Položaj komunalnega gospodarstva |
 
Kaj se je zgodilo s komunalnim gospodarstvom med prvo in drugo problemsko konferenco, ki sta jo v Podčetrtku drugo leto zapored organizirala Zbornica komunalnega gospodarstva in IREET? Na to vprašanje je odgovoril Janko Kramžar, predsednik zbornice in direktor ljubljanske Snage. Rešitev je tudi v javno-zasebnem partnerstvu, meni mag. Janja Kocjančič iz Petrola. Marko Fatur iz Ljubljanskega urbanističnega zavoda pa opozarja, da si obravnava komunalne ekonomije zasluži čisto enko.
 
Janko Kramžar

Janko Kramžar

Ekonomski položaj komunalnega gospodarstva se je v zadnjem letu realno poslabšal, reguliranje cen je ostalo v rokah države. Z napovedanim dvigom DDV niste zadovoljni. Kakšne so realne možnosti, da bi komunalno gospodarstvo na začetku leta 2013 imelo jasnejšo sliko za gospodarjenje?
Nekateri signali, ki jih daje aktualni minister Franc Bogovič s sodelavci iz Ministrstva za okolje in prostor kažejo, da bi se lahko pogoji poslovanja v letu 2013 nekoliko zbistrili. Predvsem obstaja volja po sprejemu ali dopolnitvi zakonodaje v smeri večje operativnosti. Težava je v tem, da je tovrstnih potrebnih sprememb veliko in je verjetno treba narediti selekcijo. V nasprotnem primeru se nam lahko zgodi, da zaradi obilice nalog nekoliko pade kvaliteta. Vsekakor – in to se mi zdi zelo pomembno – pa je Zbornica Komunalnega gospodarstva skupaj s Skupnostjo slovenskih občin in Združenjem slovenskih občin pripravljena sodelovati proaktivno in ponuja državi pomoč. To pomeni, da bomo poleg opozarjanja na težave in napake tudi predlagali ustrezne rešitve. Menim namreč, da lahko na tem področju Sloveniji damo zgled, kako smo s sodelovanjem vseh deležnikov sposobni obvladovati in reševati probleme.

Na konferenci ste opozorili, da komunalno gospodarstvo nima vzvodov za ohranjanje realne vrednosti svoje obstoječe komunalne infrastrukture in da ima omejene možnosti za financiranje zahtevnih okoljskih infrastrukturnih projektov. Na drugi strani se kaže pripravljenost nekaterih podjetij za javno-zasebno partnerstvo pri naložbah. Kakšno je vaše stališče?
Moje mnenje o javno-zasebnem partnerstvu se ni spremenilo že kar nekaj časa. Ocenjujem ga kot koristen instrument predvsem takrat, ko javni partner ne razpolaga z dovolj znanja ali sredstev za realizacijo določenega projekta. Vsekakor pa sem prepričan, da so nakopičeni problemi komunalnega gospodarstva taki, da jih ne moremo rešiti (samo) s spremembo lastniške strukture izvajalcev.

Komunalna podjetja, ki se ukvarjajo z odpadki in so v zasebni lasti, opozarjajo, da so javna komunalna podjetja privilegirana. Kako odgovarjate na ta očitek?
Moram reči, da na prvi in drugi problemski konferenci komunalnega gospodarstva leta 2011 in leta 2012, na kateri smo se družili predstavniki različnih komunalnih podjetij, nisem dobil tega vtisa. Bolj smo ugotavljali nakopičenost problemov, ki predstavljajo težavo tako javnemu kot zasebnemu sektorju. Tudi na okroglih mizah, organiziranih ob teh konferencah, so predstavniki podjetij, kot je Saubermacher Komunala, d. o. o., ali Komunala Nova Gorica, d. d., v glavnem potrdili te ugotovitve. Vsekakor pa vsaka oblika lastnine predstavlja pri izvajanju dejavnosti določene prednosti in hkrati določene slabosti. V tem trenutku razmišljam o sistemu javnega naročanja kot obliki nabave, ki je za javni sektor nedvomno zahtevnejša.

