Obraz | mag. Vanesa Čanji |
 
Vida Ogorelec je med najprepoznavnejšimi obrazi tistih, ki si že več kot dvajsetletje zavzemajo za zelene razvojne premike v Sloveniji. Za to, da bi si Slovenija z zelenim razvojem utrdila svojo identiteto in si odprla številne konkurenčne priložnosti. Okoljevarstvena organizacija Umanotera, ki jo vodi, je v Slovenija dobro prepoznavna in aktivna s številnimi javnimi opozorili in predlogi, naslovljenimi na slovensko politiko in javnosti. A javna prepoznavnost ni v korelaciji s podporo države, opozarja. Ravno (ne)profesionalnost javne uprave vidi med ključnimi zaviralci zelenega razvoja Slovenije. Hkrati pa je okolje nujno povezano s številnimi raznorodnimi interesi. Globalnimi, evropskimi, slovenskimi, individualnimi …
 
Vida Ogorelec

Vida Ogorelec

Kateri “zeleni” izzivi vas trenutno osebno najbolj žulijo? Ali ta področja preslikate v Umanoterine projekte ali kako drugače izbirate prednostna področja delovanja – jasno je, da je odprtih področij, tudi tistih najbolj akutnih, več, kot je na voljo resursov?
Umanotera ni klasična okoljevarstvena organizacija – smo predstavniki nove »zelene« generacije, ki sožitje z okoljem in naravo prepoznava ne le kot imperativ, temveč predvsem kot veliko razvojno priložnost. To smo zelo jasno v zadnjem letu sporočali z aktivnostmi Za zeleni razvojni preboj, s promocijo dobrih praks in sedaj z novim projektom Spodbujamo zelena delovna mesta. Bitke na področju klasičnega okoljevarstva, za varovanje vode, zraka in tal – našega zdravja in naravnega okolja pred onesnaženjem, bodo dolgoročno izgubljene vnaprej, če ne bomo temeljito spremenili načina delovanja in življenja, vzorcev proizvodnje in potrošnje. In prav to nas zanima: kot etični izziv, predvsem pa kot priložnost na številnih področjih, kjer bi Slovenija ob naravnih in kulturnih danostih res lahko vzcvetela: trajnostni turizem, ekološko kmetijstvo, lesna veriga dodane vrednosti, energetska prenova zgradb, obnovljivi viri energije in drugo. Lepota teh dejavnosti je v tem, da niso zanimive le gospodarsko, temveč tudi družbeno in okoljsko, predvsem pa dolgoročno, saj izhajajo iz paradigme trajnostnega razvoja.

Letos ste izvajali projekt Slovenija znižuje CO2: dobre prakse, ki ste ga pred kratkim zaokrožili. Kako komentirate sliko, ki ste jo letos zrisali na tem področju? Nad katerimi dobrimi praksami ste bili najbolj presenečeni? Kje vidite največji potencial in kje največjo slepo pego Slovenije?
Splošni sporočili letošnjih praks sta dve. Prvič: tudi v Sloveniji je veliko zmanjšanje izpustov CO2 možno – celo 50 odstotkov in več, predvsem pri stavbah: lesenih novogradnjah in energetski prenovi. In drugič: prav vsi primeri dobrih praks prinašajo izrazite prednosti poleg zmanjševanja izpustov CO2. Nekatere prinašajo prihranke zaradi zmanjšane porabe energije. Lepa primera sta pasivni leseni vrtec v Preddvoru in energetska prenova soseske Planina pri Kranju. Nekatere so bolj socialno usmerjene: energetsko svetovanje programa Achieve se osredotoča na reševanje problema energetske revščine, eko-socialna kmetija Korenika lepo združuje zaposlitveni center za invalide z ekološkim kmetijstvom in kulturno dediščino, presenetljivo se je začelo porajati tudi turistično zanimanje! Najbolj navdihujoča mi je zgodba Občine Šentrupert. To je res lahko zgled za Slovenijo – majhnost so spremenili v prednost in povezali svoje danosti, vire in tradicijo v sodobno in podjetno razvojno vizijo, ki se že uspešno uresničuje v praksi.

Torej ni malo potencialov?
Potenciali so prav na vseh področjih, motivi pa so seveda zelo različni: od finančnih, do kakovosti življenja, zdravja in socialnih. Največje razočaranje je bilo na področju vrednostne verige lesa, kjer lahko navkljub družbenemu in političnemu soglasju o pomenu lesa kot strateške surovine pokažemo zelo malo novega.

