Okoljski simpozij |
 
»Kako do nujne prenove sistema ravnanja z odpadno embalažo? je bil naslov okoljskega simpozija, ki ga je marca v Celju organiziralo podjetje Fit media pod blagovno znamko Zelena Slovenija, in sicer v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo in okolje. Okoljski simpozij je sponzorsko podprlo podjetje Interseroh. Glavni namen simpozija je bil odstreti probleme sistema ravnanja z odpadno embalažo in podati konkretne predloge vseh ključnih akterjev – ministrstva, inšpektorata, družb za ravnanje z odpadno embalažo, predelovalcev, komunalnih podjetij in gospodarstva – kako do prenove sistema, ki bo zagotavljal učinkovito delovanje za vse udeležene in finančno stabilnost. Problem je alarmanten in prenova sistema je nujna. Vendar, kako naprej?
 

Spomnimo, da je problem ravnanja z odpadno embalažo večleten, večplasten, v času gospodarske nestabilnosti pa vse bolj pereč. Akterjev v sistemu je več. Na eni strani so družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ki vse bolj opozarjajo na nestabilnost sistema na več nivojih, tudi finančnem, kar lahko brez nujnih sprememb privede do kolapsa celotnega sistema ravnanja z odpadno embalažo. Na drugi strani je država, ki družbam za ravnanje z odpadno embalažo očita neizpolnjevanje njihovih nalog ter neusklajenost med samimi družbami. Izvajalci javnih komunalnih služb pa opozarjajo na svojo neudeležbo pri tržno zanimivi odpadni embalaži ter na neprevzemanje zbrane odpadne embalaže s strani družb za ravnanje z odpadki. Prav tako na nestabilnost sistema opozarjajo predelovalci odpadne embalaže ter gospodarstvo, ki si želi stroškovno učinkovit sistem, brez preplačevanja embalažnin. Kljub večletni neusklajenosti se ti problemi še vedno ne rešujejo, ampak se le še bolj kopičijo. Kako torej zasnovati sistem ravnanja z odpadno embalažo, ki bo optimalen, učinkovit, pravičen do vseh udeleženih in finančno stabilen?

Mateja Mikec; foto: Boštjan Čadej

Mateja Mikec; foto: Boštjan Čadej

Družbe za ravnanje z odpadno embalažo poberejo vse več t.i. komunalne odpadne embalaže, saj gospodinjstva vedno bolj ločujejo odpadke. Zaradi vse večjih količin se pojavljajo težave pri prevzemanju odpadne embalaže od izvajalcev javnih služb, saj med družbami za ravnanje z odpadno embalažo ni urejenih razmerij glede deležev prevzema. Nejasni so tudi odnosi med družbami za ravnanje z odpadno embalažo in med izvajalci javnih komunalnih služb, ki od gospodinjstev prevzemajo ločeno zbrano embalažo. »Stanje na področju ravnanja z odpadno embalažo je problematično. Stvari so neurejene, srečujemo se tudi z določenimi nezakonitostmi, način, kako se določajo obveznosti med posameznimi družbami ni pravilen že v osnovi,« je povedala Mateja Mikec, direktorica družbe za ravnanje z odpadno embalažo Interseroh. Zato se lahko zgodi, da kljub ločeno zbrani komunalni odpadni embalaži s strani javnih izvajalcev služb le-ta ostane na njihovem dvorišču. Komunalna embalaža je namreč zaradi nečistoč pri ločevanju v gospodinjstvih strošek in ne prihodek, pravi Mateja Mikec. Ena tona prevzete komunalne odpadne embalaže stane okrog 250 evrov neto. Kot primer, družba Interseroh je v letih 2009 in 2010 prevzela 15.656 ton komunalne odpadne embalaže več, kot bi jo morala po »deležih« Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ter 27.750 ton komunalne odpadne embalaže več, kot so jo dali zavezanci, vključeni v sistem Interseroh, na trg. »Zaradi tega smo imeli neposredno poslovno škodo v višini 3,3 milijona evrov,« je zatrdila Mateja Mikec.