Katere zakonodajne rešitve bi morala nemudoma sprejeti država, da bi bili postavljeni drugačni temelji za razvoj komunalnega gospodarstva? Prvi ukrepi?
Brez dvoma so ukrepi na področju politike cen v preteklosti na komunalnem področju naredili največ škode. Prav na zadnji Problemski konferenci komunalnega gospodarstva je bilo opozorjeno na propadanje infrastrukture, ki dosega že skoraj neobvladljive razmere. Prav zato je to področje tudi prvo, ki ga je treba urediti.

Katere mehanizme predlagate za vodenje učinkovite ekonomske politike na področju gospodarskih javnih služb?
V primeru lokalnih gospodarskih javnih služb predvsem več zaupanja v lokalne skupnosti in izvajalce. Prenos odgovornosti pa mora vsekakor imeti za posledico tudi prenos pristojnosti.

Kaj boste storili kot predsednik Zbornice komunalnega gospodarstva, če tudi v letu 2013 ne boste uspeli realizirati nobenih sklepov problemske konference? Kdo najbolj zavira nujne spremembe, kje so blokade?
V tem primeru bom ponudil svoj odstop z mesta predsednika Zbornice komunalnega gospodarstva.

mag. Anja Kocjančič

mag. Anja Kocjančič

Bistveno je vračilo vloženih sredstev

Čeprav na problemski konferenci javno-zasebno partnerstvo v komunalnem gospodarstvu ni bilo v ospredju in mu marsikje niso naklonjeni, so najnovejše vladne usmeritve za financiranje okoljskih in drugih projektov nedvoumne – sredstev za vse naložbe ne bo dovolj. Investitorji morajo iskati nove vire. Na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo so že pripravili prvi delovni sestanek, ki pomeni začetek razprav o novem modelu javno-zasebnega partnerstva v Sloveniji. O tem, kaj misli eden izmed potencialnih investitorjev v projekte komunalnega gospodarstva, je pojasnila Anja Kocjančič, ki v Petrolu vodi področje energetskih in okoljskih rešitev.

Ekonomski položaj komunalnega gospodarstva se je v zadnjem letu realno poslabšal, reguliranje cen je ostalo v rokah države. Kako ocenjujete stanje komunalnega gospodarstva s strani zasebnega sektorja?
Nedopustno je, da komunalno gospodarstvo ne more uveljaviti niti lastnih cen komunalnih storitev. Da preživi, znižuje vložek v obnovo in vzdrževanje objektov in naprav. V primeru, da se bo tako stanje nadaljevalo, zasebniki ne bodo več zainteresirani za izvajanje projektov JZP, ker na tak način nikakor ne morejo dobiti povrnjenih vloženih sredstev.

Na konferenci komunalnega gospodarstva je bila podana analiza, da komunalno gospodarstvo nima vzvodov za ohranjanje realne vrednosti svoje obstoječe komunalne infrastrukture in da ima omejene možnosti za financiranje zahtevnih okoljskih infrastrukturnih projektov. Pod kakšnimi pogoji je Petrol pripravljen za javno-zasebno partnerstvo pri naložbah?
Petrol, kot tudi drugi potencialni investitorji v komunalno infrastrukturo, bodo sodelovali v projektih JZP, če bodo imeli zakonska zagotovila, da se jim bodo vložena sredstva povrnila. Za gospodarske družbe je pomembno, da je projekt ustrezno donosen. Ker so projekti JZP dolgoročni in razmeroma stabilni, zasebni partner pričakuje zmeren donos, ki pa mora biti večji od donosov državnih vrednostnih papirjev, saj zasebni partner s podpisom koncesijske pogodbe prevzame tveganja izvajanja projekta. Za komunalne projekte je značilno, da se povrnejo v daljšem obdobju 20-30 let, kar poveča tveganje za povrnitev vloženih sredstev. Pri pripravi ponudbe zasebni partner vedno obravnava vsa tveganja.

