Zemeljski plin | Jože Volfand |
 
Ali je točno, da postaja zemeljski plin energent 21. stoletja? Mag. Urban Odar, direktor Gospodarskega interesnega združenja za distribucijo zemeljskega plina (GIZ DZP), napoveduje postopno povečanje pomena zemeljskega plina do leta 2035, ko naj bi po enem od scenarijev zagotavljal 25 % vseh svetovnih potreb po energiji. Slovenija se je letos stresla, ko se je začel silovit konkurenčni boj na trgu z drastičnim zniževanjem cen. Sogovornik meni, da se bo morda cena zemeljskega plina še znižala. Niti energetska politika do sedaj niti poslovno okolje pa plinu nista prav prijazna, zato se v Sloveniji sicer število odjemalcev plina povečuje, poraba pa znižuje.
 

Zemeljski-plin-GIZ-DZPV javni razpravi je nov energetski zakon. Kakšna so vaša pričakovanja glede prihodnje rabe zemeljskega plina na distribucijskem plinovodnem omrežju upoštevajoč glavne poudarke zakona, ki bo podpiral predvsem URE in OVE?
Predlog zakona daje večji pomen daljinskim sistemom, to je distribucijskemu plinovodnemu omrežju in daljinskemu ogrevanju, kot do sedaj. Odpravljene so nekatere anomalije na področju obravnave teh sistemov, ne pa še vse. V zadnjem času prihaja do usmeritev, da je ključna energetska učinkovitost. Načeloma se lahko vsi strinjamo, da je res čista, trajnostna energija samo tista, ki je ne porabimo. Obstoječe plinske tehnologije in tehnologije, ki se še uveljavljajo, so energetsko visoko učinkovite – kondenzacijski kotel, plinska toplotna črpalka, mikrokogeneracija in hišna kogeneracija, stisnjen zemeljski plin (CNG) v prometu in podobno.

Prav tako je učinkovitost uporabe OVE mogoče povečati v kombinaciji z zemeljskim plinom. Mislim na plinsko toplotno črpalko in ogrevanje s kondenzacijskim kotlom s souporabo solarne tehnologije. Že danes se v tujini po plinovodnem omrežju transportira tudi bioplin, ki je obnovljiv vir energije. Poleg tega se predvideva, da se bodo po plinovodnem omrežju transportirali tudi drugi obnovljivi viri energije, na podlagi tehnologije »power to gas«. V tujini se je že danes nekaj dobaviteljev zavezalo, da bodo v prihodnosti dobavljali samo »obnovljive pline« v plinovodna omrežja. Gre za spremembe pri viru napajanja, pri tem pa je ključno, da pri končnih odjemalcih ni potrebno nič spreminjati. Na tem področju pogrešamo določene sistemske rešitve. Nemška zvezna vlada si je zadala jasen cilj, da bo leta 2020 v plinovodno omrežje dodala 6 milijard Sm3 biometana letno. Za primerjavo: to je 20-krat več, kot je trenutna letna poraba zemeljskega plina v slovenskem distribucijskem plinovodnem omrežju oziroma cca 50-krat več kot zemeljskega plina porabijo vsi gospodinjski odjemalci v Sloveniji.

Toda znano je, da poraba zemeljskega plina v Sloveniji kaže skromno rast. Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi v industriji in pri drugih odjemalcih, tudi v gospodinjstvih, dosegli bistveno višjo letno porabo, kot je trenutna.
Število odjemalcev zemeljskega plina se konstantno povečuje. Po drugi strani pa se zaradi ukrepov učinkovite rabe energije in finančnih težav zmanjšuje poraba zemeljskega plina pri obstoječih odjemalcih. Najprej bi bilo prav, da se na nacionalnem nivoju postavi določena strategija oziroma, da se odgovori na vprašanje, zakaj smo gradili plinovodna omrežja. V prvi vrsti se pričakuje, da bo zakonodaja spodbujala večjo izrabo obstoječe infrastrukture, in sicer zato, da se zagotovi konkurenčno ceno oskrbe z energijo za končne odjemalce. Večji kot je transport, nižja bo namreč cena oskrbe. V tem okviru je potrebno prekiniti s prakso podeljevanja nepovratnih finančnih spodbud na območju daljinskih sistemov, ker je to nepotrebno in škodljivo. Postavlja se vprašanje, zakaj so bili daljinski sistemi zgrajeni, če so določeni ukrepi usmerjeni k izključevanju oziroma zmanjševanju priključevanja na to infrastrukturo. Dejstvo je, da je bilo plinovodno omrežje zgrajeno in predvideno za oskrbo vseh objektov na teh območjih s toplotno energijo. Subvencije za druge sisteme pa to energetsko infrastrukturo postavljajo v podrejen in nekonkurenčen položaj. Pri tem pa so rešitve z zemeljskim plinom okoljsko enako dobre ali celo boljše.