Stanje na področju odpadne embalaže je v R Sloveniji v številnih pogledih neurejeno in ni skladno z veljavnimi zakonskimi in podzakonskimi akti. Vir: Matej Mikec, Interseroh

Stanje na področju odpadne embalaže je v R Sloveniji v številnih pogledih neurejeno in ni skladno z veljavnimi zakonskimi in podzakonskimi akti. Vir: Matej Mikec, Interseroh

Nejasnosti vplivajo tudi na gospodarstvo, ki mora plačevati embalažnino za odpadno embalažo, ki je ni ustvarilo, saj se dejanski deleži embalaže, ki jo dajejo posamezni zavezanci na trg, razlikujejo od deležev pri komunalnih podjetjih. Predlog je pravilno določena formula za določanje deležev, ki mora biti ločena za komunalno odpadno embalažo in za embalažo po posameznih frakcijah.

Da je problem zares akuten, kažejo pravni epilogi med družbo za ravnanje z odpadno embalažo Interseroh in inšpektoratom RS za okolje in prostor, ki je družbo Interseroh tožilo za neizpolnjevanje njihovih obveznosti. Vendar je sodba Okrajnega sodišča iz 24. januarja 2013 zavrgla ugotovitve Inšpektorata RS za okolje in prostor v zvezi z prevzemanjem embalaže pri izvajalcih javnih komunalnih služb.

Trije scenariji, do katerih lahko pride zaradi nedelovanja sistema. Vir: Matej Mikec, Interseroh

Trije scenariji, do katerih lahko pride zaradi nedelovanja sistema. Vir: Matej Mikec, Interseroh

Mikčeva je izpostavila tri scenarije, do katerih lahko pride zaradi nedelovanja sistema. Prvi scenarij, najmilejši, vključuje zadrževanje prevzemanja odpadne embalaže od izvajalcev javnih komunalnih služb s strani družb za ravnanje z odpadno embalažo. Do tega lahko pride zaradi finančnih problemov družb za ravnanje z odpadno embalažo. Drugi možen scenarij je finančni zlom katere od družb za ravnanje z odpadno embalažo, pri čemer bi lahko tudi več kot polovica količin zbrane odpadne embalaže ostala pri izvajalcih javnih komunalnih služb, saj je prevzemanje komunalne odpadne embalaže največji strošek. Najbolj črn scenarij pa je kolaps celotnega sistema. Do tega po mnenju Mikčeve lahko pride, saj okoljevarstveno dovoljenje dobivajo družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ustanovljene z domnevno špekulativnimi nameni. Njihova strategija je lahko, da z nizkimi cenami poberejo denar od embalažnin in prenehajo delovati. Ne dovolj natančna zakonska opredelitev osnove za določanje obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo onemogoča bolj natančen nadzor s strani države (inšpekcije).

Da bi se to področje bolj uredilo glede normativov, čistoč in podobnega, je bilo lani veliko napora vloženega v pripravo tehnične uredbe, vendar do njenega sprejetja na Direktoratu za okolje na MKO ni prišlo. Še vedno pa stvari niso rešene. Zato še vedno ni učinkovitega nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo.

mag. Robert Tomazin; foto: Boštjan Čadej

mag. Robert Tomazin; foto: Boštjan Čadej

Kako torej sistem zakonsko tako urediti, da se zagotovi večja preglednost in se omogoči učinkovit nadzor? Pobuda gre na stran države, ki bi morala prevzeti vlogo povezovanja in usklajevanja. Iztočnice ministrstva, vezane na novelacijo Uredbe o embalaži in odpadni embalaži so po besedah mag. Roberta Tomazina iz Kabineta ministra za kmetijstvo in okolje naslednje: večja odgovornost zavezancev, ki dajejo embalažo na trg, redefiniranje vloge družb in njihovega dovoljenja upravnega akta, pregledovanje letnih poročil, pregled nad letnim določanjem embalažnine z vidika doseganja okoljskih ciljev, finančnih obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo, ureditev odnosov pri oddaji komunalne embalaže med izvajalci javnih služb in družbami za ravnanje z odpadno embalažo, prenos stroškov zbiranja komunalne embalaže v embalažnino (sedaj jo plačujemo v principu potrošniki), opredeliti obveznosti majhnih zavezancev, ki so sedaj izpuščeni iz sistema in v sistem padejo vsi tisti, ki dajejo na trg več kot 15 ton embalaže, potrebno pa bo urediti tudi sistem izravnav med družbami za ravnanje z odpadno embalažo. »Kar je bilo včeraj ali predvčerajšnjim odlična praksa, je lahko danes zastarel model. Zato na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje želimo, da bo vsa zakonodaja učinkovita, transparentna, predvsem pa stabilna, tako za državljana kot za gospodarstvo,« pravi Robert Tomazin.