Nekateri opozarjajo, da so javna komunalna podjetja privilegirana. Kakšno je vaše stališče?
To težko komentiram. Vem pa, da smo koncesionarji pod skrbnim nadzorom javnosti in inšpekcijskih služb, za najmanjšo nepravilnost odgovarjamo. Javna podjetja praviloma niso tako strogo nadzorovana.

Katere zakonodajne rešitve bi morala nemudoma sprejeti država, da bi bili postavljeni drugačni temelji za razvoj komunalnega gospodarstva? Prvi ukrepi?
Izdelati bi morala uredbo o določanju cen komunalnih storitev, ki bi temeljila na ekonomski stroki in na ustreznem benčmarkingu, s katerim bi lahko primerjali nivo cen različnih izvajalcev.

Katere mehanizme predlagate za vodenje učinkovite ekonomske politike na področju komunalnih gospodarskih služb?
Oblikovanje cen na osnovi strokovnih izračunov lastne cene in primerjavo glavnih skupin stroškov med izvajalci OGJS s pomočjo benčmarkinga, ki pa bi ga izvajala strokovna inštitucija z ustreznim javnim pooblastilom. Pomembno je, da bi benčmarking izvajal interdisciplinarni tim strokovnjakov, ki bi znal rezultate tudi ustrezno vrednotiti in interpretirati. Vsekakor pa benčmarking ne sme biti orodje za etiketiranje izvajalcev z visokimi lastnimi cenami storitev, ampak dobrodošel pripomoček za ugotavljanje možnih prihrankov pri obratovanju.

Marko Fatur

Marko Fatur

Obravnava komunalne ekonomike si zasluži čisto enko

Nič novega ni, da v občinah zelo počasi sprejemajo občinske prostorske načrte. Do konca septembra jih je sprejelo manj kot 20 odstotkov slovenskih občin. Z načrtovanjem prostora v občinah pa je neposredno povezano načrtovanje razvoja gospodarske javne infrastrukture. Na problemski konferenci komunalnega gospodarstva je zato vzbudila precejšnjo pozornost analiza, kako je v občinske načrte umeščena komunalna dejavnost. Marko Fatur z Ljubljanskega urbanističnega zavoda strokovno utemeljuje, zakaj bi morali prostorski akti natančneje strateško opredeliti infrastrukturne sisteme in njihov razvoj.

Čeprav v Sloveniji občine z zamudo sprejemajo občinske prostorske načrte, so prve analize zagotovo pokazale, ali so dale ustrezno mesto umestitvi lokalne gospodarske javne infrastrukture? Vaša ocena?
Menim, da sta obseg in natančnost obdelave lokalne GJI v novih občinskih prostorskih načrtih glede na smiselno upoštevanje zakonskih predpisov in glede na dejanske potrebe dejavnosti premajhna. Ker se od leta 1986 novi strateški prostorski akti niso izdelovali (to pomeni, da v vsem tem času niso bile izvedene analize ali strateški razmisleki na ravni celotne občine), bi pričakovali, da bomo pri načrtovanju v 21. stoletju storili korak naprej. Ugotavljam, da pri novi generaciji prostorskih načrtov, ki jih trenutno sprejemamo v praktično vseh občinah v Sloveniji, ni tako, saj so novi prostorski načrti najprej spisek želja po novih zazidljivih zemljiščih (obstajajo seveda tudi izjeme!), potem pa pridejo na vrsto šele ostale teme, ki so v praviloma podrejenem položaju. Tudi v medijih večinoma slišimo le za potrebe po novih stavbnih zemljiščih, za problematiko kmetijskih zemljišč, ki jih kmetijski sektor ne želi prepustiti za pozidavo, za zazidljiva območja, ki so poplavno ogrožena, itd. – vedno se na koncu pogovarjamo o zazidljivosti zemljišč, kot da je to edina vsebina prostorskih aktov. Bojim se, da s tem nismo daleč od dosedanje prakse sprememb in dopolnitev prostorskih aktov.