Živite v Angliji, kar vam najbrž omogoča nekaj kritične distance do stanje duha in prakse v Sloveniji. Kje vidite dejanske potenciale Slovenije, da trajnostni razvoj obrne sebi v prid, da dejansko naredi zeleni preboj? Kdo naj bi bili ključni akterji? Kje vidite največje blokade?
Iz Anglije so mi najbolj očitne značilnosti Slovenije njena velikost – oziroma majhnost, raznolikost, ohranjenost naravnega okolja in osrednja lokacija v Evropi. To so vse lahko izrazite prednosti! Velika težava je odsotnost identitete. V primerjavi z Anglijo, kjer gre tradicija institucij stoletja v zgodovino, je izrazita značilnost Slovenije tudi »mladost« države. To bi lahko bila prednost, pa se zdi, da se sistem državne uprave zadnja leta sploh ne razvija, temveč nazaduje. V gonji za prihranki je bil spregledan pomen javnega sektorja, predvsem tudi profesionalne javne uprave. Na področju trajnostnega razvoja in varstva okolja je to morda še najbolj očitno in res pereče. Za razvitimi evropskim državami zaostaja Slovenija na tem področju že deset do dvajset let, z vsakih letom pa se ta razlika le še poglablja. Posamične pobude, projekti, prosvetljena podjetja in motivirani posamezniki so dragoceni, a res kritično pogrešamo vlogo vlade, ki bo pokazala, vodila in podprla pot zelenega razvojnega preboja. Politika davkov in subvencij je na primer v njeni izključni pristojnosti. Žal od leta 2005 ni nobene kontinuitete, vsaka vlada začenja na novo. Izrazit je proces oblikovanja energetske politike, kjer seveda posamezne skupine ne bi smele imeti odločilnega vpliva in bi vlada morala zagotavljati celovit pogled in uveljavljati javni interes.

Kakšno je trenutno stanje Plana B za Slovenijo, kakšne načrte imate?
Plan B za Slovenijo se je od leta 2007 razvil v dveh smereh. Izoblikovala se je mreža nevladnih organizacij – pobuda za trajnostni razvoj, ki zdaj šteje 25 članic. Vzporedno so nastajali dokumenti Plan B, ki predstavljajo trajnostno alternativo Planu A – vladnim usmeritvam »poslov po starem«.

Plan B 4.0 je bil naš prispevek k oblikovanju Strategije razvoja Slovenije in programov za strukturne sklade v obdobju 2014-2020. Prezgodaj je še soditi o uspešnosti, a vse kaže, da smo nekaj dosegli. Pričakujem, da se bo Plan B 5.0 usmeril na avtonomno organizacijo zelene »podrasti«: kako se lahko posamezniki, organizacije, podjetja, občine in regije učinkovito povežemo za zeleni preboj neodvisno od vladnih institucij?

Pred kratkim je Umanotera odprla nov projekt – Spodbujamo zelena delovna mesta. Ali gre bolj za ozaveščevalni projekt ali boste skupaj s partnerji odpirali resnična zelena delovna mesta? Na tem področju je več konceptualnih razhajanj – kako vi osebno razumete koncept zelenih delovnih mest in kje vidite njihovo dodano vrednost?
Spodbujamo zelena delovna mesta je komunikacijski projekt. Gre za eno od akcij partnerstva med Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom in Vlado RS za komuniciranje evropsko pomembnih vsebin. Umanotera je bila kot izvajalec projekta izbrana na javnem razpisu. Projekt je namenjen predvsem ozaveščanju, informiranju, motiviranju in usposabljanju. Po odmevni uvodni konferenci 7. novembra letos zdaj poteka faza analize in prav tu se bodo bolj podrobno posvetili opredelitvi pojma »zelena delovna mesta«. Hkrati pa bomo pregledali stanje in potenciale na prednostnih področjih. Sledilo bo 24 seminarjev v vseh regijah – za zaposlitvene svetovalce, občine in podjetja in natečaj za najboljše projekte in prakse.

Cilj so nova delovna mesta?
Sama ne vidim zelenih delovnih mest kot cilj – temveč kot sestavni del razvoja zelene ekonomije. Tu gre lahko za nastajanje popolnoma novih storitev in proizvodov, ki podpirajo prehod v trajnostno ogljično nevtralno družbo. Gre pa tudi za ozelenjevanje obstoječih delovnih mest, s končno vizijo, da bodo v prihodnje vsa delovna mesta zelena. Pri obeh procesih bo igralo ključno vlogo inoviranje – tehnološko in netehnološko. Težišče prihodnjega razvoja bo zelo verjetno še bolj na nematerialnih področjih, v dematerializaciji. Materialno polje gospodarstva pa bo predvsem usmerjeno na prednostno zadovoljevanje osnovnih potreb: hrana, energija, bivanje, higiena, osnovna potrošnja.