mag. Jana Miklavčič; foto: Boštjan Čadej

mag. Jana Miklavčič; foto: Boštjan Čadej

Mag. Jana Miklavčič, vodja inšpekcije za okolje in naravo na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, meni, da družbe za ravnanje z odpadno embalažo ne izpolnjujejo svojih obveznosti in ne delajo v skladu z deleži, ki so določeni. Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora zagotavljati predpisano ravnanje z odpadno embalažo na celotnem območju, na katerem embalaža nastaja. Pogosto pa prihaja tudi do razhajanj pri poročanju o zbranih količinah odpadne embalaže, ki so sporočene Carinskemu uradu RS in podatki o količinah, sporočene družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Gre za neenotnost poročanja glede merskih enot in tudi po kategorijah embalažnega materiala. Zavezanci navajajo, da družbe ne sporočajo vseh podatkov ministrstvu (npr. o embalaži, ki nastane pri končnih uporabnikih brez predhodnega dobavitelja, o kateri poročajo družbi v posebnem poročilu). Zato je nujno potrebno poenotenje poročanja Carinskemu uradu RS in ministrstvu (Agenciji RS za okolje), da bodo podatki primerljivi in verodostojni. 

Brigita Šarc; foto: Boštjan Čadej

Brigita Šarc; foto: Boštjan Čadej

Brigita Šarc z Agencije RS za okolje opozarja, da je poročanje s strani zbiralcev in zavezancev nedosledno in neeksaktno, zato se soočajo s težavo pri zbiranju pravilnosti podatkov, vnesenih v informacijski sistem IS-ODPADKI. Kljub temu, da zaradi omejenih finančnih sredstev, ki so jih imeli pri vzpostavitvi sistema, sistem za uporabnike ni popolnoma optimalen, je sistem uporaben in potrebno se ga bo navaditi, pravi Brigita Šarc.

Predelovalci pa opozarjajo še na eno črno luknjo v zakonodaji glede prevzema nekomunalne embalaže od komunalnih podjetij, ki niso zavezanci posamezne družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Ali lahko v tem primeru od končnih uporabnikov odpadno embalažo pobere kdo drug, ki ni družba za ravnanje z odpadno embalažo? Pri tem se pojavi tudi težava glede finančnega ovrednotenja stroškov embalažnin. Po besedah Dejana Zvera iz Gorenje Surovina je najbolj pereč del določitev minimalnih standardov prevzema odpadne embalaže in čistosti. Predlaga naslednje izboljšave: ureditev sistema zbiranja nekomunalne odpadne embalaže tako, da bo vsa odpadna embalaža vrnjena v sistem družb za ravnanje z odpadno embalažo, pravična obremenitev deležnikov v sistemu (proizvajalci, trgovci, gospodinjstva), zmanjšanje meje za poročanje s 15 ton na 500 kilogramov (zajezitev težave “free riderjev”), jasna določila o prevzemu komunalne embalaže od izvajalcev javne službe s poudarkom o čistosti materiala, izračun deležev za prevzemanje komunalne embalaže na podlagi podatkov o tem, koliko odpadne embalaže v sistemu družb za ravnanje z odpadno embalažo konča kot komunalna embalaža ter uvedba bančnih garancij za novoustanovljene družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ki bo omogočala stabilnost sistema.