Če nismo daleč, kje pa vendarle smo?
Za lokalno GJI, pri tem mislim predvsem na odvajanje in čiščenje odpadne vode, oskrbo s pitno vodo, ravnanje z odpadki in prometno infrastrukturo lokalnega značaja, navadno velja: saj jo lahko gradimo povsod in kakšnih posebnih nalog v zvezi s tem ni potrebno pripravljati in izvajati. To je izrazito zgrešeno razmišljanje, saj je tudi zanjo potreben prostor, da pa bi podpirala trajnostni razvoj mesta in bila trajnostna v delovanju oziroma funkciji, jo je treba snovati strateško. Očitno se pozablja, da je prav lokalna GJI ena izmed ključnih tem v občinskih prostorskih aktih, ki je v izvorni pristojnosti občine in za katero bo v nadaljnjih fazah občina prevzela (popolno) odgovornost. Občina je namreč odgovorna tako za načrtovanje in gradnjo te infrastrukture kot tudi za njeno kasnejšo uporabo oziroma obratovanje za izvajanje gospodarskih javnih služb. Zato bi v novi generaciji prostorskih aktov pričakoval natančno strateško opredelitev infrastrukturnih sistemov in smeri njihovega razvoja, v izvedbenih aktih pa njihovo natančno alociranje in pogoje za izvedbo. Za to je potrebno pripraviti strokovne podlage, ki pogosto za lokalno GJI niso bile izdelane, podatki pa so se z zbiranjem raznih podatkov in včasih tudi veliko dobre volje prenesli v prostorske akte. Prostorska zakonodaja je sicer predpisala obvezne vsebine s področja GJI, ki pa na izvedbenem nivoju dajejo več poudarka obveznostim priključevanja kot pa razvoju infrastrukture kot take. Tako je infrastruktura v aktih sicer vrisana, vendar mnogokrat brez ustreznega premisleka (ki mora poleg funkcionalnosti zagotavljati tudi uresničevanje ciljev), kot da bi želela zadostiti zakonskim pogojem, namesto da bi ustvarila enega od elementov občinske razvojne platforme.

Na katere elemente pri načrtovanju GJI bi morale biti občine najbolj pozorne?
Dragoceno bi bilo, če bi vse občine prepoznale priložnost, ki jo za ureditev področja načrtovanja GJI prinaša priprava občinskih prostorskih aktov, ne samo na strateški, temveč tudi na izvedbeni ravni. Nujno je pripraviti ustrezne strokovne podlage za vsako posamezno področje lokalne GJI, za katere je najbolje, da jih skupaj pripravita pristojna občinska služba in izvajalec posamezne GJS (komunalno podjetje, koncesionar …). Če namreč poznamo potrebe – in kdaj so potrebe natančneje izražene kot ob pripravi celovitih načrtov (prostorskega) razvoja? – nam ne bi smelo biti težko podati rešitve za zadovoljitev teh potreb. Tako postanejo prostorski akti prvi korak pri razvoju oz. načrtovanju infrastrukture, saj predstavljajo najboljši možen, vsestransko preizkušen, praktičen in ekonomičen način vodenja razvoja. Ker so vsi akti pripravljeni z uporabo geografskih informacijskih sistemov, so ti podatki prostorsko opredeljeni in vsak nadaljnji korak je le nadgradnja teh sistemov. Vse naloge so lahko natančno opredeljene in jih je moč ustrezno načrtovati. Tako lahko z zgodnjim uvajanjem načrtovane lokalne GJI v prostorske akte zgradimo celotno zgodbo razvoja infrastrukture, predvsem pa se od vsega začetka zavedamo nalog, ki so pred nami in jih moramo v službi javnega interesa na občinah tudi izvajati. Zagotoviti je treba namreč cel sistem celovitega načrtovanja infrastrukture, ki bo naloge najprej definiral in jih opredelil v terminskem in finančnem smislu, nato pa nas vsakodnevno opozarjal na te naloge ter predvsem zagotovil sprotno kontrolo izvajanja, pa tudi nujno prilagajanje tako spreminjajočim se potrebam kot razpoložljivim sredstvom za izvajanje.