V zadnjih tednih Umanotera opozarja ministra Dejana Židana glede evropske politike na področju biogoriv. Na katerih okoljskih področjih menite, da evropske politike ne gredo v pravi smeri oziroma ne zasledujejo celovitih trajnostnih ciljev, pač pa prevladujejo partikularni interesi?
Interesi posameznih interesnih skupin so vidni povsod. Letos je bil očiten vpliv nemške avtomobilske industrije na slabitev emisijskih standardov. Prav v teh mesecih se razkrivajo tudi tveganja trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in ZDA. Bojim se, da nam še niso nalili čistega vina o tem, kaj bi tak dogovor res pomenil za vse pridobitve okoljskih standardov v EU.

Včasih pa ne gre le za posamične interese, temveč tudi za težnjo Evropske komisije po pretiranem standardiziranju in uniformiranju, ki podredi nacionalne značilnosti. Izrazit je bil primer zahtev po čiščenju odpadnih voda. Za Slovenijo, s tako razpršenim vzorcem poselitve, bi morali postaviti svoj koncept decentraliziranih mikro omrežij, z biološkimi napravami, ekoremediacijami. Ta izgubljena priložnost je posledica hitrega procesa prenosa evropske zakonodaje, ki je potekal do leta 2004. Takrat smo bili med prvaki v hitrosti, je pa zato zelo trpela kakovost prenosa, pa tudi demokratične postopke so pogajalci pogosto povozili. Zdaj plačujemo ceno za to.

Kako ocenjujete delovanje okoljskega ministrstva v Sloveniji, in sicer razumevanje aktualne politike za trajnostne izzive?
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je zelo mlada tvorba – šele leto in pol je od velike reorganizacije vlade, ko so nastala »super« ministrstva. Mislim, da je bila takrat z združitvami in ukinitvami narejena velika napaka. Hkrati s tem pretresom sta državno upravo oslabila še dva: dve hitri menjavi vlad in proračunsko varčevanje. Na področju okolja so prišle te tri nesreče na podlago desetletja političnih kadrovanj in zanemarjanja resorja in stroke. Naša izkušnja je, da ministrstvo res deluje predvsem kot gasilska brigada: prednostno si je zastavilo v tem mandatu črpanje strukturnih skladov in postopke EU. Ostalega pa preprosto ne zmore. Minister Židan lepo citira Bismarcka: “Politika je umetnost možnega.” In na okoljskem področju ministrstva bo polje »možnega« možno razširiti le z veliko motivacije, dialoga, znanja in vztrajnosti dela na dolgi rok. To pa bo možno le ob jasni in konkretni politični podpori na najvišji ravni.

Če bi imeli možnost, kateri ukrep bi v Sloveniji izvedli prednostno?
Po petindvajsetih letih delovanja na zelenih področjih mi je popolnoma jasno, da enostavnih rešitev ni. Vse je tako povezano in prepleteno! Če pa bi imela moč za enkraten vpliven ukrep, bi bila to vsekakor dolgoročna zelena proračunska reforma. Finančni mehanizmi imajo namreč od vseh inštrumentov politike daleč najhitrejši in najbolj neposreden učinek. Konec »svetih krav« pri davkih in subvencijah bi pomenil, da davki, namesto dela, ki je vrednota, kaznujejo onesnaženje in izčrpavanje omejenih naravnih virov, okolju škodljive subvencije pa postanejo nedopustne. Ta poteza, sicer v nekajletnem zamahu, bi sama po sebi prinesla vrsto pozitivnih učinkov.

In za zaključek – kako je okolje (ne)naklonjeno delovanju okoljskim organizacijam, kot je Umanotera?
Zanimivo je, da so pričakovanja ljudi, novinarjev, tudi podjetij in pogosto celo politikov izrazito višja od podpore, ki smo jo nevladne organizacije deležne. Predvsem mačehovski je matični resor – Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, od katerega že leta ne dobivamo praktično nobenih sredstev – z izjemo podpore za najem prostorov Okoljskega centra.

Hkrati pa me vedno bolj pogosto razveselijo posamezniki, ki nas želijo podpreti s prostovoljnim delom in tudi z denarnimi prispevki. To je dober znak, da smo na pravi poti.