko pogovarjali ves teden. Ključno pa je dejstvo, da je lastnik tega procesa ministrstvo. Ministrstvo je odgovorno za deljen sistem odgovornosti med komunalami, ki se financirajo od občanov, in industrijo, ki financira sistem družb za ravnanje z odpadno embalažo. Zagotoviti mora transparentnost doseganja okoljskih ciljev in optimalno stroškovnost iz obeh finančnih virov. Nenazadnje je to tudi konkurenčna prednost.

Mateja Mikec: Pojasnila bi samo profitabilnost. Kjer ni profita, se vprašam, kam je šel. V Sloveniji se je že dogajalo, da so se profiti transferirali od sheme k izvajalcem. Po drugi strani je zavezanost k profitabilnosti princip v podjetništvu, ki spodbuja podjetje, da dela učinkovito. V Interserohu je embalažna dejavnost na nuli, ne moremo je pa financirati iz drugih dejavnosti. Pomembno pa je, da so okvirji na trgu jasni, da se profitabilnost ne dela na netransparenten način. To nam manjka.

Dejan Zver: Še vedno mi ni jasno, v čem naj bi bil problem vertikalnih povezav. Surovina ima lastno shemo, torej je očitek letel tudi na nas. Problem teh povezav naj bi bil v tem, da izvajalci dajejo visoko ceno drugim shemam, sebi pa nižjo. Shemo imamo od leta 2008 in imamo 6-odstotni tržni delež. A je to problem sistema?

Srečko Bukovec: Problem sistema je, da sheme, ki ste jih ustanovili izvajalci, nimajo knjiženih vseh stroškov. Če pri zavezancih direktor podizvajalca lobira za sklenitev pogodbe z lastno shemo, potem smo v štartu zgrešili cilj. Teh dokazov je dosti. Lahko vam z datumi povem, kdaj so posamezni direktorji, celo župani, lobirali za svoje sheme.

Branko Ravnik: Nismo rekli, da je to edini problem.

Dejan Zver: Če bi mi obvladovali 60 % sistema, bi s cenami rušili preostalih 40 % sistema.

Zoran Rodič: Vertikalno povezana podjetja še vedno ponujajo svoje storitve embalažnim družbam. Vprašajte se, po kakšnih cenah. Ali so velike embalažne družbe ujetnice teh sistemov? Ali svojim podizvajalcem preplačujejo storitve? Ali imajo za to slabše rezultate? Če bi želeli trg pokriti z lastno embalažno družbo, ne bi ostajali na 6 ali 4 procentih, ampak bi bili ti odstotki 30 ali 60. Tako pa se isti igralci pojavljajo tudi pri embalažnih družbah, ki niso vertikalno povezane.

Janko Kramžar: S posnetkom stanja, ki ga je dal gospod Ravnik, se strinjam in ga podpišem skoraj do vejice. Upam, da ne bomo govorili le o težavah, ki jih imajo embalažne družbe, ampak bomo prišli tudi do težav, ki jih imamo komunalna podjetja.

Rudi Horvat: Lahko je pričakovati, da bodo količine ločeno zbranih frakcij komunalne embalaže narastle. V naših podjetjih smo uvedli ločeno zbiranje odpadkov od hiše do hiše in pričakujemo, da bomo tako zbrali tudi do 100 kg na prebivalca. Tako lahko v kratkem pričakujemo v Sloveniji 200 tisoč ton komunalne embalaže, kar sem napovedal že pred 12 leti. Na podlagi jasnih številk je potreba ugotoviti, za kakšen strošek gre. Na podlagi teh podatkov je treba določiti embalažnino. Ta je v Avstriji enkrat višja kot v Sloveniji.

Branko Ravnik: Še enkrat poudarjam, da je to moje mnenje. Pri iskanju rešitve ne moremo gledati z vidika favoriziranosti katere izmed družb. To je irelevantno. Družbe se bodo pač morale znajti v novem sistemu. Smo premajhna ekonomija, da bi se še nadalje drobili, kot to počnemo sedaj. Dela je dovolj za vse. Je pa res, da smo si v preteklosti zgradili napačne kapacitete. Eden od problemov je, da imamo kar naenkrat preveč zgrajenih kapacitet, nekaj od teh celo z javnimi sredstvi. Pri razmišljanju sem se zgledoval po izkušnjah drugih držav. Vemo, da je sistem razširjene odgovornosti v 25 državah EU. Trendi v EU potekajo, da bi se sistem razširjene odgovornosti določil bolj natančno, torej da ne bi bil tako v zraku, kot je ta trenutek. Torej, shema razširjene odgovornosti »da« tudi naprej, vendar to pomeni razširjeno odgovornost proizvajalcev, se pravi odgovornost proizvajalcev do konca. To pomeni, da se ravnanje z odpadki predvideva že pri načrtovanju izdelka, predvideva se ponovna uporaba, recikliranje in tako naprej – skladno s hierarhijo. Druga možnost pa je, da sistem rešujemo samo tam, kjer so problemi. To je področje komunalne odpadne embalaže. Zelo blizu mi je belgijski sistem. Zadeve so zastavili pragmatično in zelo transparentno. Imajo samo eno družbo, a v osnovi ne omejujejo konkurence. Moj predlog koncepta za Slovenijo bi bil, da je lahko družba samo tista, ki jo ustanovijo zavezanci, in da se shema določi samo za odpadno komunalno embalažo. Za embalažo iz dejavnosti ne bi imeli sheme, ampak pogodbeni sistem, kot imamo to urejeno za vse ostale odpadke, razen mešanih komunalnih odpadkov. V tej verigi bi bila zelo jasna pogodbena razmerja – družba za ravnanje z odpadno embalažo, javna služba zbiranja, predelava, recikliranje. Za pridobitev statusa družbe je potrebno pridobiti minimalno število zavezancev, vključenih v shemo. Nimam še predloga te številke, mora pa biti taka, da omogoča konkurenco, vsekakor mora biti pod 50 % zavezancev. Sploh ni več dileme, da je potrebno prag zavezancev, ki je sedaj 15 ton, znižati. To je mogoče administrativno enostavno rešiti z nekim pavšalom. Moj predlog je, da bi bil ta prag 700 kg. Vsi, ki so zavezanci, morajo poročati. Tako je mogoče jasno ugotoviti, kdaj posameznik preraste določeni prag. Torej moramo sistem poročanja dodelati bolj, kot je sedaj. Trenutno sploh ne znamo oceniti, kako velik je trg pod 15 tonami embalaže, kot je sedaj prag zavezancev. V sistem moramo vnesti koncept polnega plačila storitve. Ključno je prehodno obdobje iz sedanjega v nov sistem. To je zame najtežje vprašanje, saj se bo gotovo pojavil cel kup upravičenih pričakovanj. S tem bi začel. Če je predlog absolutno nesprejemljiv, mi boste danes povedali. Najbrž boste eni predlog pozdravili, drugi pa ga ocenili kot čisto norost in se zavzeli, da obstoječ sistem ohranimo in le po potrebi korigiramo.