Toda prvi problem se pojavi že ob umestitvi GJI v javni ali zasebni prostor.
Za zagotavljanje umestitve lokalne GJI v prostor je izjemnega pomena, da je v prostorskih aktih izvedena regulacija prostora na »javnega« in »zasebnega«. Pri tem je jasno, da lokalna GJI praviloma poteka po javnih površinah, ki pa jih je treba v prostorskih aktih vnaprej določiti, da predstavljajo primerno osnovo za umestitev GJI v prostor. Tako je eden izmed pomembnih elementov za gradnjo in razvoj lokalne GJI prav regulacija prostora, ki pa je na mikro ravni pogosto kar pozabljena. Zato menim, da je v izvedbenih prostorskih aktih nujno opredeliti javne površine, predvsem cest, do prav vsakega zemljišča za gradnjo, saj le s tem zagotovimo možnost gradnje lokalne GJI in posledično priključevanja objektov nanjo. Pri tem se moramo zavedati, da potek GJI po zasebnih zemljiščih, kadar je to potrebno, ne sme biti ovira in tudi za tovrstne primere oz. zaradi tovrstnih primerov je treba pravočasno poskrbeti in vzpostaviti pogoje za nemoteno delovanje GJI. Izpostavljam še dva pomembna poudarka. Morda obstaja bojazen, da je področje lokalne GJI tako obširno in zato težko obvladljivo, predvsem pa je načrtovanje na območju celotne občine, sploh če je ta večjega obsega, finančno zahtevno, dolgotrajno in je zanj običajno premalo podatkov. Zato želim najprej največji poudarek nameniti pogumu, ki ga mora imeti vsaka občina, da pripravi celovite načrte razvoja infrastrukture. Ti razvojni načrti so podlaga za razvoj dejavnosti v prostoru, temeljni pogoji za razvoj v naseljih. Seveda pa mora biti v pripravo teh načrtov vključen tudi upravljavec lokalne GJI, da skupno pripravita načrte bodočega razvoja, skladne s siceršnjim prostorskim razvojem občine. Občina kot lastnik infrastrukture je sicer odgovorna za načrtovanje nove infrastrukture in obnovo obstoječe, vendar menim, da morajo bistveno večjo vlogo pri tem prevzeti tudi upravljavci omrežja. Tako je drugi poudarek namenjen nujnemu odličnemu sodelovanju med občino in izvajalci komunalnih dejavnosti, saj kombinacija dobrega in odgovornega lastnika ter usposobljenega izvajalca zagotovo daje sinergijske učinke.

Občine so lastnice lokalne gospodarske javne infrastrukture, upravljavci komunalna podjetja, pogoje poslovanja pa določa država. Kaj bi morala storiti Slovenija za ureditev razmer na tem področju?
Cene komunalnih storitev v Sloveniji so vsa leta od osamosvojitve naprej pravzaprav pod stalno kontrolo države in kar naprej slišimo, da naj bi bil morebiten dvig teh cen takojšnji krivec za povečanje inflacije (čeprav država za te iste storitve potem predlaga dvig DDV?!). Pri tem pa se vsi zavedajo, da cene za komunalne storitve ne pokrijejo niti enostavne reprodukcije, kar nezadržno vodi v propad ali vsaj životarjenje oskrbnih sistemov oziroma dejavnosti, občine pa s subvencijami le še s težavo vzdržujejo sistem nad vodo. Ni dvoma, da je treba ukrepati, saj smo že načeli substanco, razumem, da se trenutno pripravljajo predpisi, ki naj bi stanje uredili. Upam, da bo obema združenjema občin Slovenije in Zbornici komunalnega gospodarstva dopuščeno tvorno sodelovati pri pripravi teh aktov, saj izključno skozi oči države problema zagotovo ne bo moč ustrezno rešiti.