Zakaj se zmanjšuje poraba pri odjemalcih, kot ugotavljate?
Poraba pri obstoječih odjemalcih, ki so priključeni na daljinske sisteme, se zmanjšuje zaradi ukrepov učinkovite rabe energije. To je dobro in te ukrepe je potrebno še naprej spodbujati. Škodljivo pa je finančno spodbujati druge sisteme in na takšen način preprečevati dodaten priklop na to omrežje oziroma celo spodbujati odklop iz omrežja. Dodatni priklopi bi lahko vsaj deloma ublažili izpad transporta energije zaradi ukrepov URE. Po drugi strani pa se sedaj na primer zelo spodbuja električne toplotne črpalke tipa zrak- voda, ki, kar se tiče emisij CO2 in porabe primarne energije, niso nič boljše kot kondenzacijski kotel. V določenih primerih, na primer pri uporabi višjega temperaturnega režima delovanja ogrevalnega sistema, ki je zelo pogosto pri obstoječih objektih, oziroma uporabe dodatnih električnih grelnikov, se lahko celo izkažejo kot energetsko manj ugodna rešitev. Elektrika ima emisije CO2 2,5 krat višje kot zemeljski plin. Grelniki so vgrajeni v večino toplotnih črpalk zrak – voda. In za ta namen se porablja velika finančna sredstva.

Ocene o tem, zakaj poraba zemeljskega plina ni višja, opozarjajo na njegovo ceno in na nerazvitost omrežja za distribucijo. Je to točno?
Mogoče v nekaterih sredinah res velja takšno prepričanje, vendar to ne drži. Cene zemeljskega plina so bile in so konkurenčne v primerjavi z drugimi gorivi. Cene zemeljskega plina so se v lanskem in letošnjem letu občutno znižale. Glede na veliko število dobaviteljev in dejstvo, da so nekateri dobavitelji rast cen energenta navzgor omejili za daljše časovno obdobje kaže, da bo cena ostala na današnji ravni dalj časa. Glede na veliko število dobaviteljev in dejstvo, da so nekateri dobavitelji rast cen energenta navzgor omejili za daljše časovno obdobje kaže, da bo cena ostala na današnji ravni dalj časa oziroma se bo še dodatno znižala.Tako lahko gospodinjski odjemalci danes uporabljajo zemeljski plin s končno ceno zemeljskega plina za cca 0,63 EUR/Sm3. Za večje odjemalce pa je cena še nižja. Cena koristne energije se tako giblje od 6 do 6,3 centa za KWh ob uporabi kondenzacijske tehnike, ki je obvezna pri novogradnjah in rekonstrukcijah.

To je manj kot za elektriko.
To je bistveno manj kot pri uporabi elektrike, ekstra lahkega kurilnega olja, utekočinjenega naftnega plina in praktično na nivoju peletov. V primeru drugih tehnologij, mislim na plinsko toplotno črpalko, kogeneracijo, pa se ta cena še zniža. Kot vidimo, je cena koristne energije realno nižja, kot so bile ocene energetskih strokovnjakov, ki so se gibale okoli 8 centov/kWh in smo jih lahko prebirali v medijih. Pri primerjavi stroškov ogrevanja pa je potrebno upoštevati tudi investicijske izdatke ob vgradnji novega ogrevalnega sistema. Zelo redki so energetski strokovnjaki, vključno z energetskimi svetovalci, ki poudarjajo ta vidik. Čeprav je za končnega odjemalca tudi to zelo pomembno. Ni nepomembno, ali gospodinjstvo stane ogrevalni sistem 4.000 ali 10.000 EUR. To je bistvena razlika, ki jo mora končni odjemalec zagotoviti takoj na začetku uporabe energenta ali pa najeti kredit. Znesek 6.000 EUR namreč pomeni skoraj 10.000 Sm3 zemeljskega plina, kar je večletna poraba gospodinjskega odjemalca. In s stališča varovanja pravic potrošnikov bi bilo zelo dobro, da se to končnim odjemalcem tudi nazorno pove.