Predstavili ste precej korenit poseg v obstoječ sistem. Prosim za komentarje.

Mateja Mikec: Dejstvo je, da je v Evropi več sistemov. V Belgiji so sistem gradili zadnjih 20 let in nemogoče ga je v Slovenijo kar prenesti. V zadnjih letih smo imeli v Sloveniji svoj splet dogodkov. Čeprav smo do našega sistema kritični, se lahko marsikdo z mano strinja, da v Sloveniji sistem deluje. Imamo le težavo robnih pogojev. Te moramo postaviti za vse, ki želijo delovati v sistemu. Potrebno je postaviti dovolj visok vstopni prag, da se izognemo »one-man-bandom«, ustrezne bančne garancije za primere neprevzemanja, da imamo vzpostavljeno izravnavo, da se točno ve, koliko posamezni sistem je oziroma ni naredil. Način določanja obveznosti mora biti takšen, da cel kup »free riderjev« ne bo jahalo na neko shemo, kot se to ugotavlja sedaj po podatkih Carinske uprave. Torej moramo postaviti znotraj sistema določena pravila.

Dejan Zver: Po zelo optimističnem začetku gospoda Ravnika sem sedaj kar malo razočaran. Pa ne zaradi tega, da bi bil proti določenim spremembam. A ko slišim za tako kompleksne spremembe, vem, da do njih ne bo prišlo v roku dveh, treh ali petih let. Poglejte, deset ljudi sedi v tej sobi in vsi se strinjamo z vsemi ključnimi spremembami, ki bi jih lahko sprejeli v dveh mesecih in rešili sistem. Če se bomo začeli pogovarjati o tako korenitih spremembah – mogoče so dobre, mogoče slabe – znova ne bomo rešili sistema. Lahko pa bi ga rešili čez mesec dni.

Katja Slokan: S predhodnikoma se v celoti strinjam. S korenitimi spremembami odlašamo s pravo rešitvijo za 500 ali 600 ton, ki se jih da s kratkoročnimi spremembami dolgoročno rešiti.

Zoran Rodič: S konceptom, ki je bil naveden, se strinjam. V našo strategijo smo zapisali, da želimo narediti sistem, kjer bi vračali denar tistim, ki z deljeno odgovornostjo že sedaj prenašajo določene stroške na svojih plečih. Ta sistem bo prav gotovo uredil tisto, kar je sedaj najbolj problematično. Kot vemo, industrija ni problematična. Dvomim pa, da se bo lahko taka sistemska sprememba izvedla v normalnih časovnih dimenzijah.

Rudi Horvat: Če se ozremo nazaj, ima vsako leto neke druge probleme. Želim potegniti vzporednico. Po mojem mnenju najbolje deluje shema za izrabljene motorne gume. Tam ni nobenih problemov in vsaka guma je pobrana in reciklirana. Zakaj? Ker imamo eno veliko družbo, ki ima sistem v rokah. Koncept, ki ga je predstavil gospod Ravnik, je mogoč, ni pa edini. A problem je treba rešiti. Ne moremo se znova prihodnje leto junija ukvarjati z istimi problemi.

Verjamete, da se lahko tako korenite spremembe zgodijo v sprejemljivem času?

Rudi Horvat: Letos se na ministrstvu ni zgodilo nič, pa smo že novembra. Uredba za ravnanje s komunalnimi odpadki se rojeva že ne vem kako dolgo.

Srečko Bukovec: Tudi to je ena od možnih rešitev. Glede na to, da smo družba, ki je vzpostavila sistem, po letu 2006 je sistem začel razgrajevati sam sebe. Te rešitve so na daljši rok. Potrebno je vedeti, da so pogodbe sklenjene za leto dni naprej, da so kapacitete rezervirane in tako naprej.

Janko Kramžar: Če bi sistem deloval, najbrž danes tukaj ne bi sedeli in tako sejali že tri leta. Očitno pa za nekatere deluje. Bojim se, da smo prišli do tiste točke, ki je znana tudi v teoriji, ki se ji reče izvedbena past. Imaš nek sistem, ki ga leta in leta goniš. Ves čas ga popravljaš , trdiš, da je dober in da je le izvedba slaba. Dokler nekoč ne ugotoviš, da bi lažje prišel do rezultata, če bi ga spremenil. Mislim, da smo prišli do te točke. Zbornica komunalnega gospodarstva je dala nekaj predlo