Od dogovora o cenah je odvisno, kakšen bo prihodnji razvoj komunalne infrastrukture.
Če se pri cenah komunalnih storitev bolj oziramo po sredstvih za obnovo oskrbnih sistemov, pa bi sam nekaj besed namenil še drugemu vidiku: financiranju načrtovane GJI. Menim, da se premalo zavedamo, kakšen finančni zalogaj nas še čaka pri gradnji nove komunalne infrastrukture, predvsem tiste, ki jo je treba zgraditi iz naslova tako imenovanega komunalnega deficita, torej infrastrukture, ki bi jo morali že zdavnaj zgraditi, pa je pač nismo; pri tem imam v mislih predvsem kanalizacijske sisteme. Res je sicer, da je za gradnjo nove GJI na voljo več virov: evropska in državna sredstva, komunalni prispevek in lastna sredstva občin. V Sloveniji je bil sicer eden uspešnejših mehanizmov sistem operativnih programov za odvajanje in čiščenje odpadne vode, oskrbo s pitno vodo ter ravnanje z odpadki, s katerimi je bil storjen izjemen napredek pri gradnji lokalne GJI in črpanja evropskih sredstev za njeno gradnjo. Vedeti pa moramo, da so obveznosti Slovenije še velike: do konca leta 2015 oziroma 2017 je treba zgraditi še množico kanalizacijskih sistemov, da bomo zadostili merilom, ki jih je Slovenija postavila za to področje. Ali občine natančno poznajo svoje obveznosti, ki jih čakajo iz tega naslova in ali se zavedajo potrebnega finančnega vložka? Ali na ravni države poznamo te stroške občin in se jih zavedamo? To je še eden od razlogov za natančno in celovito načrtovanje GJI v najzgodnejši fazi. Predlagam, da se čim prej začnemo pogovarjati o dejanskih številkah. Bojim se, da bodo še posebej zaskrbljujoče za občine, zlasti v razmerah, ko se finančna sredstva za občine še dodatno krčijo.

Če bi opredelili glavne naloge v načrtovanju ali razvoju gospodarske javne infrastrukture, čemu bi dali prednost?
Nujna je aktivna vloga občine na področju načrtovanja infrastrukture, kot najpomembnejši element tega pa izpostavljam celovitost načrtovanja – za celotno občino in za vso lokalno GJI. Čim prej moramo priti do takšnega sistema načrtovanja, ki bo zagotavljal natančen, stalen in celovit pregled nad potrebno infrastrukturo z vsemi elementi za posledično izvedbo tako načrtovane nove infrastrukture in infrastrukture, ki jo je treba obnoviti. Programi opremljanja stavbnih zemljišč, ki naj bi opravljali funkcijo razvoja lokalne GJI, predstavljajo večinoma podlago za odmerjanje komunalnega prispevka, ne opravljajo pa funkcije razvoja infrastrukture, poleg tega pa se izvajajo samo za novo infrastrukturo. Menim, da je čas za novo generacijo celovitih razvojnih načrtov za infrastrukturo, ki bodo občinam v pomoč pri stalnem načrtovanju in izvajanju nalog s področja gradnje in obnove lokalne GJI, pripravi načrtov razvojnih programov in občinskih proračunov. Taki programski dokumenti morajo imeti izrazito operativno – izvajalsko funkcijo, naloge v njih morajo biti medsebojno prostorsko, časovno in finančno usklajene, omogočena morata biti sprotno preverjanje postavljenih ciljev in kontrola izvajanja programa, le-ta pa mora biti ob tem hkrati tudi fleksibilen in prilagodljiv.