Zemeljski plin je dostopen v 80 občinah, kjer omrežje sedaj uporablja preko 130.000 uporabnikov. Distribucijsko plinovodno omrežje je dostopno na območjih z večjo gostoto poseljenosti. Že sedaj je dostopno na večini urbanih območij, načrtovane pa so tudi nadaljnje širitve.

Za večjo porabo so nujna vlaganja v razvoj omrežja za distribucijo zemeljskega plina. Kakšen je interes v občinah? Po podatkih sodeč se občine le počasi odločajo za naložbe te vrste?
Investicija v plinovodno omrežje je dolgoročna investicija. Življenjska doba plinovodov, ki se vgrajujejo danes, je več kot 50 let. Navadno gradnja plinovodnega omrežja temelji na koncesijskem razmerju med občino in operaterjem sistema. To pomeni, da občina ne vlaga lastnih sredstev v gradnjo, ampak to stori koncesionar, se pravi operater sistema.

Pa je dovolj interesa v občinah?
Še kar. Določene občine se namreč zavedajo, da je zemeljski plin ključni energent prihodnosti. Industrijske ali obrtne cone so vredne bistveno manj, če nimajo ustrezne infrastrukture za zemeljski plin. Ta problematika zaradi trenutnih gospodarskih težav sedaj ni tako aktualna, vendar bo v prihodnosti zagotovo v ospredju. So pa določene omejitve. Ena od teh je, da ni možen priklop na prenosno plinovodno omrežje, ker še ni zgrajeno v občini ali v njeni bližini. Nekatere občine želijo plinovodno omrežje zaradi zagotavljanja ustrezne kakovost zraka, saj je le tega težko zagotoviti brez ustreznih daljinskih sistemov. Bistvena prednost plinovodnega omrežja pred daljinskim ogrevanjem na tem področju pa je, da so stroški gradnje bistveno nižji.

V občinah se raje odločajo za druge energente. Med energenti v Sloveniji po porabi močno vodi les, zemeljski plin je na četrtem mestu. Kakšen je vaš pogled na podatek, da les tako izrazito izstopa, saj stroka med drugim opozarja na okoljske vidike, pri čemer daje prednost zemeljskemu plinu v primeru neustreznih tehnologij pri izrabi lesa kot energenta?
Les je vsekakor strateška surovina Slovenije, ki jo je potrebno izkoristiti, tako da bomo iz nje dobili najvišjo dodano vrednost. Pri uporabi lesa kot energenta je potrebno upoštevati, da ima določene omejitve z vidika onesnaževanja okolja. Uporaba lesne biomase je smiselna na območjih blizu vira nastanka in hkrati na teh območjih ne sme biti problemov s kakovostjo zraka. Nesmiselno pa je lesno biomaso transportirati v urbana naselja ali celo iz tujine, kar se pogosto dogaja v praksi.

A okolje?
V zadnjem času je bilo izdelanih več študij o vplivu prašnih delcev na zdravje ljudi. Ena izmed teh raziskav je bila objavljena v reviji The Lancet Oncology, in sicer znanstveni članek o raziskavi ESCAPE (European Study of Cohorts for Air Pollution Effects), v kateri so avtorji raziskovali vpliv onesnaženosti zraka s prašnimi delci na pojavnost pljučnega raka v Evropi. Rezultati obsežne raziskave so pokazali, da ima onesnaženost zraka vpliv na zdravje prebivalstva v Evropi. Pomembna ugotovitev raziskave je, da povečano tveganje za pljučne bolezni predstavljajo že vrednosti prašnih delcev PM10 in PM2,5, ki so manjše od trenutno veljavnih mejnih vrednosti v Evropski uniji.

Dejstvo je, da v Sloveniji niti ne vemo natančno, kakšen zrak dihamo. Presenetljive so bile meritve v Mariboru, ki so pokazale, da je kakovost zraka slaba tudi v primestnih naseljih. Se pravi, da je problem kakovosti zraka v Sloveniji verjetno bistveno večji od trenutno opredeljenih degradiranih območij, še posebno če upoštevamo, da so škodljive vrednosti tudi vrednosti pod trenutno zakonskimi mejnimi vrednosti.