Zoran Rodič; foto: Boštjan Čadej

Zoran Rodič; foto: Boštjan Čadej

S težavami se soočajo tudi javni izvajalci komunalnih služb. Trenutni sistem jih izkorišča in jim ne omogoča učinkovitega financiranja, saj morajo večino koristnih odpadkov, ki jih ločeno zberejo iz gospodinjstev, brezplačno predati shemam, drobni odkup (kovine, barvne kovine, papir) pa jih še dodatno siromaši, pravijo na Zbornici komunalnega gospodarstva. Zato nimajo virov, s katerimi bi gospodinjstva dodatno stimulirali k ločenemu zbiranju in s tem k čistejšim ločeno zbranim frakcijam. Prav tako prihaja do neposluha s strani družb za ravnanje z odpadno embalažo pri izvajanju nadstandarda pri ravnanju z odpadno embalažo s strani izvajalcev javnih služb, kar povzroča neprevzemanje zbrane odpadne komunalne embalaže. Zato komunalna podjetja napovedujejo ustanovitev lastne sheme pod okriljem podjetja z imenom Embakom, ki bo združevalo izvajalce javnih služb in bo ustanovilo svojo družbo za ravnanje z odpadno embalažo, kasneje pa tudi ostale sheme. Po besedah Zorana Rodiča iz Zbornice komunalnega gospodarstva bo sistem zagotavljal stimuliranje ločenega zbiranja odpadkov, saj bodo izvajalci javnih služb dobili plačilo za vse materiale, ki imajo tržno vrednost (več ko bodo zbrale, več bodo dobile), z novim virom prihodkov pa se deloma zmanjšajo pritiski na cene ravnanja s komunalnimi odpadki in embalažnine.

Janez Zupančič; foto: Boštjan Čadej

Janez Zupančič; foto: Boštjan Čadej

Pri tem pa gospodarstvo izpostavlja vprašanje razmerij. Kako je lahko namreč izvajalec javne službe tudi zasebna družba ravnanja z odpadki? Predvsem pa se zavzema za pregleden, enostaven sistem, ki naj bo tudi čim cenejši. Opredelitev vlog med družbami za ravnanje z odpadki, izvajalci javnih služb in predelovalci naj bo jasna, zato da bo gospodarstvo plačalo tisto embalažnino, ki jo dejansko ustvari. Niso potrebne radikalne spremembe (kot npr. prehod na koncesije, ki so pred tem že bile, vendar je bil ta sistem neučinkovit), temveč izboljšanje obstoječega sistema družb za ravnanje z odpadno embalažo. Ne glede na to, da ima proizvajalec, kot je recimo Revoz, učinkovito vzpostavljen svoj sistem ravnanja z vsemi vrstami odpadkov in praktično povzroči minimalno količino komunalne embalaže in drugih komunalnih odpadkov, mora zaradi skupne količine embalaže, čeprav le-ta ne konča pri komunalnih podjetij, temveč imajo direktno povezavo s predelovalcem, plačevati delež embalažnine tudi za odpadno komunalno embalažo, pravi Janez Zupančič, pooblaščenec za varstvo okolja v podjetju Revoz. Kljub temu, da zakonodaja dopušča, da ima podjetje svoje individualno dovoljenje za ravnanje z odpadno embalažo, pa je problem pri tem precej zapleten administrativni sistem, ki gospodarstvo odvrača od tovrstnih odločitev. Zato bi moral biti sistem bolj preprost in poenostavljen.

Okoljski simpozij je potrdil oceno, da je sistem ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji doslej dal določene rezultate, vendar pa v sistemu ostajajo določene vrzeli, ki se še poglabljajo. Direktorat za okolje na MKO je v zadnjih letih nekajkrat zagotovil, da bo pripravil učinkovite rešitve, med drugim tudi s tehnično uredbo in z določitvijo tržnih deležev družb za ravnanje z odpadno embalaže in s tem kvot za prevzemanje odpadne embalaže od javnih gospodarskih služb, vendar se to ni zgodilo. Udeleženci simpozija, na katerem so se zbrali vsi ključni akterji v sistemu ravnanja z odpadno embalažo, so pokazali skupni interes za izboljšave sistema in za dogovor v koordinaciji MKO, z izjemo predstavnikov komunalnega gospodarstva, ki se zavzemajo za popolno prenovo sistema in za drugačno vlogo komunalnih podjetij.