Pri pripravi občinskih prostorskih načrtov, še posebej komunalne infrastrukture, ne gre brez regionalnega pristopa. Kaj kaže praksa?
Komunalni oskrbni sistemi ne poznajo administrativnih meja. S sistemom lokalne samouprave je bila oskrbnim sistemom gotovo storjena medvedja usluga, saj je učinkovito in uspešno delovanje komunalnih dejavnosti povezano tudi z ustrezno ekonomijo obsega. Tako so se nam komunalni sistemi drobili (tako kot občine), sedaj pa ugotavljamo, da bi jih bilo v nekaterih segmentih smotrno povezovati. Ilustrativen je podatek, da je na Nizozemskem število upravljavcev vodooskrbnih sistemov po drugi svetovni vojni od takratnih čez 200 padlo na današnjih vsega 10 upravljavcev.
Pri pripravi občinskih prostorskih načrtov je opazna odsotnost regionalnega, povezovalnega nivoja. Občinski prostorski načrti se pripravljajo izključno za območje občine in včasih se zdi, kot da za občinsko mejo ni ničesar več in da povezovalnih elementov na regionalnem nivoju ni. Pri tem ni govora o državnih in regionalnih ureditvah, ki praviloma niso problematične, temveč o podvajanju funkcij in dejavnosti, ki se pojavljajo v vsaki občini, najbolj izrazito pri večjih poselitvenih območjih oziroma stanovanjski gradnji in poslovno gospodarskih conah. Tako smo soočeni s situacijo, kjer so skoraj v vsaki občini načrtovane dejavnosti, katerih lokacija ni niti programsko niti lokacijsko preverjena na širšem prostorskem (regionalnem) nivoju in zato v mnogih primerih takšna območja samevajo ali ne bodo nikoli aktivirana. Ne glede na morebitno politično nesprejemljivost predloga je na mestu premislek, da bi bil prenos posameznih segmentov strateškega prostorskega načrtovanja, in s tem nujno tudi določenih tem (lokalne) GJI, na regionalni nivo nujno potreben. Pri tem ne mislim na formalni pokrajinski nivo, saj menim glede na dosedanjo sago o ustanavljanju pokrajin, da Slovenija take upravne razdelitve ne bo in ne bi zmogla. Govorim o dogovoru med državo in lokalnimi skupnostmi ter prenosu nalog na nek vmesni nivo, ki bo za to imel potrebna pooblastila in nujna finančna sredstva.

Kako je s komunalno ekonomiko v občinskih prostorskih načrtih?
Če podam obravnavanju lokalne GJI v občinskih prostorskih načrtih šolsko oceno slabo trojko, si za obravnavanje urbane in komunalne ekonomike žal zaslužimo kot solza čisto enko. Področja urbane in komunalne ekonomike v slovenskih občinskih prostorskih načrtih in sistemu prostorskega načrtovanja (tudi na državni ravni) nasploh ni in nihče se ne zaveda oziroma ga ne skrbi, še posebej ne resorno ministrstvo, da je ta segment v pripravi nove generacije prostorskih aktov popolnoma izpadel. Izračun dejanske zaloge stavbnih zemljišč je izdelal le malokdo, pregovorna neučinkovitost države pri uveljavljanju in izvajanju aktivne zemljiške politike pa je bila razlog, da ta zaloga do sedaj ni bila aktivirana in v današnjih političnih razmerah tudi še nekaj časa ne bo. Zato smo v novih občinskih prostorskih aktih predvsem na račun kmetijskih zemljišč dobili množico novih stavbnih zemljišč, vsemu govorjenju o trajnostnem razvoju navkljub. V vsesplošni evforiji konjunkture preteklih let nihče ni izdelal finančnih izračunov, kolikšna javna sredstva bodo aktivirana za izvajanje oskrbe predvsem novih razvojnih območij in kdo bodo kupci površin, ki so s prostorskimi akti namenjene za razvoj, da ne govorim o stroških, ki jih bodo za vzdrževanje vse te infrastrukture občine še imele v prihodnosti. Le malokatera občina se je zavedala, da aktiviranje novih površin sicer predstavlja razvojno priložnost, hkrati pa tudi finančno obveznost in le malokrat se je prostorski razvoj koncipiral »navznoter«, torej z aktiviranjem obstoječih, že opremljenih površin in z jasnim zavedanjem, da razvoj tudi stane.
Komunalno ekonomiko v prostorskih aktih bo treba postaviti na nove temelje, predvsem pa je nujno zahtevati upoštevanje vsaj osnovnih ekonomskih kazalcev tudi v prostorskem načrtovanju.