Zakaj energetski strokovnjaki zemeljski plin imenujejo gorivo 21. stoletja in napovedujejo, da prihaja zlata doba zemeljskega plina?
Mednarodna agencija za energijo (International Energy Agency) je izdelala enega izmed možnih scenarijev porabe energije v prihodnosti. V posebnem poročilu na 131 straneh z naslovom »Ali vstopamo v zlato dobo zemeljskega plina?« je preučila dejavnike, povezane s potrebami po zemeljskem plinu in njegovi distribuciji v prihodnjih desetletjih. Analizirali so tudi pogoje, v katerih lahko plin dobi bistveno pomembnejšo vlogo v svetovni preskrbi z energijo.

Poročilo med drugim ugotavlja, da so svetovne zaloge zemeljskega plina neizmerne in geografsko široko razpršene. Vsi viri, konvencionalni in nekonvencionalni, ob trenutni proizvodnji zadoščajo za več kot 250 let.

Torej res zlata prihodnost?
Uresničitev tega scenarija je odvisna od razmer na energetskih trgih, ki jih je težko napovedati. Zemeljski plin je prilagodljivo gorivo, ki se lahko intenzivno uporablja za proizvodnjo električne energije in postaja vse pogostejša izbira končnih uporabnikov v različnih sektorjih. Prav tako je okolju prijaznejši od drugih goriv. Kot predvideva scenarij za plin, bo zemeljski plin do leta 2035 pokril 25 odstotkov vseh svetovnih potreb po energiji in torej ne bo samo “prehodni energent” do leta 2030, ampak bo njegova vloga bistveno dolgoročnejša in večja.

GIZ DZP je na enem izmed strokovnih srečanj osvetlil tehnologijo plinskih toplotnih črpalk. Kaj ste ugotovili?
Več kot 90 udeležencev se je seznanilo s tehnologijo delovanja ter ekonomskim in okoljskim potencialom plinskih toplotnih črpalk, ki združujejo uporabo energije okolice, zraka, in okolju prijaznega primarnega vira, zemeljskega plina. Sistemi plinskih toplotnih črpalk z različnimi načini delovanja so primerni za stanovanjske in poslovne objekte, šole, bolnišnice in druge objekte. V primerjavi z uveljavljenimi sistemi za ogrevanje in hlajenje omogočajo precejšen prihranek pri porabi primarne energije, zato so lahko prava energetska rešitev za številne objekte. S pocenitvijo zemeljskega plina pa je ta tehnologija še dodatno pridobila na veljavi. Glede na to, da se tehnologija pri nas še ni uveljavila, lahko pa prispeva k doseganju okoljskih ciljev, bi bilo smotrno, da bi uvajanje v prihodnje spodbudili tudi preko Eko sklada z nepovratnimi finančnimi spodbudami.

Katere prednostne naloge bodo v programu dela GIZ DZP v letu 2014?
Nadaljevali bomo z ozaveščanjem strokovne javnosti in končnih odjemalcev o prednostih uporabe sodobnih plinskih tehnologij, kot so kondenzacijska tehnika, plinske toplotne črpalke, mikro in nano kogenaracija, souporaba kondenzacijskih kotlov in solarnih sistemov, stisnjenega zemeljskega plina v prometu. Uporaba vseh teh tehnologij lahko veliko prispeva k večji energetski učinkovitosti končnih odjemalcev. Načrtujemo organizacijo novih strokovnih dogodkov, ki se jih je v preteklih dveh letih že udeležilo več kot 700 udeležencev.

Veliko truda očitno vlagate v ozaveščanje in spodbujanje tehnologij za učinkovito rabo energije. Država spodbuja te tehnologije? Ali so še kakšne druge ovire za prodor teh tehnologij?
Vaša ugotovitev drži. Kot smo že na začetku omenili, je oziroma bo učinkovita raba energije verjetno eden izmed glavnih ciljev na področju energetike. Pri tem bi rad poudaril, kar je v javnosti premalokrat izpostavljeno, da ravno z menjavo ogrevalnih naprav lahko najbolj izrazito zmanjšamo porabo energije glede na vložena sredstva. Ta cilj bi morala zasledovati tudi država pri sprejemanju ciljev na tem področju.

Kar pa se tiče spodbujanja teh tehnologij, država preko Eko sklada še ni podeljevala nobenih nepovratnih finančnih spodbud za uveljavitev plinskih tehnologij in to kljub temu, da so »plinski« odjemalci prispevali že veliko sredstev preko dodatka k ceni plina.